16. 7. 2008 | Mladina 25 | Politika
Od masaže do oklepnikov
Kako je neznani ljubljanski poslovnež postal nov posrednik pri največjem orožarskem poslu v zgodovini države
Rudolf Leban, novi Patriin posrednik. Že tretji ali četrti.
© Borut Peterlin
Podjetje Leban & Leban je leta 2003 v špansko govorečih deželah iskalo »Masajeadores y artículos hechos en tagua«. Po slovensko: masažne produkte, izdelane iz tague (vrsta palme). Tagua, ki je nadomestek za slonovino, naj bi namreč blagodejno vplivala pri masaži hrbta. Danes, nekaj let pozneje, je direktor omenjenega podjetja Rudolf Leban eden izmed svetovalcev finskega orožarskega konglomerata Patria za Slovenijo. Natančno ni več mogoče reči, ali gre za četrtega ali že petega posrednika pri največjem orožarskem poslu v zgodovini države. Sprva se je kot uradni zastopnik Patrie v Sloveniji predstavilo podjetje Rotis, katerega glavna naloga naj bi bila organizacija protidobav. Nato je vzniknilo mešano slovensko-finsko podjetje Kolesnik, ki naj bi ravno tako v Sloveniji za Fince urejevalo protidobave. Obrambni minister Karl Erjavec je tudi dejal, da pri obiskih v nekaterih podjetjih pomaga pri protidobavah. Sedaj pa izvemo, da se prav s tem ukvarja doslej neznani ljubljanski poslovnež.
Že v začetku maja je v javnosti zaokrožila informacija, po kateri naj bi neki manj znani podjetnik pri poslu z oklepniki prejel podkupnino. Ne toliko za sebe kot za druge. Nekateri parlamentarci so se o tem denimo pogovarjali že 10. maja v Portorožu na mednarodni razstavi plovil Internautica, torej še preden so na Finskem aretirali prve osumljence. Po naših informacijah, ki ne prihajajo iz vrst parlamenta, naj bi bilo v pogodbi med to osebo in finsko Patrio navedeno, da bo Patria ob vsakem nakazilu slovenski državi za posel z oklepniki »poslovnežu« nakazala 1,5 odstotka provizije. Ker je 278 milijonov evrov težki posel z oklepniki brez protidobav vreden približno 180 milijonov evrov, znaša okvirna vrednost pogodbe 3,6 milijona evrov. Omenjena pogodba po naših informacijah ne govori o tem, da bi moral slovenski poslovnež karkoli početi. Konec maja je glavni finski preiskovalni inšpektor Kaj Björkqvist potrdil, da so tudi Finci svoj protikorupcijski stroj zagnali zaradi teh istih informacij. Pred kratkim je Björkqvist jasno dejal, da jih na to niso opozorili iz Slovenije. »Ključno informacijo« naj bi dobili iz tretje države. Denimo iz Avstrije. In sicer že pred letom dni, pomladi 2007.
Ime »Rudolf Leban« je v javnosti prvi izgovoril novinar RTV Slovenija Vladimir Vodušek v ponedeljkovi oddaji Vroči stol, potem ko so Slovenske novice objavile, da so iz zanesljivih virov izvedele, da ima debelo pogodbo s Patrio »ljubljanski poslovnež«, v prostem času »zagrizen golfist«, znan tudi po tem, da se pri drugih svojih poslih sklicuje na »svojega prijatelja Darka Njavra«. Njavro je za to izvedel, še preden je časopis novico objavil. Očitno slabe volje je klical predsednika uprave Pivovarne Laško, ki ima v lasti Slovenske novice, Boška Šrota, in poskušal objavo preprečiti, kar pa mu ni uspelo. Jože Zagožen, predsednik uprave Holdinga Slovenske Elektrarne (HSE) in predsednik nadzornega sveta Gorenja, ki patrie izdeluje, nam je potrdil omenjeno zgodbo. Lebana namreč pozna, saj je na HSE večkrat prihajal z različnimi energetskimi predlogi. »Tudi sam sem zasledil, da bi on utegnil biti tisti, ki bi utegnil imeti pogodbo s Patrio. Vendar se nikoli nisem z njim pogovarjal o Patrii ali karkoli dobil od njega ... Si pa mislim, kdo bi lahko bil z njim povezan, a ne bom nič rekel. Lahko, da je dal denar naprej ali ne, to so špekulacije,« nam je dejal Zagožen, sicer prepričan, da nihče od komisije na obrambnem ministrstvu, ki je sodelovala pri razpisu, podkupnine ni dobil.
