Drugačni verniki Alaha

V Albaniji deluje ena izmed najnaprednejših muslimanskih skupnosti na svetu - derviška skupnost bektašev. Verniki podpirajo sekularno izobraževanje, vključujejo se v medverski dialog, ženske imajo enakopravno vlogo v religioznem občestvu. Zato so za številne ortodoksne sunitske in šiitske vernike »škandal« med muslimanskim življem. Jedo svinjino, pijejo alkohol in ne molijo petkrat na dan, temveč ko jim čas dopušča. Podatki o skupnosti bektašev in njihovi veri so sicer skopi in pogosto protislovni, a zbujajo zanimanje. Vsako leto avgusta - včasih na začetku, včasih na koncu meseca - se ob prazniku Abasa Alie zberejo na 2400 metrov visoki gori Tomori. Letos se bo to zgodilo konec avgusta.
Pol ure hitre hoje iz središča Tirane, tam, kjer dokončno odpove kaotični zemljevid albanske prestolnice, kjer količina kupov smeti v obcestnih jarkih raste sorazmerno z zanemarjenostjo okolice, na samem obrobju mesta, kjer se mestna arhitektura nekako nenaravno spaja s prvimi kmetijami, stoji mogočen polkrožen kamnit portal, vhod v Svetovno središče bektašizma. Bektaši so kompleks poslopij svojega središča namenoma postavili v odročen del mesta. »Ne bi se spodobilo, da bi bili v kakšni elitni soseski. Idealno bi bilo imeti središče ob kakšnem nakupovalnem središču, saj nam obiskovalcev tam gotovo ne bi manjkalo. Zdaj pa se morajo tisti, ki nas hočejo obiskati, kar malo potruditi. A tako vsaj vemo, da so prišli s pravim namenom,« je razložil odgovorni za mednarodne odnose skupnosti bektašev, Ilir Dedej.
Pred vhodom že zdaj stoji kip Hacija Baktaşa Velija. Ustanovitelj in učitelj skupnosti bektašev iz 13. stoletja je upodobljen v zanj značilni drži - globoko zamišljen in s knjigo v naročju. Še nedavno, pred dobrimi osemdesetimi leti, kot je pojasnil Dedej, je bilo Središče skupnosti v vasi Hacibektaş v turški Anatoliji. Tam so bili Pir Evi (Učiteljev dom) in glavne tekke vse do leta 1925, ko je Kemal Atatürk, velikopotezni »oče Turčije«, z reformami prepovedal vsa sufistična gibanja (gibanja muslimanskih mistikov) in izgnal njihove vodje iz države. Bektaši, predvsem turška veja gibanja, alevibektaši, so že prej doživljali pritiske oblasti, saj je njihov nauk zaradi svoje odprtosti naravnost izzival etablirane veje islama. Po reorganizaciji gibanja, ki jo je v 15. stoletju izpeljal Salimi Sultan (Drugi učitelj), so se trdno ukoreninili v otomanskem imperiju in se z janičarji, turškimi vojaškimi enotami, ki so sprejele bektašizem za svojo religijo, razširili po Egiptu, Bosni in Hercegovini, Albaniji in Madžarski. Zaradi »popularnega islama« so bili trn v peti ortodoksnim sufističnim redovom in sunitskim vodjem, hkrati pa so postali tako močan verski in politični dejavnik v imperiju, da se je sultan Mehmed II. leta 1826 odločil zapreti številne tekke in prepovedal njihovo dejavnost. Moč in vpliv bektašev sta v imperiju rasla in upadala, odvisno pač od političnih razmer, vendar so se morali z Atatürkovim prihodom na oblast dokončno izseliti iz Turčije in se naseliti v Albaniji. Ta jih je sprejela z odprtimi rokami.
