Ustavite NUK 2!

V nekaj letih naj bi v Ljubljani dobili stavbo, ki naj bi bila središče slovenskega znanja - novo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). Žal vse kaže, da bo stavba, ki naj bi slovensko znanje simbolno predstavljala širšemu svetu, nefunkcionalna, potratna in zastarela.
Zgodba o novi NUK se vleče že od pomladi 1989, ko je na natečaju zmagal predlog arhitekta Marka Mušiča. Andrej Hrausky, arhitekturni kritik in direktor galerije Dessa, ki je bil član natečajne komisije, pravi, da mnenja o Mušičevem projektu niso bila enotna že od vsega začetka: »Skupaj z arhitektom Brankom Simčičem sva v komisiji glasno nasprotovala temu projektu, ker sva že tedaj menila, da je njegova arhitektura preživeta. Vendar sva bila preslišana oziroma preglasovana, saj so drugi člani žirije upoštevali argumente predsednika žirije Borisa Podrecce. Načeloma sicer menim, da mora dobra arhitektura preživeti svoj čas in bi lahko stavbo sezidali tudi na podlagi dvajset let starih projektov - če bi bili ti dobri. Pri NUK je seveda dodatna težava. Plečnik je svoj projekt zastavil tako kakovostno, da ga verjetno ni mogoče preseči, projekt NUK 2 pa kaže le bedno stanje, v katerem je naša družba danes.«
Izvedbi natečaja so sledili devet let trajajoča arheološka izkopavanja, pripravljanje prostorskih načrtov, zemljiške afere, pogodbe med različnimi javnimi institucijami in aneksi k njim, nesprejetje projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja leta 2002, odločitev o fazni gradnji, ponovno usklajevanje med javnimi institucijami ... Skoraj dvajset let zapletov, ki so vedno dvigovali prah v medijih. Nazadnje se je s projektom NUK 2 javnost ukvarjala ob izidu revizijskega poročila računskega sodišča spomladi letos. V tem poročilu so revizorji poudarili pomanjkljivo kadrovsko, časovno in finančno organizacijo projekta. Do posega računskega sodišča ministrstvo za visoko šolstvo sploh ni imelo natančnega terminskega ali finančnega načrta za vse faze gradnje knjižnice. Še več. Sodeč po porevizijskem poročilu računskega sodišča ministrstvo še vedno ni izpolnilo vseh zahtev revizije.
Vendar pomanjkljivo vodenje projekta ni vse, kar gre pri zgodbi o NUK 2 narobe. V več pogledih je pomanjkljiv in neprimeren sam arhitekturni projekt. Po dolgotrajnem usklajevanju in večkratnem spreminjanju izvirnega projekta naj bi kmalu začeli graditi stavbo, ki bi verjetno naredila še najmanj škode, če bi ostala samo na papirju.
Že v osnovi pomanjkljiv projekt so korenito spremenile arheološke najdbe, ki so bile odkrite na lokaciji med letoma 1990 in 1999. Neprecenljivi ostanki več starih rimskih insul v izvirnih načrtih niso bili upoštevani in so morali biti v projekt vključeni pozneje. Tako je smer, v kateri tečejo zidovi insul in ulic stare rimske Emone, za približno petnajst stopinj zasukana iz smeri, v kateri potekajo glavne konstrukcijske osi stavbe. To se sicer ne sliši veliko, a konflikt med usmeritvijo prezentiranih zidov, konstrukcijskim sistemom in okoliško mestno strukturo v tlorisu pritličja objekta ustvarja več nerodnih trikotnih prostorov in funkcionalno vprašljivih območij. Poleg tega bo treba del izkopanin popolnoma odstraniti, na njihovem mestu izkopati globoko gradbeno jamo za avtomatizirano regalno skladišče, jih na tleh pritličja spet namestiti in jih predstaviti v »izvirnem« stanju.
Prvotno zasnovo knjižnice so še bolj obremenile institucije, ki naj bi v njej dobile prostor. Natečajne zahteve so zajemale le novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice in celo izključevale morebitno pridružitev Centralne tehniške knjižnice (CTK) - tej je bila v tistih časih namenjena lastna stavba na Tržaški cesti poleg Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Vendar sta zaradi pomanjkanja prostora na drugih lokacijah v stavbi NUK 2 zdaj predvideni obe knjižnici, NUK in CTK, poleg tega pa sta bila dodana še Osrednja humanistična knjižnica in Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete.
Združevanje več knjižničnih programov je sicer hvalevredno in smiselno, a je zaradi njega nujna popolnoma drugačna funkcionalna razporeditev. Zaradi različnih odpiralnih časov in načinov izposoje (univerzitetna knjižnica in CTK naj bi imeli čim več gradiva na razpolago v prostem dostopu, s čim manj osebja, narodna knjižnica pa je zaprtega tipa in varuje nacionalno knjižno dediščino) je nujna jasna in dodobra premišljena arhitekturna zasnova, če naj bi delovali znotraj istega objekta. Težko je verjeti, da te zahteve lahko izpolni projekt, ki je sestavljen iz dvajsetih let kompromisov in prilagoditev.
