Dr. Sabrina P. Rmet, politologinja

Dr. Sabrina P. Ramet je profesorica političnih znanosti na norveški univerzi v Trondheimu. Je ena od najboljših poznavalk jugoslovanske krize, o njej je napisala nekaj knjig, med drugimi že večkrat ponatisnjeno Balkansko sveto pismo. Te dni je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede predavala o povezavi mitov in politike, o procesih, ki so med drugim potekali v času jugoslovanske krize, a to ne pomeni, da politika mitologije ne uporablja tudi drugod. Profesorica pa v Sloveniji ni le predavala, zanimalo jo je tudi, kaj se dogaja z mediji v državi. Če toliko novinarjev podpiše peticijo, pravi Rametova, potem imajo mediji v Sloveniji očitno težave.

Kako lahko danes, v sodobnem svetu, sploh še govorimo o politični mitologiji? Ljudje mislijo, do so miti del preteklosti.

> Seveda so, miti prihajajo iz preteklosti. Gre za uporabo preteklosti za namene sedanjosti. Ljudem, dogodkom, bitkam, zgodovinskim odločitvam se prida pomen, ki je kasneje uporabljen za dosego različnih ciljev. Takšne stvari se dogajajo v vseh državah. Obdobje, iz katerega se oplajajo miti, ni nujno srednji vek, lahko miti prihajajo iz antičnega obdobja, seveda pa so lahko tudi iz nedavno minulega časa. Naj navedem primer iz ZDA. Ko se je Ronald Reagan potegoval za položaj predsednika, je poudarjal svojo povezanost s Franklinom Rooseveltom. Trdil je, da sledi njegovi tradiciji. Večina Američanov Roosevelta povezuje z dobrimi stvarmi, recimo s socialno varnostjo, z bojem proti nacistom. A Reaganov program je bil drugačen od Rooseveltove politike, Reagan je zniževal davke, zmanjševal moč javnih servisov. Pri Reaganu se je politični mit povezoval z osebo iz ne tako daljne preteklosti z namenom, da se zakrijejo negativne lastnosti tistega, ki naj bi bil tej osebi podoben. Obstaja še množica drugih primerov. Tako si je v fašistični Italiji Benito Mussolini prizadeval, da bi njegovo državo povezovali z rimskim cesarstvom. Seveda ni šel tako daleč, da bi se oklical za neposrednega naslednika rimskih cesarjev, vseeno pa je govoril o ustvarjanju novega rimskega cesarstva, a z majhnim pridržkom, saj novo rimsko cesarstvo ni moglo biti tako veliko kot nekdanje, ker se fašistična Italija ni polastila držav, ki so si jih zaželeli Nemci. Zato je fašistična Italija politično podpirala arheologijo, vendar z zelo neznanstvenim namenom, podpirala je samo tisto, kar je bilo povezano z rimskim cesarstvom. Če so med izkopavanjem našli predmet iz kakšnega drugega obdobja, jih ni zanimal. V času Mussolinija so recimo v okolici Rima arheologi v jezeru odkrili ostanke dveh ladij, ki so ju zgradili na ukaz cesarja Kaligule. Fašisti so ju potegnili iz jezera, leta 1944 pa naj bi ju bili med umikom zažgali Nemci.

Kakšna je povezava med političnimi mitologijami in religijami?

> Mitologija in religija sta povezani na različne načine in mite, svete zgodbe lahko uporabita obe, država in religija. Lahko pa tudi sodelujeta druga z drugo. Poglejte recimo kanonizacijo. Prvi evropski kralj, ki je bil kanoniziran, ki je torej postal svetnik, je bil Sigismund Burgundski. In v trenutku, ko je neka kraljeva rodbina dobila svetnika iz svojih vrst, je s tem dobila bistveno večji pomen.

Medse so dobili svetega človeka.

