31. 7. 2008 | Mladina 31
Konec pomladne idile
Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka po štirih letih koalicije z Janezom Janšo spoznavata, da od njiju ni ostalo skoraj nič
Čas sloge: Koalicija Slovenija na Zboru za Republiko na Kongresnem trgu v Ljubljani, 25. september 2004
© Denis Sarkić
Oktobra 2004 se je pomladnim strankam smejalo. Na volitvah so dobile 45 odstotkov glasov in v navezi z Desusom prevzele oblast. Toda komaj dober mesec pozneje so se znotraj desnega bloka že začeli opazni premiki. Novembra 2004 so imele pomladne stranke po meritvah Ninamedie sicer še vedno 44,2-odstotno podporo anketirancev, a izključno zaradi Janševe SDS, ki je svoj položaj po prevzemu oblasti še okrepila. V precej slabšem položaju sta bili Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka, saj se je, sodeč po anketah, njuna priljubljenost med volivci prepolovila. Rast SDS prve mesece po volitvah sicer ni nič nenavadnega - znano je, da se volivci identificirajo z zmagovalci, in SDS je bila nesporna zmagovalka. Zanimivo pa je, da si NSi in SLS od volitev nista več opomogli. Razpoloženje javnosti do SLS se ni spremenilo niti po tem, ko je novembra lani predsedniški položaj v stranki od Janeza Podobnika prevzel domnevno bolj urbani Bojan Šrot. Ankete javnega mnenja tega dogodka tako rekoč niso zaznale.
Slaba štiri leta pozneje je slika še bolj klavrna. Podpora pomladnim strankam se je po meritvah Ninamedie zmanjšala skoraj za polovico, na pičlih 23 odstotkov. Izgubile so vse tri pomladne stranke, toda v najobupnejšem položaju sta se znašli NSi in SLS, saj jima po najbolj črnem scenariju grozi celo odhod iz parlamenta. Podpora NSi je od novembra 2004 do julija letos padla s 3,9 na 1,2 odstotka, podpora SLS pa s 3,1 na 0,9 odstotka. Za primerjavo povejmo, da je Desus v istem obdobju izgubil precej manj privržencev oziroma da je bistveno bolje unovčil štiriletno partnerstvo v vladni koaliciji. Ninamedia je novembra 2004 Desusu namerila 4,5-odstotno podporo, julija letos pa 3,6-odstotno podporo. Seveda so ankete javnega mnenja le merilec razpoloženja javnosti, kazalec usmeritev in iz njih ne gre delati volilnih izidov. Poleg tega je ta trenutek dobra tretjina volivcev še vedno neopredeljena, zato se lahko slika še spremeni. A vse to ne spremeni dejstva, da bosta na volitvah najvišjo ceno za napake, storjene v tem vladnem mandatu, plačali prav NSi in SLS.
»Glede na volitve 2004 utegne še največ izgubiti NSi, ki ji v koaliciji ni uspelo razviti dovolj prepoznavnega profila, pa tudi SLS se z novim predsednikom ni najbolje znašla. Obe stranki sta v političnem smislu zapravili zanimivo priložnost, da bi se kot katoliško-konservativni stranki jasneje profilirali v razmerju do relativno bolj sekularno-liberalne SDS,« meni sociolog dr. Matej Makarovič s fakultete za uporabne družbene študije, sicer častni predsednik podmladka SDS. Predsednik nekdanje združene stranke SLS + SKD dr. Franc Zagožen nad dogajanjem ni presenečen: »Kot kaže, je značilnost koalicije, da za napake največ plačajo manjše koalicijske stranke, tudi če niso krive zanje in niso imele moči, da bi jih preprečile. Po mojem bo najvišjo ceno plačala NSi, upam pa, da ne tudi SLS.« Po mnenju politologa dr. Jerneja Pikala s fakultete za družbene vede, sicer člana Pahorjeve SD, bodo manjše stranke izgubljale predvsem zaradi procesa homogenizacije, torej podpore ljudi največji stranki desnega bloka v političnem boju proti največji stranki levega bloka. Zagožen pričakuje, da v predvolilnem boju ne bomo doživeli le konfrontacije na liniji med levim in desnim političnim blokom, pač pa - vsaj na posameznih področjih - tudi med SDS, SLS in NSi. »Ključnim temam, ki bodo tako ali drugače vsiljene vsem strankam, se nobena ne bo mogla izogniti. Ključne teme letošnje kampanje pa bodo problematika menedžerskih prevzemov, vprašanje medijev in inflacija, pa tudi korupcija in klientelizem. To niso le resne teme, ampak tudi zelo primerne za umazano predvolilno kampanjo. Pričakujem cirkus, ki bo težko prebavljiv.«
