Konec pomladne idile

Oktobra 2004 se je pomladnim strankam smejalo. Na volitvah so dobile 45 odstotkov glasov in v navezi z Desusom prevzele oblast. Toda komaj dober mesec pozneje so se znotraj desnega bloka že začeli opazni premiki. Novembra 2004 so imele pomladne stranke po meritvah Ninamedie sicer še vedno 44,2-odstotno podporo anketirancev, a izključno zaradi Janševe SDS, ki je svoj položaj po prevzemu oblasti še okrepila. V precej slabšem položaju sta bili Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka, saj se je, sodeč po anketah, njuna priljubljenost med volivci prepolovila. Rast SDS prve mesece po volitvah sicer ni nič nenavadnega - znano je, da se volivci identificirajo z zmagovalci, in SDS je bila nesporna zmagovalka. Zanimivo pa je, da si NSi in SLS od volitev nista več opomogli. Razpoloženje javnosti do SLS se ni spremenilo niti po tem, ko je novembra lani predsedniški položaj v stranki od Janeza Podobnika prevzel domnevno bolj urbani Bojan Šrot. Ankete javnega mnenja tega dogodka tako rekoč niso zaznale.
Slaba štiri leta pozneje je slika še bolj klavrna. Podpora pomladnim strankam se je po meritvah Ninamedie zmanjšala skoraj za polovico, na pičlih 23 odstotkov. Izgubile so vse tri pomladne stranke, toda v najobupnejšem položaju sta se znašli NSi in SLS, saj jima po najbolj črnem scenariju grozi celo odhod iz parlamenta. Podpora NSi je od novembra 2004 do julija letos padla s 3,9 na 1,2 odstotka, podpora SLS pa s 3,1 na 0,9 odstotka. Za primerjavo povejmo, da je Desus v istem obdobju izgubil precej manj privržencev oziroma da je bistveno bolje unovčil štiriletno partnerstvo v vladni koaliciji. Ninamedia je novembra 2004 Desusu namerila 4,5-odstotno podporo, julija letos pa 3,6-odstotno podporo. Seveda so ankete javnega mnenja le merilec razpoloženja javnosti, kazalec usmeritev in iz njih ne gre delati volilnih izidov. Poleg tega je ta trenutek dobra tretjina volivcev še vedno neopredeljena, zato se lahko slika še spremeni. A vse to ne spremeni dejstva, da bosta na volitvah najvišjo ceno za napake, storjene v tem vladnem mandatu, plačali prav NSi in SLS.
»Glede na volitve 2004 utegne še največ izgubiti NSi, ki ji v koaliciji ni uspelo razviti dovolj prepoznavnega profila, pa tudi SLS se z novim predsednikom ni najbolje znašla. Obe stranki sta v političnem smislu zapravili zanimivo priložnost, da bi se kot katoliško-konservativni stranki jasneje profilirali v razmerju do relativno bolj sekularno-liberalne SDS,« meni sociolog dr. Matej Makarovič s fakultete za uporabne družbene študije, sicer častni predsednik podmladka SDS. Predsednik nekdanje združene stranke SLS + SKD dr. Franc Zagožen nad dogajanjem ni presenečen: »Kot kaže, je značilnost koalicije, da za napake največ plačajo manjše koalicijske stranke, tudi če niso krive zanje in niso imele moči, da bi jih preprečile. Po mojem bo najvišjo ceno plačala NSi, upam pa, da ne tudi SLS.« Po mnenju politologa dr. Jerneja Pikala s fakultete za družbene vede, sicer člana Pahorjeve SD, bodo manjše stranke izgubljale predvsem zaradi procesa homogenizacije, torej podpore ljudi največji stranki desnega bloka v političnem boju proti največji stranki levega bloka. Zagožen pričakuje, da v predvolilnem boju ne bomo doživeli le konfrontacije na liniji med levim in desnim političnim blokom, pač pa - vsaj na posameznih področjih - tudi med SDS, SLS in NSi. »Ključnim temam, ki bodo tako ali drugače vsiljene vsem strankam, se nobena ne bo mogla izogniti. Ključne teme letošnje kampanje pa bodo problematika menedžerskih prevzemov, vprašanje medijev in inflacija, pa tudi korupcija in klientelizem. To niso le resne teme, ampak tudi zelo primerne za umazano predvolilno kampanjo. Pričakujem cirkus, ki bo težko prebavljiv.«
