Dr. Dušan Mramor, ekonomist

Dr. Dušan Mramor je redni profesor in dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani. V letih 2001 in 2002 je bil član vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj, od decembra 2002 do decembra 2004 pa finančni minister v vladi Antona Ropa.

Kmalu po nastopu vlade Janeza Janše ste v Sobotni prilogi zapisali, da je domača ekonomija v dobri kondiciji s spoštovanja vrednimi rezultati. Si danes to še upate trditi?

> Ne. Če gledamo osnovne makroekonomske kazalce, ki kažejo, ali je neko gospodarstvo v ravnovesju, vidimo, da se je situacija spremenila. V letu 2004 smo imeli trend zniževanja inflacije in njenega približevanja povprečju evroobmočja, sedaj pa imamo trend naraščanja in daleč najvišjo inflacijo v evroobmočju. Plačilna bilanca, ki je drugi pomembni kazalec ravnovesja, je bila v letu 2004 bližje uravnoteženi, kot je danes. Dogovori glede pokojninske reforme, ki so bili doseženi v mandatu prejšnje vlade, so bistveno bolje zagotavljali dolgoročno vzdržnost javnih financ glede na slabe demografske trende v Sloveniji. Precej slabša je tudi neto zadolženost Slovenije v tujini. Previsoka zadolženost Darsa pomeni resna tveganja za v prihodnje. Kupna moč prebivalstva s podpovprečnimi dohodki se hitro slabša, saj so se najbolj zvišale cene ravno tistih proizvodov, ki v njihovi nakupni košari pomenijo največji delež.

Je na gospodarskem področju vlada več priložnosti zapravila kot izkoristila?

> Lahko rečem, da sem razočaran, ker vlada ni izkoristila priložnosti, ki so se ponudile z izjemno hitro gospodarsko rastjo v svetu. S pametno fiskalno politiko bi danes z lahkoto imeli znaten proračunski presežek, ki bi zmanjševal zadolženost države in s tem na bolj čvrste temelje postavil dolgoročno vzdržnost javnih financ. Tudi večji delež gradnje avtocest bi morali, tako kot v preteklosti, financirati iz proračunskih sredstev in ne le s krediti. Če bi z javnimi izdatki bolj skrbno upravljali in če ne bi prišlo do zmanjšanja davkov v povsem neprimernem času, bi tudi Slovenija - tako kot veliko drugih držav EU - že v lanskem letu imela znaten proračunski presežek. Tako pa je lani kar dvanajst držav EU imelo boljši proračunski položaj kot Slovenija. Finska je imela 5,3-odstotni proračunski presežek, Danska 4,4-odstotnega, Švedska 3,5-odstotnega, Bolgarija 3,4-odstotnega, Ciper 3,3-odstotnega, Luksemburg 2,9-odstotnega, Estonija 2,8-odstotnega, Španija 2,2-odstotnega ... Če pri tem upoštevamo še nekatere enkratne učinke, kot sta prenos financiranja gradnje avtocest na kredite in uvedba mednarodnih računovodskih standardov pri bankah, lahko rečemo, da je imela v lanskem letu večina članic EU boljši proračunski položaj od Slovenije.

Vlada je za letošnje leto obljubila proračunski presežek ...

> To bo razmeroma majhen presežek v primerjavi z državami, ki so enake gospodarske razmere izkoristile bistveno bolje. Slovenija bi glede na svojo demografsko sliko, ki je ena najslabših v Evropi, morala imeti enega največjih proračunskih presežkov. V dobrih letih bi morali ustvariti rezervo za slaba leta. Izračuni namreč kažejo, da se v slabih letih celo majhen presežek zlahka prevede v primanjkljaj blizu ali celo prek treh odstotkov BDP, kar pomeni kršitev maastrichtskih meril. V poduk bi nam morala biti Portugalska, ki je bila konvergenčnim merilom prisiljena zadostiti v času najnižje gospodarske rasti. V že tako zaostrenih gospodarskih razmerah je morala z zelo restriktivno fiskalno politiko še dodatno zategniti pas, zaradi česar se je gospodarska rast še dodatno znižala, brezposelnost pa zvišala. Ko si enkrat v primežu nizke gospodarske rasti, nizkih prejemkov, velikega števila brezposelnih in visokih izdatkov za socialno pomoč, ti zmanjka denarja za vlaganje v raziskave in razvoj, šolstvo, infrastrukturo. To je začaran krog, iz katerega se je težko rešiti. Danes je Portugalska v položaju, ko vsako leto dosega manjši delež BDP na prebivalca v povprečju EU.