V Albaniji se je bektaško gibanje začelo v 15. stoletju in se kot pomembna sestavina albanskega nacionalizma v 19. stoletju trdno zasidralo v albanski posvetni in religiozni družbi. Leta 1925 je mlada albanska država priznala bektašizem za četrto uradno religijo in tako ji je uspelo skupnost - to je bilo zanjo zelo pomembno - vsaj delno izviti izpod nadzora večinske sunitske muslimanske populacije v državi. Nove preizkušnje so se za skupnost bektašev začele po 2. svetovni vojni.
Albanski diktator Enver Hoxha je v prvih dvajsetih letih po prihodu na oblast dal pobiti številne vidne pripadnike te skupnosti, nekateri so pobegnili v tujino, drugi so si obrili brade, oblekli civilne obleke in se prilagodili tudi tako, da so v svojih tekkah obesili podobi sovjetskega vodje Stalina in albanskega Enverja Hoxhe. Danes veljajo za izdajalce. Toda retuširanje spomina na voditelje bektaške skupnosti so komunistične oblasti opravile dokaj učinkovito, saj danes le malo vernikov pozna imena dedebab v »prvi ateistični državi«, kot jo je leta 1967 poimenoval Hoxha. Vsi pa poznajo zgodbo dedebabe Abasa Hilme, ki albanskih političnih in verskih sprememb ni mogel mirno požreti. Ko sta ga poskušala dva izmed »rdečih bab« prepričati, da se mora ostriči, preobleči in tako napraviti prostor svetli komunistični prihodnosti, je bradati mož potegnil iz predala v mizi nabit revolver, ustrelil oba izdajalca v čelo in se nato - po uradni različici - ustrelil še sam.
Po padcu komunizma je skupnost bektašev doživela nov razcvet. Začela je obnavljati svetišča in se utrjevati. Ob tem se je spoprijela s hudimi posledicami »ateistične države«, saj je bilo poleg pomanjkanja kadra izgubljenega tudi veliko duhovnega znanja, ki se je skozi stoletja prenašalo z ustnim izročilom. Po mnenju nekaterih naj bi se danes za bektaše izrekalo od deset do petnajst odstotkov vernikov v Albaniji.

Derviš Mikeli

Morda si voditelji bektašev ne želijo medijske pozornosti, a ko jih ta doleti, storijo vse, da po najboljših močeh predstavijo svoj nauk. V misli in besedi rafinirani ljudje vsakemu obiskovalcu, ki se nanje obrne ustrezno in dovolj radovedno, odgovorijo tudi na bolj neprijetna vprašanja. Bektaši so hierarhično organizirani in za vsak pogovor z novinarji je potrebno dovoljenje nadrejenega. Derviš Mikeli, ki nas je sprejel namesto odsotnega dedebabe, ni dovolil fotografiranja. Ker dedebabe ni vprašal za dovoljenje.
Oblečen v tradicionalno zeleno-belo opravo, ki ji dajejo poseben pečat »khirka«, belo ogrinjalo od vratu do gležnjev, »kemer«, volneni pas, in pa »taj«, naglavno pokrivalo, nas je derviš s pozdravom »mira« (dobro) pričakal v sobi za goste. »Khirko«, kot nam je pojasnil gostitelj, je po izročilu nosil že prerok Adam in velja za simbol čistosti, »kemer« ponazarja duhovno vez in zavezo bektaškega kleriškega občestva, število naborkov na »taju«, najpomembnejšem delu bektaške uniforme, pa ponazarja dvanajst prepovedi, ki se jih morajo brezpogojno držati, in pa štiri vrata, kot sem razumel šele kasneje, v »bektaški način« življenja in spoznanja. Bektaš se od svojega pokrivala ne loči nikoli. »Tudi spimo z njim,« je pojasnil derviš, »''taj'' ne sme biti nikoli dlje od glave, kot je dolžina enega komolca.«
Derviši (beseda izhaja iz perzijščine in pomeni »ponižni«) so sloj menihov, ki skrbi za nemoteno življenje v tekkah. V primerjavi z ašiki (»navadnimi« verniki, ki sestavljajo največji del verskega občestva) in mühipi (po obredu iniciacije, ki mu pravijo nasip) so posvečeni v duhovne modrosti višje stopnje. O času iniciacije in tudi o njihovi zrelosti za vstop v mücerredlik, življenje v celibatu, odločajo babe (beseda izvira iz turščine in pomeni oče). Babe vodijo posamezne tekke in njihova okrožja, izmed njih izbrani dedeji (stari očetje) pa izvolijo dedebabo (starega starega očeta) in pod njegovim vodstvom je združeno celotno versko občestvo - dedelik.
