Predvolilno farbanje

"Jaz se s temi dnevnimi zgodbami tukaj ne ukvarjam. Žal nimam časa. V dvorani je polno takšnih, ki bodo to z veseljem komentirali," je v avli pred veliko parlamentarno dvorano dejal Janez Janša novinarjem, ki so ga želeli povprašati, kaj meni o začetku policijske preiskave na Finskem.
Naivno bi bilo verjeti, da premier ne pozna podrobnosti orožarskega nakupa. O patrii je govoril v parlamentu, že nekajkrat je ponovil, da pri nakupu oklepnikov zaupa ministru Karlu Erjavcu, stvar se mu je zdela tako pomembna, da je bila o tem, kaj si Slovenci mislijo o patrii, po naročilu urada predsednika vlade opravljena raziskava javnega mnenja. Začetek preiskave je Janša komentiral šele štirinajst dni po prvi objavi o aretacijah na Finskem, pa še takrat je bil njegov komentar brez prave vsebine.
Premier je o poslu, ki lahko postane ena od večjih predvolilnih zgodb, gotovo dobro obveščen. Zato se pravi razlog, zakaj o patrii ni želel odgovarjati novinarjem, ne skriva v pomanjkanju časa. Nasprotno, ker finska policija utemeljeno sumi, da se je pri nakupu oklepnikov v Sloveniji zgodilo kaznivo dejanje podkupovanja, je bolje, da je premier od tega suma čim bolj oddaljen. Čez štiri mesece bodo v Sloveniji volitve in vse, kar dela vladajoča politika, je podrejeno cilju jesenske zmage.
Navidezno je seveda drugače. Sandra Letica, ki danes opravlja službo tiskovne predstavnice SDS, pred leti pa je stala na čelu skupine zaskrbljenih občanov, ki so zbirali podpise za eno izmed referendumskih pobud o sistemskem zakonu o izbrisanih, trdi, da njene stranke predvolilna kampanja ne zanima. O tem je tako prepričana, da včasih pošilja absurdne odgovore. Novinar Mladine ji je recimo na začetku maja poslal nekaj vprašanj, povezanih s prenosi poslanskih mandatov. Letica pa mu je odgovorila le z lahkotnim stavkom, da se "do konca predsedovanja Slovenije Svetu EU v Slovenski demokratski stranki ne ukvarjamo z volilno kampanjo".

Mrtvi tek

Zadnja raziskava Ninamedie razkriva, da je še zmeraj najbolj priljubljena SD (19,1 odstotka), 3 odstotne točke manj je zbrala SDS. Vse druge stranke so bistveno manj priljubljene: Zares 6,2 odstotka, SNS 5,7, LDS 5,4, Desus 4,2 ... Več kot polovica vprašanih (58,4 odstotka) ocenjuje delo vlade kot neuspešno, občutno pa se je povečal delež tistih, ki ne vedo, katero stranko bi volili, ali ki danes napovedujejo, da sploh ne bodo šli na volišča.
Je pojav politične indiferentnosti nekaj vsakdanjega, še posebej, ker so volitve že čez nekaj mesecev? Dr. Samo Uhan, univerzitetni učitelj na Fakulteti za družbene vede, pravi, da je umik volilnega telesa le začasen. »Delež neopredeljenih je sicer nekoliko večji, vendar po mojem ne zaradi abstinence, ki bi bila posledica zasičenosti s politiko oziroma razočaranja nad politiko, temveč predvsem zaradi kombinacije časa in političnega taktiziranja. Smo pred tem, da stranke določijo politično agendo (prednostni seznam predvolilnih tem), pri tem pa ni povsem jasno, komu bo 'obravnava' ključnih tem in potencialnih afer (referendum, tajkuni, oklepniki) prinesla več koristi.« Po njegovem volivci čakajo na razplet, na jasno definiranje stališč, »ko se bo to zgodilo (če se bo), bodo bolj jasna prava razmerja. Za zdaj so navkljub manjši opredeljenosti takšna, kot jih poznamo zadnjih nekaj mesecev.«
Različne javnomnenjske raziskave že nekaj časa razkrivajo tri zakonitosti: večinski del volilnega telesa delo vlade Janeza Janše ocenjuje kot neuspešno, največja opozicijska stranka je bolj priljubljena kot največja vladna (čeprav je bila razlika med njima pred enim letom večja, kot je danes), vse opozicijske stranke skupaj imajo večjo podporo kot vladne. Če želi Janez Janša na volitvah dobiti še en mandat, bo morala njegova stranka izpeljati pametno politično kampanjo. Kakšni so torej mehanizmi predvolilnega boja, za katerega tista politika, ki ga usmerja, pravi, da ne obstaja in da zanj nima časa?

