Od svetilnika do države lopovov in lažnivcev

Kaj se je zgodilo našemu predsedniku, ki je še nedavno v Sloveniji videl raj na zemlji, danes pa vidi zaroto klientelizma in korupcije?

Prav je, da začnemo članek s kakšnim citatom našega predsednika vlade Janeza Janše. Se pač spodobi. Na primer s tistim z dne 24. junija 2006, ko je bil naš predsednik srečen, zadovoljen in vesel. »Danes,« torej junija 2006, je menil, si lahko »bolj kot kadarkoli prej zastavimo velike cilje za prihodnost. Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja«. Na poti k temu cilju, je poudaril naš predsednik, bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju, tudi če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko. Kajti res je, da nikoli ne bomo največji. Ali najmočnejši. »Lahko pa smo najboljši. Lahko ustvarimo najboljše okolje za izpolnjeno življenje. Najboljše okolje za varno in zdravo odraščanje naših otrok. Najboljše mesto za srečo.«
Čez leto dni, junija 2007, je naš predsednik vlade tudi pokal od optimizma in sreče. Ocenil je, da se je Slovenija leto prej zelo hitro razvijala, si utrdila mednarodni položaj, znižala inflacijo, odpravila na stotine birokratskih ovir in posodobila »pravila za organizacijo gospodarstva«. Slovenija je bila tedaj v odlični formi. Jasno, nova koalicija jo je vodila že drugo leto. In jasno, odlična forma ni bila rezultat sil kontinuitete, ampak sil pomladi, ki so z veliko truda zgradile prve zdrave temelje. In že je na teh zdravih temeljih prišel čas za pogled v prihodnost, proti novim izzivom. »Slovenija je v dobri kondiciji,« je dejal naš predsednik vlade junija 2007. »Ima veter v jadrih in krmilo, obrnjeno v pravo smer. Dobro posadko. Mednarodno morje je mirno, le v notranjih vodah je nekaj umetnih valov in oblačkov. A kljub tem oblačkom je obzorje narodove prihodnosti jasno kot še nikoli doslej. Pred sedanjo in prihodnjimi generacijami je srečna plovba.«
Tudi Janševi strankarski kolegi se tistih let spominjajo na podoben, srečen in vesel način. To je bil čas zadovoljstva, pluralnosti, uravnoteženosti. Tretjega maja 2007 sta Branko Grims in Vasko Simoniti pokala od optimizma. Na dan svobode tiska je Simoniti ocenil, da je »stanje na področju svobode medijev v Sloveniji še naprej zelo ugodno«, Grims pa, da so mediji v Sloveniji »povsem svobodni in pokrivajo celoten spekter različnih mnenj«. Grims je k temu dodal, da »tranzicijska levica sicer še vedno vrednostno in kapitalsko obvladuje nekatere medije«. Iz žaljivke, ki je temu stavku nato sledila, pa je bilo očitno, da je s tem mislil le še na »nizkonakladni tednik Mladina« kot zadnji tujek v narodovem telesu. Dela in Večera levica vrednostno in kapitalsko ni več obvladovala. Nadzorni svet Dela je tedaj vodil Boris Zupančič, član SDS, član strateškega sveta SDS. Direktor Dela je bil Danilo Slivnik, bivši kandidat na listi SDS, Večera pa Milan Predan, ki se je na vrh podjetja začasno zavihtel z zunanjega ministrstva. V tistem času je tudi Dimitrij Rupel z zunanjega ministrstva na Delo pošiljal redne kolumne.