Vsak derviš opravlja v tekki eno izmed dvanajstih nalog, na podlagi katerih je organizirano tradicionalno življenje skupnosti bektašev. Mikeli je sicer odgovoren za »peko kruha«, vendar opravlja tudi druge naloge. »Skrbim za stike znotraj skupnosti in se udeležujem medverskih srečanj. Takrat lahko govorim v imenu dedebabe in skupnosti bektašev,« je razlagal naš gostitelj.
Bektaši kleriki nimajo svojih šol. Doktrinarno znanje iz muslimanske teologije pridobivajo na sunitskih ali šiitskih verskih šolah, nato pa se izpopolnjujejo pod mentorstvom duhovnega učitelja. Razmerja z glavnima vejama muslimanstva in tudi z drugimi svetovnimi religijami so presenetljiva. Iz skromne literature je razvidno, da uporabljajo pri svojem delovanju tudi nekakšno obliko »krščanskega« krsta in spovedi, njihova mistika pa v marsičem spominja na judovsko kabalo. Zato marsikdo njihovo religijo označuje za eklektično religiozno filozofijo.
»Bektašizem je šola mistike,« je pojasnil Mikeli. »Naša ključna načela izvirajo iz Korana in življenja prerokov. Praznujemo ramadan, zelo pomembne pa so za nas tudi slovesnosti ašure. Takrat se spominjamo Huseinovega mučeništva. To je bil vnuk našega preroka Mohameda, ki se je z dvainsedemdesetimi bojevniki v bitki pri Karbali postavil po robu tisočkrat močnejši vojski kalifatske dinastije Omajadov. V času desetdnevnega žalovanja pojemo pesmi s to tematiko in se, spominjajoč takratnih dogodkov, odpovemo mesu, vodi, se ne preoblačimo in ne brijemo. V tem času se ne rokujemo, temveč se pozdravljamo z ''ja, imam'' ali pa ''ja, Husein''. To so za nas dnevi žalovanja. Drugi prazniki so vesele narave.«
Derviš je poudaril, da niso sekta šiitske ali sunitske veroizpovedi, temveč ločena veja islama. In kakšni so odnosi s šiiti in z njihovo matično državo Iranom? »Sodelujemo z iranskim veleposlaništvom,« je dejal Mikeli, »pomagajo nam pri prevajanju filozofskih in religioznih knjig v albanščino. Političnih stikov pa z njimi nimamo. Med nami so pomembne razlike v veri. Mi ne sprejemamo nekaterih stvari v njihovi religiji in to, kar počnemo tukaj, njim ni prav nič všeč. Sprašujejo nas, na primer, zakaj ne molimo petkrat na dan. V številnih stvareh ostajamo vsak na svojem bregu. Oni so šiiti, mi smo bektaši. Mi imamo svoje učitelje, svojo doktrino in nam lastno filozofijo.« In katera izmed ver je prava? Vse imajo prav, najbolj in vsakič znova pa bektaši, saj se pravzaprav izognejo vprašanju samemu: »Včasih smo z drugimi muslimani v protislovju. Suniti na primer pravijo: ''Ne častite božje podobe.'' Mi ne pravimo tako. Ne moremo ljudstvom z bogato zgodovino, kulturo in religijo odrejati, kako naj ravnajo v zvezi s tem. Mi ne moremo soditi. Bog je milosten do vseh. Tudi pri budizmu ne vidimo v čaščenju nobenega problema. Božja moč je pač napravila tako, da častijo Budo. Ne smemo reči, da so ljudje zato slepi. Vsak naj moli na svoj način, saj je pomembno le, da je ljudem udobno z njimi samimi.«
Vezi z drugimi religijami zato obstajajo, vendar za bektaše niso bistvene. »Mi spoštujemo vso linijo prerokov. Vi pravite Adam, mi Adem in Abraham je za nas Ibrahim. Veliko ljudi ne ve, da je Jezusova mati Marija v Koranu večkrat omenjena kot v Bibliji. Tudi sorodnost obredja nas ne moti. Nam se ne zdi vprašljivo, če so kakšen obred opravljali že kristjani, pa se je kasneje zdel pomemben Mohamedu in ga je začel uporabljati v islamu. Obredja, načini mišljenja, predvsem pa usmeritve prerokov so si pač pri različnih religijah zelo blizu,« je pojasnil Mikeli.