Deset pravil

Prvič - volivce moraš prepričati, da so volitve, ki prihajajo, usodnega pomena. Zato predvolilni boj začneš že prej in si organiziraš predigro - referendum. Tako je Janez Janša naredil spomladi 2004, ko je bil v Sloveniji referendum o izbrisanih. In tako bo naredil leta 2008, ko bo 22. junija posvetovalni referendum o pokrajinah. Način izbire tega referenduma dokazuje, da je določitev pokrajinskih meja šele sekundarnega pomena. Janša je namreč v začetku leta referendumu o pokrajinah nasprotoval, njegova stranka je najprej zagovarjala trinajst pokrajin, potem štirinajst, nazadnje spet trinajst. Če bi bilo vprašanje pokrajin za vladajočo opcijo resnično tako usodnega pomena, da bi za mnenje o njem rada povprašala volivce, bi bil lahko referendum o pokrajinah na dan parlamentarnih volitev. O njih bi odločalo več ljudi, država pa za samostojen referendum ne bi zapravila od 3,5 do 4 milijone evrov.
A ni pomemben le čas, pač pa tudi vsebina referendumskega vprašanja. Poslanska večina namreč ni izglasovala predloga, da bi na dan pokrajinskega referenduma odločali tudi o usodi komisije za preprečevanje korupcije. Razlog je preprost. Izid pokrajinskega referenduma, četudi je neobvezujoč, je pač bolj predvidljiv kot pa izid referenduma o usodi Kosove komisije. Tukaj bi lahko vlada v želji po razpustitvi neodvisne komisije za preprečevanje korupcije trčila ob zid neodobravanja.
Drugič - volivcem moraš pokazati, da vlada učinkovito preganja sovražnike. Ti se v tokratni predvolilni tekmi imenujejo tajkuni. »Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo,« je Janez Janša novembra 2007 napovedal v parlamentu. Potem se je usul plaz. Policisti so prijeli tri gradbene direktorje zaradi suma sprejemanja podkupnin. Dobre tri mesece po spektakularnih aretacijah v »aferi čista lopata« še ni vložena obtožnica. Nato se je tajkunski spopad prenesel na Pivovarno Laško in Boška Šrota, direktorja pivovarskega konglomerata, ki je vlado javno obtožil, da si želi podrejati medije. Vlada se s preiskavo o spornem lastništvu pivovarne ni neposredno ukvarjala, ovadbi zoper Šrota sta napisala direktor urada za varstvo konkurence Jani Soršak in direktor agencije za trg vrednostnih papirjev Damijan Žugelj. Žugelj je bil na funkcijo imenovan 1. aprila, Soršak pa je redni mandat na čelu urada za varstvo konkurence začel šele 22. maja. Oba sta torej ovadbi zoper Šrota spisala skoraj neposredno po tem, ko sta bila uradno imenovana za direktorja. Minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je v intervjuju za Finance dejal, da nova direktorja omenjenih nadzornih agencij za zdaj uživata njegovo zaupanje in da delata drugače, kot so tisti pred njima. Torej boljše ... Kako utemeljeni sta vloženi ovadbi, ne bo odločala politika, ampak pravosodni organi.
Tretjič - v izrednih razmerah so dovoljena izredna sredstva. O koncentraciji lastniških deležev bo politika razpravljala na izredni seji, ki je sklicana na pobudo SDS. Malo nenavadno je, da največja vladajoča stranka sklicuje izredne seje parlamenta, saj ima vlada dovolj mehanizmov, da sama, brez izrednih razmer v parlamentu, okrepi boj zoper netransparentno lastninjenje. Je pa res, da je z izrednimi predvolilnimi sejami leta 2004 sedanja vladna posadka načela potapljajočo se LDS. Mimogrede, izredno sejo si je najprej zaželela opozicija, a jo je vladna stran s svojimi predlogi, sklepi in temo razprave prehitela. »Nisem bil presenečen, enako se je zgodilo že, ko je opozicija želela ustanoviti preiskovalno komisijo o prodaji Mercatorja. Tukaj je podobno, vlada se ne želi pogovarjati o lastninjenju Iskraemeca, o Palomi, Slovenski industriji jekla, Tovarni dušika Ruše, želi se pogovarjati le o dveh primerih, o Pivovarni Laško in o Istrabenzu,« pravi Matej Lahovnik iz stranke Zares. Pravi politični spopad se bo prihodnji teden v parlamentu razvil le, če bosta pred poslance stopila Andrijana Starina Kosem in Boško Šrot.
