Mag. Mitja Gaspari, ekonomist, nekdanji guverner Banke Slovenije

Če bo Borut Pahor jeseni sestavljal novo vladno koalicijo, bo Mitji Gaspariju pripadlo mesto podpredsednika vlade, torej funkcija, ki jo je pred leti v Drnovškovi vladi opravljal Marjan Podobnik. Nekdanji finančni minister in guverner Banke Slovenije ter neodvisni kandidat na zadnjih predsedniških volitvah pravi, da ga sodelovanje v vladi zanima le, če bo Pahorju uspelo sestaviti koalicijo programsko sorodnih strank, ne želi pa sedeti v vladi z Janšo. Naj povemo, da Gaspari ni bil naša prva izbira za intervju. O inflaciji, gospodarski rasti, zadolževanju in napovedanem proračunskem presežku smo se želeli pogovarjati z ministrom za finance Andrejem Bajukom, vendar je ta že dogovorjeni termin v treh tednih kar trikrat preložil, hkrati pa je v istem obdobju našel čas za pogovor za revijo Reporter.

Kje približno je Slovenija na področju javnih financ, če jo postavimo v kontekst EU?

> Po kazalcih vzdržnosti javnih financ, ki jih v svojih letnih poročilih objavlja Evropska komisija, se med 27 članicami Evropske unije uvršča v zgornjo polovico, med članicami evroobmočja pa v zgornjo tretjino, kar sploh ni slabo. Toda treba je vedeti, da je Evropska komisija izrekla tudi nekaj opozoril. Vprašljiva se ji zdi zlasti vzdržnost fiskalne pozicije. Ni gotovo, da bo sedanjo pozicijo ob manj ugodnih gospodarskih okoliščinah mogoče vzdrževati na dolgi rok. Poleg tega v Sloveniji ni prišlo do nikakršnega resnejšega premika v smeri zagotavljanja dolgoročne stabilnosti javnih financ, na katero močno vpliva predvsem staranje prebivalstva in s tem povezani izdatki. Evropska komisija opozarja, da bi bilo v času visoke gospodarske rasti treba nabrati bistveno več rezerve za čase, ko se bodo izdatki za pokojninski sistem povišali, saj bo sicer prišlo do težav pri zagotavljanju kriterijev pakta stabilnosti in rasti. Skratka, ta trenutek je slika javnih financ ugodna, v perspektivi pa se kažejo težave.

Po oceni Evropske komisije smo bili lani v Sloveniji priča pregrevanju gospodarstva. Minister Bajuk se s to oceno ne strinja. Se moti?

> Očitno je, da je v zadnjem letu v Sloveniji prišlo do razmeroma močne pospešitve gospodarske aktivnosti, za katero ne kaže, da je lahko vzdržna. Dokazov za to je več. Prvi je hitro poslabševanje plačilne bilance, ki se z nezmanjšanim tempom nadaljuje tudi v letošnjem letu. Drugi je izredna pospešitev investicij države ali institucij, ki prek državnih garancij te investicije močno poganjajo - v mislih imam predvsem Dars. V letošnjem letu so tovrstne investicije presegle 50 odstotkov, lani pa 38 odstotkov. Vse to kaže, da je v določenem segmentu gospodarstva prišlo do resnega pregrevanja. Ob visoki gospodarski rasti je prišlo do relativno hitrega in po mojem mnenju kratkotrajnega povečanja davčne osnove na področju podjetniških davkov. Hkrati se je ob zunanjih pritiskih cen surovin in hrane pospeševal pritisk na inflacijo. Slovenija se v tem trenutku ne more pohvaliti z vzdržnim gospodarskim razvojem, ki bi po eni strani omogočal hitro gospodarsko rast, po drugi strani pa cenovno stabilnost, brez katere dobrobiti te rasti ni mogoče porazdeliti med široke sloje prebivalstva.

Večina ljudi pregrevanje gospodarstva dojema kot nekaj abstraktnega, kar se jih ne tiče ...