Z njim se strinja politolog dr. Milan Balažic s fakultete za družbene vede. Pomembni predvolilni spopadi na levi in na desni se ne odigravajo le med strankami različnih taborov, temveč tudi znotraj njih. »Proporcionalni volilni sistem spodbuja spopade za hegemonizacijo znotraj vsakega tabora, zato so ti med sorodnimi strankami potencialno celo ostrejši: poglejte samo, kako frči perje med Janševo SDS in Šrotovo SLS. V tem spoprijemanju za volivce je pač veliko laže prepričati volivce konkurenčnih strank v svojem taboru kot tiste iz nasprotnega.« V tem smislu je seveda tudi nedavna ustanovitev Krščansko demokratske stranke prej v škodo desnici kot levici. »Pravzaprav je to, da NSi morda ne pride čez parlamentarni prag, največ, kar lahko nova stranka doseže, in ne bi se čudil, če je bil prav to namen ustanovitve. Brez lokalne infrastrukture in močnih osebnosti nova stranka dva meseca pred volitvami nima prav nobenih možnosti, da bi vstopila v državni zbor,« meni Makarovič. Dvomi tudi Pikalo: »Težko verjamem, da je avgusta, tako rekoč pred volitvami, mogoče kar koli narediti.« Sprašuje se, komu takšno drobljenje na desnici sploh lahko koristi, razen največji stranki, ki je že pobrala ogromno volivcev drugima dvema. »Volivci bodo zdaj še bolj množično odhajali k SDS.« Res pa je, pravi Pikalo, da Slovenci "padamo" na element novega, ker novo ni omadeževano in ne nosi bremena preteklosti. S precej večjo naklonjenostjo je ustanovitev nove stranke pospremil samostojni poslanec (nekdaj poslanec NSi) in nekdanji minister za delo Janez Drobnič: »Združevanje ljudi in ustanavljanje strank z namenom uresničitve nekih pričakovanj je v naši državi ustavna pravica. Očitno so nekateri presodili, da se njihova pričakovanja niso uresničila. Ali je to modro ali ne, bo pokazal čas, je pa to pogumno dejanje. Ali to pomeni krizo na desnici? Menim, da gre v Sloveniji za krizo vrednot, odgovornosti in medčloveških odnosov. Čaka nas še veliko dela. Sem pa prepričan, da Slovenija kot polnopravna članica EU ne bo imela obraza brez solidne krščanske demokracije. Izostanek krščanskega vidika pri odločanju in vodenju države nas je pripeljal v situacijo, v kateri smo ta trenutek.« Drobničeva naklonjenost novi stranki ne preseneča, če vemo, da je eden od tistih članov NSi, ki se najpogosteje omenjajo kot potencialni prestopniki v novo stranko. Žal Drobnič nima pedigreja, s katerim bi novo stranko ponesel čez parlamentarni prag. Edini, ki bi mu to pogojno lahko uspelo, je evropski poslanec, nekdanji kandidat na volitvah za predsednika države in nekdanji predsednik SKD Lojze Peterle. Toda ta naj bi vsaj za zdaj o morebitnem prestopu ne razmišljal.
A vodstvo NSi se je na ustanovitev nove stranke kljub temu odzvalo burno, celo grobo. Bajuk je namigoval, da naj bi za vsem stala levica oziroma kar sam Milan Kučan, ki je že v začetku devetdesetih let govoril o tem, kako Slovenija potrebuje žlahtno konservativno stranko. Spustili so se celo na osebno raven, nekdanjemu članu izvršilnega odbora NSi in nekdanjemu državnemu sekretarju na ministrstvu za delo, zdaj pa enemu od ustanovnih članov nove stranke Marku Štrovsu so očitali članstvo v komunistični partiji, ki ga je menda pred NSi zamolčal in s tem hudo kršil strankin statut. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila tragična. Štrovs je morda res bil član komunistične partije, toda za NSi je naredil več kot veliko drugih njenih vidnih članov. Med drugim je oblikoval strankino glasilo, po terenu marljivo ustanavljal občinske odbore in napisal strankin program. Ko so ga potrebovali, so ga kovali v zvezde. Ko je odšel, so ga v nič kaj katoliškodemokratični maniri poteptali kot cigaretni ogorek.