Ekonomski inštitut Pravne fakultete v Ljubljani navaja, da gre pri letošnjem proračunskem presežku za »namerno zavajanje«, ministrstvo za finance pa nasprotno trdi, da so navedbe inštituta »zavajajoče in neobjektivne«, saj naj bi sedanja vlada prvič v zadnjih desetih letih dosegla proračunski presežek v višini 0,3 odstotka BDP in znižala primanjkljaj celotnega sektorja države na 0,07 odstotka BDP, kar je za dobri dve odstotni točki manj kot ob prevzemu mandata vlade leta 2004. Kdo torej zavaja?

> Ob letošnjem izjemnem povečanju proračunskih izdatkov za 13,6 odstotka, katerih rast je rebalans zanemarljivo malo zmanjšal, je ocena proračunskega primanjkljaja oziroma presežka odvisna predvsem od proračunskih prihodkov. Vlada je že nekaj mesecev po sprejemu proračuna za leto 2008, ki je že predvideval 10,7-odstotno povečanje prihodkov, to oceno v rebalansu krepko popravila navzgor na 13,9 odstotka in prikazala presežek. Težko je verjeti, da se je vlada pred nekaj meseci tako zelo zmotila. Tudi moje izkušnje z napovedmi EIPF so izredno pozitivne.

V brošuri Slovenija včeraj danes jutri, ki smo jo državljani pred dnevi dobili v poštne nabiralnike, vlada trdi, da je Slovenija v času njenega mandata dosegla občuten napredek: za tretjino se je znižalo število ljudi, ki potrebujejo socialno pomoč, stopnja brezposelnosti se je skoraj prepolovila, plače in pokojnine so pravičnejše, okrepilo se je varstvo konkurence, več se vlaga v razvoj, izboljšalo se je izobraževanje, znižali so se davki, država pa troši manj ...

> Bolj kot to, kar brošura pove, je zanimivo tisto, česar ne pove. Ne pove na primer, ali je Slovenija ugodne mednarodne gospodarske razmere izkoristila bolje od ostalih članic EU. Nas je zgolj nosil tok, ali smo bili boljši od toka, ali pa smo se celo izčrpali, da smo ta tok kolikor toliko lovili? Povedal sem že, da je imela lani cela vrsta držav boljšo sliko javnih financ kot Slovenija. Gospodarska rast je bila v mandatu sedanje vlade sicer resda visoka, toda primerjava pokaže, da je bila v obdobju 2002-2004 gospodarska rast v Sloveniji 2,3-krat tolikšna kot rast v EU, v obdobju 2005-2007 pa je bila samo dvakrat tolikšna. Drugo pomembno vprašanje je, kako smo dosegli višjo gospodarsko rast, kot je bila povprečna v EU. Smo jo dosegli s pomembnim povečanjem dodane vrednosti v proizvodih in storitvah ali s povečanjem aktivnosti v dejavnostih, ki imajo nizko dodano vrednost, in to še po možnosti s kreditiranjem iz tujine? Podatki kažejo, da je bila višja gospodarska rast v veliki meri posledica povečanih investicij v infrastrukturo, kar se je pretežno financiralo z zadolževanjem v tujini. Ni šlo torej za hitro organsko rast, temelječo na znanju, ki prinaša visoko dodano vrednost, ampak za zadolževanje in investiranje v dejavnosti, ki pretežno zaposlujejo delovno silo z nižjo stopnjo izobrazbe, in z zaposlovanjem za določen čas. Takšna gospodarska rast pa na dolgi rok ni vzdržna.

