Dr. Stane Vlaj, strokovnjak za lokalno samoupravo

Stane Vlaj je docent na ljubljanski Fakulteti za upravo in predstojnik Inštituta za lokalno samoupravo in s tem seveda eden največjih strokovnjakov na svojem področju.Več let je vodil širšo strokovno skupino za lokalno samoupravo pri Službi vlade za lokalno samoupravo, sodeloval je tudi v strokovnih skupinah in odborih na evropski ravni. Je avtor več knjig, učbenikov in priročnikov. Od leta 2006 je sicer uradno v pokoju, a se od poučevanja nikakor ne more odtrgati.

Do referenduma o pokrajinah je le še dober teden. Se ga boste udeležili in kako boste glasovali?

> Ne bom se ga udeležil, ker sem proti takšnemu referendumu. Zdi se mi, da je ta referendum manipulacija z ljudmi. Predlagatelji želijo tik pred koncem mandata prevaliti odločanje o ustanovitvi pokrajin na volivce, ki v veliki večini o tem pravzaprav ničesar ne vedo. Ne poznajo koristi, niso seznanjeni s finančnimi posledicami uvedbe pokrajin. Referendum mora biti temeljito pripravljen, z zelo jasnimi vprašanji. Najprej bi jih morali vprašati, če so za to, da se Slovenija razdeli na osem velikih pokrajin, kot jih predlaga stroka, ali 13 manjših, za kar se zavzema vlada.

Kakšen bi bil izid referenduma, če bi vključeval to vprašanje?

> Mislim, da bi bila večina za močne pokrajine in da ne bi ponovili napake, ki se nam je pripetila v primeru občin, kjer smo dobili nenormalno veliko število. To namreč nikdar ni bil strokovni predlog, ampak je vsakokratna politika število občin neprestano večala. Tako je tudi pri pokrajinah. Tudi tu gre namreč za strankarske računice glede osvojitve oblasti v takšnih ali drugačnih pokrajinah.

Katera stranka pa bi utegnila »upleniti« največ pokrajin? SLS je na občinski ravni zelo močna.

> Ta stranka že dolgo kroji usodo slovenske lokalne samouprave. Če pa posplošim, je jasno, da nekatere, predvsem desne stranke, zagovarjajo manjše enote, leve pa večje. Nobena pa se ni dovolj poglobila v vprašanje, kaj lokalna samouprava sploh je.

Bi si upali napovedati izid referenduma?

> Raje bi rekel, da upam, da bodo ljudje večino od 13 predlogov zavrnili. Prepričan sem, da takšen mastodont, kot je Osrednjeslovenska pokrajina s svojo veliko razvojno heterogenostjo, nima nikakršne možnosti za potrditev, pa še kakšen drug predlog tudi ne. Ampak ker imamo 13 posvetovalnih lokalnih referendumov, ni jasno, kaj bo to pomenilo. Spet bo to stvar politične interpretacije, ko si bodo vladajoče politične stranke izide razlagale sebi v prid. To je seveda nesprejemljivo in tako se ne dela. Omenil bi še, da so bili predlagatelji referenduma še nedavno proti referendumu. Kar naenkrat, po porazu v parlamentu, pa kličejo na pomoč volivce. Nemoralna, neetična poteza.

Kako je bolje izraziti nasprotovanje predlagani rešitvi? Z glasovanjem proti, z neudeležbo ali z oddajo neveljavne glasovnice?

> Nisem proti udeležbi. Če se zdi to ljudem smotrno, naj gredo na volišča. Če bi šel jaz, bi seveda glasoval proti. Ampak lahko bi bil samo proti svoji pokrajini, ne pa proti predlogu kot celoti. In tu je ta perfidnost, ki absolutno ne zdrži nekih evropskih standardov.

Katera je bila največja napaka vlade v postopku sprejemanja pokrajinske zakonodaje?

