Reševalna akcija za NLB

Ni dvoma, da je bila dokapitalizacija Nove Ljubljanske banke nujna. Kapitalska ustreznost NLB se je v zadnjih letih slabšala, hkrati se je zmanjšal delež lastniškega kapitala v celotni bilančni vsoti, poslabšalo pa se je tudi pokritje izdanih kreditov z depoziti. NLB je zaradi tega kapitalsko ustreznost že lani popravila z dobrimi tristo milijoni evrov, z letošnjo dokapitalizacijo pa je dobila še dodatnih tristo milijonov evrov kapitala. Toda vprašanje je, ali se je vlada reševanja kapitalske ustreznosti NLB res lotila v pravem času in na pravi način. Poznavalci so enotni v oceni, da je bil izbran skrajno neugoden čas, da je bila cena za delnico - ta je znašala 334 evrov in je za skoraj trikrat presegala knjigovodsko vrednost - previsoka, dodajajo pa tudi, da bi dokapitalizacija verjetno doživela polom, če ne bi vlada v odkup delnic NLB prisilila nekatera podjetja v državni lasti.
»Potreba po dokapitalizaciji je izhajala iz poslovanja banke oziroma rasti obsega poslov. Šlo je torej za vprašanje, ali omogočiti razmeroma normalno poslovanje banke in rast, ki jo trg še omogoča, ali pa zaradi kapitalskih omejitev to rast upočasniti, pri čemer bi banka izgubila boj za tržne deleže,« pravi dr. Marko Košak, predavatelj bančništva na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. A hkrati dodaja: »Čas za dokapitalizacijo ni bil najboljši zaradi razmer na mednarodnih finančnih trgih, ki so bile vse prej ugodne, pa tudi zaradi tega, ker so bile ob širitvi zadnje finančne krize banke ves čas v samem središču nastajanja težav in njihovega razreševanja. To se je odrazilo na naglo padajočih tečajih bančnih delnic in malokdo je v tem času naložbe v bančno dejavnost videl kot perspektivne. Hočeš nočeš so to usodo s panogo morale deliti tudi banke v Sloveniji, kar pomeni, da se je dostopnost do finančnih virov poslabšala ter da so tudi slovenske banke postale manj atraktivne za kapitalske naložbe.« Podobno razmišlja dr. Bogomir Kovač, predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in nekdanji nadzornik NLB: »Dokapitalizacija NLB je bila z vidika njenih razvojnih strategij nujna, prišla pa je veliko prepozno in v napačnem času glede na tržne razmere in finančno krizo.«
Po mnenju Kovača je vlada kot osrednja lastnica banke zamudila vlak. »Model dokapitalizacije je bil načeloma nevtralna rešitev, ki bi naj nadomestila zadrege pri izgubi strateškega partnerja. Banka je postala žrtev nedomišljenega stebričenja slovenskega finančnega sektorja in kadrovske kuhinje. Temeljna napaka je bila storjena, ko NLB ni stopila na borzo. Drugo napako je vlada naredila pri sodelovanju s KBC kot strateškim partnerjem, ki ga ni zadržala. Tretja napaka je, da z dokapitalizacijo še vedno zadržuje svojo prevladujočo vlogo v banki. Vse troje je dokaz, da vlada ostaja brez prave strateške usmeritve, kaj početi z NLB.« Še ostrejši je nekdanji minister za razvoj v Janševi vladi dr. Jože P. Damijan. Na spletni strani Razgledi.net je zapisal: »Ker sedanji vladi v treh letih in pol ni uspelo oblikovati boljše lastniške strukture za NLB, ki bi ji zagotavljala dovolj svežega kapitala za rast, NLB pa nujno potrebuje sveži kapital, se je vlada lotila dveh dokapitalizacij. In ker ne razume tržnega gospodarstva, se je za zadnjo v višini 300 milijonov evrov odločila povsem v napačnem času in na napačen način. V času, ko so vsi finančni trgi globoko v minusu, ko so cene delnic slovenskih blue chipov upadle za tretjino, se je vlada odločila za javno prodajo delnic po dva- do trikrat višjem razmerju cene glede na knjigovodsko vrednost, kot so na voljo delnice uglednih evropskih bank.«