Z njim se strinja politolog dr. Milan Balažic s fakultete za družbene vede. Pomembni predvolilni spopadi na levi in na desni se ne odigravajo le med strankami različnih taborov, temveč tudi znotraj njih. »Proporcionalni volilni sistem spodbuja spopade za hegemonizacijo znotraj vsakega tabora, zato so ti med sorodnimi strankami potencialno celo ostrejši: poglejte samo, kako frči perje med Janševo SDS in Šrotovo SLS. V tem spoprijemanju za volivce je pač veliko laže prepričati volivce konkurenčnih strank v svojem taboru kot tiste iz nasprotnega.« V tem smislu je seveda tudi nedavna ustanovitev Krščansko demokratske stranke prej v škodo desnici kot levici. »Pravzaprav je to, da NSi morda ne pride čez parlamentarni prag, največ, kar lahko nova stranka doseže, in ne bi se čudil, če je bil prav to namen ustanovitve. Brez lokalne infrastrukture in močnih osebnosti nova stranka dva meseca pred volitvami nima prav nobenih možnosti, da bi vstopila v državni zbor,« meni Makarovič. Dvomi tudi Pikalo: »Težko verjamem, da je avgusta, tako rekoč pred volitvami, mogoče kar koli narediti.« Sprašuje se, komu takšno drobljenje na desnici sploh lahko koristi, razen največji stranki, ki je že pobrala ogromno volivcev drugima dvema. »Volivci bodo zdaj še bolj množično odhajali k SDS.« Res pa je, pravi Pikalo, da Slovenci "padamo" na element novega, ker novo ni omadeževano in ne nosi bremena preteklosti. S precej večjo naklonjenostjo je ustanovitev nove stranke pospremil samostojni poslanec (nekdaj poslanec NSi) in nekdanji minister za delo Janez Drobnič: »Združevanje ljudi in ustanavljanje strank z namenom uresničitve nekih pričakovanj je v naši državi ustavna pravica. Očitno so nekateri presodili, da se njihova pričakovanja niso uresničila. Ali je to modro ali ne, bo pokazal čas, je pa to pogumno dejanje. Ali to pomeni krizo na desnici? Menim, da gre v Sloveniji za krizo vrednot, odgovornosti in medčloveških odnosov. Čaka nas še veliko dela. Sem pa prepričan, da Slovenija kot polnopravna članica EU ne bo imela obraza brez solidne krščanske demokracije. Izostanek krščanskega vidika pri odločanju in vodenju države nas je pripeljal v situacijo, v kateri smo ta trenutek.« Drobničeva naklonjenost novi stranki ne preseneča, če vemo, da je eden od tistih članov NSi, ki se najpogosteje omenjajo kot potencialni prestopniki v novo stranko. Žal Drobnič nima pedigreja, s katerim bi novo stranko ponesel čez parlamentarni prag. Edini, ki bi mu to pogojno lahko uspelo, je evropski poslanec, nekdanji kandidat na volitvah za predsednika države in nekdanji predsednik SKD Lojze Peterle. Toda ta naj bi vsaj za zdaj o morebitnem prestopu ne razmišljal.
A vodstvo NSi se je na ustanovitev nove stranke kljub temu odzvalo burno, celo grobo. Bajuk je namigoval, da naj bi za vsem stala levica oziroma kar sam Milan Kučan, ki je že v začetku devetdesetih let govoril o tem, kako Slovenija potrebuje žlahtno konservativno stranko. Spustili so se celo na osebno raven, nekdanjemu članu izvršilnega odbora NSi in nekdanjemu državnemu sekretarju na ministrstvu za delo, zdaj pa enemu od ustanovnih članov nove stranke Marku Štrovsu so očitali članstvo v komunistični partiji, ki ga je menda pred NSi zamolčal in s tem hudo kršil strankin statut. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila tragična. Štrovs je morda res bil član komunistične partije, toda za NSi je naredil več kot veliko drugih njenih vidnih članov. Med drugim je oblikoval strankino glasilo, po terenu marljivo ustanavljal občinske odbore in napisal strankin program. Ko so ga potrebovali, so ga kovali v zvezde. Ko je odšel, so ga v nič kaj katoliškodemokratični maniri poteptali kot cigaretni ogorek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.