A bektašev ni mogoče spoznati v Tirani. Za to se je treba odpraviti visoko v gore, v samo osrčje Albanije, na goro Tomori. Petdnevno praznovanje ob prazniku Abasa Alie, ki poteka navadno konec avgusta, slovi tudi kot »najbolj albanska stvar«, ki jo je mogoče doživeti. Tujci so tam zelo redki.
Pot na goro Tomori ni lahka. Do Berata, starodavnega mesta, ki leži kakih sto dvajset kilometrov južno od Tirane, je mogoče priti z lokalnim avtobusom. A težje je najti prevoz na vrh gore Tomori, ki je za Albance domovanje bogov - nekakšen albanski panteon. Že njihovi predniki so v gori, ki ima podobo starca z belo brado, videli dom starega ilirskega boga. Sveta je tudi za kristjane, ti romajo na vrh ob prazniku device Marije, številni kmetje pa prisegajo na Babo Tomora, poosebljeno božanstvo gore. Za mnoge je ta zaobljuba svetejša od prisege na Biblijo ali Koran. Bektaši na njej častijo Abasa Alio.
Organiziranega prevoza na goro ni. Na srečo sva s fotografom na avtobusni postaji v Beratu naletela na Fatosa v sinje modrem mercedesu. Za ustrezno plačilo naju je bil pripravljen vzeti s sabo. Med pogovorom se nam je pridružil mlad italijansko govoreč Beratčan Antonio Spaha in po krajšem pogajanju z voznikom mu je uspelo znižati ceno prevoza in v naju ublažiti dvom, ki se je porajal ob primerjavi Fatosovega mercedesa s terenskimi vozili, ki so mimo nas drvela na goro. Antonio je pojasnil, da je Fatosov mercedes kljub videzu zanesljivo vozilo za albanske gore, njegov lastnik pa naj bi bil spreten šofer, saj je bil nekoč partijski voznik in torej ve, kaj dela.

»Najbolj albanska stvar«

V času večdnevnih praznovanj se na gori Tomori zbere okoli 100.000 obiskovalcev. Nekateri pridejo za kakšen dan, morda le za nekaj ur, drugi ostanejo tam več dni. Eni le pokramljajo z babami in dedebabo, jih prosijo za nasvet, molitev ali priprošnjo, drugi pridejo na goro, da bi izkazali spoštovanje veri svojih prednikov. Tisti, ki se udeležijo obrednega klanja ovac, ki jih žrtvujejo bogu - vsako leto na gori Tomori pokoljejo od 3000 do 7000 ovac -, pa se tako očistijo grehov.
Celotno dogajanje v improviziranih lokalih, kjer je mogoče s pravkar pečeno ovčetino, sirom, paprikami, olivami in kruhom potešiti lakoto, poudarja in spremlja kaba - nenavadno hipnotična glasba monotonega ritma, na katerem gradita preplet zvokov klarinet in sintetizirana violina. Povsem drugačno je dogajanje pri tekkah, lično urejenih poslopjih, kjer pod temno zeleno zastavo goste sprejemajo najvišji možje bektaške cerkvene hierarhije. Pravi ton bektaškemu zborovanju daje okolica z vsevprek parkiranimi avtomobili, s šotori in z vonjem po ovčetini. Treba se je navaditi na obiskovalce, ki pod pazduho ali na strehah avtomobilov tovorijo okrvavljene, pravkar zaklane živali. Celotno dogajanje pa spremlja glavni albanski »šport« - odmetavanje smeti. Daleč naokoli po pobočjih gore je veter raznosil modre plastične vrečke.
