Blišč in beda seksualnega turizma

Če želite uslužbenca ali uslužbenko v slovenski potovalni agenciji spraviti v zadrego, zastavite vprašanje, katere turistične destinacije poslovalnica priporoča strankam, ki po svetu potujejo izključno zaradi iskanja erotično eksotičnih doživetij in užitkov. Ni safarija, trekinga, raftinga ali bizarnega adrenalinskega športa v še tako zakotnem kotičku sveta, ki vam ga uslužbenec ali uslužbenka ne bi predstavila do najbolj mikroskopskih podrobnosti. Še več, dobili boste kopico katalogov, prospektov, cenikov, številk in kontaktov, iz katerih lahko razberete dodatne informacije za pravilno odločitev. Ko poizvedovanje odtava v neposredno bližino tistega, kar pojmujemo pod besedno zvezo seksualni turizem, postane bera odgovorov in predvsem izgovorov predvidljivo suhoparna. Pri tem velja poudariti, da večja kot je turistična agencija, manj boste izvedeli. In bolj kot je komercialno izpostavljena, prej vas bodo po uradnem postopku prijazno odslovili.
Drži, s posredovanjem tovrstnih informacij se pri nas očitno ne ukvarja nihče, kar je že na prvi pogled v opreki s strogo neuradnim podatkom, da vsako leto več kot 20.000 Slovencev in Slovenk redno ali občasno potuje v tujino zato, da bi koristilo seksualne usluge in storitve. Razpon destinacij je širok in pester: od avstrijskih svingerskih klubov in nemških FKK savn do kubanskih vil in južnoazijskih all inclusive hotelov s petimi zvezdicami. Šest oseb, od tega ena ženskega spola, je bilo pripravljenih spregovoriti za naš mali list. Pod pogojem, da ne bom omenjal njihovih imen ali služb in razkrival njihovih identitet. Samo eden med njimi je o vsem skupaj spregovoril popolnoma brez zadržkov. In zanimivo, nihče ni tako ali drugače pozabil poudariti, da na tem področju Tajska nima resne konkurence. Ampak o tem kasneje. Zdaj se bomo za hip vrnili k turističnim poslovalnicam.
To, da v slovenskih turističnih agencijah ne morete dobiti informacij glede krajev, primernih za seksualni turizem, ne drži povsem. Ne morete jih dobiti po uradni poti in v obliki razkošnih brošur, neuradno, ob kavici ali pivu, med tako imenovano individualno obravnavo stranke, pa lahko izveste marsikaj koristnega in zelo uporabnega. Tudi naslove in telefonske številke. V čem je potemtakem štos? »Zelo enostavno: naša agencija dela vse, od maturantskih izletov do ekskurzij po božjih poteh in potovanj v romarska središča. Predstavljaj si, da se jaz zdaj za vaš časopis v imenu naše turistične agencije razgovorim o možnostih seksualnega turizma, ti pa napišeš, da v tej in tej poslovalnici priporočajo te in te bordele ter te in te lokacije. S tem si ne bi naredil reklame, marveč gospodarsko škodo. Mnoge redne in ugledne stranke bi to lahko tolmačile kot posredovanje pri prostituciji in bi nemudoma prekinile sodelovanje z našo firmo,« so me podučili. »Težko boš našel slovensko poslovalnico, kjer bi o tem odkrito spregovorili za javnost. To je prva stvar, druga stvar, zakaj tega nihče ne oglašuje, pa je povsem praktične narave. Turistične agencije smo v celoti odgovorne za aranžmaje, ki jih ponujamo strankam. To pomeni, da gostu zagotavljamo, da se bo imel na dopustu fino in da ne bo imel nobenih sitnosti. Predstavljaj si, da gost na naše priporočilo obišče neko javno hišo in tam slučajno stakne triper, če ne še kaj hujšega. Kdo bo za to odgovarjal? Pazi, ljudje so te pripravljeni tožiti, ker so se v ''tvojem'' all inclusive hotelu prežrli do te mere, da jim je bilo slabo, oni pa vztrajajo, da je bila kriva pokvarjena hrana. Kaj bi bilo šele, če bi v okviru tvojega aranžmaja namesto eksotičnih doživetij domov prinesli eksotično spolno prenosljivo bolezen?«