Janši, Grimsu ali Simonitiju se je v tistih trenutkih dozdevalo, da je svet pisan in svoboden. Leta 2006 in leta 2007 na vidiku ni bilo tajkunov, teh ljudi z mrkim pogledom, ki se zahrbtno plazijo v ozadju in nam kradejo naše milijone, teh dejanskih krivcev za inflacijo, za dezinformacijo, za razslojevanje, revščino ali nasploh za slabo počutje in mrko vzdušje. Nebo je bilo modro, morje mirno. Razlika med to podobo in podobo, ki nam jo je oblast prodajala ta teden v parlamentu, je očitna. Danes slišimo, da obstaja notranji sovražnik. Janez Janša, ki je govoril o tajkunih, zaradi katerih je »velika večina Slovencev in Slovenk na slabšem«, je v istem tonu obljubil, da se to »ne bo končalo nekaznovano«. »Ne čujem dobro, ali želim da vam odgovorim na ovo što tražite, da će svi oni koji su se poslužili ljudima da manipulišu ostvarenja političkih ciljeva protiv Jugoslavije biti kažnjeni i biti uhapšeni!« je rekel Slobodan Milošević leta 1989 na mitingu.
Slika, ki nam jo danes, leta 2008, ponuja oblast, je podobno zlovešča. Ko je vlada v roke leta 2005 dobila oblast, sta bila »gospodarski kriminal in korupcija belih ovratnikov del sistema«, pravi Janša danes. »Ko smo pred štirimi leti razpravljali o teh stvareh, si nihče ni predstavljal, da je stanje tako težko. Ker smo ga opazovali od zunaj, smo bili zavedeni s pomanjkanjem informacij in dezinformacijami. Trajalo je dve leti in več, da so bile izvedene organizacijske spremembe.« Tudi stanje demokracije je danes v Sloveniji na kritični ravni, predvsem zaradi tajkunov, zaradi poslovnega konglomerata, ki ima v lasti večji del medijev in ki zavaja javnost. Ljudje naj ne verjamejo člankom, sledijo naj denarju - je dejal naš predsednik na izredni seji. Čeprav so, ironično, njegovi strankarski kolegi izredno sejo zasnovali predvsem na časopisnih člankih.
Slika je črna. V ozadju so ponovno na delu temne sile, notranji sovražniki, proti katerim bi morali volivci strniti vrste. Pravkar naj bi se končal »skrbno načrtovan proces«, ki je bil »zelo skrbno« voden in usmerjan, je razlagal Grims. Ta proces se imenuje proces tranzicije družbenega kapitala in družbenega premoženja v zasebno lastnino. V tem času se lastnina koncentrira na nekaj izbranih posameznikov, ki začnejo upravljati ali posedovati enormno premoženje. Zakaj to izvemo šele sredi leta 2008, tri mesece pred volitvami? Zato ker se je vlada šele sedaj zavedela vsega problema, ker je šele sedaj spremenila zakonodajo, poostrila kazni in »poštni nabiralniki« oziroma »parkirišča« s skritimi lastniki so se morali razkriti. Še en razlog obstaja, zakaj se je oblast šele sedaj zavedela tega problema. To je sprememba na čelu nadzornih institucij, ki se je zgodila šele v zadnjih mesecih. Pred tem sta bila na čelu urada za varstvo konkurence in agencije za trg vrednostnih papirjev človeka, ki ju je s petletnim mandatom imenovala še prejšnja oblast kontinuitete. Ta dva sta po mnenju SDS skrbno varovala in skrivala procese tajkunizacije. Še več, politično odgovornost sta poskušala za zaključek tranzicije prenesti na aktualno oblast, ki si je drznila dregniti v privilegirane skupine, ki so jih oblikovale prejšnje koalicije.
Novi nadzorniki so seveda veliko boljši. Dan prej, preden se je v parlamentu začela »tajkunska« debata o koncentraciji kapitala, o podjetjih »poštnih« nabiralnikih, o klientelizmu in korupciji sta v parlament vstopila Jani Soršak, direktor urada za varstvo konkurence, in Damijan Žugelj, direktor agencije za trg vrednostnih papirjev. Oba sedita na vrhu obeh neodvisnih agencij, ki sta poklicani za to, da razbijata monopole in bdita nad poslovanjem podjetij. Sta paradna tigra v boju proti tajkunom. »Urad je pri izvajanju svojih nalog in pristojnosti neodvisen in samostojen,« piše v zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence. »Pri izvrševanju svojih nalog in pristojnosti je agencija samostojna in neodvisna,« piše v zakonu o trgu vrednostnih papirjev. V petek oba neodvisna nadzornika vstopita v prostore poslanske skupine SDS. Pri tem ju zasačijo novinarji. Ker zakonodajalec poslanski skupini SDS verjetno nikoli ne bi dal pooblastil, da razbija monopole ali varuje konkurenco, je seveda vprašanje, kaj sta počela v poslanski skupini SDS. Lahko si mislimo. Žugelj je verjetno, kot sam pravi, največji vladni stranki predstavil predlagane spremembe zakona o prevzemih, Soršak pa se je, kot sam pravi, pogovarjal »o novi zakonodaji in njenih morebitnih izboljšavah«. Drugih poslanskih skupin Soršak in Žugelj nista obiskala. Mimogrede: naloga agencije in urada ni priprava zakonodaje.