> To je zato, ker se pregrevanje dogaja na segmentu, ki z zaposlovanjem večjega števila prebivalcev nima neposredne zveze. Investicijski pospešek je nastal predvsem v gradbeništvu in deloma v trgovini, kjer se pretežno zaposluje relativno nizko izobražena delovna sila in še to večinoma za določen čas. Ljudje imajo občutek, da je šla visoka gospodarska rast mimo njih. Upravičeno, kajti večina med njimi od te rasti ni imela neposredne koristi. Res je sicer, da je v mandatu te vlade brezposelnost padla na najnižjo raven v zadnjih petnajstih letih, vendar se je treba vprašati, koga in kako se je zaposlovalo ter ali je to socialno vzdržno ali pa nam bo na daljši rok povzročalo resne težave.

Bi bila lani gospodarska rast enako visoka, če ne bi bilo zadolževanja in ugodnega vremena pozimi?

> Tako obsežnih investicij z lastnim varčevanjem zagotovo ne bi bilo. Slovenija se bo morala odločiti, kako v naslednjem desetletju izpeljati nujne infrastrukturne posege, ne da bi jo to pripeljalo v resno ekonomsko neravnotežje. V alternativnem vladnem programu predlagamo vodenje fiskalne politike prek košarice prilagodljivih programov, se pravi, da se dokončno izberejo prioritete na področju infrastrukture, v katere se bo vlagalo. V primeru, da bo gradnja infrastrukture prioriteta, bo morala biti rast drugih proračunskih izdatkov počasnejša. Če k temu dodamo še projekte na področju razvoja in tehnologij, ki bi jih vsaka vlada morala spodbujati, je jasno, da bo zadeva izvedljiva le s prestrukturiranjem javnofinančnih izdatkov. Žal v zadnjih letih do resnega prestrukturiranja na tem področju ni prišlo. Zmanjšanje deleža javnofinančnih izdatkov je bilo bolj posledica naključij kot pa zavestne politike vlade.

Kateri sloj je imel od umetno forsirane gospodarske rasti največjo korist? So bili to predvsem politiki in menedžerji, ki spadajo v najvišji dohodninski razred in jim je vlada z davčno reformo še olajšala dohodninsko breme?

> Davčne olajšave, ki so bile uvedene s spremembo davčnega sistema, so šle načeloma v pravo smer. Zmanjšalo se je število dohodninskih razredov, kar je dobro. Očitno je, da so bile olajšave za bogatejše večje kot za ostale sloje prebivalstva in da je bila uvedba cedularne obdavčitve kapitalskih dobičkov bolj v korist tistih, ki takšne dobičke sploh imajo. Po drugi strani je znano, da se je ukinila stanovanjska olajšava in obdavčile obresti varčevalcev. Skratka, ob dobrem konceptu davčne reforme se je zgodilo tudi nekaj strukturnih premikov, ki bi jim lahko očitali nedoslednost in pristranskost. Davčni sistem nima samo vloge spodbujanja gospodarske aktivnosti, ampak tudi vlogo prerazporeditve družbenega bogastva. Temu kriteriju spremembe niso v celoti zadostile. Še več. Vlada se z ukrepi, ki jih je na področju davčne zakonodaje sprejela v zadnjih mesecih, znova vrača na izhodišče. Čudno je, da z enako razlago, kot jo je uporabila pri uvedbi davčne reforme, zdaj utemeljuje diametralno nasprotne ukrepe.

Slovenija ima že leto dni daleč najvišjo inflacijo v evroobmočju. Je vlada z ukrepi za njeno zajezitev odlašala predolgo?

> Ena od razlag, zakaj vlada nima odgovora na inflacijo, je bila, da vzroki zanjo niso takšne narave, da bi vlada nanje lahko vplivala. Inflacija naj bi bila namreč izključno posledica višjih cen surovin in hrane. Rečeno je bilo tudi, da je inflacija prehodne narave, da bo naraščala do jesenskih mesecev lanskega leta, nato pa bo začela popuščati. Toda to se ni zgodilo. Od lanske pomladi je minilo preveč časa, da bi bile višje cene surovin in hrane edini razlog za inflacijo. Res je sicer, da se cene surovin niso zelo umirile, pa vendarle - vsaka država, ne glede na vzroke za inflacijo, ima na voljo določen nabor ukrepov, s katerimi lahko in mora delovati protiinflacijsko, ker samo tako preprečuje padec realnih dohodkov prebivalstva. Odkar smo prevzeli evro, je ta nabor ukrepov vsaj na kratek rok omejen na dohodkovno in fiskalno politiko.

