31. 7. 2008 | Mladina 31 | Družba
Levica naše mladosti
Mate Parlov (1948-2008)
Mate Parlov v svojem puljskem lokalu leta 2004 (na steni je imel diplomo prvega častnega predsednika boksarskega kluba Slovenska Bistrica)
© Igor Škafar
Ko sem bil še mlad pisec, sem se vedno čutil počaščenega, če sem dobil vabilo na kako književno prireditev - priložnost, da spoznam katero izmed književnih veličin, mi takrat ni pomenila le neke vrste osebne uveljavitve, ampak je potrjevala tudi moje prepričanje, da je pisateljevanje zelo pomembna družbena dejavnost. Potem sem spoznal, da je književnost pravzaprav nekje na obrobju javnega zanimanja, književniki pa so v glavnem le brezčutna, skrajno dolgočasna in neizmerno nepomembna otročad.
Književna srečanja so večinoma potekala v znamenju nezmernega pijančevanja, cenenega dvorjenja in neskončnega razkazovanja nečimrnosti, zaradi česar sta samostalnika »pesnik« in »pisatelj« ponekod pri nas obveljala za sopomenki za bahača in bedaka.
Zato sem še pred vojno trdno sklenil, da se ne bom več udeleževal literarnih večerov in srečanj - nič več nisem imel potrpljenja, da bi bil predmet zanimanja stanovskih bahačev, da bi poslušal »metropolske« veličine, kako napol pijane primitivno žalijo druga drugo in s tem delajo veliko veselje lokalnim brezdelnežem in provincialnim novinarjem, ali da bi sploh sodeloval pri čem takem. Toda zgolj zato, ker že desetletje živim v tujini, med govorci jezika, v katerem nisem dejaven, sem postal občutljiv za vse »naše« - zdaj z veseljem sprejmem vsako vabilo, čeprav svojega mnenja pravzaprav nisem spremenil. Pred kratkim sem tako na konferenci hrvaškega PEN-a v Pulju padel v kremplje lokalnemu geniju, ki mi je v napol prazni hotelski restavraciji celo večnost pil kri s pripovedovanjem o svojem značaju in bajeslovnih nakladah svojih knjig.
Ko sem mu povedal, da nisem prebral niti enega njegovega dela, me je začel žaliti kakor star furman. »Ampak človek, jaz sem vendar največji, ti pa si kurac in begunec in vse, kar si napisal, je čisto sranje. Jaz sem lep, poglej sebe, kakšen si videti, in to, o čemer pišeš, nikogar ne zanima. Mene berejo tisoči!« je besnel in mi skoraj skočil v ksiht. Razmišljal sem, s kakšnim veseljem bi mu razbil gobec, toda ker je bil precej mlajši in višji od mene, mi je bilo jasno, da bi najverjetneje potegnil krajši konec, zato sem vstal in se počasi odpravil proti recepciji. Ko sem ravno vzel ključ sobe, se mi je približal šef restavracije in mi zaupno šepnil: »Gospod Mate Parlov bo čez deset minut tu in bi se rad sešel z vami.« Prvi hip sem pomislil, da gre za neslano šalo, ker nisem niti športni novinar niti javna osebnost, zato sem mu čemerno odbrusil: »Je to, da zajebavate svoje goste, všteto v ceno penziona v vašem hotelu?« On pa je mirno odvrnil: »Samo prenašam sporočilo. Saj ste Stojić iz Ferala?«
Brez besed sem odšel v sobo in se čez deset minut vrnil v restavracijo. Tam je za mizo, na kateri je stala steklenica vina, sedel Mate Parlov. Vstal je, mi stopil nasproti kakor staremu znancu in mi močno stisnil roko v pozdrav. Ko sem zadnjič videl njegov obraz, bilo je med televizijskim prenosom olimpijade v Münchnu, je bil v trenutku zmagoslavja ves prepoten. Obraz je bil po dvajsetih letih enak, z dobrohotnim otroškim nasmehom vred, obraz velikana z nasmeškom otroka, nad njim pa tisti sršeči gosti lasje, med katerimi je bilo že kar nekaj sivih. Mate Parlov mi je pripovedoval, da redno bere Feral, časnik, ki je takrat za vse nas postal mantra, prepoznavni znak v času balkanske zmede in propada. Pod kako srečno zvezdo sem rojen, sem pomislil, po literarnem bahaču in nasilnežu naletim na resničnega junaka, človeka, ki je od leta 1967 do 1980 vladal domačim in svetovnim ringom.