> Največja je ta, da je aktualna politika stroko povozila. Ko rečem stroko, mislim na vrsto eminentnih strokovnjakov, ki so se ukvarjali s pokrajinami kot drugo ravnjo lokalne samouprave v Sloveniji. Od vseh šestih zakonov - že pet preostalih je problematičnih, sploh tisti o financiranju pokrajin, ki je nespodoben in absolutno ne razume, kaj je pokrajinska samouprava - je najbolj kritičen zakon o ustanovitvi pokrajin, torej o številu pokrajin in umestitvi občin vanje. Popolnoma napačno je bilo začeti razpravo o številu pokrajin, preden se je začela razprava o njihovih pristojnostih in financiranju. Kajti šele na podlagi tega se je treba odločiti, ali uvesti manjše ali večje število pokrajin. Predsednik vlade je naredil veliko napako, ko je razpravo o pokrajinah začel z napovedjo 14 pokrajin. S tem je zadevo zakoličil oz. podprl model majhnih pokrajin.

Kaj bi vi izpostavili kot najpomembnejši dejavnik pri uvajanju pokrajin? Zakaj razprava o številu ne bi smela biti na prvem mestu?

> Potrebna bi bila temeljita, a razumljiva predstavitev razlogov za regionalizacijo in ciljev, ki jih zasleduje. Dobrodošla bi bila analiza stroškov in koristi. Na primer v obliki zloženke, ki bi jo vstavili v osrednje časnike. Število pokrajin oz. teritorialna komponenta mora biti podrejena funkcionalni in materialno-finančni komponenti.

V kolikšni meri ste sodelovali pri zdajšnjih pripravah na uvedbo pokrajin?

> Nič, razen s članki, razpravami in na različnih strokovnih srečanjih. Sem pa močno sodeloval prej, še zlasti tudi pri pripravi ustavnih sprememb, ki so bile sprejete leta 2006. Moram tudi reči, da je neresnična trditev, da je ta projekt pripravila zdajšnja vlada. Projekt pokrajinizacije Slovenije je potekal vse od sprejetja ustave. Ves čas so potekale strokovne priprave. Najprej seveda malo bolj v ozadju, ker je bila glavna tema razdelitev Slovenije na nove občine. Ampak na vprašanje širših lokalnih skupnosti se ni nikoli pozabilo. Narejene so bile številne študije, osnutki zakona o pokrajinah idr. Veliko tega je mogoče prebrati v zborniku, ki ga je ministrstvo za notranje zadeve, kamor je takrat sodila lokalna samouprava, pripravilo o vseh opravljenih raziskavah in projektih med letoma 2000 in 2004. Pripadniki te vlade so tik pred koncem prejšnjega mandata preprečili spremembo ustave, zaobšli opravljeno strokovno delo in se nasploh obnašali zelo nekorektno do stroke in strokovnjakov.

Kako zelo bi bil sveženj pokrajinskih zakonov drugačen, če bi pripravljavci bolj upoštevali stroko?

> Menim, da bi bile pristojnosti pokrajin, ki jih je v zdajšnjem zakonu nametanih na stotine, bolje pretehtane. To je strokovno opravilo. Ugotoviti, katera naloga ustreza načelu subsidiarnosti, kaj je lahko izvirna, kaj pa deljena pristojnost. Že z vidika tako obsežnih pristojnosti se mi zdi, da majhna pokrajina z manj kot 70 tisoč prebivalci nima nobenih, ne materialnih ne človeških možnosti, da bi opravljala vse naloge. Drugo, kar je ključno, pa je dejstvo, da je pokrajinska samouprava le navadna fasada, če nima ustreznega sistema financiranja, torej tudi neodvisnega, lastnega davčnega vira.

Bo predlagani model pokrajin ustrezen za zagotavljanje skladnejšega regionalnega razvoja, kot nam obljubljajo?