Izvedel sem še, da tudi večina evropskih in ameriških agencij, ki odkrito oglašujejo potovanja s predznakom seksualnega turizma, v glavnem posluje prek spletnih strani in poštnih nabiralnikov. »Dokler stvari tečejo gladko, je vse v redu. Ko pa se kaj zalomi, se nimaš komu pritožiti in si prepuščen samemu sebi in lastni iznajdljivosti.«

Ženske (ni)so drugačne

Seksualni turisti na splošno niso na dobrem glasu. Politično korektna sredinska javnost, ki je že tradicionalno podvržena predsodkom in posploševanju, si pod izrazom spolni turist predstavlja grdega, starega, plešastega in debelega belca iz severozahodne Evrope, ki svojo osamljenost, posledico lastne introvertiranosti in zakompleksanosti, zdravi s stiskanjem ob mladoletna telesa v zatohlih lesenjačah jugovzhodne Azije, kjer je celo za njegovo povprečno evrsko plačo čisto vse na pol zastonj. Taka posploševanja so daleč od resnice in celo diskriminatorna, ugotavljajo na eni od nizozemskih agencij, ki svojim strankam omogoča raznovrstne aranžmaje z vključeno seksualno ponudbo po konkurenčnih cenah. »To je tako, kot če bi vse rejverje označili za narkomane, vse ljubitelje nogometa pa za huligane. Toda težko boste našli koga, ki bi povzdignil glas proti taki diskriminaciji. Celo levičarski politiki, ki se radi ponašajo s svojimi vsestransko liberalnimi svetovnimi nazori, bodo v tem pogledu popolnoma odpovedali.« Seksualnih turistov, ki ustrezajo zgornjemu opisu, je dejansko zelo malo, po nekaterih statistikah ne več kot pet odstotkov. Res pa je, da tak moški, še posebej, če se po eksotični rajski plaži sprehaja s štirideset let mlajšo lepotičko, prej pade v oči. Tudi srhljiva statistika, iz katere je razvidno, da je na svetu vsakih trideset sekund zlorabljen en otrok, ni v neposredni vzročni zvezi s seksualnim turizmom. Zaradi učinkovitejših prizadevanj pri omejevanju spolnih zlorab in pospešenega uvajanja mehanizmov, ki bi države razvitega sveta obvezali, da v svoje predpise vključijo določila o kazenskem pregonu svojih državljanov za zločine, storjene v tujini in povezane s spolnim izkoriščanjem mladoletnih oseb, je zanimanje za to sprevrženo obliko spolnega turizma naposled začelo upadati.
Zanimanje za seksualni turizem je vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja neprestano v vzponu, najbolj opazno pa je v tem času naraslo število seksualnih turistk, ki v nekaterih državah, na primer v Veliki Britaniji, na Švedskem in Nizozemskem, v Nemčiji, ZDA, Avstraliji in na Japonskem, predstavljajo kar petino populacije, ki svet raziskuje izključno z namenom odkrivanja novih spolnih pustolovščin. Ameriške statistike, ki se opirajo na raziskave Mednarodne organizacije dela (ILO) v okviru Organizacije združenih narodov, ugotavljajo, da je spolne usluge na tujem v zadnjih dvajsetih letih poiskalo skoraj 700.000 žensk iz tako imenovanega razvitega sveta. Po letu 2000 naj bi s tem namenom samo Jamajko obiskovalo več kot 80.000 žensk letno, povečini Kanadčank, Severnoameričank in Zahodnoevropejk. Pa Slovenke? »Mislim, da tovrstne statistike ne vodi nobena od naših turističnih agencij, upal pa bi si trditi, tudi glede na naše izkušnje, da Slovenk, ki s tem namenom potujejo na tuje, še zdaleč ni malo,« sklepa moj sogovornik iz turistične branže. Smo lahko bolj natančni? »Težko, sam ocenjujem, da jih je nekje med tisoč in dva tisoč.« Se pravi približno deset odstotkov vseh slovenskih seks turistov.