Poleg funkcionalne neprimernosti je težko verjeti, da je objekt tudi tehnično popolnoma sodoben, ne glede na vse posodobitve projektne dokumentacije. Od leta 1989 je informacijska tehnologija izjemno napredovala. Pojavili so se splet in z njim sistem COBISS/OPAC, samoizposoja, označevanje knjig s tehnologijo RFID (identifikacija z radiofrekvenco) in tako naprej. Poznejše prilagajanje in vstavljanje vseh teh tehnoloških novosti že tako kompromitiranega projekta ni moglo izboljšati. Pri tem pa ne gre samo za umestitev računalnikov, spletnih priključkov in nešteto drugih tehnologij. V času od izvedbe natečaja za NUK 2 smo doživeli informacijsko revolucijo, s katero se je spremenila tudi vloga knjižnice. Knjižnice so postale družabna središča in generatorji medgeneracijskega dialoga, saj so učenje in sprejemanje ter uporaba informacij postali del življenja ali celo način življenja. Niso več templji znanja, v katere je vstop omogočen le izbrancem. Postale so del življenja, prehodne, pregledne, dostopne strukture, vozlišča informacij vseh tipov, središča učenja na vse načine in za vsa obdobja. To kaže tudi pregled najboljših sodobnih knjižnic po svetu.
Tuji zgledi
Kraljeva knjižnica v Københavnu, delo biroja Schmidt Hammer Lassen iz Danske, je dobila ime »črni diamant«. Gre za nagrajeno arhitekturo, ki s svojo odprtostjo, z osrednjim atrijem in s funkcionalno zasnovo bolj spominja na vsem dostopno nakupovalno središče kot na resnoben monumentalni objekt. Centralna knjižnica v Seattlu, večkrat nagrajeno delo nizozemskega arhitekturnega biroja Office for Metropolitan Architecture, ki ga vodi svetovno znani arhitekt Rem Koolhaas, je v svoji podobi skoraj znanstvenofantastična. Četudi je njena vizualna podoba nekaj, kar bi tradicionalneje usmerjeni prebivalci Slovenije stežka sprejeli, njena funkcionalna organizacija in tehnične rešitve kažejo smer razvoja, ki bi jo bilo pri oblikovanju NUK 2 treba upoštevati. Med drugim je bila knjižnica v Seattlu nagrajena zaradi energetske varčnosti. To je pomemben del arhitekturnega načrtovanja, o katerem se v obdobju podnebnih sprememb in varčevanja z energijo veliko govori, a ga pri projektu NUK 2 ne moremo niti omeniti, to pa je pri tako pomembni stavbi skoraj nedopustno. Obe predstavljeni knjižnici imata sodobno, ostro estetiko. Arhitekt Mušič sodoben estetski izraz zavrača in svojo arhitekturo argumentira v navezavi na Plečnika in na »brezčasna« arhitekturna načela, ki niso vezana na trenutne usmeritve in modne muhe v arhitekturi. A vizualna podoba njegove stavbe pripoveduje popolnoma drugo zgodbo - pooseblja tipično postmoderno arhitekturo, ki je bila trend sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Temeljila je na kritiki modernizma in na posodobljenih tradicionalnih arhitekturnih motivih, vendar se je kmalu izrodila v nekritično in pretirano stilizirano preigravanje historičnih oblik in dandanes velja za zablodo. Ponoreli loki na fasadi, ločni zaključki oken, monumentalna ovalna vhodna dvorana, četrt izrezana rotunda, kombinacija svetlobnikov, ravnih streh in poševnih streh s čopi skupaj z nešteto drugimi nepotrebnimi in pogosto neuspelimi parafrazami klasicističnih oblikovnih prijemov sestavljajo arhitekturni izraz Mušičevega projekta NUK 2, ki je brezčasen zgolj v svoji zastarelosti. Kakršna koli primerjava takega dela s Plečnikovo arhitekturo je popolnoma neprimerna.

Rešitev je nov natečaj

Navkljub vsem naštetim argumentom je prevladujoče mnenje javnosti, da je čimprejšnja izvedba nove stavbe NUK edina možna pot. Govorjenje o kakršnih koli dodatnih zamudah ali celo vnovičnem začetku projekta zveni bogokletno, sploh če upoštevamo ogromna sredstva, ki so bila že porabljena, in denar, ki ga NUK in CTK vsako leto odštejeta za najem prostorov. Kljub temu je nujno premisliti, kakšno stavbo hočemo za simbol slovenskega znanja in izobraževanja - dvajset let staro, nerodno skrpanko avtorjevih zamisli, arheoloških najdb in funkcionalnih sprememb ali sodobno zasnovan informacijski objekt.