Nekateri trdijo, da je vlada ravnala proticiklično s tem, ko je lani ustvarila manjši proračunski primanjkljaj od predvidenega ...

> Ključno je vprašanje, ali je bila dinamika doseganja proračunskega presežka dovolj intenzivna, da bi bilo delovanje res proticiklično. Izboljšanje v smeri višjega proračunskega presežka je bilo skromno glede na gospodarsko rast, ki je bila v Sloveniji precej višja od rasti v evroobmočju. Nismo torej izkoristili ponujene priložnosti. Če bi bila fiskalna politika bolj restriktivna, bi do ohlajanja gospodarske aktivnosti prišlo z manjšimi pritiski na inflacijo. Ne rečem, da bi se inflacija popolnoma umirila, zagotovo pa ne bi prek zelo močne investicijske dejavnosti prišlo do povečanega povpraševanja in s tem pritiskov na cene.

Se bo z umiritvijo rasti cen surovin, hrane in nafte umirila tudi inflacija?

> Ni nujno. Ob podaljšanju ciklusa visoke inflacije bo treba videti, kaj se bo zgodilo z dohodki. V zadnjem letu je v Sloveniji prišlo do relativno pospešene rasti plač. V industriji je bila rast plač celo več kot desetodstotna. Ko se bodo k temu prištele še vse spremembe pri plačah v javnem sektorju, bo presežek v rasti plač povzročil relativno velik pritisk na stroške. Poleg tega podatki kažejo, da nam upadata konkurenčnost in produktivnost. Vse to so znaki, ki opozarjajo, da bo v letih 2009 in 2010 situacija bistveno bolj kompleksna, kot je bila še pred letom ali dvema.

Kaj konkretnega bi vlada ob visoki inflaciji morala storiti?

> Brez dvoma bi morala zagotoviti večji proračunski presežek, če vsi podatki kažejo, da gospodarska rast prehiteva dolgoročno vzdržno rast.

Se strinjate z nekdanjim finančnim ministrom Dušanom Mramorjem, ki trdi, da je vlada inflacijo gasila s prilivanjem bencina na ogenj, s tem ko je povišala pokojnine, znižala davke, uvedla brezplačno dijaško prehrano itd.?

> Dodal bom samo tisto, česar vlada ni storila. Vlada se je odločila, da davčne obremenitve zniža za približno dva odstotka BDP, kar samo po sebi ni sporno. Sporno pa je, da javnosti hkrati ni predstavila programa ustreznega prestrukturiranja in krčenja javnih izdatkov. Zaradi tega se bodo ob koncu ciklusa, ko bo nastopila oseka, nenadoma začeli kazati danes še nevidni robovi skal. Brez naknadnih posegov v javne izdatke in njihovo strukturo to stanje na srednji rok ne bo vzdržno.

Kako je na vzdržnost javnih financ vplivalo dejstvo, da je vlada kmalu po nastopu mandata izpeljala pokojninsko antireformo in z njo, kljub ostrim odzivom domače strokovne javnosti in mednarodnih institucij, uvedla polno indeksacijo pokojnin s plačami?

> Kratkoročno vpliva skoraj ni bilo, ker še vedno delujejo mehanizmi reforme iz leta 2000, s katerimi se je delež sredstev za pokojninski sistem znižal pod enajst odstotkov. Res pa je, da ta zgodba počasi izgublja tempo in da se začenjajo problemi. Prihodnja vlada bo morala zelo jasno povedati, kakšne ukrepe bo sprejela za to, da bodo potencialni upokojenci čez deset let lahko dobili pokojnine, do katerih so upravičeni. Prav zato v alternativnem vladnem programu predlagamo, da bi se Kapitalska družba preoblikovala v kapitalski sklad pokojninskega zavarovanja. Tako bi ustvarili zlato rezervo, ki bi omogočila mirnejši prehod v nujno prilagoditev pokojninskega sistema.

Po napovedih strokovnjakov se bo pokojninski sistem zlomil okoli leta 2015. Naslednja vlada se torej pokojninski reformi ne bo mogla izogniti.