> Nedvomno sem za pokrajine kot tiste upravnopolitične strukture, ki naj bi prispevale k skladnejšemu razvoju. Pokrajina bo postala nosilec razvoja v prostoru, v katerem danes ni institucionalnega nosilca, poleg tega pa tudi izvajalec neizogibnih dejavnosti, ki jih danes v tem območju nihče ne opravlja, ali pa jih opravljajo občine s številnimi - zlasti finančnimi težavami. Po mnenju strokovnjakov pa ustroj slovenske regionalne politike ni ustrezen, saj npr. ne zagotavlja, da izvajanje regionalnih nalog preseže ozke lokalne interese. Pokrajine morajo razpolagati z gospodarskimi, človeškimi in infrastrukturnimi viri za izkoriščanje lastnega razvojnega potenciala in pridobivanja sredstev EU. Za skladnejši regionalni razvoj so seveda bolj primerne večje pokrajine, ki imajo večplastne razvojne potenciale in so primeren odgovor na pričakovane večje gravitacijske vplive bližnjih večjih mest sosednjih držav.

Skladen razvoj je osrednji argument za čimprejšnjo uvedbo pokrajin. Je to tudi glavni cilj ustanavljanja pokrajin?

> Poleg zagotavljanja skladnega regionalnega razvoja so še drugi cilji - decentralizacija, zagotavljanje virov za čimkakovostnejše javne storitve za zadovoljevanje sodobnih potreb prebivalcev, poglabljanje lokalne in regionalne demokracije, etični standardi pri upravljanju lokalnih skupnosti, in drugi. Trdim, da se bo z uvedbo majhnih pokrajin okrepil centralizem. Zakon o financiranju pokrajin je namreč preslikava zakona o financiranju občin, ki občine ali pa pokrajine absolutno podrejata državi, proračunu, aktualni vladi. Prenosi, ki jih lokalne skupnosti dobijo od države ali od drugih javnih in zasebnih teles, niso lastna sredstva lokalnih skupnosti. Evropska listina o lokalni samoupravi, ki jo je Slovenija ratificirala v celoti, pravi, da morajo lokalne skupnosti imeti najmanj en lasten finančni vir. Ob uvedbi pokrajin morata biti jasno opredeljena tudi premoženje, s katerim bodo razpolagale pri izvajanju svojih pristojnosti, in primeren sistem financiranja njenih nalog.

Kot ena od možnosti se je pri nas omenjal davek na motorna vozila ...

> To je zanimiv predlog poslanca Trofenika, ki ga cenim kot odličnega in argumentiranega razpravljavca o lokalni samoupravi. Pločevina je dokaj enakomerno razporejena po vsej državi. A omenil bi nekatere primere iz tujine, kot na primer davek na pivo ali pa davek na pse - npr. v Nemčiji, Avstriji in drugod. In to niso tako nerelevantni viri, kot bi morda pomislili.

Bodo pokrajine zaradi takšnega načina financiranja dovzetne za kaznovanje državnih oblastnikov v primeru kakršnihkoli sporov ali politično nekompatibilnega vodstva?

> Seveda, tak sistem je zelo dovzeten za aktualno politiko. Pri vsem skupaj se pozablja, komu je regionalizacija, skladen razvoj, sploh namenjen. Skandinavske države, ki so tudi na področju lokalne samouprave lahko za zgled, pri omembi pokrajin poleg skladnejšega razvoja in učinkovitejšega črpanja evropskih sredstev nikoli ne pozabijo omeniti tudi demokratizacije. Torej vpliv ljudi na vse te ravni oblasti. Kdo pa je pri nas ljudi sploh kaj vprašal? Šele ko je zakon padel v parlamentu, so se odločili, da odgovornost prevalijo na ljudi in zdaj smo priča »agitpropovskim« pohodom vladnih predstavnikov in poslancev vladajoče koalicije po Sloveniji, ki regionalizacijo Slovenije slikajo le z nekaterimi finančnimi kazalniki, ki niso pojasnjeni, in kritike predlaganih rešitev označujejo s slabšalnimi vzdevki. Npr. kdor je proti 13 pokrajinam, je centralist, ni za enakopraven položaj državljanov ipd. Povsem sprevržena morala.