Ob prvem mraku se le še redki odpravijo na vrh gore, h grobnici Abasa Alie, polbrata imama Huseina. Pot iz Kulmaka na najsvetejši kraj na gori vzame tudi z najboljšim terencem še najmanj dve uri. »Pot je v večernih in nočnih urah zelo nevarna, saj se okoli klatijo tropi volkov,« je pojasnil Ilir Hamiz, šestinšestdesetletni trgovec iz pristaniškega mesta Vlore, s katerim smo se odpravili k svetišču. Hamiz obišče goro vsako leto. Tudi v času komunizma se je udeleževal romanja. »Takrat so svetišče porušili. Leta 1990 smo ga začeli spet graditi. Gre počasi, a nekoč bo spet takšno in še boljše, kot je bilo,« je bil prepričan Hamiz.
Na vrhu gore je grobnica Abasa Alie (Abas ibn Ali). Drug za drugim so obiskovalci sklonili glave in poljubili vhod v grobnico. V njej je bil z rožami obdan njegov sarkofag. Ob vznožju so ležali sveče, denar in zvezek z željami. Na zunanji strani zidu grobnice je napis sporočal, da je tod nekoč potoval Abas Alia iz Karbale.
Ob vznožju Kulmaka se je medtem že začelo večerno slavje. Babe in dedebaba so pred vhodi v tekke pozdravljali obiskovalce, mnogi so se z njimi fotografirali, na odru so se izmenjevale priljubljene glasbene skupine. Na plesišču je množica deklet in fantov plesala v nekakšnem »kolu«. Nihče ni bil zares pijan.

Predsednik Berisha na gori Tomori

Sredi dopoldneva naslednjega dne je skozi tabore kot blisk švignila novica, da se bo slovesnosti na gori udeležil tudi albanski predsednik Sali Berisha. Iz doline smo zaslišali zvoke helikopterja, proti tekkam pa se je od pristajališča usmerila množica črnih blindiranih vozil. Pogovor je trajal manj kot uro. Berisha se je v spremstvu babe Edmonda Brahimaja in dedebabe kmalu prikazal izza vrat ene od tekk, se nasmehnil občinstvu in prav tako hitro, kot se je bil pojavil, tudi izginil. Večina vernikov je sprejela njegov obisk ravnodušno, zame pa je bil iztočnica za pogovor z babo Edmondom Brahimajem, vodjem pomembnih harabatskih tekk v makedonskem Tetovu, ki uživa velik ugled med verniki, po rangu in časti pa je uvrščen na drugo mesto v bektaški hierarhiji.
Baba Brahimaj je razgledan človek. Med pogovorom sogovornika neprestano prebada z očmi, navaja muslimanske in tudi grške učenjake, imena in letnice in vseskozi ostro ločuje religiozne teme od političnih. »Zdaj smo torej pri politiki,« je odvrnil na vprašanje o pomenu bektašizma v Albaniji in obisku predsednika Berishe v tekkah na gori. »Brez bektašev ne bi bilo Albanije,« je zatrdil baba in pojasnil, da je že Haci Bektaş Veli od svojih učencev zahteval, da se dejavno vključijo v okolje, v katerem delujejo. Bektaški kler mora govoriti jezik skupnosti, v kateri živi, in delovati za blagor tamkajšnjega ljudstva. Njihova sveta besedila so zato v albanščini in podobno kot protestanti v Evropi so v času narodnega prebujanja veliko prispevali k nastanku albanske države. Predsednikov obisk je bil po njegovem vljudnostne narave in izraz spoštovanja do njihove vere, vendar so predsednika opozorili tudi na denacionalizacijske obveznosti, ki jih ima država do njih. »Veliko družin, tudi pastirske družine, ki ste jih videli na poti, živijo na naši zemlji, pasejo na njej. Nismo proti temu, kaj šele, da bi jim prepovedovali pašo. Prav pa je, da nam država vrne, kar je našega. Zgodba je podobna zgodbam drugih tranzicijskih držav, vendar s to razliko, da so bili v ''edini ateistični državi'' cerkve, mošeje, tekke in druga religiozna svetišča porušeni ali pa so v njih opravljali druge dejavnosti. Od 113 tekk, ki smo jih imeli v Albaniji pred komunizmom, smo jih doslej obnovili le trideset in od šeststo türb jih je obnovljenih petinštirideset,« je razložil baba Brahimaj.

