21. 8. 2008 | Mladina 28
Drugačni verniki Alaha
Romanje z bektaši na sveto goro Tomori v osrčju Albanije
Dedebaba Haji Reshat Bardhi, vodja svetovne skupnosti bektašev, na svojem domu v Tirani
© Tadej Žnidarčič
V Albaniji deluje ena izmed najnaprednejših muslimanskih skupnosti na svetu - derviška skupnost bektašev. Verniki podpirajo sekularno izobraževanje, vključujejo se v medverski dialog, ženske imajo enakopravno vlogo v religioznem občestvu. Zato so za številne ortodoksne sunitske in šiitske vernike »škandal« med muslimanskim življem. Jedo svinjino, pijejo alkohol in ne molijo petkrat na dan, temveč ko jim čas dopušča. Podatki o skupnosti bektašev in njihovi veri so sicer skopi in pogosto protislovni, a zbujajo zanimanje. Vsako leto avgusta - včasih na začetku, včasih na koncu meseca - se ob prazniku Abasa Alie zberejo na 2400 metrov visoki gori Tomori. Letos se bo to zgodilo konec avgusta.
Pol ure hitre hoje iz središča Tirane, tam, kjer dokončno odpove kaotični zemljevid albanske prestolnice, kjer količina kupov smeti v obcestnih jarkih raste sorazmerno z zanemarjenostjo okolice, na samem obrobju mesta, kjer se mestna arhitektura nekako nenaravno spaja s prvimi kmetijami, stoji mogočen polkrožen kamnit portal, vhod v Svetovno središče bektašizma. Bektaši so kompleks poslopij svojega središča namenoma postavili v odročen del mesta. »Ne bi se spodobilo, da bi bili v kakšni elitni soseski. Idealno bi bilo imeti središče ob kakšnem nakupovalnem središču, saj nam obiskovalcev tam gotovo ne bi manjkalo. Zdaj pa se morajo tisti, ki nas hočejo obiskati, kar malo potruditi. A tako vsaj vemo, da so prišli s pravim namenom,« je razložil odgovorni za mednarodne odnose skupnosti bektašev, Ilir Dedej.
Pred vhodom že zdaj stoji kip Hacija Baktaşa Velija. Ustanovitelj in učitelj skupnosti bektašev iz 13. stoletja je upodobljen v zanj značilni drži - globoko zamišljen in s knjigo v naročju. Še nedavno, pred dobrimi osemdesetimi leti, kot je pojasnil Dedej, je bilo Središče skupnosti v vasi Hacibektaş v turški Anatoliji. Tam so bili Pir Evi (Učiteljev dom) in glavne tekke vse do leta 1925, ko je Kemal Atatürk, velikopotezni »oče Turčije«, z reformami prepovedal vsa sufistična gibanja (gibanja muslimanskih mistikov) in izgnal njihove vodje iz države. Bektaši, predvsem turška veja gibanja, alevibektaši, so že prej doživljali pritiske oblasti, saj je njihov nauk zaradi svoje odprtosti naravnost izzival etablirane veje islama. Po reorganizaciji gibanja, ki jo je v 15. stoletju izpeljal Salimi Sultan (Drugi učitelj), so se trdno ukoreninili v otomanskem imperiju in se z janičarji, turškimi vojaškimi enotami, ki so sprejele bektašizem za svojo religijo, razširili po Egiptu, Bosni in Hercegovini, Albaniji in Madžarski. Zaradi »popularnega islama« so bili trn v peti ortodoksnim sufističnim redovom in sunitskim vodjem, hkrati pa so postali tako močan verski in politični dejavnik v imperiju, da se je sultan Mehmed II. leta 1826 odločil zapreti številne tekke in prepovedal njihovo dejavnost. Moč in vpliv bektašev sta v imperiju rasla in upadala, odvisno pač od političnih razmer, vendar so se morali z Atatürkovim prihodom na oblast dokončno izseliti iz Turčije in se naseliti v Albaniji. Ta jih je sprejela z odprtimi rokami.
V Albaniji se je bektaško gibanje začelo v 15. stoletju in se kot pomembna sestavina albanskega nacionalizma v 19. stoletju trdno zasidralo v albanski posvetni in religiozni družbi. Leta 1925 je mlada albanska država priznala bektašizem za četrto uradno religijo in tako ji je uspelo skupnost - to je bilo zanjo zelo pomembno - vsaj delno izviti izpod nadzora večinske sunitske muslimanske populacije v državi. Nove preizkušnje so se za skupnost bektašev začele po 2. svetovni vojni.
Albanski diktator Enver Hoxha je v prvih dvajsetih letih po prihodu na oblast dal pobiti številne vidne pripadnike te skupnosti, nekateri so pobegnili v tujino, drugi so si obrili brade, oblekli civilne obleke in se prilagodili tudi tako, da so v svojih tekkah obesili podobi sovjetskega vodje Stalina in albanskega Enverja Hoxhe. Danes veljajo za izdajalce. Toda retuširanje spomina na voditelje bektaške skupnosti so komunistične oblasti opravile dokaj učinkovito, saj danes le malo vernikov pozna imena dedebab v »prvi ateistični državi«, kot jo je leta 1967 poimenoval Hoxha. Vsi pa poznajo zgodbo dedebabe Abasa Hilme, ki albanskih političnih in verskih sprememb ni mogel mirno požreti. Ko sta ga poskušala dva izmed »rdečih bab« prepričati, da se mora ostriči, preobleči in tako napraviti prostor svetli komunistični prihodnosti, je bradati mož potegnil iz predala v mizi nabit revolver, ustrelil oba izdajalca v čelo in se nato - po uradni različici - ustrelil še sam.
Po padcu komunizma je skupnost bektašev doživela nov razcvet. Začela je obnavljati svetišča in se utrjevati. Ob tem se je spoprijela s hudimi posledicami »ateistične države«, saj je bilo poleg pomanjkanja kadra izgubljenega tudi veliko duhovnega znanja, ki se je skozi stoletja prenašalo z ustnim izročilom. Po mnenju nekaterih naj bi se danes za bektaše izrekalo od deset do petnajst odstotkov vernikov v Albaniji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.