Kaj pravite na trditev, da bo uvedba pokrajin omogočila več ljudem dostop do več denarja, kar bo posledično pomenilo več skušnjav in manj nadzora? Ne nazadnje v tako majhnih pokrajinah »vsak pozna vsakega«.

> Se strinjam, še zlasti glede na izkušnje v delovanju občin. Lokalna demokracija v Sloveniji je invalidna. Problemi upravljanja slovenskih občin so veliki. Ustanovljene so bile, upravnoorganizacijsko gledano, številne neracionalne občine. Upada interes prebivalcev za aktivno udeležbo v dogajanjih v njihovi občini, organi občine se marsikje obnašajo tako, kot da se jim ni treba povezovati z občani, županski položaj je pravno in dejansko premočan, vloga občinskih svetov ni realizirana, člani občinskih svetov veliko bolj poslušajo svoje politične centrale v Ljubljani kot prisluhnejo konkretnim zahtevam, potrebam in interesom konkretnih ljudi v konkretni občini, ni nobenih sankcij za nemoralno in tudi nezakonito ravnanje občinskih funkcionarjev v času njihovega mandata idr. Nasploh moram reči, da je v slovenski lokalni samoupravi etika zanemarjena. Veliko županov se obnaša, kot da so lastniki občin. Pojavljajo se velike napake pri javnih naročilih, pri zaposlovanju ljudi v občinskih upravah idr. Niso ustvarjena neka etična okolja, kjer bi se tako ravnanje štelo za nekaj zavrženega.

Ima minister Žagar prav, ko pravi: če pokrajin ne bomo dobili zdaj, jih še nekaj let ne bomo?

> To je zelo tvegana napoved. Toliko je že storjenega, da bi si vsaka pametna oblast ustanovitev pokrajin postavila kot eno od prioritet. In tu niso samo notranji, temveč tudi zunanji razlogi. Mi smo o naših načrtih v zvezi z regionalizacijo že obvestili pristojne evropske ustanove in bi lahko izpadli zelo neresni, če bi iz kakršnih koli razlogov projekt tudi dolgoročno padel. Če zdaj predlagana rešitev pade - in jaz upam, da bo padla, saj se mi zdi model 12 + 1 katastrofa, ki bo, če bo sprejeta, najverjetneje obveljala za vedno. Trmasto vztrajanje pri velikem številu pokrajin, katerih obseg, imena, sedeži pokrajinskih organov in uprave so se neprestano spreminjali, je povzročilo, da je bila celotna razprava osredotočena na ta vprašanja, veliko manj pa na koncept pokrajin, organizacijo pokrajinske uprave, pristojnosti in financiranje pokrajin in še druga aktualna in odprta vprašanja.

Ali zdaj predlagani model pokrajin neizbežno prinaša s sabo tudi povečanje birokracije?

> Da.

Lahko pojasnite?

> Trinajst pokrajin pomeni 13 pokrajinskih uprav. Vlada sicer obljublja, da se bodo delovna mesta le prenesla z državne na pokrajinsko raven. A zagotovo bomo dobili vsaj 13 - po vsej verjetnosti profesionalnih - predsednikov pokrajinskih svetov, ki si bodo želeli imeti svoje kabinete, pokrajinsko upravo z vso potrebno logistiko oz. službami idr.

Verjetno bodo na pokrajine prenesene tudi nekatere naloge, s katerimi se zdaj na državni ravni ukvarja manj kot 13 ljudi, in to bo avtomatično pomenilo potrebo po novih kadrih. Koliko je to mogoče omiliti s premišljenim selektivnim prenosom pristojnosti na pokrajine?

> Regionalizacija vladi in ministrstvom odpira problematiko in s tem izzive pri redefiniciji nalog in restrukturiranju državne uprave. Če omenjate gornji primer, se postavlja vprašanje, ali je te naloge sploh treba prenesti na pokrajine.

Katere so tiste pristojnosti, ki jih nikakor ne bi smeli prenesti na pokrajine, če jim hočemo zagotoviti normalno delovanje?

