24. 5. 2008 | Mladina 21
»Glavna usmeritev novodobnih investitorjev je eksces.«
Skoraj ni bilo večjega natečaja, na katerem ne bi sodelovala in zmagala arhitekturna dvojica Ravnikar Potokar. Avtorja umetniških akademij in nove sodne palače skušata v arhitekturo vnesti trajnost, zato se načrtno izogibata modnim muham.
Vojteh Ravnikar in Robert Potokar
© Borut Krajnc
So hiše, ki kričijo, štrlijo, se napihujejo in na vso moč opozarjajo nase. In so hiše, ki s svojo zadržanostjo v prostor vnašajo trajno vsebino. Profesor Vojteh Ravnikar in Robert Potokar nista "trendi" arhitekta. To odkrito priznavata tudi sama. »Nisva nagnjena k ekscesom, čeprav je eksces glavna usmeritev novodobnih investitorjev. Danes se naročniki obnašajo kot zvezdniki, zato želijo tudi zvezdniške hiše, tako kot so si pred leti želeli čim bolj izstopajoče in razkošne avtomobile,« pravi Ravnikar, ki mu takšna miselnost ni blizu. Prepričan je, da na natečajih ne bi tako pogosto zmagovala, če bi imeli namesto stroke glavno besedo investitorji. Ravnikar od začetka svoje kariere v ospredje postavlja arhitekturo konteksta. »Gre za to, da vidiš kontekst, ki bistveno vpliva na poznejšo podobo hiše. Z nekim stavbnim organizmom odgovarjamo na vprašanje v prostoru, s tem rešujemo neko zagato, ki je v prostoru. S hišo vedno poskušam dopolniti prostor oziroma dodelati neko situacijo v prostoru. Hišo kot artefakt, kot zgolj neki postavljen objekt, ki je lep ali ni lep, si težko predstavljam v prostoru. Bolj pomembno za arhitekturo se mi zdi, da je pravilna. Zagovarjam resnico, ki jo izpovem s to hišo, in ne želim govoriti o tem, ali je lepa ali grda. Svoje študente učim, da arhitekt ni nekdo, ki dela lepe hiše, ampak nekdo, ki dela pravilne hiše.«
Ker arhitektura biroja Ravnikar Potokar ne šokira, ne kriči in se ne prilagaja modnim smernicam, jo predvsem mlajši kolegi radi označujejo za konservativno. Upravičeno? »Nikakor ne,« pravi arhitekt in direktor galerije Dessa Andrej Hrausky. »Res je, da se mlajši generaciji Ravnikarjeva in Potokarjeva arhitektura zdi preveč konservativna in premalo bleščeča, vendar je to bolj problem njih samih. Arhitektura se namreč ne gradi za danes, ampak tudi za prihodnje generacije. Zato mora vsebovati neko univerzalnost, ki jo bodo razumeli tudi zanamci. Tu pa so modne muhe kratkega diha. Slovenska arhitektura ima tradicijo v srednjeevropskem okolju, kamor spada občutljivost do konteksta, smisel za materiale in skrb za detajl. Vse to lahko najdemo v arhitekturi biroja Ravnikar Potokar.« Podobno razmišlja arhitekt Rok Kranjšček, soavtor urbanističnega načrta za potniški center Ljubljana: »Njuna arhitektura je antipol modnim trendom in spektakularnim podobam, strogo zavezana kulturni identiteti prostora.« Po mnenju arhitekta prof. Jurija Kobeta o pretirani zadržanosti v mestni arhitekturi lahko govori le arhitekt, ki še ni doživel staranja svojih zgradb. »Tu seveda ne mislim na njihovo fizično propadanje, marveč na neizprosno kritiko oblike, ki jo prinese čas. Marsikateri oblikovni ekscesi, stari par let, so že danes nekoliko smešni. V tem pogledu dela biroja Ravnikar Potokar še vedno segajo v vrh slovenske arhitekture.« Pohvalno se mu zdi, da je biro vsa večja naročila v zadnjih letih pridobil z zmagami na natečajih. »Natečaj, zlasti javni, je namreč ob vseh svojih pomanjkljivostih še vedno najbolj demokratična oblika pridobivanja ustreznega projekta za neko zgradbo.« Arhitekt prof. Miloš Florijančič opozarja, da je resna arhitektura vedno bila in bo zadržana. »To sploh ni problem. Problem je, da se v naši prestolnici pojavljajo nekateri tuji arhitekti s povsem trivialnimi projekti.« Tipičen primer takšne banalne, tretjerazredne arhitekture je kompleks ljubljanske Emonike. Arhitekt prof. Aleš Vodopivec je pred časom v intervjuju za Mladino dejal, da je edina dobra stvar tega kompleksa projekt nove potniške postaje, ki je nastal v sodelovanju med birojema Ravnikar Potokar ter Jereb in Budja. Sodoben potniški terminal, ki mu je natečajna žirija podelila prvo nagrado, je zasnovan kot nekakšna velika "urbana usta", ki požirajo potnike. Posebnost objekta bo pohodna streha, ki ne bo namenjena le pokritju terminala, ampak bo hkrati tudi dvignjen mestni park, zelena oaza, iz katere se bo odpiral razgled na Kamniške Alpe. Na strehi so predvidene steklene kocke, ki bodo osvetljevale potniški terminal na spodnjem nivoju, hkrati pa bodo služile kot prostor za umestitev kulturnega programa, na primer oddelka moderne galerije s formo vivo. »Projekt je trenutno v fazi ponudbe in usklajevanja pogodbene cene. Upam, da bomo z investitorjem dosegli kompromis. Bilo bi škoda, da bi na tej točki vse skupaj padlo v vodo,« pravi Potokar.