> Zalomi se lahko še toliko bolj, ker ne vemo, kaj bo s splošno gospodarsko situacijo. Dokler je gospodarska situacija ugodna, se tovrstni problemi lahko odlagajo. Vendar se je treba zavedati, da bodo posegi na področju pokojninskega sistema precej bolj boleči, če se jih bomo lotili v času nizke konjukture. Res je sicer, da je za tako obsežno reformo mandat ene same vlade prekratek, vendar to ne more biti izgovor, da se vlada prilagoditev ne loti.

Je sedanja vlada poleg davčne reforme sploh izpeljala še kakšno drugo resnejšo reformo?

> Vlada si zagotovo zasluži pohvalo za delno odpravo administrativnih ovir. Ideja, da je treba glede nadzornih institucij, ki opravljajo vlogo tržnih regulatorjev, storiti več, pa je Larina pesem ob koncu mandata. V sistemih, kjer je država še vedno delna lastnica, je treba zagotoviti regulator, ki bo popolnoma neodvisen od vsakokratne oblasti. Lastnik in regulator preprosto ne moreta biti v istih čevljih, ker to vodi v slab nadzor. Dober dokaz za to je energetski sistem, kjer je vloga neodvisne agencije preveč šibka. Enako velja za področje telekomunikacij.

Vlada že od lanske pomladi za visoko inflacijo krivi trgovce. Je preiskavo, ki jo je urad za varstvo konkurence izvedel pri treh največjih trgovcih v državi, mogoče razumeti tudi kot svojevrsten alibi za vladno interpretacijo inflacije?

> Primerjalni podatki Eurostata za zadnje mesece kažejo, da je medletna rast cen hrane v Angliji skoraj tako visoka kot v Sloveniji. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da tudi v Angliji prihaja do nekonkurenčnega obnašanja in to kljub zelo močnemu regulatorju in dobro razvitemu trgu. Po mojem mnenju v Sloveniji ni bilo nobenega posebnega nekonkurenčnega obnašanja trgovcev, saj jih je na trgu dovolj in tudi nimajo razloga, da bi se med seboj na veliko povezovali. Problem je v tem, da naši trgovci niso tako močni kot nekateri veliki trgovci v Franciji, Nemčiji ali Angliji, zato pri nabavi surovin lahko sklepajo le kratkoročne pogodbe. Poskok v rasti cen surovin se je zato pri nas poznal veliko prej kot v državah, kjer trgovci sklepajo dolgoročnejše pogodbe. Toda v zadnjih mesecih tudi v zahodnoevropskih državah prihaja do podobnega učinka, kot smo ga v drugi polovici lanskega leta in v prvi polovici letošnjega leta doživeli pri nas. Osnovnega vzroka za višjo inflacijo v Sloveniji torej ne vidim v zviševanju trgovskih marž. V boju zoper inflacijo se bo treba potruditi bolj kot zgolj z regulacijo trgovcev. Celotna politika konkurence je nekaj, česar se bo morala naslednja vlada lotiti bolj sistematično, še zlasti na področju prometa, energetike in telekomunikacij.

Sedanji vladi se očita, da se je vprašanja konkurenčnosti lotila šele tik pred iztekom mandata. Toda tudi prejšnje vlade na tem področju niso bile pretirano aktivne.

> Ne moremo spregledati dejstva, da je Slovenija danes bistveno bolj razvita, kot je bila pred desetimi leti, zato na področju varstva konkurence upravičeno pričakujemo večji napredek.

Verjamete vladni napovedi, da bo letošnje proračunsko leto zaključila s proračunskim presežkom v višini dobrih 69 milijonov evrov, če vemo, da ta napoved temelji na popolnoma nerealnih pričakovanjih prilivov iz evropske blagajne?

> Uresničitev te napovedi je malo verjetna. Osebno se bolj nagibam k oceni Evropske komisije, po kateri bo Slovenija letošnje proračunsko leto končala s proračunskim primanjkljajem v višini 0,6 odstotka BDP.

Je vlada preveč optimistično zastavila predvideno črpanje iz blagajne EU?

> Zagotovo. Vseh planiranih sredstev ne bo mogoče načrpati. A res je tudi, da bo ob nižjem črpanju sredstev iz EU blagajne skoraj avtomatično nižji tudi delež sredstev, ki jih mora k evropskim sredstvom dodati Slovenija.