Prisilna dokapitalizacija

Vlada si je dokapitalizacijo NLB zamislila v treh fazah. V prvi fazi sta v dokapitalizaciji med drugim sodelovala paradržavna sklada Kad in Sod, na pomoč pa je izdatno priskočila državna Zavarovalnica Triglav. Slovenska odškodninska družba je v prvem krogu kupila 45.379 delnic s skupno vrednostjo 15,2 milijona evrov, s čimer je v NLB zadržala svoj 5,1-odstotni delež. Kapitalska družba je kupila 44.956 dodatnih delnic v vrednosti 15 milijonov evrov, s čimer si je delež v NLB dvignila s 5,01 na približno 5,57 odstotka. Zavarovalnica Triglav pa je v prvem krogu kupila 12.548 novih delnic NLB v vrednosti skoraj 4,2 milijona evrov, nato pa je izkoristila še pravico do vpisa dodatnih 165.737 delnic NLB v vrednosti skoraj 55,4 milijona evrov, do katerih je bila upravičena po sklepu vlade. Tako je svoj delež v NLB povečala na 3,3 odstotka.
V drugem krogu je bil nakup delnic ponujen širši javnosti, a se je ta investiciji v velikem loku izognila. Junija je sledil še tretji krog, v katerem dobro poučeni institucionalni vlagatelji niso pokazali veliko interesa za nakup, zaradi česar sta vlada in vodstvo NLB dokapitalizacijo pred propadom reševala s sklepanjem kompromisov. Tako naj bi NLB od družb blizu Publikuma v zameno za sodelovanje pri vplačilu svojih delnic kupila 2,9 odstotka Zavarovalnice Triglav in svoje lastništvo povečala na 3,1 odstotka. Koliko je odštela za delnico, ni znano, neuradno pa se govori o okoli 90 evrih, kar pomeni, da je za nakup odštela okoli 60 milijonov evrov ali vsaj deset odstotkov več, kot bi za enako količino delnic Triglava odštela na trgu. Poleg tega naj bi NLB za okoli 11 milijonov evrov začasno kupila tudi 13,2 odstotka Iskre Avtoelektrike, s čimer je Zvonu Ena Holdingu uspelo zagotoviti sredstva za vpis dokapitalizacijskih delnic NLB. Ali sta NLB in država kompromise sklepala tudi z drugimi poučenimi institucionalnimi vlagatelji, ni znano, samo v omenjenih dveh primerih pa je NLB angažirala kar četrtino od tristo milijonov evrov, ki jih je zbrala z dokapitalizacijo.
Oba primera smo skušali preveriti pri NLB, a so nam odgovorili le, da ugibanj ne morejo komentirati, prav tako ne posameznih poslov, saj je to v nasprotju z zakonodajo, bančnim kodeksom in poslovno prakso. Dodali so še, da »NLB povečuje in bo še povečevala svoje deleže v vseh naložbah, ki imajo dobre potenciale rasti in realne možnosti za doseganje poslovnih sinergij«.
Vlada naj bi dokapitalizacijo v zadnjem krogu reševala tudi tako, da je v nakup delnic prisilila podjetja v večinski lasti države, na primer Petrol. Koliko delnic je Petrol vplačal, nam ni uspelo izvedeti, saj podatki o lastniških razmerjih po dokapitalizaciji še niso zavedeni pri KDD, v Petrolovi službi za stike z javnostjo pa trdijo, da znesek ni visok. Namigi medijev, češ da so dokapitalizacijo v zadnjem krogu reševala tudi druga energetska podjetja v državni lasti, kot so Eles, Geoplin in HSE, se niso izkazali za resnične. Eles je kot obstoječi delničar NLB izkoristil prednostno pravico in je sodeloval v prvem krogu vpisa novih delnic NLB, ko je vplačal 1380 delnic v vrednosti 460.920 evrov, prav tako pa je sodeloval tudi v drugem krogu, ko je vpisal 250 delnic v vrednosti 83.500 evrov, v tretjem krogu pa ni sodeloval. Iz Geoplina so nam odgovorili, da so sodelovali v prvem krogu dokapitalizacije, ko so kupili približno 1500 delnic v vrednosti pol milijona.
Ironija je, da je prav sedanja vlada, ki je v svoj program kot enega postulatov zapisala umik države iz gospodarstva, na pol državno NLB v veliki meri dokapitalizirala - z državnim denarjem. Kovača ta dvoličnost ne čudi: »Država je v tretjem krogu reševala svojo kožo, sicer bi se model dokapitalizacije povsem sfižil. Hkrati pa je ohranila svojo vpliv in moč v banki in jo prihranila za nadaljnje procese ekonomske politizacije.« Po mnenju Jožeta P. Damijana Bajukova prisilna dokapitalizacija NLB prek podjetij v državni lasti po eni strani pomeni škodljivo uporabo davkoplačevalskega premoženja, po drugi strani pa kaže vso bedo države kot lastnika podjetij. »Namesto da bi posamezna podjetja privatizirali in vsako posebej naredili bolj učinkovito, jih zdaj med seboj še dodatno kapitalsko prepletajo. Kar pomeni, da v nesrečo vleče še kup drugih podjetij, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti. Namesto v lasten razvoj morajo zdaj svoja omejena sredstva investirati v kapitalsko luknjo NLB. Vse kaže, da bomo s tem kapitalskim prepletanjem v NLB dobili nazaj staro NLB. Tisto izpred leta 1990, za katero vemo, da je propadla zato, ker so jo imela prisilno v lasti podjetja, ki jim je NLB nato posojala denar. Po prenizkih obrestih in brez upoštevanja tveganja.«
Čeprav je tristo milijonov evrov, kolikor je NLB dobila z junija končano dokapitalizacijo, velik znesek, mnogi dvomijo, da bo zadoščal. NLB je namreč lani kupila dve banki na Kosovu ter dokapitalizirala svoji hčerinski banki v Črni gori in Makedoniji, hkrati pa je najela za 3,6 milijarde evrov kreditov in izdala za skoraj milijardo evrov sindiciranih posojil in garancij za slovenska podjetja za financiranje investicijskih projektov, zagotovitev obratnega kapitala in sredstva za prevzemne aktivnosti. NLB je po lastnih navedbah sodelovala kot prevzemni agent v desetih primerih v skupni višini 256,9 milijona evrov, kar je za 73 odstotkov več kot v letu 2006 in za kar 300 odstotkov več kot v letu 2005. »Likvidnost NLB se zaradi obrestnega in valutnega tveganja v sedanjih neugodnih mednarodnih finančnih razmerah še slabša, kar bo v letošnjem letu bistveno težje premostiti z najemanjem dolgoročnih sindiciranih posojil in zamenjavami manj ugodnih posojil, saj so se obrestne mere na finančnih trgih močno povečale. Kapitalska ustreznost NLB se ob koncu leta 2008 utegne še poslabšati,« je pesimističen Damijan.