> Ker jih je izbral bog, so dobili več pravic kot navadni ljudje. Razglasitev svetnikov deluje vzajemno. Kadar cerkev v nekem okolju koga razglasi za svetnika, ji v tem okolju zrasteta legitimnost in priljubljenost. Pred nekaj leti je bil tudi v Sloveniji beatificiran Anton Martin Slomšek, te papeževe poteze se je razveselilo veliko slovenskih katolikov, postali so ponosnejši in se hkrati utrdili v veri, da je katoliška cerkev prava cerkev. Podobne mehanizme so poznali že v antičnih časih. V Egiptu ali v Rimu, ki sta bila sicer predkrščanski državi in nista poznala svetnikov, je bil sistem podeljevanja legitimnosti voditelju podoben. Nekaj egiptovskih faraonov je zase trdilo, da so bogovi, in če si bog, lahko delaš, kar hočeš.

Kako in na kakšen način lahko politika uporablja mitske zgodbe?

> Zelo različno, uporablja jih za prepričevanje ljudi, za mobilizacijo ljudi, za izvedbo političnih projektov ... Naj navedem tri primere: ZDA, Nemčijo in Srbijo. O ZDA bom govorila iz svoje perspektive; danes je vsebina mitov tam morda drugačna, kot je bila v obdobju mojega šolanja, saj se uporaba mitov vseskozi spreminja in razvija, ker se spreminjata in razvijata tudi družba in politični kontekst. Rodila sem se v Veliki Britaniji, ko sem bila stara deset let, sem se preselila v ZDA in tam naletela na panteon ameriških herojev. To so bili George Washington, Abraham Lincoln, Thomas Jefferson, različni posamezniki, povezani z ameriško revolucijo, tudi Evropejci, ki so prišli v ZDA, recimo Anglež Thomas Paine ali pa Poljak Tadeusz Kościuszko ... To so bili heroji, o katerih smo se učili, ko smo bili otroci. In če se takrat, ko si otrok, učiš o herojih, si prepričan, da je ameriška nacija nacija herojev. Gotovo tudi danes v šolskih učbenikih v ZDA obstajajo podobne teme, morda je nekaj sprememb pri imenih, kdo je bolj ali manj pomemben, a gre za isto smer in iste cilje. Vsaka država potrebuje svoje heroje.

V Sloveniji novodobni heroj postaja Janez Janša, premier, ki je bil nekoč v zaporu, a je kljub temu pol leta predsedoval Evropski uniji.

> To je nekaj drugega. To je mitologiziranje osebe, ki še vedno vodi državo. Pri tem gre za drugačen pojav. Sama govorim o mitih iz zgodovine. Naj sedaj omenim Srbijo. V tem primeru gre za kombinacijo dveh stvari, prve, na katero opozarjate sami, to je uporaba žive osebe, in druge, to je uporaba mrtvega posameznika. Na naslovnici srbskega tednika Nin je bila v času razpadanja Jugoslavije objavljena fotografija množice, v kateri so posamezniki nosili veliko sliko carja Lazarja, zraven pa tudi sliko Slobodana Miloševića. Analogija je preprosta. Če je car, pravzaprav knez Lazar svetnik srbske pravoslavne cerkve, je potem svetnik tudi tisti, ki je zraven njega, torej Slobodan Milošević. V tej družbi je navadno nastopal še sveti Sava, prvi srbski nadškof. Torej smo imeli dva svetnika in enega politika. Potekalo je instantno mitologiziranje. V času razpada Jugoslavije si v srbskih publikacijah velikokrat prebral, da je Milošević odrešenik Srbije. Podobno kot naj bi bil odrešenik človeštva Jezus iz Nazareta. V ZDA je bila torej mitologija uporabljena za vzpostavitev lojalnosti, v Srbiji pa so bili miti uporabljeni za mobilizacijo javnosti. Ni naključje, da je bil v Srbiji uporabljen car Lazar, ne pa recimo Dušan Silni, Štefan Nemanja ali pa sveti Sava. Sava je ustanovitelj cerkve, Štefan Nemanja je ustanovil državo, a ni bil bojevnik, v času Dušana Silnega pa je bila Srbija sicer zelo velika in vplivna srednjeveška država, a Dušan naj bi se bil pogajal z Vatikanom o prestopu v katoliško vero in zato bi lahko bila uporaba njegovega imena problematična. Tako je ostal samo Lazar, borec proti muslimanom, mučenik v bitki na Kosovem polju, idealna izbira ... Kadar je mučenik simbol naroda, je mučenik tudi narod.