Kaj pa prepolovitev stopnje brezposelnosti?

> Od 2005 do 2007 se je brezposelnost v Sloveniji res zmanjšala za 1,4 odstotne točke, vendar se je v istem obdobju za toliko zmanjšala tudi brezposelnost v EU. Zmanjšanje brezposelnosti v Sloveniji je predvsem pri tistih z najnižjimi kvalifikacijami in večinoma z zaposlovanjem za določen čas. Tu torej ni mogoče govoriti o kakem velikem dosežku.

Hočete reči, da vsi državljani posledic inflacije ne občutimo enako?

> Z inflacijo izgubljajo predvsem tisti s podpovprečnimi in rahlo nadpovprečnimi dohodki, pridobivajo pa tisti z visokimi dohodki. V razmerah relativno visoke inflacije, še posebej, če je ta v pretežni meri posledica višjih cen hrane, energije in najosnovnejših storitev, realno gospodarsko rast občutijo samo najbogatejši, večina prebivalstva pa čuti celo padec kupne moči. Če gre država hkrati še v davčno reformo, s katero zmanjša obdavčitev najbogatejših, to za bogate pomeni dvojno korist.

Ali prepričanje ljudi, da danes živijo slabše kot pred štirimi leti, temelji na empiričnih dokazih ali gre zgolj za neki notranji občutek?

> Ne gre samo za notranji občutek. Na to kaže visoka stopnja inflacije. Z visoko inflacijo se namreč praviloma kupna moč tistih v nižjih dohodkovnih razredih drastično zmanjša. Tudi to, da se je zmanjšal obseg socialnih pomoči, še ni znamenje, da ljudje živijo bolje. Če socialno pomoč zamenja zaposlitev na nizko plačanem delovnem mestu, na primer v gradbeništvu, bo porast ključnih cen enako hud udarec za kupno moč kot v primeru socialne pomoči.

Vlada je inflacijo dolgo časa ignorirala z argumentom, da si zaradi visoke produktivnosti lahko privoščimo višjo inflacijo. Je to prepričljiv argument?

> Produktivnost v Sloveniji ni rasla tako hitro, da ob visoki rasti stroškov dela s konkurenčnostjo ne bi bilo težav. Nasprotno, podatki kažejo, da so stroški dela, ki jih poganja tudi inflacija, bistveno prehitro rasli glede na ustrezno merjeno rast produktivnosti in da se naša konkurenčnost zmanjšuje. Poleg tega trditev, da si lahko privoščimo inflacijo, v bistvu pomeni, da je cilj prerazporeditev premoženja in dohodkov od skupin z nižjimi dohodki na tiste z višjimi dohodki. Vzemimo za primer nekoga s 1000 evri neto plače in nekoga s 5000 evri plače. Če oba za hrano in energijo porabita po 800 evrov na mesec, bosta v primeru dvajsetodstotnega dviga teh cen oba porabila za hrano in energijo 160 evrov več. Če se obema plača dvigne za šest odstotkov, se prvemu dvigne iz 1000 na 1060 evrov, drugemu pa iz 5000 na 5300 evrov. Prvi s povišanjem plače ne bo niti približno pokril višjih stroškov hrane ter energije in se mu bo kupna moč zmanjšala, drugemu bo pa denar od povišanja plače še ostal.

Kaj pa argument vlade, da se je okrepilo varstvo konkurence?

> Raziskave kažejo, da je konkurenčnost v menjalnem sektorju, se pravi tam, kjer je prisotna tuja konkurenca, zelo blizu konkurenčnosti v drugih državah EU, konkurenčnost podjetij, ki nimajo tuje konkurence, pa je razmeroma majhna, zaradi česar na primer cene storitev naraščajo izjemno hitro že od druge polovice leta 2005. To stanje je mogoče spremeniti s povečanjem konkurenčnosti ali pa z uvedbo boljšega urejanja države, kadar monopola ni mogoče odpraviti. Žal v mandatu sedanje vlade na tem področju ne vidim potrebnega napredka. Posledica tega je tudi, da ima Slovenija daleč najvišjo inflacijo v evroobmočju.