Ob obisku mi razkaže biro, ki sta ga z Ravnikarjem formalno ustanovila leta 2003, čeprav profesionalno sodelujeta že dvajset let. Razkošni prostori na Rimski ulici v središču Ljubljane so do zadnjega kotička napolnjeni s papirji, knjigami, računalniki in maketami. V kotu je invalidski voziček. Ravnikar zaradi bolezni namreč že nekaj časa ne more hoditi. Vse tehnične stvari, kot je na primer obisk gradbišč, zato prepušča Potokarju in ostalim članom ekipe. V biroju poleg Ravnikarja, Potokarja in tajnice dela še približno osem do dvanajst mlajših arhitektov, odvisno od potrebe. »Danes projektov preprosto ni več mogoče delati brez večje ekipe zanesljivih sodelavcev. Če delamo za večji natečaj, k sodelovanju povabiva tudi kak drug biro. Včasih pa k natečaju povabim tudi svoje študente, ker je to zanje najboljša praksa,« pravi Ravnikar, ki se z arhitekturo ukvarja že več kot trideset let in je zadnji med dobitniki velike Prešernove nagrade. Takoj po diplomi na ljubljanski fakulteti za arhitekturo leta 1973 je Ravnikar skupaj s kolegi začel izdajati strokovno revijo AB - Arhitektov bilten, ki izhaja še danes. »To je bilo obdobje, ko smo štirje kolegi oblikovali skupino in jo poimenovali Kras. V Sežani sem bi sicer le leto dni, vendar je ukvarjanje s tem kraškim prostorom pomembno zaznamovalo moj začetek.« Lahko bi rekli, da je Kras Ravnikarjeva zaščitna znamka. »Kras je arhitekturno verjetno najbolj izrazita in markantna krajina. Značilen element kraške arhitekture je zid, določa pa jo tudi poseben način oblikovanja in prelivanja prostorov. Za Kras je značilno, da je pred hišo neki na pol javen in na pol zaseben prostor, imenovan 'borjač' in ta prehod narave od zunaj k notranjemu ali zasebnemu ter omenjeni element zidu sta se gotovo naselila vame.« Ravnikar se z arhitekturo skuša prilagoditi danemu prostoru, saj pravi, da hiša svoji okolici nikoli ne sme biti vsiljena, ampak jo mora dograjevati. »Arhitekt skuša oplemenititi prostor, zato sta arhitektura in urbanizem neločljiva. Kadar se ukvarjam z načrtovanjem nove stavbe, se vedno ukvarjam tudi s širšim prostorom, v katerem je ta umeščena.« Čeprav je med Ravnikarjem in Potokarjem dvaindvajset let razlike - prvi je letnik 1943, drugi 1965 -, se dobro dopolnjujeta. Kako to sodelovanje vidi Hrausky? »Če je bila Ravnikarjeva arhitektura v sedemdesetih letih revolucionarna, je danes zrela. Ta zrelost se kaže tudi v obvladovanju arhitekturnih natečajev in treba je reči, da je Ravnikar dobil s Potokarjem zelo zanesljivega in talentiranega soavtorja. Posebej pri natečajih je bistveno, da arhitekt pravilno razbere problem, saj je pravilno postavljeno vprašanje že pol odgovora.«
Podžupan Ljubljane in arhitekt prof. Janez Koželj arhitekturo biroja Ravnikar Potokar uvršča v smer razumne arhitekture, ki po zasnovi in izrazu izvira iz tradicije moderne, a je v nasprotju z njo izrazito mestotvorna, kar pomeni, da se poskuša prilagoditi pogojem lokacije in jih interpretirati. »Tej arhitekturi še vedno rečemo, da je kontekstualna in zaradi tega tudi sorazmerno zadržana. Zasnove so enostavne in celovite, prostorske oblike so sestavljene iz kubičnih teles, ki se prežemajo in členijo tako, da povzemajo geometrijo lokacij. Njune stavbe čistih, sestavljenih oblik tako učinkujejo sodobno in lahkotno, vendar mogočno in trdno, kar ustreza pomenu pomembnih javnih ustanov. Njuno arhitekturo bi lahko primerjali s sodobno severnonemško, špansko ali portugalsko arhitekturno šolo, ki gradijo bolj na izrazu prostorskih oblik kot na učinkovanju fasad in konstrukcij. Njune rešitve s časom ne izgubljajo svoje prepričljivosti, tudi ko se zgradijo.«