Mislite, da politika takšne stvari dela namenoma?

> Ne, stvari se zložijo skupaj iz različnih virov. Najprej je srbska cerkev zaradi svojih interesov promovirala kult carja Lazarja, politiki pa so potem ugotovili, da bi lahko k že izoblikovani zgodbi primaknili svoj delež. Če pogledate memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, opazite, kako je pogled akademikov na Srbijo podoben kultu svetega Lazarja. Srbija trpi, Srbija je nedolžna, Srbija je žrtev. Kadar potem takšne politične poglede združite z javnim prikazovanjem kosti, relikvij svetega Lazarja, ni čudno, da ima politična mitologija tolikšno moč. V Srbiji se je torej zgodilo ravno nasprotno od tistega, kar je skupina Monty Python na humoren način pokazala v filmu o iskanju svetega grala. V enem izmed prizorov se kralj Artur sporeče s kmeti o tem, ali ima pravico vladati in zakaj jo ima. Njegov argument je, da mu je Gospa iz jezera dala čudežni meč in da lahko ravno zato, ker je lastnik ekskaliburja, vlada Angliji. Kmetje trdijo drugače, moč ne more prihajati iz jezera, prava pot do politične moči so svobodne volitve. Tako je bilo v filmu, a v Srbiji je politična moč prihajala iz mitov.

OK, kaj pa tretji primer, Nemčija?

> Tukaj ne gre za politično mitologijo, pač pa za mitologijo, ki se uporablja v kulturni dediščini naroda. V mislih imam podobe Beethovna, Hegla, Kanta in še drugih velikih posameznikov. Namen mitologizacije teh oseb je promovirati pomen Nemčije in Nemcev kot kulturnega naroda, ki je bistveno vplival na razvoj civilizacije, na evropsko kulturo.

Takšni nemški miti, drugače od nekaterih drugih, tudi nemških mitov, niso nevarni. Kdaj politični miti postanejo nevarni za družbo ali za demokracijo?

> Pravzaprav ne gre za mite, če govorimo o Heglu in Beethovnu, sta bila to resnično velika, pomembna posameznika. Miti postanejo nevarni za demokracijo, ko so podobe in osebe iz preteklosti uporabljene za širjenje agresije, avtoritarnosti, za zmanjševanje pomena človekovih pravic, za širjenje česarkoli, kar je nedemokratično. A rekla sem, da mit ni nevaren sam po sebi, nevaren je, če ga kdo uporabi z namenom omejevanja demokratičnih pridobitev. Ista oseba ali dogodek se lahko uporabi za različne namene. Mit o madžarskem kralju Štefanu I., ustanovitelju Madžarske, se lahko uporabi na dva načina. Res je, da je bil madžarski kralj, vsaj po merilih tistega časa, usmiljen in pravičen vladar, zato se lahko njegovo ime uporabi za širjenje gesel o poštenem, odgovornem vladanju, vladanju v interesu vseh posameznikov. Hkrati pa obstaja tudi koncept Dežele krone svetega Štefana, koncept velikega madžarskega kraljestva, ki je bilo nekoč trikrat večje, kot je današnja Madžarska. Če se torej ta kralj povezuje z velikostjo države, je lahko njegovo ime uporabljeno za obujanje spomina in želje po veliki Madžarski.

Kako lahko javnost razkrije potvarjanje zgodovinskih dejstev, zlorabo mitskih zgodb v politiki?