Se strinjate z oceno Evropske komisije, da smo bili lani v Sloveniji priča pregrevanju gospodarstva? Minister Bajuk se namreč s to oceno ne strinja ...

> Ni dvoma, da smo priča pregrevanju gospodarstva. Na to kaže vrsta indikatorjev. Tako na primer kljub visoki gospodarski rasti ostaja nespremenjena izjemno nizka brezposelnost visoko izobraženih, zaradi česar prihaja do pritiskov na povišanje plač, hitro raste zaposlenost nizko kvalificiranih delavcev, tudi iz tujine, za določen čas in hitro se veča primanjkljaj plačilne bilance.

Kaj bi vlada v obdobju naraščajoče inflacije morala storiti, pa ni?

> Vlada je inflacijo gasila s prilivanjem bencina na ogenj. Pri tem imam v mislih povišanje pokojnin, znižanje davkov, brezplačno dijaško prehrano, brezplačen vrtec za drugega in vsakega naslednjega otroka, uvedbo posebne davčne olajšave za ljudi z najnižjimi dohodki, v času največje rasti gospodarstva je vlada še dodatno pospeševala rast z izjemno rastjo investicij v gradnjo cest ...

Lani novembra ste izjavili, da bi bilo ob sedanji vladni politiki verjetno boljše, če evra sploh ne bi prevzeli. Še vedno mislite tako?

> Na konkurenčno sposobnost in možnost prihodnje gospodarske rasti vplivata rast stroškov dela in rast produktivnosti v primerjavi z našimi konkurenti. Ker v Sloveniji stroški dela rastejo hitreje kot raste naša produktivnost v primerjavi z državami, kamor največ izvažamo, se konkurenčnost slovenskega gospodarstva zmanjšuje. Odkar smo prevzeli evro, padca konkurenčnosti ne moremo več nadomeščati s spremembo deviznega tečaja. Zaradi tega je na daljši rok težje vzdržati brez resnih posledic za gospodarsko rast. S prevzemom evra ne ostane nobeno drugo sredstvo kot fiskalna in dohodkovna politika. V sedanjem položaju je na primer treba "hladiti" pregrevanje gospodarstva in tako tudi zadrževati rast stroškov dela. Javne izdatke je treba ustrezno znižati oziroma povišati davke, kot je to svetovala vodja misije Mednarodnega denarnega sklada za Slovenijo. Vlada pa ravna ravno obratno.

Se vam ne zdi, da od vlade pričakujemo preveč, ko gre za zajezitev inflacije? Ekonomist Jože Mencinger pravi, da se moč vlade precenjuje. Da torej ni "kriva" ne za visoko gospodarsko rast ne za visoko inflacijo ...