Seks turistke za razliko od seks turistov, ki masovno obiskujejo jugovzhodno Azijo, najraje zahajajo v dežele severne Afrike, se pravi v Tunizijo, Egipt in Maroko, v zadnjem času pa se v vrh najbolj zaželenih destinacij prebijajo tudi Kenija, Gambija in Gana. Z moškimi kolegi si delijo zanimanje za Dominikansko republiko in Kubo, kjer naj bi bile tovrstne usluge najkvalitetnejše. Razlika načelno obstaja tudi v splošni terminologiji: seksualni turizem je v glavnem moški adrenalinski šport, žensko iskanje erotičnih užitkov na tujem pa se ponavadi obravnava kot romantični turizem. Če na hitro preletimo trende v tako imenovanem romantičnem turizmu, vidimo, da v mednarodnem merilu poleg omenjenih držav visoko kotirajo še Španija, Portugalska, Italija, Grčija, Turčija in - Hrvaška, ki je, resnici na ljubo, z razpadom Jugoslavije izgubila velik del svojega \"romantičnega\" imidža. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila Jugoslavija pri \"osamljenih\" Evropejkah, pretežno Nemkah in Švedinjah, po priljubljenosti na drugem mestu (takoj za Španijo), sedaj pa jo najdemo šele v drugi polovici ženskim spolnim pustolovščinam prijaznih lokacij, prehitele pa so jo celo dežele severne Afrike. Mit o jugoslovanskih plačanih ljubimcih, tako imenovanih galebih - ki so, resnici na ljubo, gnezdili izključno na hrvaških obalah, najbolj množično v neposredni bližini Dubrovnika in Opatije - je počitnikovanju na jugoslovanski obali vse do izbruha balkanskih vojn dajal simpatično pozitiven erotični pridih. Spomnimo se, tipičen galeb iz zlatih let jugoslovanskega turizma je nosil svetla, najraje bela oblačila, ki so poudarjala njegovo zagorelo polt. Široko, a ne vulgarno razpeta srajca je odkrivala gosto poraščen toraks, na katerem je počivala debela zlata verižica s križcem. V sedemdesetih so bili del celostne podobe še brki a la Mišo Kovač, sončna očala Ray Ban in obvezna brisača, ležerno položena čez rame. Galeb jo je raztegnil na plaži in zleknjen, naslonjen na komolec ter obrnjen proti soncu, opazoval dogajanje in svoj plen. V akcijo je šel ležerno in nikoli vsiljivo, saj mu je bilo že iz prvega pogovora jasno, kakšne možnosti ima. Galebi so bili v vsakem trenutku in kjerkoli, na plaži, v trgovini, v restavraciji ali na sprehodu, pripravljeni priskočiti na pomoč turistkam ter jim nuditi raznovrstne usluge, vključno s spolnimi. Od klasičnih žigolov in moških prostitutk so se razlikovali po tem, da za spolne usluge niso zahtevali plačila, niso pa zavračali daril, s katerimi so jih zasipale zadovoljne turistke. Po letu 1991 pri naših južnih sosedih prevladuje mnenje, da so dalmatinski galebi ogrožena vrsta, ki ji zaradi premočne kune grozi skorajšnje izumrtje.

Jugovzhodna Azija z okolico

Po podatkih Mednarodne organizacije dela seksualni turizem na Tajskem ustvari celih petnajst odstotkov bruto domačega proizvoda. V deželi, ki ima dobrih 65 milijonov prebivalcev in kjer je prostitucija uradno prepovedana, redno ali občasno deluje več kot dva milijona prostitutk, ki v enem tednu zaslužijo več kot zdravnik ali visoki državni uslužbenec v enem letu. Več kot poldrugi milijon turistov, ki vsako leto obiščejo Tajsko, v državni proračun prispeva skoraj štiri milijarde dolarjev. V nasprotju s splošnim prepričanjem epicenter seksualnega turizma ni tajska prestolnica Bangkok, ki zna biti v tem pogledu pogosto neprijazna, draga in nevarna. Epicenter greha je Pattaya, obmorsko mesto neštetih peščenih plaž z dobrimi sto tisoč prebivalci, ki se nahaja kakih 170 kilometrov jugovzhodno od Bangkoka in kamor vas taksi iz glavnega mesta dostavi za 1.400 bahtov oziroma slabih 30 evrov.