Projekt je pripeljan do faze, ko celo nekateri bibliotekarji, ki bodo objekt upravljali, z njim niso povsem zadovoljni. A ker zdaj delajo v nemogočih razmerah, se dušijo zaradi prostorske stiske in vsako leto zapravijo veliko sredstev za najem 9000 kvadratnih metrov skladiščnih površin v BTC-ju zaradi strahu pred dodatnimi zamudami vidijo v Mušičevem projektu edino rešitev in ga zato podpirajo. Dr. Matjaž Žaucer, direktor CTK, ki so jo v stavbo NUK 2 umestili naknadno, pravi: »Novogradnje nacionalnih knjižnic so, žal, vedno bolj stvar političnih namesto strokovnih odločitev. Za to gre tudi pri UKL/NUK 2/ ... Jožeta Plečnika, kar se vidi že iz poimenovanj. Že leta 1991 se je ob zamenjavi vlade zamenjal tudi koncept knjižnice. Gradnja nacionalnih knjižnic je izredna priložnost za arhitekte, zato ti, žal, niso pripravljeni kaj dosti poslušati knjižničarjev. CTK je bila pritegnjena, ko so bile že napravljene idejne zasnove zgradbe, in od vsega začetka smo se ukvarjali le s prilagajanjem, kakor da bi delali adaptacijo. Glavni problem zgradbe je zame združevanje dveh precej različnih programov - univerzitetnega, ki mora biti čim bolj usmerjen v uporabnike (nobenih omejitev vstopa z izkaznicami, pregledovanja garderobe, čim daljši čas, ko je knjižnica odprta, zaradi stroškov brez knjižničarjev), in nacionalnega, pri katerem morajo biti dragocenosti varovane. Usmeritve v svetu kažejo, da se nacionalni in univerzitetni programi ločujejo ali pa so bili ločeni še v poslednjih državah, kjer sta bili doslej obe funkciji združeni v eni knjižnici. Norveška je to naredila že pred desetletjem, Finska leta 2006, prav tako je tej usmeritvi sledila Švedska. Letos zmanjšujejo ali opuščajo medknjižnično izposojo in posredovanje gradiva v Britanski knjižnici. Danes je nekaj najbolj vsakdanjega, da nacionalne knjižnice poleg nacionalnih funkcij opravljajo še funkcijo raziskovalnih knjižnic zlasti v humanistiki, seveda največ za raziskovalce z univerz! Največji absurd nove zgradbe do letos je bil, da se vse vrti okrog veličastne vhodne avle, ki celo onemogoča ustrezno uporabo skladišč pod njo, uporabniki CTK pa bi morali vstopati po nekem ozkem hodniku, če bi vstopali v času, ko nacionalna knjižnica ne bi več poslovala. To smo letos, ko so nam bili projektanti končno bolj pripravljeni prisluhniti, le odpravili. Ker v tej gradnji vidimo edino realno pot, da bi v nekaj letih le prišli do večjih in boljših prostorov, smo se pripravljeni prilagoditi in gradnjo podpiramo.«
Rešitev iz nastale zagate je le nov razpis natečaja za NUK 2. Natečajna naloga bi tako lahko zajemala vse usklajene programske, tehnične in arheološke podatke in zahteve, arhitekti bi lahko knjižnico zasnovali celovito in sodobno, natečajna komisija pa bi izbirala med kakovostnimi predlogi. Za ponovitev natečaja bi resda potrebovali nekaj dodatnega časa in denarja. A v primerjavi z že porabljenim časom in denarjem bi bil ta strošek sprejemljiv. Za primerjavo povejmo, da denar, ki je bil porabljen za projektiranje in inženiring za NUK 2 samo leta 2007 - približno 145.000 evrov, po podatkih revizijskega poročila računskega sodišča o gradnji NUK 2 -, znaša približno tretjino zneska, ki je bil porabljen za izvedbo veliko večjega urbanističnega natečaja za Partnerstvo Šmartinska. Tudi zamuda - približno leto in pol do dve, da bi projekt spet prišel do faze, v kateri je zdaj - ne bi bila prehuda, posebej če jo primerjamo z že pretečenim časom in upoštevamo, da bi izvedba projekta tekla veliko bolj gladko, če bi bila njegova arhitektura zasnovana celovito. Kot kaže trenutna smer razvoja, bo ves trud s stavbo NUK dosegel vrhunec z objektom, na katerega ne bomo mogli biti ponosni in ga bomo verjetno tudi s težavo uporabljali. Zato je dodatna poraba časa in denarja toliko bolj upravičena.
Konec koncev je bilo vnovič razpisanih že več natečajev, nekateri celo, čeprav se predvidena vsebina ali obseg objekta ni bistveno spremenil. Zadnji tak primer je ponovljeni natečaj za ureditev ljubljanske osrednje živilske tržnice in njene okolice, ki je že ob prvi izvedbi leta 1986 vseboval iste elemente, na podlagi izbrane natečajne rešitve pa so bili že izdelani prostorski akti in idejni projekt.
V arhitekturni stroki je nezadovoljstvo s projektom NUK 2 že dolgo zelo razširjeno. Tistim, ki projekt poznajo, se je zdelo skoraj neverjetno, da bi ga dejansko izpeljali. Na to je kazal tudi večletni zastoj, ko se je zdelo, da je projekt »padel v vodo«. A stvar se je znova premaknila, rešiti gordijski vozel NUK 2 je postala prednostna naloga ministrstva, verjetno še toliko bolj v predvolilnem času.