> Resničnost mitov je najlaže preučevati z vzporejanjem z zgodovinskimi dejstvi v učbenikih. Vse, kar je o zgodovini svojega naroda kadarkoli prebralo kakšnih 98 odstotkov celotne populacije, je namreč napisano v šolskih učbenikih ...

... no, česa so se naučili tudi na televiziji.

> Ja, seveda, tudi iz filmov. Če torej želite demistificirati zgodovino, mora biti v učbenikih zgodovina prikazana v skladu z zgodovinskimi dejstvi. Vsaj s tistimi, ki jih sprejema zgodovinska stroka.
Ali ni zanimivo, da je katoliška cerkev v Sloveniji pred dvajsetimi leti podprla zahteve civilne družbe po demokratizaciji, srbska pravoslavna cerkev pa je podpirala velikosrbski nacionalizem?
> Slovenija je slab primer, vojna je bila pri vas kratka, laže je primerjati katoliško cerkev na Hrvaškem in srbsko pravoslavno cerkev. V delu Milorada Tomanića Cerkev v vojni in vojne v njej je podrobno opisano, kako je cerkev v Srbiji spodbujala nacionalizem. A hkrati je tudi res, da so se po začetku vojne na obeh straneh in tudi na muslimanski strani pojavili pozivi k miru in dialogu. Ti pozivi niso bili ravno uspešni, zaradi nezaupanja, propagande in vojne. Če si musliman, ki je iz rojstne vasi zbežal pred prihajajočimi paravojaškimi silami Vojislava Šešlja, si seveda jezen, in to ne na posameznike, ki so te pregnali, pač pa na ves narod, na vse Srbe ali vse Hrvate ali vse muslimane.

Vojna v Jugoslaviji ni bila vojna treh religij.

> Ni bila vojna med religijami, bila je vojna, v kateri se religiozne institucije niso odzvale primerno. Vojna v Jugoslaviji je bila primarno ozemeljska vojna. Milošević in njegovi so želeli razširiti Srbijo, Tuđman in njegovi so želeli isto. Oba predsednika pa sta si želela Bosne in Hercegovine.

Je bil glavni razlog za zlom Jugoslavije nacionalizem?

> Lahko bi rekli tudi tako. V vojni so bila mobilizirana nacionalistična čustva. Pred začetkom vojne so se recimo pojavljale bizarne govorice o tem, da muslimanski zdravniki delajo operacije na srbskih otrocih, da se po šolah namenoma širijo bolezni in podobno ... Vse to je ustvarjalo občutek strahu in jeze. Spomnim se, da so bili leta 1989 v srbskem tisku objavljeni članki, ki so opisovali, kako je v času informbirojevske krize, ko se je Stalin pripravljal na vdor v Jugoslavijo, jugoslovanska vlada preselila nekaj tovarn iz Srbije na bolj hribovita območja v Bosni. Članki so seveda namigovali, da so bile te tovarne preseljene samo zato, da bi se Srbija oslabila. In da za tem ni bilo vojaške, strateške odločitve.

Tudi drugod po svetu obstaja nacionalizem, pa takšnih grozovitih vojn, kot je bila na Balkanu, ni sprožil. Zakaj?

> Povsod po svetu je bilo veliko umazanih vojn, med hujšimi sta bili v Ruandi in Afganistanu. Jugoslavija se zdi posebna predvsem zato, ker je bila to najhujša vojna v Evropi po drugi svetovni vojni. Resničnost pa je drugačna, poglejte recimo, kaj se danes dogaja v Iraku. Nekdo je nekoč dejal, da je mir samo premor med dvema vojnama. To je zelo pesimističen način razmišljanja, ki mi ni blizu, a jasno je, da je vojna eden od naravnih načinov, na katere ljudje rešujejo spore. Če za reševanje sporov ni drugih učinkovitih mehanizmov.

Prebrali ste množico člankov, knjig, spominov, ki govorijo o razpadu Jugoslavije. Katera dela so bila, vsaj med spomini, za vas najzanimivejša?