Ravnikar in Potokar 90 odstotkov vseh naročil dobita na javnih ali vabljenih natečajih, kar ima svoje prednosti, pa tudi slabosti. Če tekmo izgubiš, vržeš stran mesece trdega dela in precej denarja za kritje stroškov natečaja. Poleg tega zmaga na natečaju nujno še ne zagotavlja izvedbe projekta. Pred dvanajstimi leti sta na primer zmagala na natečaju za poslovni objekt Bežigrajski dvor, kjer naj bi prostor dobili ministrstva za kmetijstvo, zdravje in okolje ter državni statistični urad. Toda tudi zaradi menjave vladne garniture projekt še do danes ni uresničen. »Medtem ko čakamo, so v gradbeni jami zrasla drevesa. Zdaj naj jih še zaščitijo, pa bo zadeva dokončno propadla,« na pol v šali pravi Ravnikar. Pri natečajih je težava, da od zmage do izvedbe projekta včasih mine več let, kar za seboj nujno potegne vprašanje financ. Dokler pogodba z investitorjem ni podpisana, projektant razen natečajne nagrade ne dobi nobenega plačila. Kljub tovrstnemu tveganju se Ravnikar in Potokar že leta udeležujeta vseh večjih natečajev in pogosto na njih tudi zmagujeta. Tako sta na primer leta 2006 zmagala na natečaju za umetniške akademije na Roški (čeprav res šele v drugem krogu, ko ju je žirija izbrala med tremi kandidati), pred kratkim pa tudi na natečaju za novo sodno stavbo na Masarykovi cesti v Ljubljani, ki naj bi bila po napovedih pravosodnega ministra Lovra Šturma zgrajena leta 2011 ali 2012, stala pa naj bi 50-60 milijonov evrov. Z Masarykovo cesto ju povezuje še en objekt. Gre za poslovno stavbo, ki jo je investitor potem, ko je bila zgrajena, prodal Družbi za državne ceste, v njej pa del prostorov najema tudi ministrstvo za šolstvo in šport. Po načrtih sedanje mestne uprave naj bi Masarykova v nekaj letih postala bulvar državnih ustanov, kar je dobro, saj nova sodna stavba zaradi majhne parcele nima dovolj prostora za park in bo tako stala neposredno ob cesti. »To sicer ni kakšna slovenska posebnost. Velike javne objekte ob vpadnicah poznajo tudi drugod po svetu. Res pa je, da v glavah ljudi sodišče mora imeti park, ker so tako navajeni zdaj,« razmišlja Ravnikar. Projekta nove sodne stavbe in akademij sta trenutno v fazi pogajanj. "Če bo vse po sreči, bomo jeseni za akademije začeli pripravljati izvedbeni projekt,« je optimističen Potokar.
Projekt akademij je zastavljen tako, da se deli na dva dela - tako imenovani proizvodni trakt, v katerem bodo učilnice, in promocijski del, v katerem bodo dvorane. Prvi trakt je zasnovan kot kača, vsak trakt pa ima svoj vhod. Nasproti učilnic bo stal skupni trakt dvoran z galerijami in knjižnico, ki je zasnovana tako, da bo lahko postal nov kulturni center mesta, saj bo odprt tudi za javnost. »Celoten javni program bo obrnjen k Roški, k mestu,« pojasnjuje Potokar. Gre za okoli 25.000 kvadratnih metrov površin oziroma še več, če zraven prištejemo še sekundarni program, garažno hišo in parkirišče. »Žal bomo zaradi previsokih stroškov preselitve kanalizacije projekt prisiljeni spremeniti tako, da ne bo mogoč dostop direktno do Gruberjevega kanala, kot je bilo prvotno predvideno.« Čeprav so takšni kompromisi skrajno neprijetni, se zavedata, da včasih brez njih ne gre.