> Ne bi rad govoril na pamet. Vem pa, da je teh nalog preveč. In vnovič poudarjam, da bi morala stroka po posameznih področjih odločati o prenosu pristojnosti. Zdaj so v zakonu nametane kot polena. Ko berem seznam, dobim celo občutek, da so se nekaterih nalog znebili, ker so zoprne, moteče, in jih prenesli na pokrajine. In ker je teh nalog toliko, menim, da model 13 pokrajin ne bo pripomogel k zmanjševanju razvojnih razlik, temveč jih bo povečeval. Nemogoče je imeti pokrajine, ki so tako različne po velikosti in številu prebivalcev (od 62 do 320 tisoč), imajo pa vse iste naloge. Nekatere naloge bodo posledično pri manjših pokrajinah le mrtva črka na papirju, kar se vidi že pri občinah.

Bi torej morale nekatere pokrajine imeti manj pristojnosti kot druge? Je to sploh mogoče?

> Samouprava pomeni odločanje o svojih zadevah. Vse skupaj je preveč regulirano in menim, da je to krut model. Že za občine, kjer se isti model uporablja tako za tiste z nekaj sto kot tiste z nekaj sto tisoč prebivalci. Predalčkanje in neupoštevanje lokalnih razmer sta problematični. Evropska listina, ki jo rad citiram, pravi, da morajo imeti lokalne skupnosti pri prenosu državnih nalog nanje čimvečjo mero svobode, da uresničevanje nalog prilagodijo specifičnim krajevnim razmeram. Tudi tukaj se nam ponavlja zgodba z občinami in to kaže na prevlado državnega nad lokalnim.

Bodo lahko pokrajine bolj učinkovite pri črpanju evropskih sredstev?

> Mislim, da. Na občinski ravni se pojavlja ogromno nekih projektov, ki pa so lahko tudi izjemno lokalistični. Poleg tega pa je dokumentacijo za prijavo na razpis zelo zahtevno pripraviti. In pokrajine bodo lahko imele posebne službe, kjer bodo za to usposobljeni ljudje, ki bodo pripravljali kakovostne projekte, ki bodo imeli tudi več možnosti za uspeh.

Zakaj nasprotujete zdajšnjemu pokrajinskemu zemljevidu?

> Ta zemljevid, ki se je tako rekoč iz dneva v dan spreminjal, zagovarja drobitev Slovenije na majhne in zelo asimetrične pokrajine. Enkrat so bile občine v tej, drugič v drugi pokrajini. Po kakšnih kriterijih je bilo to storjeno? Iz odzivov s terena lahko razberem, da so številni tudi proti takšnemu zemljevidu.

Vi in večinski del stroke predlagate osem pokrajin. Katere?

> Ta predlog - členitev na osem srednje velikih pokrajin - je po strokovnih kriterijih, torej geografskih, prebivalstvenih, urbanih in gospodarskih, ovrednoten kot najprimernejši. Predlog je bil predstavljen leta 2004. Slovenijo bi razdelili na Pomursko, Podravsko, Savinjsko-celjsko, Dolenjsko, Osrednjeslovensko z Ljubljano, Gorenjsko ter Južno- in Severnoprimorsko pokrajino. To so seveda delovna imena pokrajin. Njihova središča bi bila Ljubljana, Mursko Sobota, Celje, Kranj, Nova Gorica, Koper, Maribor in Novo mesto. Ta predlog, če bi bil v obtoku, bi se nedvomno še izčistil. Predlagana središča so bila v državnih razvojnih programih opredeljena kot žarišča regionalnega razvoja. Take pokrajine bi bile po mnenju stroke najbolj sposobne opravljati predvidene naloge. Pomembna je tudi pripadnost ljudi posameznim pokrajinam. Gorenjec bo najprej rekel, da je Gorenjec, šele potem, da je Slovenec.