> Kdorkoli že piše spomine, bo vseskozi poskušal samega sebe predstaviti vsaj v dostojni vlogi, če iz sebe že ne bo želel narediti heroja. Prebrala sem spomine slovenskih, hrvaških, srbskih, bosanskih avtorjev. Med dvema ducatoma memoarov je bilo po mojem najuporabnejše delo Raifa Dizdarevića, nekdanjega jugoslovanskega zunanjega ministra. Zelo natančno je popisal, kaj se je dogajalo med sestanki in kako se je Milošević povzpel na oblast. Dizdarević je v tej knjigi pokazal, da bi Milošević, če bi to želel, lahko ustavil razpad države in naraščanje nesoglasij. Drugi, zelo uporabni spomini so bili tisti, ki jih je napisal Branko Mamula. Njegova knjiga nosi naslov Jugoslovanski primer. Med stvarmi, ki so se mi zdele zanimive, je opis, kako je Jugoslovanska ljudska armada po tem, ko se je Milošević znebil Ivana Stambolića, pri vodstvih drugih republik iskala podporo za akcijo proti Miloševiću. Vojska je na zvezni ravni želela postaviti vprašanje ustavnosti Miloševićevih potez. Nekoč sem celo vprašala nekdanjega slovenskega predsednika Milana Kučana, zakaj ni bilo resnejšega dogovora, in če se pravilno spomnim, mi je dejal, da so bili on in njegovi kolegi osredotočeni na druge stvari. In da so se odločili, da se v to ne bodo mešali.

Pa mislite, da je bila to napaka?

> Imeli so več možnosti, in ko se za kaj odločiš, spoznaš, kakšne bodo posledice te odločitve. Če bi obstajalo skupno prizadevanje, da se Milošević ustavi, bi bil uspeh odvisen od podpore znotraj tedanje srbske komunistične partije, podpore ljudi, ki bi znotraj Srbije nasprotovali Miloševiću. Brala sem še spomine Janeza Janše in Janeza Drnovška in oboji so zelo uporabni za razumevanje tistega, kar se je dogajalo v Sloveniji, Drnovškova knjiga pa razkriva tudi dogajanje v predsedstvu Jugoslavije. Ta dva politika sta se sicer sprla na straneh nemškega časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung, ko je Janša v recenziji knjige Moja resnica Drnovšku očital, da ni moje, tvoje, njihove resnice, ampak da je resnica lahko samo ena. Sama sicer mislim, pa se ne želim postavljati na eno ali drugo stran, da je Drnovšek pisal o svoji perspektivi, o svojem pogledu, a ga je nerodno poimenoval z besedama »moja resnica«.

Kolikšna je odgovornost Slovenije za vojno na Hrvaškem in v Bosni?

> Takšne obtožbe navadno izrekajo tisti, ki čutijo vsaj nekaj naklonjenosti do srbske strani. A ne vedno. Zadnji ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Waren Zimmerman, ki se s srbsko vlado ni ravno dobro razumel, je rekel, da so imeli Slovenci kompleks Grete Garbo. Odločili so se, da si pač želijo ostati sami. Ko sem se pogovarjala z njim in sem ga vprašala isto, kot ste me zdaj vprašali vi, je dejal, da bi morali Slovenci ostati v Jugoslaviji, dokler se ne bi rešile vse težave znotraj nje. Ne glede na to, koliko časa bi to trajalo. A Jugoslavija je razpadala. Seveda so v njej obstajale dobre zamisli, recimo zamisel o zvezni ureditvi ali geslo bratstvo in enotnost, ki naj bi poudarjalo, da lahko različne kulture enakovredno živijo skupaj. Vse to so bile zelo pozitivne zamisli, vendar je bil celoten sistem nefunkcionalen, ekonomsko in politično je bila Jugoslavija v hudi krizi. Ko je umrl Josip Broz Tito, se je postavilo vprašanje, kdo naj zasede njegov položaj. Kolikor vem, so se pojavljale govorice, naj bi Tita nadomestil Stane Dolanc, nekateri pa tej zamisli niso bili ravno naklonjeni. Sicer pa, kako bi se Slovenija odzvala, če bi namesto Tita Jugoslavijo prevzel kakšen makedonski politik, predstavnik republike, ki naj bi bila med vsemi najnevtralnejša? Gotovo Slovenci z Makedoncem ne bi bili preveč zadovoljni.