Bo Slovenija ob koncu letošnjega leta, tako kot lani, neto proračunska plačnica namesto prejemnica?

> Ključno vprašanje, s katerim se bo morala soočiti prihodnja vlada, je, kako izboljšati učinkovitost črpanja. Nekateri se sicer hvalijo, da je črpanje uspešno. V resnici pa je uspešno skoraj izključno le na področju kmetijstva, kjer denar prihaja bolj ali manj avtomatično, medtem ko je na vseh ostalih področjih stopnja izkoriščenosti relativno nizka. Razlog za to je premajhno število profesionalnih ekip, ki bi projekte znale izpeljati brez zapletov, pa tudi prevelika razdrobljenost projektov.

Mramor opozarja, da je 69 milijonov evrov razmeroma majhen presežek v primerjavi z državami, ki so enake gospodarske razmere izkoristile veliko bolje kot Slovenija.

> Glede na to, kar se je dogajalo v Evropi, bi bil za Slovenijo optimalen proračunski presežek v višini dveh odstotkov BDP. Ne trdim, da je tak presežek enostavno doseči. Vsekakor pa bi s takšnim presežkom v polni meri izkoristili priložnost, ki se nam je ponudila v obdobju visoke konjukture.

Kako skrb zbujajoč je podatek, da je v mandatu sedanje vlade zunanji dolg Slovenije porasel za toliko kot v mandatu vseh prejšnjih vlad skupaj?

> Skrb zbujajoč je v toliko, kolikor je skrb zbujajoč podatek o naraščajočem primanjkljaju v plačilni bilanci. Slednji deloma narašča zaradi poslabšanja menjalnih razmerij, se pravi, da uvozne cene surovin rastejo hitreje od cen proizvodov, ki jih izvažamo, kar k osemodstotnemu primanjkljaju v plačilni bilanci prispeva približno dve odstotni točki. Ostalih šest odstotnih točk pa prispeva dejstvo, da je začel izvoz pešati močneje kot uvoz. Če ne prej, se bo plačilna bilanca začela izboljševati takrat, ko bodo podjetja zaradi težav s konkurenčnostjo in stroški začela manj uvažati. Pri mnogih se lahko pojavita problem plačilne sposobnosti in problem brezposelnosti, kar bo vodilo v nižjo gospodarsko rast. Zelo pomembno ta trenutek je, da se naredi resna analiza plačilnobilančnih gibanj in da se ugotovi, ali prehajamo v fazo nevarnega poslabševanja konkurenčnosti zaradi prevelikega zniževanja rasti produktivnosti.

Se strinjate z ekonomistom Frančkom Drenovcem, ki pravi, da se je Slovenija v zadnjih letih iz družbe, usmerjene v produktivno učinkovitost, spremenila v družbo, izrazito usmerjeno v zadolževanje in porabo?

> Če pogledate, koliko je bilo v zadnjem investicijskem boomu novih, zanimivih razvojnih projektov, ki temeljijo na naprednih tehnologijah, boste ugotovili, da je bilo njihovo število zanemarljivo v primerjavi z denarjem, ki ga je Slovenija vložila v tunele, asfalt in mostove. Postali smo kloaka evropskih transporterjev. Osnovna ideja razvoja avtocestnega omrežja verjetno ni bila v tem, da postanemo tranzitni koridor. V prihodnjih letih bo treba sprejeti strateške odločitve o tem, kako infrastrukturo zgraditi do konca, pa tudi o tem, kako jo vpeti v gospodarski razvoj. Vzpostaviti bo treba mehanizme, ki bodo omogočali kvalitetno pripravo, financiranje in izvedbo velikih projektov, ki bodo omogočali ne le prevoz blaga skozi Slovenijo, ampak tudi dodajanje nove vrednosti temu blagu. Edina prava rešitev je v koncentraciji kakovostnih kadrov in v ustanovitvi močne finančne institucije, ki bi na strani države zagotavljala sredstva za izvedbo projektov javno-zasebnega partnerstva. Potencialni kapital, s katerim upravlja država, je treba skoncentrirati in usmeriti v nekaj pomembnih področij, kot so na primer visoko tehnološko napredna podjetja, regionalne investicije, infrastrukturni projekti in mednarodno finančno svetovanje. Osrednji steber investicijske politike vlade bi lahko bila SID banka, nekdanja družba za podporo izvoza, ki bi jo seveda morali kapitalsko, organizacijsko in kadrovsko okrepiti.