Četrtič - zaščititi ali umakniti je treba tiste, ki lahko v političnem spopadu škodijo dosegi končnega cilja. Božo Predalič, generalni sekretar vlade, je iz nadzornega sveta Istrabenza odstopil neposredno po tem, ko se je razkrilo, da ima tudi predsednik uprave podjetja Igor Bavčar v Istrabenzu pomemben lastniški delež in da ga je skupaj z vodilnimi menedžerji potihem že prevzel.
Petič - napad političnih sovražnikov je treba obrniti proti njim samim. Ko je iz Finske prišla novica, da policija preiskuje ozadje prodaje oklepnikov, je poslanec SDS Branko Grims nekdanjo vlado obtožil, da je s podjetjem Viator & Vektor podpisala pismo o nameri za izdelavo oklepnikov. To pismo nima nobene pravne vrednosti, a Grims z njim pač dokazuje, da je bila prejšnja vlada domnevno še slabša, kot naj bi bila sedanja. Enako je storil predsednik SNS Zmago Jelinčič. Milana M. Cvikla, predsednika preiskovalne komisije, ki preiskuje nakup patrij, je najprej obtožil, da je povezan s konkurenčnim podjetjem, potem pa zahteval njegov odstop. Zmago Jelinčič je že nekajkrat namesto vlade v parlamentu »opravil umazana dela«. Bil je recimo tisti, ki je predlagal razpustitev Kosove komisije.
Šestič - volivcem moraš ponuditi predvolilna darila. Do sedaj je vlada volivcem podarila vinjete, delnice NKBM, pripravlja zakon o povračilu škode iz druge svetovne vojne, v svojem košu pa skriva še nekaj daril. Takšna je recimo nova pogodba za javni sektor. Kot kaže, naj bi bila pogodba podpisana v prihodnjih dneh, tako da bodo višje plače delavci v javnem sektorju prvič dobili septembra, neposredno pred volitvami. Poleg višjih plač bodo dobili izplačan tudi poračun za maj, junij in julij, ko plače še niso bile dovolj visoke. »Nova kolektivna pogodba predvideva nova izplačila septembra, torej avgustovska plača plus poračun razlike od 1. maja. Ta poračun bo izplačan samo enkrat,« pojasnjuje sindikalni pogajalec Doro Hvalica. In kaj pravi o političnih konotacijah poračuna? »V politične špekulacije se ne spuščam, sam sem zainteresiran, da novi plačni sistem zaživi čim hitreje, zagotovo pa je za vlado september zelo ugoden trenutek, saj je to predvolilni čas. A za zaposlene v javnem sektorju je praktično vseeno, kakšni so dodatni razlogi za dogovor z vlado. Sicer pa, če tega sporazuma ne bomo podpisali sedaj, četudi nove plače in poračun zaživijo tik pred volitvami, bi s podpisom sporazuma naslednja vlada zavlačevala še najmanj dve leti.« Okoli 150.000 posameznikov naj bi tako tik pred volitvami dobilo višje plače in še nekajmesečni regres.
Sedmič - čim več predvolilnih daril, tem bolje. Jeseni pa ne bodo na boljšem le delavci v javnem sektorju, pač pa tudi upokojenci. Karl Erjavec, predsednik Desusa, se je z Janšo dogovoril, da bosta dva njegova poslanca podprla referendum o pokrajinah, kateremu je sam sicer nasprotoval, upokojenci pa bodo v zameno za podporo referendumu dobili draginjski dodatek. Enkratna podpora tistim z najnižjo pokojnino bo izplačana, kako pripravno, nekaj tednov pred volitvami. Med Erjavcem in Janšo je bila pač sklenjena politična kupčija, eden je dobil dodatek za upokojence, drugi pa glasove za razpis pokrajinskega referenduma. »Ne gre za moralno vprašljivo dejanje. Če mi je v pogajanjih s predsednikom vlade uspelo z draginjskim dodatkom, to ni moralno sporno. Moralno sporno je, če imajo upokojenci manj kot 400 evrov pokojnine,« pojasnjuje minister Erjavec. »Ni šlo za nobeno izsiljevanje glede patrij, bil pa je velik pritisk glede podpore referendumu, saj veste, kako je, v koaliciji so vedno hudi boji.« Mnenje Franceta Žnidaršiča, predsednika Desusove poslanske skupine, je ostrejše. »Nekdo se je v vladi dogovoril za kompromis, in to je njegova odgovornost. Ta draginjski dodatek ne rešuje vprašanja revnih, gre za poceni kupovanje upokojenskih glasov. Seveda nisem proti dodatku, a zunaj so ostali brezposelni, tekstilne delavke, veliko posameznikov ... Ponavljam, da gre za kupovanje upokojenskih glasov tudi na račun naše stranke. Stranka je videti dvolična, a ne na moj račun.«
Osmič - nevtralizirati je treba moč strank, ki tekmujejo za podporo podobnega volilnega telesa. Janez Janša večine volivcev ne krade Borutu Pahorju, moč njegove stranke najbolj občutita programsko sorodni in koalicijski SLS in NSi. Prvi je Janezu Janši že uspelo natakniti stigmo zagovornice tajkunstva - to sicer ni bilo težko, saj je brat predsednika SLS Bojana Šrota predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot. »Koalicijski partnerji nas niso napadali, s čimer se spoprijemamo zadnje tri mesece, kot da je SLS kriva za vse zgode in nezgode v tej državi,« je Bojan Šrot dejal že aprila. Podobno je z NSi. V stranki, ki ves čas deluje v senci velike SDS in ki ji ni uspelo zgraditi lastne prepoznavnosti, je Marko Štrovs, član izvršilnega odbora, poskušal sklicati izredni kongres. Med člani stranke podpore ni dobil, pa čeprav njegova trditev, da jih »Janša reže kot salamo«, ni napačna. SDS pač tekmuje na terenu, kjer lahko zmaga.