Umiranje na obroke

Čeprav se na prvi pogled zdi, da bosta med pomladnimi strankami največji žrtvi tega mandata NSi in SLS, bo v resnici najvišjo ceno plačal Janez Janša, pravi dr. Vlado Miheljak s fakultete za družbene vede. Zelo verjetno, da Janši prav zaradi šibkih pomladnih partneric, tudi če bo dobil mandatarstvo, ne bo uspelo sestaviti desne koalicije. Po Miheljakovem mnenju si je Janša visok račun izstavil sam, s tem ko je utapljal NSi in predvsem v drugi polovici mandata sistematično uničeval SLS. »NSi nima več nikakršne samostojne politike, iniciative in političnega profila, ki bi omogočil razgrnitev razlik v primerjavi s SDS. V zaostreni polarizaciji med tremi opozicijskimi levoliberalnimi strankami in desnico volivci nimajo prav jasnih sporočil, zakaj bi bilo bolje voliti NSi kot SDS.« Gre za podobno mnenje, kot ga je aprila letos v intervjuju za Mladino izrekel Štrovs: »Volivci sploh ne vedo, kaj Nova Slovenija pomeni, kaj hoče in v čem se razlikuje od drugih strank. Smo le slaba kopija SDS.« V istem intervjuju je Štrovs očital Janši, da načrtno uničuje NSi oziroma da jo »reže kot salamo«. »Politični prostor za stranke na desnem delu političnega spektra je omejen in deluje kot vezna posoda. NSi, SDS in SLS imajo skupaj polovico volilnega telesa, med njimi pa vlada ostra konkurenca, saj laže dobijo več glasov na račun sorodnih strank kot od strank iz drugega bloka. Po zgledu letošnjih volitev na Hrvaškem, kjer je Sanader dobil skoraj vse glasove tradicionalnih volivcev strank, s katerimi je bil prej v koaliciji, tudi SDS najlaže pride do relativne večine in mandata za oblikovanje nove vlade, če omeji vpliv NSi in prevzame glasove njenih volivcev,« je pred tremi meseci razmišljal Štrovs. Ironija je, da je sam z ustanovitvijo nove Krščansko demokratske stranke zagrešil povsem enak "zločin", kot ga je očital Janši.
Po Miheljakovem mnenju je za slab položaj NSi odgovoren predvsem njen predsednik Andrej Bajuk. »Bajuk je bil po vseh peripetijah med akterji krščanskoljudske folklore najslabša možna izbira. Že vodenje stranke ljudskokrščanskega formata je zanj velik zalogaj, še večji je vodenje ministrstva, a veliko prevelik zalogaj je oboje skupaj. Zato v javnosti velja za enega najslabših ministrov Janševe vlade. Brez populističnega talenta ne more obdržati volivcev, ki so NSi leta 2000 videli kot naslednico SKD, leta 2004 pa kot članico kluba bodočih zmagovalcev.«
Medtem ko NSi v pozabo tone predvsem po svoji krivdi in volji, je zgodba s SLS drugačna. Tu o Janševi pobudi ni dvoma. Napade na SLS je začel že junija lani, ko je v intervjuju za TV Slovenija dejal, da je »neka pivovarna zadolžena za ljudsko stranko« in da bo na kongresu te koalicijske stranke »očitno zanimivo jeseni«. Kaj se je zgodilo »jeseni«, vemo. Podobnika je na vrhu SLS zamenjal Bojan Šrot, brat prvega moža Pivovarne Laško Boška Šrota. Sredi novembra lani, po zaupnici vladi v parlamentu, je Janša udaril znova, tokrat z vojno proti tajkunom: »Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo. V vrstah vladne koalicije teh imen ni. Iščite jih pri sebi.« Od takrat so šli odnosi med SDS in SLS strmo navzdol. Celo tako zelo strmo, da danes v arhivih medijev ne boste našli novejše fotografije, na kateri bi poleg Janše in Bajuka stal tudi Bojan Šrot. Janšev odnos do Šrota je bil bistveno trši kot do ministra za okolje in nekdanjega predsednika SLS Janeza Podobnika. Ko je računsko sodišče zahtevalo razrešitev Janeza Podobnika zaradi napak pri delu ministrstva, se mu je Janša postavil v bran, pri Šrotu tega ni storil nikoli. Ime Šrot je predvsem po Janševi zaslugi zadnje mesece postalo sopomenka za tajkunstvo. Ali kot pravi Miheljak, »postalo je blagovna znamka tajkunstva«.