Dvakrat v karieri je Mate Parlov dobil zlato rokavico, leta 1968 se je udeležil olimpijade v Mehiki, štiri leta pozneje je osvojil zlato na olimpijadi v Münchnu. Že pri triindvajsetih je bil amaterski prvak Evrope, leto pozneje tudi svetovni prvak. Petkrat je bil prvak Balkana in osemkrat prvak nekdanje države. Prvak Evrope je postal leta 1976, svetovni prvak dve leti pozneje. Od boksa se je poslovil leta 1980 v Los Angelesu. Toda to so le statistični podatki, ki omenjajo največje dosežke v karieri Mateja Parlova, nikakor pa ne morejo pričarati slave, s katero je bil ovenčan teh svojih trinajst zlatih let, niti simbolne vloge in pomena, ki sta ju njegova osebnost in delovanje imela pri oblikovanju nekaj generacij Jugoslovanov, med njimi tudi moje. Gledali smo ga, kako napada z levico, kako nokavtira nasprotnika s čistim udarcem, verjeli smo, da je naša izjemna priložnost in skupni imenovalec, nekakšen pesnik v rokavicah, če je ta oksimoron za boks sploh primeren.
Tekme, na katerih je zmagoval v daljnih deželah in ki smo jih spremljali pred televizijskimi zasloni v zgodnjih jutranjih urah, so nam vlivale samozavest in v nas zbujale nekakšen neskaljen ponos; kako desetletje pozneje so ga šakali raztrgali na drobne kosce in od njega so ostale le cape. Mate Parlov je nerad govoril o boksu, še manj mu je bilo do pogovora o politiki. »Nisem nacionalist, saj sem vendar svetovni prvak. Kako bi bil lahko svetovni prvak nacionalist?« je bil moder silogizem, ki ga je izrekel, kakor da bi hotel z njim povedati, da je bil najin svet lepši od današnjega, ker sta ga razsvetljevala idealizem in plemenitost neke utopije. Ali: »Človeka ne določata niti denar niti slava, ampak tista trohica plemenitosti, ki jo ima.« Kot sem dejal, je le nerad govoril o boksu - raje je recitiral verze svojega slavnega rojaka Tina Ujevića, ki je bil prav tako velikan in idealist kakor on. Mate Parlov je bil čista energija naše mladosti, ki so jo izrabili in odvrgli na smetišče.
Čeprav se z novinarstvom preživljam več kot četrt stoletja, o športu nisem veliko pisal. Ne zato, ker me šport ne bi privlačil, niti zato, ker se nisem čutil poklicanega ali morda navdahnjenega, da bi sodil o ljudeh, ki so se mi vedno zdeli veliko boljši in čistejši od mene samega, ampak zato, ker je tako, da si sodbe o športu navadno lahko privošči vsako niče. Šport sam po sebi sem preveč cenil, da bi se spuščal na raven modrovanja in cenenega brbljanja, zato sem se tej temi izogibal. Tokrat sem naredil izjemo, ker imam za to zelo konkreten in tehten osebni razlog, ki vam ga bom zdajle razkril: v najtežjih trenutkih, kadar so me pestile najhujše težave in sem se znašel v brezizhodnem položaju, sem vedno razmišljal o Mateju Parlovu kot o nekem neznanem in daljnem sorodniku, ki ga bom poklical, ko mi bo najteže, in ki me bo slišal, razumel in hitro prišel ter z enim samim zamahom svoje bleščeče in nepremagljive pesti spravil na kolena vse moje sovražnike. Doslej ga resda nisem nikoli poklical, vendar sem, kdo ve, zakaj, popolnoma prepričan, da bi, če bi ga bil poklical, zagotovo prišel.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.