Darko Njavro se tokrat v povezavi s Patrio omenja že drugič. Prvič se je, ko je direktor podjetja Viator & Vektor Zdenko Pavček na zaslišanju pred državnozborsko preiskovalno komisijo dejal, da sta ga, še preden je obrambno ministrstvo na razpisu izbralo Patrio, obiskala Anton Krkovič in Njavro, mu v roke potisnila dve vizitki in pojasnila, komu naj telefonira, če želi dobiti posel. Na eni od vizitk je bilo tudi ime Patrijinega zastopnika za Slovenijo Reija Niityenena, ki ga je finsko sodišče kasneje aretiralo. Krkovič in Njavro sta pozneje zanikala, da naj bi bila pri Pavčku zaradi patrij. Kljub temu pa je presenetljivo, zakaj Njavro, bivši pripadnik Morisa in tesni sodelavec Janeza Janše, ko je bil Janša minister za obrambo, tu in tam obišče kakšnega pomembnejšega direktorja. Denimo predsednika uprave Mercatorja Žigo Debeljaka, ali pa tedanjega vodjo Adrie Airways Iztoka Malačiča, s katerim je zgolj »spil kavico«, ali bivšega predsednika uprave ljubljanskega letališča Vinka Možeta. Njavro je namreč šef varnosti v invalidskem podjetju Slovenskih železnic.
Tudi Leban nam je potrdil, da se je z Njavrom večkrat srečal. Približno petkrat. In sicer zato, ker naj bi kot »trgovec z elektriko« iskal nove kapacitete. Ko pa smo na Slovenske železnice vprašali, kako da se je o izkoriščanju biomase v namene pridobivanja elektrike pogovarjal Njavro kot šef varnosti v invalidskem podjetju in kdo ga je na železnicah za to pooblastil, smo ponovno dobili nenavaden odgovor: »Med načrti Slovenskih železnic je tudi izraba neizkoriščenih zaraščenih površin ob progah in lastnih gozdov za proizvodnjo toplotne in električne energije iz lesne biomase. Konkretni sklepi v zvezi s tem področjem še niso bili sprejeti.«
O Lebanu ni veliko znanega. V časopisnih arhivih se njegovo ime prvič pojavi leta 1989, ko ljubljansko temeljno sodišče tedaj 42-letnega Lebana (in 37-letnega Saša Ipavca), prej direktorja Avtotehninega tozda Nova, obtoži, da sta si z zlorabo položaja prilastila dva milijona nemških mark. Že leta 1984 naj bi začela uvažati Canonove fotokopirne stroje. Zaradi carine sta fotokopirne stroje v Nemčiji razstavila in jih uvažala kot rezervne dele ter jih potem spet sestavila v Sloveniji. Ipavec naj bi po tedanjih poročilih imel »hišo z bazenom na Floridi«, Lebana pa so sumili, da je imel denar naložen v tujini, vendar ga je sodišče pozneje oprostilo in mu izplačalo odškodnino.
Drugo daljšo vest o njem je objavila leta 2006 italijanska nacionalna televizija RAI. Objavila je raziskovalno zgodbo o poteh ruskega plina v Italijo. V tej zgodbi se pojavi Gianni Lapis, davčni svetovalec in slamnati lastnik podjetja, ki se ukvarja z distribucijo plina na Siciliji. Dejanski lastnik, kot se je izkazalo v poznejši policijski preiskavi, pa je bil mafijski šef Bernardo Provenzano. Kako je mafija ta posel poskušala speljati? Lapis se za RAI spominja, da tudi s pomočjo Lebana. In sicer prek Lapisovega očeta, ki je kot eden vodilnih v finančni policiji imel »veliko dobrih prijateljev po različnih koncih sveta«. V Sloveniji naj bi bil to Rudolf Leban, »človek, ki je imel dobre zveze s slovensko vlado«. Leban, ki je igral golf z Janezom Janšo, je poročala RAI, naj bi januarja 2002 vzpostavil stik z nekaterimi ruskimi podjetji, s pomočjo katerih naj bi se Slovenija rešila radioaktivnih odpadkov iz Krškega. Po letu 2005 pa naj bi Leban uredil nekaj srečanj med Lapisom in predsednikom slovenske vlade Janezom Janšo, s pomočjo katerega naj bi se odprle poti ruskega plina v Sicilijo.