Brez strategije

Ob dejstvu, da je umik iz lastništva NLB napovedala belgijska KBC, ki ima po dokapitalizaciji v lasti 30,6 odstotka delnic, in da vlada ni naredila tako rekoč nič za sklenitev kompromisa s KBC, se zastavlja vprašanje, kakšna prihodnost čaka največjo slovensko banko. Košak meni, da umik KBC sam po sebi neposredno ne bi smel imeti kakšnih usodnih posledic za banko, je pa to lahko neugoden signal za druge potencialne investitorje, ki bi morda sicer bili pripravljeni vlagati v banko, pa tega zaradi izkušnje KBC ne bodo storili. »Bojim se, da bo v bližnji prihodnosti težko najti banko, ki bi bila pripravljena na primer prek dokapitalizacije ali odkupa delnic od obstoječih lastnikov vstopiti v lastniško strukturo NLB, ter da se bodo namesto tega med potencialnimi zainteresiranimi lastniki iz tujine pojavljali na primer predvsem skladi, ki se z bančno dejavnostjo ne ukvarjajo in nastopajo predvsem kot portfeljski vlagatelji s ciljem kratkoročnega maksimiziranja donosov, k razvoju banke na dolgi rok pa težko kaj bistvenega prispevajo.«
Da je takšen scenarij zelo možen, nakazujejo informacije, da naj bi bila edina resna interesenta za nakup deleža KBC v NLB globalna naložbena sklada Blackstone in Apax, ki naj bi prav v teh dneh opravljala skrbni pregled poslovanja NLB. Oba naj bi za delnico ponujala krepko pod tristo evri, torej pod ceno, za katero so se prodajale dokapitalizacijske delnice NLB. Zakaj vlada KBC na vrat na nos podi iz NLB, ni povsem jasno, zagotovo pa ni pametno. Po mnenju mag. Mitje Gasparija, nekdanjega guvernerja Banke Slovenije, zdaj pa raziskovalca na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete v Ljubljani, bi morala država z odločitvijo glede umika KBC počakati do obdobja po volitvah: »Veliko bolj modro bi bilo, če bi se s KBC dogovorili za neko dolgoročno sodelovanje. Menim tudi, da KBC ne bi neskončno vztrajala pri večinskem deležu in da bi privolila v denimo tik pod 50-odstotni delež, ki je sprejemljiv.« Po mnenju Kovača umik KBC pomeni »povečevanje negotovosti pri upravljanju banke, in to ravno v času, ki velja za najbolj turbulentno finančno obdobje po drugi svetovni vojni«. Na vprašanje, ali bi morala vlada v situaciji, ko se svetovni finančni sistem seseda in ko sta ogroženi obe domači državni banki, torej tako NLB kot NKBM, razmišljati o močnem strateškem partnerju, pa Kovač odgovarja: »Prva naloga države je sedaj, da skupaj z Banko Slovenije omejuje in preprečuje sistemska tveganja. Vsako nepotrebno eksperimentiranje in institucionalni voluntarizem na finančnem področju in za nameček še pet minut pred volitvami, je v teh razmerah samomorilsko početje. Zato bi bilo najboljše, da sedanja vlada opusti vsakršno početje na tem področju, vključno s kadrovskimi menjavami. Treba je počakati na povolilno umiritev razmer in ponovno strategiziranje odločitev. Strateški partnerji so v teh razmerah želena usmeritev, toda tudi tukaj velja dvojna mera previdnosti.«