Čeprav Miheljak v Janši vidi izvrstnega stratega, ga hkrati opisuje kot ujetnika lastnih strasti. »Maščevanje tistim, ki so se mu zamerili, ga zanima bolj kot zmaga na volitvah. Uničevanje političnih partnerjev je seveda zelo kratkovidno početje, saj v proporcionalnem volilnem sistemu ni pomembno samo, kako zmagaš, pač pa tudi, s kom.« Ključna napaka Bojana Šrota je bila, da je predolgo stoično prenašal udarce. Nekajkrat se je sicer postavil na nasprotni breg, na primer pri vprašanju privatizacije Zavarovalnice Triglav in Telekoma ter pri vprašanju uvedbe enotirnega sistema upravljanja v Petrolu, toda nikoli se ni povsem jasno distanciral pri ključnem vprašanju - torej vprašanju o tajkunih. Ali kot pravi politični komentator dr. Boštjan Turk: »Bojan Šrot se je mojstrsko zapletal v protislovja, ki zadevajo zveze stranke s tajkunsko fronto.« Prav zaradi Šrotovega mencanja in dvoumnosti je SLS izgubila precej podpore svojih tradicionalnih volivcev, ki po zdravi kmečki logiki na prvo mesto med vrednotami postavljajo pošteno delo, ne pa bogatenje z nepreglednimi menedžerskimi odkupi podjetij. »Namesto da bi šel Bojan Šrot v odkrit spor z Janšo, ki ta čas sistematično kolje ne samo rodbino Šrot, ampak predvsem SLS, mu je poslušno sledil in podpiral tudi najbolj sporne projekte koalicije, vključno z vsiljevanjem pokrajinske zakonodaje. Bojan Šrot očitno ne razume Janševega psihološkega profila, z discipliniranim sledenjem spodbuja Janševo destruktivno slo,« meni Miheljak. Šrotu je prekipelo šele zadnji mesec, ko skuša udariti nazaj, a brez pravega učinka in celo v škodo svoji stranki. Tako se je na primer prejšnjo nedeljo na zgražanje in osuplost številnih vidnih funkcionarjev SLS udeležil tekmovanja predsednikov parlamentarnih strank v košnji trave na Banjšicah. S to populistično potezo sicer ne bi bilo nič narobe, če ne bi bil Šrot edini od predsednikov pomladnih strank, ki se je košnje udeležil. Poleg njega so se vabilu odzvali le še župan Nove Gorice Mirko Brulc (SD), predsednik stranke Zares Gregor Golobič in poslanec LDS Aleš Gulič, opravičil pa se je predsednik SD Borut Pahor. Takšno druženje med levico in desnico sicer ni v ničemer sporno, prej nasprotno. Žal pa se je Šrot s potezo še bolj zameril ljudem v svoji stranki.
