31. 7. 2008 | Mladina 31 | Politika
Mehanizem okrepljenega sodelovanja
Bo res sprožil »Evrope različnih hitrosti«?
Z mehanizmom »okrepljenega sodelovanja«, principom odločanja, ki je vstopil v evropski acquis communautaire s pogodbo iz Nice leta 2000, lahko tretjina držav članic EU za dosego določenega cilja izbere lastno pot, vendar ta ne sme biti v nasprotju s cilji Evropske unije in držav članic EU, obenem pa mora biti »okrepljeno sodelovanje« odprto za vse ostale članice, če se mu želijo pridružiti. Ker gre za princip odločanja, kjer lahko pridejo bolj do izraza interesi posameznih članic oziroma skupine članic EU - četudi gre za zadnji izhod, ko Svet ugotovi, da »določenega cilja ne bo mogoče uresničiti v doglednem času« - so se ob samem sprejetju tega člena pojavljali pomisleki, ali ne bo nemara uvedba tega načela načela krhko zgradbo Evropske unije. Na to nevarnost je tik po vrhu v Nici, januarja 2001, v govoru v diplomatskem zboru opozoril tudi nekdanji predsednik RS Milan Kučan: »Mogoče je, da bi bili ob tem življenjska sposobnost in moč skupnosti odvisni od razmerja moči oziroma tega, koliko se bodo z interesi celote lahko identificirale najrazvitejše države. S tega vidika bi lahko formula okrepljenega sodelovanja postala mehanizem, ki bi objektivno prej krepil sodelovanje med izbranimi skupinami držav, manj pa težil k sodelovanju vseh članov pri določanju in uresničevanju koristi celote. Bo dovolj zagotovil, da to ne bo vodilo do ponovnih delitev v Evropi, do ponavljanja zgodovine?«
Vprašanje je vsekakor še vedno aktualno. Res pa je tudi, da evropske elite vedno, ko se Unija znajde v krizi ali ne ve, kako naprej, svarijo pred »Evropo več hitrosti«, evropske nacionalne elite pa jim pod nos molijo pravico do uporabe mehanizma okrepljenega sodelovanja. Da smo bili priče podobni retoriki in strahovom tudi ob neuspehu ratifikacije Pogodbe za Evropo 2005, je v svojem prispevku na posvetu o prihodnosti Slovenije pri pokojnem predsedniku dr. Janezu Drnovšku spomnila tudi predavateljica s Fakultete za družbene vede in direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja dr. Cirila Toplak. Opozorila je, da »Evropa več hitrosti ni koncept, ki bi se ga morali ustrašiti in ga a priori zavreči, zato ker zveni, kot da ni v skladu s temeljnimi načeli združevanja Evrope«, in dodala, da se »Evropa več hitrosti že dogaja na področju monetarne unije, Schengena, obrambne politike in prostega pretoka delovne sile. Prihajajoče nove članice se v večini strinjajo, da Evropa več hitrosti ni v interesu integracij, da pa se bodo potrudile biti v čelni skupini, če ne bo šlo drugače. Takšna stališča kažejo tudi na razlike v razumevanju koncepta Evrope več hitrosti.«
Bistveno vprašanje zato je, kako se bo novi princip odločanja uveljavil v praksi. Ali bo dodatno načenjal krhko tkivo evropske zgradbe ali pa se bo morda uveljavil kot progresivni dejavnik evropskega združevanja? Jürgen Habermas in Jacques Derrida sta, denimo, prepričana, da lahko prav z »okrepljenim sodelovanjem«, »trdo jedro« držav članic EU pripomore k vzpostavitvi legitimne skupne zunanje in varnostne politike. »Prihodnja evropska ustava ne more in ne sme dovoliti separatizma. Dajati usmeritev ne pomeni izključevati. Avantgarda 'trdega jedra' se ne sme utrditi kot 'Evropa v malem'; biti mora, kot že velikokrat poprej, predvsem pogonska sila. Četudi zgolj iz lastnega interesa bodo države, ki jim je ljubše tesno sodelovanje, pustile vrata odprta,« sta pred časom zapisala v nemškem časniku Spiegel.
Četudi bi nečlanice »trdega jedra« ob uveljavitvi tega mehanizma odločanja v evropski politiki negodovale, pa bi »okrepljeno sodelovanje« posameznih držav znotraj Evropske unije zagotovo pripomoglo k zmanjšanju kroničnega prepada med Evropsko unijo in nacionalnimi državami ter celotno Unijo prisililo k bolj produktivnemu načinu urejanja najtežavnejših vprašanj. Toda pričakovanje dr. Toplakove, da bo »prvi poskus 'okrepljenega sodelovanja' v praksi zadeval davčno politiko, ki je ob sociali, kriminalnem pravu, zunanji politiki in obrambi največji problem soglasnega odločanja in predstavlja največjo nevarnost paralize EU,« se žal niso uresničila. Morda pa bo »okrepljeno sodelovanje« rodilo več uspeha v harmonizaciji evropske zakonodaje in pravne prakse na področju zakonske razveze, ki ni nepomemben problem, če vidimo za njim ljudi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Ločitve po evropsko
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.