Postavimo si enostavno vprašanje: ali je res mogoče, da se je Janša zavedal problema tako imenovane tajkunizacije šele novembra 2007 ali junija 2008? Je to spoznanje v premieru in v stranki SDS premaknilo percepcijo realnosti? Kot je znano, je Boško Šrot prvo podjetje v verigi, ki vodi do pivovarne, prevzel avgusta leta 2006, torej v času, ko je Janša optimistično govoril o svetilnikih na morju. Julija leta 2006 je v časopisu Večer podjetje z imenom Kolonel objavilo ponudbo za odkup delnic Infonda Holdinga 1 (pozneje Centra naložb). Največji delež je Šrotu prodala Radenska (19,9 odstotka), ki tako ali tako spada v Skupino Pivovarne Laško, sledita pa mariborska Nova KBM (10 odstotkov) in njen sklad za upravljanje KBM Infond (9,1 odstotka). Zadnji menedžerski prevzem Laškega je bil izpeljan s pomočjo državne Nove KBM, ki jo je vodil predsednik uprave Matjaž Kovačič. Tisti Kovačič, ki mu je vlada Janeza Janše potrdila mandat. Janša bi tedaj sicer lahko že v medijih prebral domneve, da Šrot prevzema sistem laške pivovarne. To bi mu lahko po telefonu sporočil tudi Kovačič. Ali pa morda njegovi nadzorniki v banki. Denimo predsednik nadzornega sveta Daniel Blejc (SDS) ali pa Anton Jurgetz (SDS), član strokovnega sveta SDS in član vladnega strateškega sveta? Je leta 2006 Janša vedel kaj o »tajkunu« Bošku Šrotu ali ne?
To smo poskušali izvedeti od Blejca, predsednika nadzornega sveta Nove KBM. Zanimalo nas je, ali je nadzorni svet leta 2006 vedel, da Nova KBM Bošku Šrotu prodaja Infond Holding 1. Odgovoril nam je, da nadzorniki tega eksplicitno niso vedeli, vedeli so le, da se holding prodaja, kar so dvakrat obravnavali na nadzornem svetu. Nato smo Blejca vprašali, ali meni, da tudi banka ni vedela, da holding prodaja Šrotu. »Tega pa ne bom rekel. To bi bilo malce za lase privlečeno. Banka je dobro vedela, komu prodaja,« nam je odgovoril prvi nadzornik. Torej je Kovačič, predsednik uprave Nove KBM, moral vedeti, da holding prodaja Šrotu? »Seveda,« nam je odgovoril Blejc, »Trg je zelo majhen. Tudi če deleže prodajaš drugi vrsti lastnikov, se ve, komu jih prodajaš. Kdor danes reče, da ne ve, komu je deleže prodajal, se spreneveda.« Kaj pa Janša? »Saj sem vam povedal. Trg je premajhen, da se ne bi vedelo, kam to gre.« Šrot in Janša tedaj nista bila skregana in očitno takšne prodaje tedaj niso bile problem? »Tudi to, da. Sedaj se je koncentracija kapitala pač obrnila proti vzvodu, ki jo je sprožil,« je še povedal Blejc.