Poleg akademij bi bil lahko eden bolj ambicioznih projektov biroja tudi urbanistična ureditev Šmartinke. A se tega natečaja namenoma nista udeležila. »Z urbanističnimi natečaji nimava dobrih izkušenj. Vojteh je pred leti zmagal na urbanističnem natečaju v Novi Gorici. Rezultat tega je, da danes na tem območju delamo samo eno od stolpnic, vse ostale pa delajo drugi arhitekti,« pravi Potokar in dodaja: »Pred leti je Vojteh sodeloval na mednarodnem natečaju za ureditev večjega predela ob starem mestnem jedru Kopra. Na natečaju smo sicer zmagali, ker pa se je investitor vmes zamenjal, danes zadevo projektira drug biro, ki na natečaju sploh ni sodeloval.« Še hujše. »Z zavodom za varstvo kulturne dediščine smo se mesece prepirali o višini objektov. Zdaj pa se gradi daleč prek dogovorjenih gabaritov, kar se je legitimiralo z nekim prastarim občinskim prostorskim planom. Žalostno,« je ra-zočaran Ravnikar.
Med večjimi projekti, ki so trenutno v gradnji, je center starejših v Trnovem, ki ga je Potokar delal z ekipo mlajših arhitektov, brez Ravnikarja. »Računamo, da bo objekt končan prihodnje leto. Investitorja sta ljubljanski mestni stanovanjski sklad in zasebno podjetje Deos.« Pred kratkim sta podpisala pogodbo za gradnjo doma starejših občanov v Hodošu, še letos pa bodo po njunih načrtih začeli graditi tudi dom za ostarele v Idriji in knjižnico v Krškem. Naročila za vse tri objekte sta dobila z zmago na javnih natečajih.
Delo v biroju imata razdeljeno tako, da nekatere projekte delata skupaj, druge vsak zase. Ravnikar dela skoraj izključno za natečaje za velike javne objekte, pri katerih je naročnik običajno država ali posamezna občina. »Šele pred kratkim sem se prvič - in verjetno tudi zadnjič v življenju - lotil projektiranja individualne hiše, pa še to samo zato, ker je naročnik moj znanec. Po karakterju nisem človek, ki bi z lahkoto komuniciral s strankami, še zlasti ne s kakšnimi zahtevnimi ženami, ki imajo pri projektiranju individualnih hiš običajno zadnjo besedo.« Da ne bo pomote - Ravnikar ni kak ženomrznež. Nasprotno. Že dolgo je srečno poročen z nekdanjo novinarko, zdaj poslanko Zaresa Majdo Širca. Le nekako si ne predstavlja, da bi stranke privabljal "s ceste". Potokar je drugačen tip človeka, saj ga poleg velikih natečajnih projektov zelo veseli tudi projektiranje individualnih hiš. Tega dela se praviloma loteva skupaj z ženo, samostojno arhitektko in publicistko Špelo Kuhar. »Med dvajsetimi hišami, ki sva jih ali jih še projektirava, jih je vsaj polovica za prijatelje in znance. Morda imava tudi zato pri projektiranju nekaj več svobode, kot bi jo imela, če bi šlo za popolne tujce. Res pa je, da ima toleranca naročnikov vedno svoj prag. Po mojih izkušnjah je ta prag praviloma ravna streha. Ljudje so prepričani, da ravna streha pušča in zelo težko jih prepričaš o nasprotnem.« Trenutno je v zaključni fazi gradnja modernistične vile na Bledu, ki jo je Potokar skupaj z ženo in arhitektom Blažem Budjo projektiral za nekdanjega slovenskega smučarskega asa Jureta Koširja. Potokar, Kuharjeva in Budja so uspešno sodelovali tudi pri pisanju Arhitekturnega vodnika po Gorenjski, saj so zanj leta 2003 prejeli Plečnikovo medaljo. Pred kratkim pa sta zakonca Potokar Kuhar izdala še slikovit arhitekturni vodnik Gremo v mesto Ljubljana, ki je namenjen družinam.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.