Devetič - za zmago je potrebna učinkovita propaganda. Potem ko je vlada izgubila neposreden nadzor nad Delom in Večerom, je nastal brezplačnik Slovenski tednik, ki je distribuiran predvsem v ruralnih okoljih, torej tam, kjer ima vlada več privržencev. Slovenski tednik ureja Andrej Lasbaher, nekdanji direktor revije Demokracija, ki je nekoč (neuspešno) opravljal službo vodje kampanje predsednika mestnega odbora SDS Gregorja Pivca za župana Maribora. Vsebina časopisa, ki izhaja v gigantski nakladi 375.000 izvodov, je predvidljiva. Sistematično napada opozicijo in hvali dosežke vlade. Vlada sicer posredno obvladuje tudi RTV Slovenija, pa čeprav vseh oddaj in programov ne na enak način.
Desetič - za zmago je potreben lik požrtvovalnega vodje. Odkar je Slovenija prevzela vodenje Evropske unije, se njen premier izogiba večjim političnim sporom. S svojo podobo poskuša ustvariti vtis politika, ki komunicira s svetovno politično smetano in ki se je dvignil nad spore v pritlehnem slovenskem političnem močvirju. Janša je tako delaven, da ne najde časa za svojo zaročenko, da z njo ne more spiti niti kave, kaj šele, da bi mislil na poroko. Premier ustvarja vtis, da sta Slovenija in njena usoda najpomembnejši stvari v njegovem življenju. In seveda - premier se ne ukvarja z volilno kampanjo.
Vprašanje za milijon evrov
Za zmago pa je potrebno še nekaj. To je anemičen nasprotnik, opozicija, ki je že lanskega avgusta pričakovala, da se bo vlada sesula sama od sebe, pa se seveda ni. Največji konkurent Janezu Janši je Borut Pahor, ki vodi politiko povezovanja. Sebastijan Jeretič, tiskovni predstavnik SD, je na spletni strani www.razgledi.net zapisal: »Zavedamo se pasti, ki nas čakajo do jesenskih volitev, ko imamo eno samo osrednjo nalogo: na volitve pripeljati moralno sredino, ki se ji je politika v celoti zagnusila. In ravno vse negativne zgodbe, ki dominirajo in dušijo javnost, so temeljno orodje tistih, ki želijo osrednji del javnosti odvrniti od politične participacije.« Po njegovem mnenju bo SD zmagala, če ne bo sprejela zgodbe političnih afer, ki jih ponuja desnica. »Desnica zmaguje v razmerah konfliktne politike zaradi volilne abstinence sredine. Tiste sredine, ki jo spori in afere odvračajo od politike.«
Morda imajo načrtovalci volilne kampanje Boruta Pahorja prav, pa čeprav je zmago Janezu Janši leta 2004 prinesel tisti del volilnega telesa, ki je nekoč podprl LDS. Janša se je leta 2004 sicer odločil za zelo konfliktno kampanjo.
Zgolj za opombo, največji udarec priljubljenosti Janeza Janše je pomenil njegov spor s pokojnim predsednikom. Janez Drnovšek je lani večkrat ponovil, da je v Sloveniji tudi zaradi političnega podrejanja družbenih sistemov stanje duha slabše kot konec osemdesetih let, da so v vladi prisotni totalitaristični recidivi, da je Slovenija ponekod drugačna od tistih standardov demokracije, ki so bili zastavljeni v času osamosvajanja. Drnovšek je pač jasno povedal, kaj je temeljni problem te vlade. Avtoritarnost. Tako jasnih mnenj iz ust opozicijskega favorita še ni bilo slišati.