19. 6. 2008 | Mladina 25 | Politika
Vrnitev izbrisanih
Namesto da bi vladajoča politika uresničila odločbo ustavnega sodišča, bo izbrisane še enkrat izkoristila
Milan Makuc, prvopodpisani pod tožbo enajstih izbrisanih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, je umrl 2. junija letos. Makuc je imel tudi zaradi izbrisanega statusa težave pri začetku zdravljenja smrtonosne bolezni …
© Matej Leskovšek
Ustavna komisija državnega zbora bo organizirala javno razpravo o ustavnem zakonu in izbrisanih. Ta bo v petek, 4 julija, v veliki dvorani državnega zbora. Na prvi pogled se zdi, da je javna razprava o pomembnih vprašanjih nekaj dobrega, politiki se želijo v javni areni seznaniti z različnimi pogledi. Tako pravi teorija, slovenska realnost je drugačna. Javna razprava o izbrisanih ni namenjena reševanju vprašanja tistih, ki so izgubili stalno prebivališče, pač pa je njen namen čisto prozaičen, pragmatičen - je v funkciji nabiranja točk pred prihajajočimi volitvami. Zakaj?
Prvi dokaz za to trditev je sama razprava poslancev v ustavni komisiji, ki so kasneje razpisali javno soočenje mnenj. Po trditvah Mirana Potrča (SD) je bila razprava nestrpna in manipulativna. »Razprava je pokazala, da izbrisani niso izbrisani, ampak gre za premetavanje med evidencami, da naj bi bili to posamezniki, ki so sovražili Slovenijo, okupatorji. Pokazala je tudi, da nekateri mislijo, da je oblast vseskozi delovala popolnoma legitimno, odločbe ustavnega sodišča pa jim ne pomenijo ničesar.« Ena izmed tem, o katerih so vseskozi razpravljali poslanci, je bila vprašanje odškodnin. Te naj bi po mnenju Rudolfa Petana skupno znašale »nekaj milijard« evrov. Zgolj za primerjavo: letni proračun Slovenije znaša slabih devet milijard evrov.
Grožnje z množičnimi odškodninami so seveda sredstvo pridobivanja političnih točk. Odškodninski zahtevki so namreč zastarali. Ni jih več. Odškodnine bi izbrisani lahko dobili le, če bi z novo zakonodajo določili, da jim pripadajo. Prav tako bi morali v realnosti prizadeti na sodišču najprej dokazati storjeno jim škodo. Nekdanja ustavna sodnica dr. Dragica Wedam Lukić je že pred časom v intervjuju za Mladino dejala, da je treba »v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Če bi se izkazalo, da bi bile odškodnine za državo preveliko breme, bi jih bilo dopustno omejiti, vendar bi bila tudi za tako omejitev potrebna ustavnosodna presoja.« Mimogrede, s tem ko država poskuša omejevati odškodnine, posredno priznava, da je izbrisanim storila krivico. Domnevni oškodovanci bi lahko odškodnine od Slovenije izterjali na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, ki ga neposredno ne vežeta niti naša zakonodaja niti naša ustava.
Drugi dokaz poskusa politične zlorabe je sama materija javne razprave - ustavni zakon. Namen ustavnega zakona je namreč obiti odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih, ker se vladajoča politika z njo pač ne strinja. »Predlagani ustavni zakon je popolnoma neprimeren, diskriminatoren, nadaljuje logiko izbrisa, problema ne bo rešil, pač pa ga bo dodatno zapletel,« pravi Blaž Kovač iz organizacije Amnesty International. Sam načeloma podpira vse javne razprave, a prihajajoča naj bi bila po njegovem mnenju »žal zgolj politično orodje brez resničnega namena pridobiti mnenje zainteresirane javnosti«.
Tretji dokaz je uporaba že preizkušenih političnih sredstev. Že januarja 2004 je bila v parlamentu opravljena javna razprava o istem vprašanju. Na njej so sodelovali tudi izbrisani in njihov pravni zastopnik Matevž Krivic, katerega nastop pa so pomladni poslanci učinkovito zmanipulirali. Nekaj mesecev kasneje je ta politična opcija zahtevala referendum o tehničnem zakonu o izbrisanih in zmagala na njem, jeseni pa prevzela oblast. Izbrisani so bili torej pot do zmage Janševe SDS na volitvah leta 2004. »Zgodba se ponavlja, spet bodo izbrisane potegnili iz anonimnosti in jih začeli politično izkoriščati,« pravi nekdanji ustavni sodnik dr. Lojze Ude, ki je za ustavno komisijo pripravljal strokovno mnenje o ustavnem zakonu. »Trdim, da bo ta javna razprava popolnoma v funkciji predvolilne propagande in izkoriščanja ene od marginalnih skupin, se pravi izbrisanih, v politične namene. Pač prikazati Slovencem, kako stranke koalicije skrbijo za nacionalni interes.«
Ne glede na pomisleke bo razprava v parlamentu opravljena, a kot kaže, bo na njej bolj malo soočanja. Možnost bojkota so napovedale stranke LDS, SD, Zares, o bojkotu razmišljajo nevladne organizacije in tudi predstavniki izbrisanih. Vendar vsi niso takšnega mnenja. France Žnidaršič (Desus), ki odločno nasprotuje predlaganemu ustavnemu zakonu, pravi, da bi bilo vseeno bolje, če javna razprava ne bi bila enostranska. »Če jo bodo vsi bojkotirali, bodo tam eni in isti jambreki govorili, kako se ustavno sodišče moti, in hkrati pozabljali, da so bili nekoč tudi sami del njega.«
Razlog za napovedane bojkote je zloraba javne razprave in vrtiljak ksenofobije, ki ga lahko takšna razprava zavrti še enkrat. Komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti Sveta Evrope (ECRI) je v enem izmed svojih poročil zapisala, da so bili v Sloveniji leta 2004 na referendumu izbrisani žrtve ksenofobične in rasistične govorice. Hkrati je politiko pozvala, »naj se pri obravnavanju teh oseb vzdrži posploševanja in napačne predstavitve, ki gojita rasizem in sovraštvo do tujcev«, in dodala, »naj slovenski organi v dobri veri in brez nadaljnjega odlašanja izvršijo sklep ustavnega sodišča iz aprila 2003«. Poziv ECRI-ja je v slovenski vladi naletel na gluha ušesa. Prihajajoča razprava v državnem zboru izbrisanim ne bo koristila, prav tako ne bo koristila ugledu, ki ga ima Slovenija zaradi kršenja človekovih pravic v svetu. Gre za poskus ponovnega populističnega napada na volivce.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.