Leban, ki pravi, da je z Janšo zadnjič igral golf, ko je bil ta še v opoziciji, zanika, da naj bi šlo pri njegovem sodelovanju s Patrio za podkupnino. Za svetovanje naj bi sicer prejel »dostojno« plačilo, vendar daleč od zneska, zaradi katerega bi kdorkoli lahko pri poslu favoriziral Patrio. Tudi poročilo italijanske televizije naj bi bilo neresnično. Gianni Lapis naj bi se enkrat srečal s prejšnjim predsednikom vlade, Antonom Ropom, ko je prišel k njemu v Gazpromovi delegaciji, ne pa z Janšo, trdi. Res je edino, da je oktobra 2004 Janši v pisni obliki predstavil »projekt«, a se nanj predsednik vlade ni odzval. Lebanovo sodelovanje s finsko Patrio naj bi se začelo, ker obstaja med Finsko in Rusijo 400 kV električna povezava. »Ko se je slovenska vlada pogovarjala o vrnitvi klirinškega dolga od Rusije, nam je uspelo zlobirati, da je eden izmed proizvodov, ki jih lahko Slovenci kupimo, tudi elektrika, saj Rusi nafte ali plina na tak način niso želeli dati. Ko je bila finska Patria izbrana na razpisu v Sloveniji, sem z njimi vstopil v kontakt. Omenil sem, da bi v protidobavah pogledali možnost nakupa 'slovenske' elektroenergije v Rusiji. Ta ideja je še vedno živa,« pojasnjuje.
Toda Slovenija in Rusija sta sporazum o poplačilu ruskega klirinškega dolga podpisali v začetku leta 2007, Leban pa je povedal, da je sporazum s Patrio podpisal že leta 2006.
Pri poslu s patriami se različne nelogičnosti in neverjetnosti kar vrstijo. To pa velja tudi za uradne organe. Zanimivo je, da naj bi slovenski notranji minister Dragutin Mate za sum korupcije pri poslu s Patrio izvedel šele iz medijev. Obrambni minister Erjavec je že večkrat poudaril, da so dogovarjanje ves čas spremljale slovenske obveščevalne službe, kar bi torej lahko pomenilo, da so slovenske obveščevalne službe o dogajanju slabše obveščene od parlamentarcev, ki so o tem diskutirali na portoroški Internautici. Mate je ta teden na poslansko vprašanje odgovoril, da je takoj, ko je izvedel za sum, poklical finsko ministrico za notranje zadeve in ji ponudil sodelovanje, ministrica pa naj bi mu odgovorila, da se bodo, če se bo pokazala potreba po takšnem sodelovanju, obrnili na slovenske organe. Vendar finska stran, torej inšpektor Kaj Björkqvist, že vse od začetka ne želi pojasniti, kdaj je njihova stran prvič obvestila Slovenijo. Ta teden je POP TV poročala, da naj bi po njihovih informacijah finski preiskovalci v Slovenijo prišli tudi po pojasnilo, zakaj ni slovenska policija doslej ničesar ukrenila. Informacijo o sumu korupcije naj bi namreč Finci Sloveniji posredovali takoj, ko so jo dobili, torej spomladi 2007.
Ko so ta teden finski preiskovalci končali srečanje na državnem vrhovnem tožilstvu s tožilci in policisti, sta obe strani objavili še zadnjo izjavo za javnost. V slovenski različici sporočila, pod katerim je podpisan urad generalne državne tožilke, piše: »Finski sogovorniki so nam povedali, da včerajšnje poročanje POP TV o tem, da finski preiskovalci v Sloveniji pričakujejo pojasnila, zakaj so se Slovenci preiskave lotili šele sedaj, čeprav naj bi imeli podatke o domnevni korupciji že od pomladi 2007, nima osnove v njihovih razgovorih z novinarji in ne predstavlja njihovih stališč.« In: »Na podlagi opravljenega pogovora so udeleženci potrdili, da je sodelovanje pristojnih finskih in slovenskih institucij - policije in tožilstva - dobro in temelji na profesionalnem delu obeh strani.«
V angleški verziji sporočila za javnost, ki sta ga podpisala Björkqvist in njegov namestnik Jan-Olof Nyholm, pa teh stavkov ni. Finci so zapisali, da »današnja ustanovitev skupne preiskovalne skupine kaže, da sta obe državi odločeni izvesti učinkovito preiskavo« in da se bo »sodelovanje od danes naprej začelo s polno močjo«. Na urad generalne tožilke smo naslovili vprašanje, ali so se Finci strinjali z navedbo v slovenskem sporočilu, po kateri naj bi zanikali navedbe POP TV o tem, kdaj je bila slovenska policija obveščena o nepravilnostih. Odgovora do zaključka redakcije nismo prejeli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.