Ali ta sistem strokovnjaku, ki dela na pomembnem projektu, omogoča višjo plačo od ministrove?

> Zakaj pa ne?! Kdo pa pravi, da moramo imeti klasično plačno lestvico, po kateri sta na vrhu vedno predsednika države in vlade. Če boste šli gledat po Evropi, boste marsikje našli primere, ko ni tako.

Kaj umik belgijske KBC pomeni za prihodnost Nove Ljubljanske banke? Ali res ni bilo mogoče doseči kompromisa? Slišati je namreč, da je bila KBC svoj delež pripravljena omejiti na 49 odstotkov, a ni dobila vladne podpore ...

> Zame je največja enigma, kaj je tu sploh strategija vlade. To, da se s KBC ni dalo pogovoriti, ne verjamem. Poznam ljudi iz KBC in vem, kako razmišljajo, zato dvomim, da je bil osnovni razlog za prekinitev te zveze v zahtevi KBC po večinskem deležu. Namesto da bi država kot večinska lastnica NLB s premoženjem banke upravljala aktivno, je pri sprejemanju pomembnih odločitev neprestano mencala. Posledica tega je skrajno nejasna lastniška situacija. Zavedati se je treba, da bo evropski bančni prostor v naslednjih desetih letih zelo turbulenten, zato bi bila povezava s strateškim partnerjem za NLB še kako dobrodošla. Mislim, da bomo ta trenutek težko našli boljšega partnerja, kot je bila KBC. Njen izstop iz lastniške strukture NLB je brez dvoma ena slabših stvari, ki se je vladi zgodila v tem mandatu. Ključno je, da se institucije, kot je NLB, profesionalizirajo, se pravi, da v nadzorni svet imenujejo visoko kvalificirane finančne strokovnjake, da ima predsednik uprave pravico izbirati člane uprave in da lastnik, če je to država, ni tam zato, da šari po kadrovskih rešitvah, ampak zato, da zahteva določene finančne rezultate.

Vas je presenetilo, koliko komplikacij je povzročila tristo milijonov evrov vredna dokapitalizacija NLB?

> Zelo. Še posebej, ker gre za največjo finančno institucijo v državi z visokim ratingom in kredibilnostjo v mednarodnem okolju. Ne razumem, kako je mogoče, da lastnikom NLB postopka ni uspelo izpeljati tako kot se to dela po svetu. Čeprav mnoge velike banke v tujini zaradi mednarodne finančne krize težko pridejo do svežega kapitala, so dokapitalizacijo speljale v enem koraku in tišini. Javnost je bila o postopku obveščena šele, ko je bil že končan. Pri nas pa se je dokapitalizacija NLB izvajala na očeh celotne javnosti, v več krogih, poleg tega pa se je postopek obremenjeval še z izbiro novega vodstva z javnim natečajem.

Vprašanje je, ali bi dokapitalizacija NLB sploh uspela, če vlada ne bi v ta posel prepričala nekaj velikih podjetij v večinski lasti države ...

> Če je res, da mora vlada pritiskati na podjetja v svoji lasti, to ni prava dokapitalizacija, ampak le prelaganje denarja iz levega v desni žep.

Vlada je na začetku mandata obljubila umik iz gospodarstva, a se po štirih letih zdi, kot da se je politika v gospodarstvu še bolj zasidrala ...