Ne vem, a ljudje si načeloma želijo voditeljev, ki so jim podobni.

> Jugoslavija pri tem ni bila nikakršna izjema. V ZDA ljudje iz južnih držav praviloma raje volijo republikance, razen če na demokratski strani kandidira posameznik, ki je povezan z jugom. Če želijo demokrati zmagati na jugu, morajo za predsedniškega ali podpredsedniškega kandidata izbrati posameznika, ki je južnjak. Ne vem, kako bo tokrat, morda bo Obama dovolj prepričljiv, a vse od leta 1964 velja to pravilo.

Zgodba razpada Jugoslavije še ni končana. Kako rešiti spor med Srbi na eni in Albanci na drugi strani?

> Steinar Bryn na Norveškem že nekaj let vodi komunikacijske delavnice, ki trajajo kakšen teden. Nanje prihajajo Albanci in Srbi, ne vem, kako jih izbira, a na delavnice prihajajo prostovoljno. Pripeljejo jih na Norveško in tam se pač pogovarjajo, no, najprej se kak dan prepirajo, zmerjajo, obtožujejo, ljudje pač govorijo, kar jim pade na misel. Nato gredo v svoja začasna norveška stanovanja ali v hotele in se naslednji dan spet soočijo. V drugo, tretje, ko si spet povedo vse, kar so si imeli povedati, se začno pogovarjati. In spoznajo, da ni dovolj, če razumeš samo eno stran, prav je, če poskušaš razumeti tudi drugo stran. Dialog je torej mogoč, skupno življenje je mogoče. Ko sem bila otrok, so me učili, da so Nemci in Francozi večni sovražniki in da ne bodo nikoli živeli skupaj. Danes je drugače, ljudje so premagali sovraštvo. Zelo pomaga, če je dialog cilj politične elite, pomaga, če šolski učbeniki podpirajo sodelovanje, skupne interese, skupne cilje dveh skupin.

Skupaj z Danico Fink Hafner ste lani izdali knjigo Demokratična tranzicija v Sloveniji. V njej ste med drugim proučevali tudi stanje demokracije. Kako se je izkazala Slovenija?

> Obstajajo nekatere vrednote, ki promovirajo liberalno demokracijo. To so recimo vladavina zakona, spoštovanje, strpnost, individualne pravice, enakost, nevtralnost države s stališča religije. Obstaja pa tudi alternativa idealni državi liberalne demokracije. To je klerikalna demokracija. Namesto nevtralne drže je država naklonjena neki religiji. Kadar v javnih šolah učijo duhovniki in kadar so verske ustanove neposredno povezane z javnim izobraževalnim sistemom, je to eden od jasnih signalov, da je ta država vsaj malo klerikalna demokracija. Katoliška cerkev ima glede vseh vrednot liberalne demokracije posebno perspektivo. Spoštuje vladavino zakona, ki naj bi varovala javni interes, zakone, ki so za vse enaki, a hkrati trdi, da morajo biti v državnih zakonih spoštovani božji zakoni. Če katoliška cerkev trdi, da je splav smrtni greh, to pomeni, da bi moral biti splav, vsaj s stališča katoliške cerkve, nelegalen tudi po sekularni zakonodaji. Kadar govorimo o individualnih pravicah in o enakosti, bi iz liberalne perspektive dejali, tako vsaj verjamem sama, da imajo geji in lezbijke enake pravice kot heteroseksualci. Pravico, da živijo v življenjski skupnosti z osebo, ki jo ljubijo. S stališča katoliške cerkve pa je drugače. Zanjo je takšen odnos nesprejemljiv, greh, nekaj, kar je treba preprečiti. Kolikor vem, v Sloveniji zakonodaja določa zelo omejene pravice do partnerske zveze za geje in lezbijke, kar je lahko neposredna posledica vpliva katoliške cerkve. Slovenija je zelo lepa država, velikokrat sem jo že obiskala in redno se vračam, a žal ni popolna.