Konec pomladi
Nobenega dvoma ni, da je pomladne idile, kakršne smo bili vajeni pred štirimi leti, konec. SDS, NSi in SLS niso sklenile zavezništva v smislu Koalicije Slovenija, tako kot so to storile pred volitvami 2004. Zagožnu se zdi zgovorno, da pobude o tem ni bilo z nobene strani. Vendar ga to ne preseneča, saj je po njegovem »edini cilj SDS relativna večina za vsako ceno«. »Ideja 'Koalicije Slovenija' ali 'pomladnih strank' nima več naboja. Pred volitvami 2004 je bil neki skupni cilj, ki se je predstavljal kot 12 let na 50 let podlage. Danes tega ni več, desni blok je imel zadnja štiri leta v rokah vse vzvode oblasti. Zato je sedaj malo čudno govoriti o 'temnih sencah preteklosti' - čeprav se to stalno poskuša. Oblastne stranke se zadnjega pol leta vedejo opozicijsko - in za vse so krivi drugi, kot da niso sami tisti, ki imajo vzvode oblasti v rokah,« razmišlja Pikalo. Po Makarovičevem mnenju predvolilne koalicije v proporcionalnem sistemu niso posebno smiselne in se doslej tudi niso posebej obnesle. »Tu se je SDS verjetno predvsem nekaj naučila na svojih napakah iz devetdesetih let, ko je vlagala veliko energije v nekakšno čistost pomladnih koalicij, LDS na nasprotni strani pa je bila pripravljena sklepati široke mešane koalicije. Strategija LDS, ki je bila vnaprej pripravljena na široko sodelovanje, je bila takrat očitno uspešnejša, zato se mi zdi precej logično, da jo SDS danes posnema. Bolj nenavadno je, da se glede napovedovanja koalicijske čistosti danes Golobič, Pahor in Kresalova vedejo podobno, kot se je v devetdesetih letih obnašal Janša.«
Pričakovanje pomladnih strank, da članstvo v vladi samodejno prinaša plus točke, se vsaj za zdaj ne potrjuje. Napak v štirih letih mandata je bilo preprosto preveč, to priznavajo celo nekateri predstavniki pomladnega tabora. »Bilanca tega mandata vladajoče koalicije bo na volitvah prav gotovo negativna, čeprav se lahko pohvali tudi z dobrimi rezultati. Prišla je v spore s celo vrsto družbenih podsistemov, kar ni dober obet za prihodnost. Namesto sproščene Slovenije predvsem v zadnjem letu prevladuje nelagodje. S takim razmerjem sil med koalicijskimi strankami, kot vlada sedaj, bi še en mandat samo stopnjeval nasprotja v družbi,« meni Zagožen. Hkrati dodaja: »Moja težava ni v tem, da si ne želim ponovitve mandata te koalicije s takim ali še neugodnejšim razmerjem sil med koalicijskimi strankami in nadaljevanja te politike, ampak da tudi od drugačne koalicije, kakršnakoli že bo, ne pričakujem nič boljšega. Mislim, da je v krizi vsa slovenska politika.« Kritičen je tudi predsednik SLS Bojan Šrot: »Koalicija kot celota bi lahko naredila več. Marsikaj je bilo zamujenega, predvsem pri celovitih gospodarskih in socialnih reformah, o katerih se je na začetku mandata veliko in glasno govorilo, potem pa je razprava o tem potihnila. Prav tako me skrbi skrhano zaupanje v pravno državo, ki se je pojavilo v tem mandatu, še posebej ob koncu mandata. Še nikoli od razglasitve samostojnosti Slovenije niso bili instituti pravne države tako šibki in dvom o pravni državi tako silovit kot dandanes. Zelo sem kritičen do tega, da je del vladajoče politike dopustil oziroma omogočil zmanjšanje zaupanja v pravno državo.« Po Drobničevem mnenju je glavna težava v tem, da vlada ni izpolnila pričakovanj ljudi. »Zmanjkalo ji je poguma in sape. Od prejšnjih vlad se kaj dosti ne razlikuje.« Vladi sicer priznava, da je s koalicijsko pogodbo ter z ukrepi za gospodarske in socialne reforme dobro zastavila, a »ni dosegla ključnih ciljev, ki jih je javnost pričakovala, zlasti glede preprečevanja monopolov in povečevanja konkurenčnosti«. Prav zaradi podobnosti te vlade s prejšnjimi ga ne bi presenetilo, če bi na letošnjih volitvah doživeli prehajanje volivcev med Janševo SDS in Pahorjevo SD. »Če natančno pogledamo stališča in politično pripadnost v preteklosti enih in drugih, vidimo, da niso tako oddaljeni. Čakam na to, da bodo volivci spoznali isto vsebino v različnih paketih. Kako naj si sicer razložim, da t. i. 'desna vlada' ni uredila tipično desnih vprašanj med nerešenimi vprašanji, je pa sprejela nekatere rešitve, ki so tipično 'leve'.«