> O tem, da med fiskalno politiko in inflacijo obstaja povezava, ni nobenega dvoma. To nazorno kaže primer skandinavskih držav. Finska je imela v lanskem letu 1,6-odstotno inflacijo in 5,4-odstotni proračunski presežek, Danska 1,6-odstotno inflacijo in 4,4-odstotni proračunski presežek, Švedska pa 1,7-odstotno inflacijo in 3,5-odstotni proračunski presežek. Ker se v teh državah dobro zavedajo demografskega problema, tudi v razmeroma težkih obdobjih dosegajo proračunski presežek. Finci so celo v letu 2003, ki velja za najtežje v bližnji preteklosti, dosegli 2,6-odstotni proračunski presežek. Vlada mora v času gospodarske prosperitete voditi restriktivno fiskalno politiko in ustvarjati proračunski presežek. Sedanja vlada pa je ravnala prav nasprotno. Po eni strani je zniževala davke, po drugi strani pa tega izpada prihodkov ni nevtralizirala z zniževanjem javnofinančnih izdatkov, ampak je izdatke še povečevala. Ena najbolj spornih potez te vlade je bila odločitev o doslednem usklajevanju pokojnin z rastjo plač. Ponovna uvedba indeksacije namreč na dolgi rok ogroža stabilnost javnih financ. Poleg tega je vlada že kmalu po nastopu mandata povečala stroške za občine, izdatke za lokalne ceste in dodatno zadolžila Dars. Teh ukrepov - pa čeprav so še tako priljubljeni - si ne bi smela privoščiti. Ko sem decembra leta 2002 prevzel ministrstvo za finance, sem v prvih šestih mesecih predlagal kup nepriljubljenih ukrepov, od proračunskega rebalansa, uvedbe deindeksacije do dogovora z zaposlenimi javnega sektorja, po katerem je šlo že dogovorjeno povišanje plač v pokojninsko blagajno. Zavedal sem se, da je treba vse velike spremembe narediti že na začetku mandata, da je potem na voljo dovolj časa za njihovo uresničitev. Ne zadošča namreč, da se ukrep sprejme. Treba ga je izvesti na način in ustvariti takšne razmere, da doseže zastavljene cilje.

Kaj je najpomembnejše vprašanje, s katerim se bo morala soočiti prihodnja vlada?

> Kdor bo jeseni prevzel vodenje vlade, bo pred težko nalogo. Sprejeti bo moral izjemno nepopularne ukrepe in reforme za znižanje inflacije, dolgoročno vzdržne javne finance in kakovostni gospodarski razvoj. Po predvidevanjih se bo gospodarska rast EU nekoliko ohladila, zato bo težko izvajati restriktivno fiskalno politiko. Treba bo poiskati kombinacijo ukrepov, ki bodo imeli čim manj negativnih učinkov, hkrati pa vzdrževati relativno nizek proračunski primanjkljaj.

Kolikšne skrbi zbuja podatek, da se je bruto zunanji dolg države v mandatu te vlade povečal za toliko, kot je porasel v prejšnjih dvanajstih letih? Je rast, ki temelji na tako velikem zadolževanju, lahko stanovitna?

> Slovenski bruto zunanji dolg nosi v sebi precejšnje tveganje, saj je velik del denarja, do katerega smo prišli z zadolžitvijo v tujini, naložen v tvegane naložbe v tujini. Gospodarski zastoj in posledično zmanjšanje vrednosti teh naložb lahko ogrozita finančno stabilnost. Še večje skrbi zbuja povečanje neto zunanjega dolga, ki nastaja zaradi večjega uvoza od izvoza. Ta kaže na eni strani na padanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, na drugi pa na zadolževanje za investicijsko in osebno potrošnjo v tujini. Velik igralec pri tem je Dars, ki po meni poznanih izračunih takšnih obveznosti ni sposoben odplačevati iz cestnin in jih bo verjetno moral prevzeti proračun. Ni neverjetno, da bo to povzročilo primanjkljaj, večji od treh odstotkov BDP, in vse negativne posledice, ki iz tega sledijo. Vse to seveda pomeni prihodnje zmanjšanje gospodarske rasti in povečanje brezposelnosti.

Bo Slovenija, podobno kot nekatere druge tranzicijske države, problem zadolženosti v primeru izrazitejše zunanje recesije prisiljena reševati s prodajo podjetij, bank in zavarovalnic?

> To je možen scenarij, čeprav upam na takšno ekonomsko politiko, da to ne bo potrebno.
Se strinjate z ekonomistom Fran-

čkom Drenovcem, ki pravi, da smo se iz družbe, usmerjene v produktivno učinkovitost, spremenili v družbo, izrazito usmerjeno v zadolževanje in porabo?