Največ pritožb je zaradi Osrednjeslovenske pokrajine, češ da je umeten zmazek, da je prevelika, da nima pravega središča. Bi bila Osrednjeslovenska pokrajina ob manjšem številu predlaganih pokrajin ustrezna?

> Ta mastodont je nikakršen. Če bi imeli ustrezno Osrednjeslovensko pokrajino, ki bi bila gotovo največja, ne pa tako velika kot zdaj, potem tudi ne bi bilo potrebe po samostojni Ljubljanski pokrajini. Ljubljana bi bila pač središče Osrednjeslovenske pokrajine.

Če bi imeli osem pokrajin, bi območje Ljubljane, kot je predlagano zdaj, obsegalo ravno osmino prebivalcev Slovenije. Ali ni to dober argument za samostojno Ljubljano?

> Popolna uravnilovka pač ni mogoča. Če gremo v drobljenje Slovenije na 12 + 1 pokrajino, s čimer se ne strinjam, naj ima Ljubljana status pokrajine. Če bi se odločili za osem pokrajin, potem pa ne.

Če bo Ljubljana samostojna pokrajina, ali to pomeni še eno stopnjo birokracije v občini ali bodo pokrajinske in občinske funkcije v tem primeru združene?

> To je popolnoma nepreučeno. Ideja o samostojni Ljubljanski pokrajini je simpatična in ima tudi veliko primerov v tujini, npr. Dunaj, Budimpešta ... Vprašanje upravljanja je v tem primeru zelo zapleteno. Ena od idej je, da bi mestni svet nastopal tudi v funkciji pokrajinskega sveta. Ampak to ni premišljeno. Prav tako je zelo težko določiti območje Ljubljanske pokrajine. To po mojem ni samo območje mestne občine. Tu imamo tudi somestje, vse skupaj pa tvori nekakšno metropolitansko območje. Sicer pa je zame pri vprašanju Ljubljane temeljni problem ta, da ni uresničen zakon o glavnem mestu.

Se vam zdi, da bi bila rešitev, ki bi v primeru Ljubljanske pokrajine ločila občinsko in pokrajinsko upravo, problematična? Ne nazadnje je trenutni ljubljanski župan zelo vplivna in na neki način tudi avtoritarna osebnost. Verjetno ne bi najbolje prenašal neke dodatne avtoritete.

> Imate popolnoma prav. Menim, da sta funkciji župana in predsednika pokrajinskega sveta nezdružljivi, hkrati pa menim, da je predsednik pokrajinskega sveta predsednik enote »sui generis«, torej pokrajine, ki ima svoje premoženje, svoje pristojnosti, svoja finančna sredstva in svojo upravo. Pri nas je velik problem v tem, da se župani - ne govorim o konkretnem primeru - vedno in vsepovsod nekam vtikajo. Zakon o pokrajinah predvideva svet občin kot posvetovalno telo. Sem ostro proti določbi, ki temu organu podeljuje pravico odložilnega veta. Že ob sami vzpostavitvi pokrajin je v kolesje vstavljena nekakšna zagozda. In verjemite, da se bodo župani ves čas vtikali in vsiljevali ozke lokalistične interese. Sem za posvetovalno vlogo občin, ampak brez pravice veta. Ne smejo biti moteči člen. Občine naj se ukvarjajo s sabo.

Poznate v Evropi pokrajino z manj prebivalci, kot jih ima predlagana Posavska?

> So tudi takšni primeri. Danska, na primer, ima veliko redko naseljenih otokov, ki so združeni v pokrajine, nekatere pokrajine na Poljskem, Slovaškem in sploh v državah v prehodu so dokaj majhne.

Posavska pokrajina poleg tega obsega le pet občin. Je smiselno iz petih občin narediti pokrajino?