Samo v Pattayi je iskalcem erotično eksotičnih pustolovščin na voljo preko 15.000 prostitutk. »Za razliko od mnogih centrov seks turizma po Evropi so tajska dekleta čista, prijazna, simpatična in ustrežljiva, za njihovo celodnevno spremstvo, ki razumljivo vključuje tudi seks, pa boste odšteli med 20 in 30 evrov,« razlaga izvedenec za Pattayo, ki se na različnih forumih predstavlja kot Alex Thai, na Tajskem pa vsako leto preživi dva do tri mesece. »Življenje na Tajskem je v primerjavi z življenjem v Sloveniji neprimerno ceneje. Dvajsetdnevni izlet v Pattayi me v povprečju stane približno 70 evrov na dan, v kar so vračunani vsi stroški, vključno z letalsko vozovnico, ki je pri vsem skupaj najdražja. Cene za povratno vozovnico se gibljejo med 750 in 900 evri. In da se razumemo, na Tajsko se ne gre šparat in škrtarit. To se počne doma. Za najdražje pivo v najboljših tajskih pubih in go-go barih boste težko odšteli več kot tri evre, za štiri evre pa lahko kupite toliko raznovrstne hrane in sadja, da tega v enem dnevu ne morete pojesti. Najem vile za petnajst oseb, z jacuzziji in bazeni vred, stane 2000 evrov na mesec, se pravi dobrih 130 evrov na osebo. Primerjaj za hec z ljubljanskimi najemninami. Nič čudnega, da na Tajskem živi in dela že več kot pol milijona tujcev. Sam osebno poznam dva Slovenca, ki sta tu odprla lokal z gostinsko ponudbo,« razlaga Alex Thai, ki se je na raziskovanje tajskih erotično eksotičnih lepot pred leti podal na lastno pest, oborožen zgolj z informacijami z interneta. Ki so pogosto zavajajoče. »Vendar to ni problem. Slej ko prej naletiš na našega človeka, ki te bo znal napotiti v pravo smer.«
Mnenja o Pattayji so kljub temu zelo različna. Seksualni turisti, ki premorejo več pod palcem, se je načelno izogibajo, kajti »to naj bi bila fukalnica za ameriške oborožene sile v tem delu sveta«. Več mondenosti, tudi seksualne, naj bi ponujal Phuket, največji tajski otok v Andamanskem morju. »Turistični aranžmaji so malenkost dražji, cene za seksualne usluge pa so praktično enake tistim v Pattayji. V Pattayji je morda za odtenek bolj razgibano nočno življenje, za kar poskrbijo ladyboyi (transseksualci, ki jih tudi mnogi izkušeni seks turisti težko ločijo od žensk). Žur z ladyboyi je nepozabno doživetje, za seks pa ti ne znam povedati, ker me take reči ne privlačijo,« pravi moj drugi sogovornik in poudarja, da znajo biti ladyboyi v primerjavi s tajskimi prostitutkami neprimerno bolj pokvarjeni in ošabni. »Potrebujejo več denarja, da lahko vzdržujejo svoj imidž, in mnogi so na koki. Nočem posploševati, toda večkrat se mi je že zdelo, da me želijo na vsak način prinesti okoli. S tajskimi prostitutkami nikoli nisem imel takega občutka, pa čeprav se mi je že zgodilo, da so brez besed izginile iz sobe, medtem ko sem bil pod tušem, iz denarnice pa so mi pobrale točno toliko, kolikor sem jim bil dolžan, in niti evra več. V hotelih visoke kategorije je druženje s prostitutkami utečen posel. Na recepciji pustijo osebni dokument, ki ga ob odhodu dvignejo. Za vsak primer, če bi šlo kaj narobe. Pa ne gre. Doživel sem že, da me je receptor dvakrat poklical v sobo, ker sva se z eno od punc odločila podaljšati seanso za nedoločen čas, in me vprašal, če je vse okej.«
Med države, ki s pomočjo seksualnega turizma ustvari več kot deset odstotkov bruto domačega proizvoda, se uvrščajo še Indonezija, Malezija, Filipini, Dominikanska republika, Mehika, Barbados, Haiti, Jamajka, Indija, Šri Lanka in Kuba, kjer je k razcvetu seksualnega turizma največ prispeval zloglasni ameriški embargo, ki je državo pahnil v vsesplošno revščino in s tem utrdil Castrovo oblast.