> Se strinjam. Če gospodarska rast temelji na posojilih iz tujine, če visoka inflacija najeda konkurenčnost gospodarstva, če vlada zmanjšuje sredstva za visokošolski študij, hkrati pa izjemno povečuje proračunska sredstva za vojsko, javno upravo, subvencije v kmetijstvo in podobno, to Sloveniji zagotovo ne obeta svetle prihodnosti.

Sedanja vlada ni izpeljala nobenih radikalnejših reform, ki bi prispevale k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Katere spremembe bi bile nujne?

> Nujno je postopno prestrukturiranje proračuna. Proračun za leto 2008 predvideva neverjetno rast posameznih zagotovo nerazvojnih področij, zanemarja pa naložbe v prihodnost. Slovenija za visoko šolstvo namenja komaj 1,2 odstotka BDP, čeprav bi po priporočilu EU morala namenjati vsaj dva odstotka. Tudi pri sredstvih, ki jih namenjamo raziskavam in razvoju, smo daleč pod najmanj tremi odstotki, kar je lizbonski cilj. Brez dvoma pa je nujna tudi pokojninska reforma. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da na področju upokojevanja spremembe niso potrebne, ker da je stvar vzdržna do leta 2015. Sedem let je zelo kratko obdobje. Če se tako zapletene reforme lotiš v zadnjem trenutku, bodo rezi bistveno bolj boleči, kot če spremembe uvajaš postopoma. Posledica drastičnih rezov so socialni nemiri in politične turbulence, kar vse slabo vpliva na uspešnost gospodarstva in posledično dolgoročno stabilnost javnih financ. Enako nujna je zdravstvena reforma. Prejšnja vlada je sicer pripravila belo knjigo, vendar sedanja vlada projekta ni nadaljevala.

Kje so meje umika države iz gospodarstva? Bi se država morala umakniti povsod tam, kjer lahko drug subjekt storitve ponuja bolj učinkovito kot država? Minister za razvoj Žiga Turk pravi, da ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši ...

> Pri tem vprašanju ni popolnoma preprostega odgovora. Iz prakse sledi, da obstajajo podjetja v državni rasti, ki so uspešna, in v zasebni lasti, ki niso. Tudi iz raziskav ne sledijo enoznačni sklepi, katero lastništvo je vedno najuspešnejše, čeprav večina raziskav pride do sklepa, da je zasebno lastništvo v povprečju uspešnejše. Poznamo primere iz tranzicijskih držav, kjer je bila posledica privatizacije podjetja za potrošnike negativna. Praviloma se tak problem pojavi, ko prej državni monopolist postane zasebni, ta pa svoj monopolni položaj še lažje izkorišča, kot kadar je v državni lasti. Tudi sestava zasebnega lastništva, če do njega pride, je lahko zelo pomembna. Vsako veliko državno podjetje oziroma finančna institucija je tako svoj primer, ki ga je treba posebej proučiti in najti optimalno rešitev.

Vlada si je z javno prodajo NKBM pridobila naklonjenost volivcev, ni pa v banko prinesla svežega kapitala. Kaj to pomeni za dolgoročni razvoj NKBM, še posebej, ker tveganja na kapitalskih in finančnih trgih od bank, ki se želijo širiti, zahtevajo višjo kapitalsko ustreznost kot doslej?

> Način privatizacije NKBM je bil zelo ponesrečen. Vlada bi se morala odločiti za takšno obliko privatizacije, ki bi v banko prinesla svež kapital. To se potrjuje sedaj, ko iz banke prihajajo opozorila, da potrebuje 150 milijonov evrov dodatnega kapitala. Eden od problemov privatizacije, kot si jo je zamislila vlada, je tudi v tem, da je z njo iztržila nižjo ceno, kot bi jo, če bi banko prodala strateškemu partnerju. Precej je torej razlogov, ki kažejo na to, da stvari niso bile dobro premišljene.

Razvoj visokega šolstva v Sloveniji gre v smer čimvečjega števila univerz in fakultet v javni in zasebni lasti. Tak razvoj se zagovarja z argumentoma, da je treba vzpostaviti konkurenco obstoječim univerzam. Bo Slovenija v globalnem visokošolskem in raziskovalnem prostoru želeno kakovost res dosegla s konkurenco?