Dedebaba Haji Reshat Bardhi, svetnik in mučenik

Pozoren poslušalec vsekakor razume bektaške nauke, kakršna sta »Človek ima štiri osi, vendar misel nima osi« in »Bog se lahko naseli samo v srcu pravega vernika«, s katerim je baba Brahimaj sklenil svoje »predavanje«, vendar to še ne pomeni, da razume tudi bektaško mistiko. A kako verjamejo »navadni« verniki, ašiki, ki niso inicirani v višjo modrost? Naš prevajalec Ilir Hamzaj, mlad študent fizike iz Tirane, ki se je prihodnje leto namenil študirati teologijo v Turčiji in se nato specializirati za bektašizem, globoko verjame, da imajo bektaški svetniki čarovne in čudežne sposobnosti.
Med našim pogovorom z babo Brahimajem je vstopil mladenič, ki bi se rad pridružil bektaškemu kleru, za njim je vstopila mlada družina, ki je hotela izvedeti več o bektašizmu. Pogovor z babo Brahimajem je nato nepričakovano prekinil nenavaden dogodek. Pevcem, zbranim pri večernem petju tradicionalnih nefez, s katerimi naj bi se za tisti dan končalo slavje, se je pridružil dedebaba. Pojasnil je, da je zaslišal pesem, ki jo pozna iz otroštva in bi jo rad zapel v svojem narečju. Glas več kot sedemdesetletnega moža, ki je pred nekaj meseci preživel hudo operacijo, je bil še vedno močan in njegovo petje zanimivo ter prijetno.
Dedebaba Haji Reshat Bardhi že za življenja velja za svetnika in mučenika. Od albanske države je prejel priznanje za prispevek k miru, po vsem svetu je visoko cenjen povsod tam, kjer se ukvarjajo z odnosi med verami, za vernike pa je najbolj navdihujoča njegova težka življenjska pot. Pot, ki nam jo je opisal sam, ga je kot mladega derviša v komunistični Albaniji leta 1958 vodila »na prevzgojo« v delovno taborišče, leta 1967 so ga obrili, preoblekli v civilno obleko, mu vzeli ves denar in knjige in ga za triindvajset let znova poslali v delovno taborišče v albansko pristaniško mesto Vloro. Verniki so ga obiskovali tudi tam. Moral je biti zvit. »Nekega dne me je upravnik vprašal, zakaj imam toliko obiskov,« se je spominjal dedebaba. »Razložil sem mu, da je moja mama imela veliko otrok in da so se vsi zelo zgodaj poročili. Obiskovali naj bi me bili bratranci, ker doma pač ni bilo dela in so prišli pogledat, kako sem,« se je pošalil stari mož.
In kaj pravi sam, zakaj bektašizem? »Bektaši v Albaniji združujemo skupnosti. Prispevamo k medsebojnemu spoštovanju. To je lahko primer za ves svet. Ljudje bi morali že spoznati, da le sodelovanje lahko obrodi trajne sadove... Bektaši smo luč boga. Pomagali bomo očistiti duše ljudi, da bo mir med njimi. Smo kot nit na obleki. Ampak ta nit se ne bo pretrgala. Če nas ne bo na vzhodu, bomo na zahodu ...«