17. 7. 2008 | Mladina 29 | Družba
Srečno, Ingrid!
V neki anketi je 67 odstotkov vprašanih Francozov glede Ingrid Betancourt odgovorilo, da so je siti in da poleg vseprisotnega Sarkozyja na političnem prizorišču ni prostora še za svetnico
Ko je konec lanskega leta svet obkrožil posnetek vidno izčrpane in resignirane Ingrid Betancourt in je njeno pismo mami Yolandi Pulecio potrdilo, da ji pohajajo moči in da je pripravljena umreti, saj naj bi bila smrt odrešitev zanjo in za vse bližnje, ki zaradi nje po njenem niso imeli nič od življenja, si ni mogel nihče predstavljati, da jo bo pol leta pozneje na vrtni zabavi ob 14. juliju pred nekaj tisoč povabljenimi francoski predsednik Sarkozy okrasil z odlikovanjem častne legije. Prav tako si ob njeni osvoboditvi ni bilo mogoče predstavljati, kako hitro bo ugasnila herojskost kolumbijskega predsednika Alvara Uribeja in njegove »zmagovite« vojske, ki še kar vztraja pri »prevari stoletja«, čeprav se je s peščico pripadnikov (nekdaj) marksistične gverilske organizacije FARC (Fuerzas armadas revolucionarias de Colombia, kolumbijskih revolucionarnih oboroženih sil) že od marca dogovarjala, da se bodo vdali in ob tem na svobodo pripeljali 15 ujetnikov. Tako je predsednik Uribe v nekem neformalnem pogovoru že nekaj mesecev pred osvoboditvijo nakazal možnost zamenjave te skupine ujetnikov za imuniteto, o tem se je že konec marca razpisal tudi kolumbijski časnik El Tiempo.
Seveda so se bodoči gverilski prebežniki z oblastmi dogovorili tudi za dobavo hrane in zdravil, ki jim jih je kronično primanjkovalo, in to je bil glavni razlog, da je Betancourtova iz ujetništva prišla v presenetljivo dobri formi. Da je danes na prostosti, pa je »kriva« prav gverila sama. Organizaciji FARC gre zadnje čase za nohte; konec marca je umrl njen legendarni ustanovitelj in vodja Manuel Marulanda, umirajo tudi drugi starejši šefi, med mlajšimi se bije boj za prevlado, zavzetost je vse manjša. Gverilci se vdajajo oblastem, ki jim ponujajo abolicijo. Siti so življenja gozdnih bitij brez stalne strehe nad glavo, ob pomanjkljivi preskrbi s hrano, z obleko in zdravili, pogrešajo svoje družine. Maja se je po 24 letih vdala ena vodilnih komandantk Nelly Avila Moreno, bolj znana kot Karina, saj se je bala, da je ne bi zaradi nagrade dveh milijonov dolarjev, ki so jo oblasti razpisale za njeno izročitev, prijavil kak soborec. Organizacija je z leti izgubila tudi skoraj ves ideološki naboj in postala navadna mafijska tolpa. Nikogar več ne zanimajo revolucija, marksizem in nasprotovanje oblasti, v gozdu ostajajo le zaradi razmeroma visokih »davkov«, ki jih pobirajo od ustrahovanih pridelovalcev koke. Organizacija je na vrhuncu moči štela kakih sto tisoč pripadnikov, zdaj jih je menda ostalo le še 7 ali celo 5 tisoč in je bliže koncu kot kadarkoli prej. Prav to slabo razpoloženje med farki naj bi bilo vrnilo prostost nekdanji senatorki.
Sveta Ingrid
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.