Da je SDS z Janšo na čelu spremenila percepcijo sveta, niso kriva nova spoznanja o tajkunskih povezavah. To je farsa. Zgodba, ki nam jo sedaj ponuja SDS, češ da je vlada pač potrebovala tri leta, da je spoznala realnost, politične povezave iz preteklosti, da je izšolala kadre, spremenila zakonodajo, je presenetljiva. Dejansko spreobrnitev Janeza Janše spremljamo namreč že vsaj od začetka leta 2006. Tedaj je vladi začela padati podpora, izmerjena v javnomnenjskih anketah, in to kljub dejstvu, da je oblast posredno ali neposredno kadrovsko podredila RTV Slovenija, Delo, Večer in Primorske novice. Padec javne podpore je očiten rezultat zgrešenih reformnih predlogov, zlomljenega socialnega partnerstva, neoliberalističnih politik, začetne vojne proti revnim in socialno izključenim, davčni reformi, ki je dvignila davčne olajšave najbogatejšim, socialnih protestov, zmanjšanja obremenitve kapitalskih dobičkov... Poleti 2007 sledi še odhod državne sekretarke Andrijane Starina Kosem iz vlade - Kosmova v javnem pismu razkrije Janševe poskuse podrejanja medijev in razlaga korupcijo in klientelizem med oblastjo in družino Petek. Janša, ki se je ves čas požvižgal na javnomnenjske raziskave, saj so bile zanj volitve edina prava raziskava javnega mnenja, pa na koncu dobi še mrzli tuš ob porazu na predsedniških volitvah. Resda so bile to predsedniške volitve. A tudi Lojzetu Peterletu se je ob objavi rezultatov zareklo, ko je za svoj poraz krivil vlado.
To je bil odločilni premik. Predsedniške volitve so bile tisti dogodek, na katerih se je rodila nova retorika. Danes nam v spominu ostaja predvsem Janšev znamenit programskopolitični nagovor o tajkunih v parlamentu s konca leta 2007, kjer je grozil z odstopom vlade. A napoved tega programskega govora, napoved politične krize, po kateri Slovenijo nadzorujejo tajkuni, se je zgodila v Ormožu. Prvi stavek, ki ga je Janez Janša po predsedniških volitvah izrekel, to je bilo v torek, 13. novembra, ko je iz Kitajske prišel v Ormož, je bil naslednji: »Izidi predsedniških volitev so slabi, razmere, ki so privedle do njih pa skrb vzbujajoče.« Skrb vzbujajoče razmere, ki so privedle do zloma, je Janša našel v medijih, v novinarski peticiji, v napačni predstavi in napačni interpretaciji realnosti, ki naj bi jo posredovali novinarji pod vplivom levice. Janša, ki se dotlej ni oziral niti na javnomnenjske raziskave, se prav tako ni oziral tudi na rezultate predsedniških volitev. Te so bile po njegovem nelegitimen izraz volje ljudstva in posledica manipulacije.
SDS je z izredno sejo o tajkunih sklenila svoj politični krog. Na oblast je konec leta 2004 prišla s sejanjem občutka, da sta se v Sloveniji razpasla korupcija in klientelizem, danes, čez štiri leta, pa z razpravo v parlamentu o koncentracijah kapitala in medijskega lastništva ponovno popularizira idejo notranjega sovražnika, proti kateremu je treba strniti vrste. Tokrat so to tajkunsko-politične povezave, ki na kriminalen način bogatijo na račun državljanov. Na prvi pogled je seveda ost napada usmerjena proti SD, tako kot je bila pred štirimi leti proti LDS. Jasno je seveda, da ko v SDS rečejo »tajkun«, mislijo s tem predvsem Boška Šrota, tistega Boška Šrota, ki je imel nekoč izkaznico SD, in tistega Šrota, ki naj bi skozi časopis Delo in Večer kritiziral oblast - torej SDS. Toda v resnici gre za več. Gre za protidemokratično retoriko: tudi rezultati bližnjih volitev ne bodo avtentični izraz volje ljudstva. Krivi bodo napačna percepcija, kapitalsko pokvarjeni mediji in z levičarstvom obsedeni novinarji.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči