26. 6. 2008 | Mladina 26 | Svet
Nič več svetilke
Prejšnji teden je po petnajstih letih izhajanja v Splitu prenehal izhajati časopis Feral (po slovensko svetilka) Tribune. Časopis, ki je na prostorih bivše Jugoslavije prejel največ novinarskih nagrad in ki je bil vedno trn v peti vsakokratni oblasti. V celoti objavljamo zadnji uvodnik naših vzornikov.
Zadnja naslovnica Ferala
Po več kot petnajstih letih rednega vsakotedenskega izhajanja je pred vami zadnja številka Ferala. Čeprav je imel vse minulo leto časopis stabilno naklado in čeprav so bili redakcijski stroški in stroški izdelave skrčeni na minimum, zaradi nakopičenih finančnih težav - ki nas pestijo že dalj časa - in zaradi nenadoma in enostransko prekinjenih pogajanj z morebitnim poslovnim partnerjem Europapressom holdingom tednika nismo več sposobni izdajati. Novinarji in uredniki Ferala smo se znašli pred težavami, ki se zdijo ta hip nerešljive.
Preden nas naivni ali zlobni, ni pomembno, odpravijo kot »tržno neuspešne« - to bodo zagotovo storili, kajti kaj razen »trga« bi lahko bilo odločilno za obstoj na Hrvaškem!? -, imamo priložnost, da že kdo ve katerič opozorimo na naravo tega »trga« in profil »uspeha«, ki je na njem mogoč, pa tudi na konfiguracijo hrvaškega medijskega prostora, ki je izšel iz logike »trga« in na katerem, na prvi pogled popolnoma razumljivo, ni prostora za Feral.
Znano je, da v našem časniku, ne glede na spodobno naklado, in to čeprav je 20 odstotkov dražji od konkurence, že odkar izhaja, ni oglasov, ker je marketinška industrija v skladu s pogoji, ki veljajo na »trgu«, ugotovila, da ga ne more niti disciplinirati niti nadzorovati. Znano je, da pri nobenem drugem občilu v državi oglaševalci niso postavili tako neprebojnega sanitarnega kordona. Prav tako je znano, da v »urejenih« tržnih razmerah časopisi ustvarijo polovico prihodkov z oglasi, zato je tednik, ki živi izključno od števila prodanih izvodov - ne glede na velikost bralskega telesa -, po definiciji obsojen na propad.
Ne gre torej za potiskanje na obrobje, to bi bil razmeroma udoben položaj, ampak za obsodbo na neobstoj, kajti na Hrvaškem je obrobje zaželeno zgolj, če ne kaže nikakršnih znakov življenja. Toda nismo več naivni, da bi si delali utvare v zvezi s »trgom« - sektaška marketinška politika je samo instrument vladajoče politične in ekonomske oligarhije, orodje, s katerim bo nekdanje politično nasilje nadomestilo nasilje »svobodnega trga«.
Nekajkrat smo poskušali s to težavo seznaniti javnost, predvsem strokovne organizacije, vendar brez uspeha. Hrvaško novinarsko društvo je ostalo pri splošnih frazah o tem, da »oglaševalci pač vse bolj vplivajo na uredniške politike«, in pri tem pazilo, da s kako neprevidno pobudo ne bi ogrozilo svojega pregovornega konformizma, saj se njegovo članstvo dobesedno trese od strahu pred lastniki medijskih korporacij, ker je od teh, seveda, odvisen njegov obstoj.
In res, »uredniških politik« kot vsaj delno avtonomnega dejstva dejansko ni več. O njih se nič več ne razpravlja s stališča novinarskega poklica in ustvarjalnosti. So goli proizvod interesa lastnikov in njihovih partnerjev ter sponzorjev, v katerega se - zdaj že brez najmanjšega novinarskega odpora - posega vsak dan znova. Pred dvema letoma smo na teh straneh zapisali vprašanja, ki so se nam zdela skrb zbujajoča:
»Mar postaja novinarstvo embalaža za oglase? Kolikšen del prednostnih nalog in razvoja novinarske stroke že nadzira marketinška industrija? Kolikšna je verjetnost, da se bosta po več desetletjih služenja različnim političnim ideologijam žurnalizem in propaganda vnovič - tokrat 'neboleče' - zlila v eno samo poklicno dejavnost, zdaj na na videz neideoloških temeljih? In koliko se je ta 'dezideologiziranost' v resnici otresla političnih vplivov?«
Medtem so se vprašaji raztegnili v klicaje. Stvari so se spremenile toliko, da so lastniki medijev postali še lastniki oglasnih agencij, največji oglaševalci pa so postali lastniki časopisne distribucije. Interesi so prepleteni z vseh strani, zagotovljeno je sožitje »do groba«, predstavnikom vladajoče politične elite - ki so vse to omogočili - so na časopisnih straneh, radijskih in televizijskih programih posvečeni ditirambi brez konca in kraja. Tukaj volitve dobiš, če si zagotoviš podporo vodilnih medijskih koncernov, seveda z ustreznimi protiuslugami. Vse je podrejeno »trgu«.
V tem kontekstu se oblikuje hrvaški paradoks: vse agresivnejša medijska širitev vodi v vse opaznejše oženje javnega prostora. Čeprav Hrvaška - za vraga vendar - razpolaga z vse več občili, postaja vse manj svobodna država. Ker občila v svoji enolični obarvanosti ne spodbujajo več dialoga, ampak so zamišljena tako, da perpetuirajo izključno »zaželeni« tip informacij in mnenj, na straneh revij in v televizijskih oddajah pa defilirajo samo »zaželeni« medijski intelektualci.
Temeljni namen vztrajanja pri »obilju« je, da se ne opazi tisto, kar je iz njega izključeno. Časopisi že dalj časa niso generatorji kritične misli, ampak idealen poligon za krotenje te. Cenzura ni več interventna, ampak sistemska. Izjemno redki neodvisni mediji in posamezni spletni portali so postali odrešilni prostori, kjer se objavljajo nedovoljene informacije in mnenja, strukturno pa spominjajo na nekdanje »samizdate«. Samo zadnji mesec je Feral objavil pet zgodb, ki so bile dobesedno prepovedane v uredništvih domačih dnevnikov, zato so nam jih frustrirani novinarji, člani teh uredništev, ilegalno dostavili, vse pa so se nanašale na pripadnike politične, gospodarske in pravosodne nomenklature na najvišji ravni. Tako kot v 90. letih - le da zdaj brez vojne, Tuđmana in močnega nacionalističnega naboja - bi Feral še danes lahko utemeljeval celotno uredniško politiko na cenzuriranih člankih z vse bogatejšega medijskega prizorišča. Le da »trg« tega ne bo sprejel, logično, saj je cenzuro vzpostavil sam.
Diktatura t. i. »svobodnega« trga se torej na Hrvaškem udejanja tako, da se ta trg ne kaže niti kot svoboden niti kot trg v smislu prvotnega »fair-playa« in tradicionalnih liberalnih meril. »Trg«, ki je ukrojen in izoblikovan v skladu z interesi političnih in ekonomskih veljakov, je pravzaprav predloga za množično pranje možganov - ideološko zastrupljanje z nečim, kar »ni ideologija«, nečim, kar je »proizvodnja vsebine«, kot radi rečejo sestavljavci korporativnih manifestov - še toliko bolj, ker tu formalno veljajo zakoni svobodne konkurence in enakih možnosti za vse.
In seveda, ko vas marketinška industrija s politično podporo s preprosto komisarsko potezo izključi iz igre, vas bodo verniki nove ere zmagoslavno razglasili za poslovno neuspešne. »Trg« je tu docela neizprosen, »trg« je odločen, da bo zagotovil dodatne uspehe izbranim monopolistom in prihuljeni armadi njihovih podrepnikov - vsaka razlaga njegovih »učinkov« pa se skrči na goli cinizem.
(Pri tem bi bilo najbrž treba opozoriti, da živimo v državi, kjer se »uspešnost« kot kazalec družbenega uveljavljanja tudi sicer meri s čudnimi merili. Pri nas obtoženega za najhujša vojna grozodejstva izvolijo za poslanca v parlamentu, najbolj priljubljen estradni fašist pa v organizaciji politične oblasti opravlja črno mašo na osrednjem zagrebškem trgu pred več deset tisoč ljudmi, in to na odru, okrašenem z gromozanskimi oglasnimi panoji številnih sponzorjev: marketinški čarovniki nimajo predsodkov do tistih, ki širijo sovraštvo, ampak do »radikalizma« tistih, ki se temu upirajo.)
Trdno povezana trojica politične, ekonomske in medijske moči skupaj z znanimi tranzicijskimi dobrinami učinkuje danes (naj nam bo dopuščeno uporabiti to mračnjaško besedno zvezo, obljubljamo, da je zadnjič) kot svojevrstna zločinska organizacija, v Hrvaški - ki je dovolj majhna, da se zlahka onesnaži v presenetljivo kratkem času - pa je mogoče zelo jasno določiti posamezne zastavonoše te trojice.
Sedanja medijska arhitektura sicer še najbolj spominja na posledice delovanja gradbene mafije (zato sploh ni nič nenavadnega, če so ti posli vse pogosteje povezani): »bivališča« so vse bolj nekakovostna in vse bolj kričeče pobarvana, betoniranje se ne neha, okolje je trajno uničeno, dobički pa so zagotovljeni, vendar samo izbrancem. V vsakem novem uspehu je mogoče videti pomnik, ki opozarja na tisto, kar je bilo zaradi njega uničeno.
Zaradi tega so za »medijski trg« po hrvaško namesto uveljavljenih liberalnih refrenov značilni podkupovanje, izsiljevanje, politično kimavstvo in globoko spoštovanje že vzpostavljenih trdnjav moči. »Prilagoditi se trgu« v takšnih razmerah pomeni privoliti v toliko kompromisov, da je izdaja temeljnih načel novinarskega poklica, če ta sploh še kaj pomenijo, praviloma neizbežna.