> Vsaka odločitev na pokrajinski ravni bo trčila ob interese konkretnih občin. Država mora imeti koncept upravljanja države in v tem konceptu, kar se tiče pokrajin, se mora odločiti, ali potrebuje močne pokrajine ali bo bolj upoštevala ljudem bolj približane, geografsko bližje, večje število pokrajin. Če bi se odločila za šest pokrajin, potem ne bi bilo toliko apetitov po lastnih pokrajinah. Ker pa je naredila uslugo Savinjsko-Šaleški regiji, se potem jasno javljajo tudi na primer gorenjski župani, ki si želijo Zgornjegorenjsko pokrajino.

Katera evropska država je za vas zgled na področju lokalne samouprave?

> Do nedavnega je bila Danska. Sploh so vse skandinavske države izjemne. Na Danskem je več kot 50 odstotkov javne porabe že lokalna javna poraba. V preteklosti so imeli 1300 občin. Ogromno. To število jim je uspelo zmanjšati na 275. Nato so ustanovili 14 okrožij, kmalu jih je bilo le še 13. Pred dvema letoma pa so se odločili za radikalno reformo, ki me je zelo presenetila. Namesto okrožij so uvedli pet regij. In število občin zmanjšali na 96. Zakaj pa sem rekel do nedavnega? Ker je iz Sveta Evrope prišla kritika na račun okrnjenih pristojnosti teh regij. Z vidika načela subsidiarnosti jih imajo namreč občutno premalo. Nanje so prenesli skoraj samo zdravstvo. Katera pa je zdaj zgled? Svobodna dežela Bavarska, skandinavske države. Tu gre za pravo politično in fiskalno decentralizacijo.

Torej mi uvajamo veliko število pokrajin, medtem ko drugod velika prizadevanja vlagajo v združevanje v manj večjih enot?

> Težnja v Evropi je, da se oblikujejo močne lokalne skupnosti. Italijanski zakon o krajevnih upravah določa, da mora imeti provinca najmanj 200 tisoč ljudi. V izhodiščih za regionalizacijo Slovenije smo imeli v času notranjega ministra Bohinca količinski kriterij, da mora imeti pokrajina najmanj 100 tisoč prebivalcev.

Kako bomo uvedbo pokrajin občutili navadni državljani? Se bodo kakšni rutinski opravki kakorkoli spremenili?

> Mislim, da ne. Od vsega začetka so prisotna zagotovila, da se standard državljanov pri urejanju njihovih upravnih in drugih zadev ne bo poslabšal, da je stroškovno-časovna distanca najmanj ista. Se pa upravni strokovnjaki bojijo »razsutja« po njihovem mnenju dokaj vzorno delujočega sistema upravnih enot. Hitro spreminjanje upravnega sistema je praviloma kontraproduktivno in ogroža temeljne vrednote javne uprave, kot npr. usmerjenost uprave k uporabnikom javnih storitev in racionalizacija.

Koliko težav bodo lahko pokrajinski politiki povzročali tistim na državni ravni? Bo pokrajinska oblast lahko zmanjšala moč državnih institucij?

> Uvedba pokrajine jasno pomeni redistribucijo politične moči, za politični sistem pa tudi nadaljnji razmislek. In sicer o možnosti zamenjave državnega sveta z zborom regij.

Bo imel pokrajinski svet zakonodajne pristojnosti?

> Ne zakonodajnih, sprejemal bo lahko pokrajinske odloke. Podobno kot občine občinske odloke. Izvirne pristojnosti bodo pokrajine urejale z lastnimi predpisi. Pri prenesenih pristojnostih pa bodo te sicer lahko nadgrajevale, a le v okviru veljavne državne zakonodaje. 14. člen zakona o pokrajinah pravi: »Če je tako določeno z zakonom ali uredbo vlade, lahko pokrajina ureja opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti s svojimi predpisi.«

Se torej ne more zgoditi, da bo katera od pokrajin na primer spet dovolila kajenje v lokalih?

> Ne. Zakonov, sprejetih na državni ravni, in predpisov EU pokrajine ne bodo mogle prikrojiti po svoje, razen če je v njih dana možnost, da se njihovo uresničevanje prilagodi specifičnim lokalnim in pokrajinskim razmeram.