> Nekaj odprodaj premoženja prek Kada in Soda je v mandatu te vlade vendarle bilo. Res pa je, da pri večjih stvareh posebnega premika nismo videli. Obstajajo trije segmenti premoženja, s katerim država tako ali drugače upravlja. Eno je premoženje v privatnih podjetjih na trgu, kjer je država do deleža prišla skozi lastninsko preoblikovanje. Drug segment je pomembna infrastruktura, predvsem prometna, telekomunikacijska in energetska. Tretji segment pa premoženje v finančnem sistemu. Ni mogoče dati enakega odgovora za vse tri segmente. V prvem segmentu naj se vlada umakne iz lastništva, kar pomeni, da lahko svoj delež proda tretjemu ali pa da ga začasno ohrani, vendar ne vodi aktivne poslovne politike. Ni razloga, da bi vlada v nadzorne svete teh podjetij na silo imenovala svoje ljudi, ker s tem tako sebi kot podjetjem le škoduje. Če podjetja menijo, da ne morejo zagotavljati fiksnih dividend, je stvar pogajanj, ali država še ohrani lastništvo ali pa svoj delež proda tretjemu. Gre torej za fleksibilno situacijo, s katero se zmanjša politični pritisk na nadzorne svete v podjetjih. Zato tudi ne vidim nobene potrebe po tem, da bi se v statute strank zapisala prepoved o kadrovanju ključnih funkcionarjev stranke v nadzorne svete. Stvar vlade je, da s tem preneha, ne glede na to, iz kakšnih strank je sestavljena. Druga stvar so infrastrukturna podjetja. Na področju energetike bi morala država v obeh holdingih vsaj za zdaj obdržati večinski delež, medtem ko bi preostalo lahko postopoma odprodala. Telekomunikacijska infrastruktura mora ostati državna. Pri Telekomu je možna delna odprodaja, vendar samo tako, da se najde ustrezni strateški partner. Ključno pri iskanju strateškega partnerja je, da bo Telekomu omogočil sledenje tehnološkemu napredku. Ne sme se namreč zgoditi, da bi Telekom postal tretjerazredno podjetje, kamor bi lastnik odlagal zastarelo tehnologijo. Kar se tiče Luke Koper, pa je treba najti ustrezno rešitev za kvalitetno logistično povezavo z železniškim in cestnim transportom. To pa seveda ni mogoče brez resne tehnološke, kadrovske in organizacijske posodobitve Slovenskih železnic.

Kaj pa privatizacija na področju finančnega sektorja?

> Tu bo ključna usoda NLB. Treba bo najti strateškega partnerja, ki bo pristal na manjšinski, a pomemben upravljavski delež. Ne vidim pa nobene potrebe po tem, da bi država v NLB ostala neskončno dolgo. Lahko se postopoma umika, vendar brez izsiljenih rokov. Predvsem pa mora vsakokratna vlada razumeti, da je banka profesionalno podjetje in da morajo v njenem nadzornem svetu sedeti strokovnjaki. Sem privrženec postopnosti in dviga profesionalnih kriterijev za upravljanje in vodenje institucij.

Se vam zdita prevzema Pivovarne Laško in Istrabenza problematična? Pred časom se dejali, da sta glede na definicijo nacionalnega interesa pravzaprav pozitivna.

> Tudi če bi bila ohranitev srebrnine v domačih rokah v nacionalnem interesu, to še ne pomeni, da je takšno ravnanje opravičljivo. Za slovenske razmere je nenormalno, da velika podjetja z nekaj tisoč zaposlenimi prehajajo v roke zasebnikov kot družinske firme. Dvomim, da je to prava smer razvoja. Vprašanje je, kaj se bo dogajalo v nadaljevanju. Možno je, da bodo podjetja na hitro prodali tretjim osebam.

Bi bilo smiselno določiti mejo, do katere bi menedžerji lahko postali lastniki podjetja?

> Ne, ker bi tak zakon zagotovo padel na ustavnem sodišču. Če želijo biti lastniki, naj se rajši odpovedo fiksnim visokim dohodkom in živijo od dividend podjetja. Zakaj bi imeli še menedžersko plačo? To, da prihaja do koncentracije lastništva, je normalen proces. Drugo pa je, ali se v tem procesu spoštujejo vsa pravila igre, ki jih določa zakonodaja.

Vas funkcija ministra za finance ne zanima več?

> Ne. Osem let vodenja finančnega ministrstva je bilo popolnoma dovolj. Poleg tega je v Sloveniji dovolj pametnih ljudi, ki bi bili to funkcijo sposobni dobro opravljati.

Verjamete Pahorju, ko pravi, da bo pri imenovanju ljudi na funkcije gledal bolj na njihovo sposobnost kot zgolj na strankarsko pripadnost oziroma politično lojalnost?

> To je eden nosilnih stebrov programa. Jamčim vam, da je v finančnih institucijah mogoče najti dovolj profesionalcev, ki s strankami nimajo nobene zveze in je tudi ne potrebujejo.