Feral Tribune se seveda ni bil pripravljen tako prilagoditi. Ni »znal prisluhniti duhu časa«, kot bi rekli tisti analitični hudobneži. Popolnoma razumljivo je, da je »na trgu« propadel. Hrvaška zaradi tega ne bo nič boljša, bo pa »tržno« zanimivejša.
Vse te prvine so se izkristalizirale tudi med tragikomičnimi pogajanji z Europapressom holdingom (imperij, ki ima v lasti Globus, Glorijo, Jutarnji list in še mnogo drugih časopisov op.ur) ), ki smo se jih lotili v naivnem prepričanju, da je »znotraj sistema« brez oglasnih obremenitev mogoče ohraniti uredniško avtonomijo in da bi močna medijska korporacija - ena od dveh, ki sta zavzeli tako rekoč celotno prizorišče - lahko izkazovala nekaj naklonjenosti emancipaciji družbe.
No, medijske korporacije na Hrvaškem - rekli smo dve, ki sta zavzeli celotno prizorišče - očitno delujejo po načelu popolne lojalnosti (prišlo je celo tako daleč, da glavni uredniki pišejo pamflete v slogu nekdanjih komitejev proti svojim novinarjem, če ti prav po neumnem rogovilijo proti lastnikom), zato so v EPH-ju verjetno ustrezno predvideli, da stopnja lojalnosti pri Feralu ne bo takšna, da bi jamčila »dobre poslovne rezultate«. (Če, recimo, pišeš o Todorićevem Agrokoru, delaš točno v nasprotju z »uspešnimi poslovnimi rezultati«, novinar pa ne moreš biti, če ne prispevaš k uspešnosti družbe, to pomeni, da si novinar v glavnem po tem, o čemer ne pišeš, tako zapletena je torej ta stvar ...)
Pogajanja z EPH-jem smo začeli že pred štirimi leti na pobudo Ninoslava Pavića, direktorja in glavnega lastnika EPH. Od takrat je vse potekalo počasi, vendar na verbalni ravni gladko: pomoč v obliki posojila in odloga plačila tiska v Slobodni Dalmaciji naj bi se preoblikovala v lastniški delež EPH-ja, ker je pod drugačnimi pogoji sploh ne bi sprejeli, zajamčena je bila uredniška avtonomija sedanjega uredništva, EPH je kazal navdušenje nad predstavljenimi koncepti, lani pa je bila podpisana celo predpogodba in nato tudi overjena pri notarju.
Ko je bila vsa »papirologija« navsezadnje zagotovljena, je sledila - tišina. Lastniki in menedžerji omenjene družbe so se uspešno izogibali vsem poskusom navezave stikov. Na pisno izraženo prošnjo, naj preprosto odgovorijo, ali so se odločili, da ne bodo podpisali že pripravljene pogodbe, se niso odzvali, kot da je sploh niso prejeli. Nižji uradniki, ki so do takrat zahtevali bilance, poslovne načrte in ustanovne akte, so se razglasili za »nepristojne«.
Ko nam je postalo jasno, da gre za enostransko prekinitev pogajanj ob popolnem neupoštevanju osnovnih pravil lepega vedenja, smo si skušali logično razložiti celoten proces, vendar brez posebnega uspeha. Ugotovili smo zgolj, da smo se znašli v nekakšnem dolžniškem suženjstvu in da ne moremo navezati stika z nobenim drugim morebitnim partnerjem.
Lahko pa bi bilo tudi takole: glede na to, da so pogajalci Ferala ves čas pogajanj vztrajali zgolj pri uredniški avtonomiji, ker so se jim vsi drugi pogoji zdeli bolj ali manj nepomembni, je edino logično, da se je EPH-ju prav uredniška avtonomija zazdela vprašljiva, čeprav so jo njegovi predstavniki sprva odločno podprli. Če je res tako, in najbrž je, to pomeni, da so pogajanja propadla natančno v trenutku, ko so se začela. Zakaj so se torej sploh začela?
Težko je soditi o tem, ker ni lahko razumeti vzgibov histerije, bodisi resnične bodisi hlinjene. Nekaj pa je gotovo - začetek, potek in konec pogajanj s Feralom sodijo med podlejše uspehe najmočnejše medijske korporacije na Hrvaškem.
V poldrugem desetletju obstoja je Feral Tribune pisal o temah, o katerih so drugi mediji molčali. Odkrival je resnice, ki so jih drugi prikrivali. Predstavljal je mnenja, ki se jih drugi niso upali. Časnik in njegovi novinarji so v teh petnajstih letih dobili več mednarodnih priznanj in nagrad kot vse hrvaško novinarstvo v vsej svoji zgodovini.
Bralcem, brez katerih tega ne bi bilo, se zahvaljujemo za zvestobo in nesebično podporo.
Uredništvo Ferala bo storilo vse, kar je mogoče, da čim prej spet začne izdajati časopis.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.