To bi lahko rekli za vse države.

> V vsaki državi je nekaj stvari, ki bi lahko bile boljše. Seveda ne gre samo za pravice homoseksualcev. Naj omenim še ideal »načela škodovanja«, ki pravi, da se ne sme poškodovati nobeno drugo živo bitje, poškodba je mogoča le zaradi obrambe drugega živega bitja, pa še ta mora biti sorazmerna z napadom. Pred nekaj leti so posamezniki na Poljskem v udeležence parade ponosa metali kamenje, nekateri so jih celo poskušali napasti s kislino, a ta ni zadela udeležencev, pač pa policista in ga trajno poškodovala. In kaj je naredila katoliška cerkev? Eden od škofov je spregovoril in napadel ljudi, ki so sodelovali v paradi, ne pa tistih, ki so poskušali poškodovati udeležence, a so poškodovali policista. Seveda razumem, da katoliška cerkev ne mara homoseksualcev, a hkrati je napad na udeležence parade popolna kršitev omenjenega načela škodovanja, o čemer pa katoliška cerkev ni govorila.

Mislite, da je vpliv cerkve v Sloveniji prevelik?

> Katoliška cerkev ima v vaši državi velik vpliv, ima možnost, da bi ta vpliv uporabila za dobre stvari, a ima hkrati tudi možnost, da svoj vpliv uporabi, da z njim prepreči sprejemanje nekaterih liberalnih reform. Po mojem pa lahko samo skozi liberalne reforme ustvarimo družbo, ki je resnično demokratična, ki temelji na popolni enakosti, ki maksimira individualne pravice.

Slovenija je torej šele na poti do ideala liberalne družbe, kakršno zagovarjate sami?

> Ja, prav imate, je še na poti. Nekatere države so za Slovenijo, nekatere so tudi pred njo.

Katera država je najbliže vašemu idealu?

> Norveška. Rada imam Norveško. Tam država zveze med geji in lezbijkami imenuje poroke in so v vseh pogledih, tudi pri posvojitvi otrok, enakovredne zvezam heteroseksualcev.

Kaj počnete v Sloveniji?

> V Slovenijo sem prišla, ker se z ljudmi, ki delajo v medijih, pogovarjam o tem, kaj se tu dogaja z mediji. Pogovarjala sem se z več zanimivimi posamezniki.

In kaj ste ugotovili?

> Ugotovila sem, da obstaja množica različnih pogledov na medijske razmere v vaši državi. Nekateri ljudje trdijo, da je novi zakon o RTV slab, drugi, da je dober, prvi so novinarji, drugi prihajajo iz vlade. Na medijskem prizorišču obstaja veliko različnih posameznikov, ki bi radi vplivali na to, kar piše v medijih. Najprej so to novinarji, potem uredniki, lastniki in tudi, to je sicer običajno za vse države, politiki in vlada. Vsaka vlada si želi, da bi jo mediji prikazovali v lepi luči. Vlada, ki bi ji bilo vseeno, kakšna je njena medijska podoba, bi bila zelo nenavadna. Mediji so najpomembnejši javni forum, prostor, kjer se soočajo različne zamisli in razlage. In svoboda medijev je ena od najpomembnejših prvin liberalne demokracije.

Mislite, da je vladni pritisk na medije v Sloveniji premočen?

> Če je 571 novinarjev podpisalo peticijo, v kateri protestirajo zaradi vladnega vmešavanja v medije, je nujna ugotovitev, da imajo mediji v Sloveniji težave. Del teh težav je nova medijska zakonodaja, del pa tudi to, da želje novinarjev pri imenovanju urednikov včasih niso upoštevane.