> Na področju visokega šolstva z večjo konkurenco ni mogoče doseči želene kakovosti. Visoko šolstvo je namreč področje s tržno napako. Informacije o kakovosti nima ne potencialni študent, ko vstopa v nov zavod, niti potencialni delodajalec, ker ne pozna kakovosti teh študentov. Zato sistema, ki bi povečeval kakovost, ni mogoče razviti drugače kot z ostrim postopkom ocene kakovosti ob akreditaciji programov ali pa tako, da se v obstoječih kakovostnih institucijah povečata število vpisnih mest in financiranje. Žal so se v času sedanje vlade mesta v obstoječih institucijah ponekod celo zmanjšala. Ljubljanski Ekonomski fakulteti so število vpisnih mest takoj, ko je dobila najbolj prestižno mednarodno akreditacijo EQUIS, zmanjšali za deset odstotkov in jih prerazdelili na novoustanovljene šole. Potencialni študenti se torej niso mogli vpisati v ustanovo, ki je mednarodno preverjena in ima najvišjo možno akreditacijo, ampak so bili prisilno preusmerjeni v nove visokošolske zavode, ki niso šli skozi zelo resen proces preverjanja kakovosti, zaradi česar ne vemo, kakšni bodo njihovi rezultati. Logika, da se s povečanjem števila šol, ki si med seboj konkurirajo, povečuje kakovost, torej ne drži. Prav nasprotno. S tem se kakovost celo zmanjšuje. Tuje analize jasno kažejo, da na kakovost visokošolskih institucij vplivajo predvsem starost, avtonomnost in financiranje. Pa še nekaj. Govori se o ustanovitvi novih zasebnih šol. V resnici ne gre za zasebne šole v pravem pomenu besede. Zasebne so samo glede infrastrukture, njihov program pa se financira iz javnih sredstev, ki so bila odvzeta kakovostnim javnim šolam.

Hočete reči, da se danes z enako količino denarja financira tako program že obstoječih kot tudi program novoustanovljenih visokošolskih zavodov?

> Tako je. Leta 2004 je bila sprejeta uredba o financiranju visokega šolstva, po kateri naj bi se sredstva za študijsko dejavnost povečevala v skladu s povečevanjem bruto domačega proizvoda oziroma realno za najmanj 2,5 odstotka BDP. S tem bi delež izdatkov za študijsko dejavnost v BDP ohranili vsaj na isti ravni kot do tedaj. Žal je sedanja vlada to uredbo spremenila tako, da je lahko povečala delež sredstev za infrastrukturo, hkrati pa bistveno zmanjšala sredstva za študijsko dejavnost. Omogočila je ustanovitev številnih šol s koncesijo, zaradi česar je obstoječim javnim univerzam in šolam realno znižala sredstva za študijsko dejavnost. Povedano drugače: vlada je enako količino denarja razdelila med več študijskih mest, zaradi česar na posamezno študijsko mesto pride manj denarja. A to še ni vse. V novelo zakona o visokem šolstvu je zapisala, da bo tudi magistrska bolonjska stopnja financirana iz javnih sredstev, kar do sedaj ni bila, ni pa v proračunu predvidela dodatnih sredstev. To pomeni, da se bo z isto vsoto denarja financiralo dodatna študijska mesta v novih zasebnih šolah, hkrati pa bodo morale univerze študentom za isti denar ponuditi vsaj še en letnik dragega magistrskega bolonjskega študija. Pri tem pa je treba vedeti, da so sredstva na študenta v Sloveniji že zdaj kar za tretjino nižja od povprečja EU. Sedanji sistem financiranja visokega šolstva je skrajno problematičen. Če v proračunih za leto 2009 in naprej, ko začnejo teči ti letniki magistrskega bolonjskega študija, ne bo prišlo do resnih popravkov, bodo posledice za visoko šolstvo katastrofalne.