Jure Aleksič

 |  Mladina 26  |  Družba

Vsa glasba tega sveta na zapestni uri

Gerd Leonhard, medijski futurist

/media/www/slike.old/mladina/intgerd_leonhard_bpet_copy1.jpg

© Borut Peterlin

Gerd Leonhard je po poklicu medijski futurist, kar pomeni, da podjetjem svetuje, kako se čim bolje prilagoditi pobezljanim trendom medijske industrije. Za svoja predavanja zaračunava po par tisoč evrov, zraven pa pošlje še par strani zelo preciziranih zahtev, od taksija na letališču do minimalno znosne kvalitete hotela. Kljub temu mu uspe malega človeka v občinstvu med svojo fascinantno prezentacijo prepričati, da je na njegovi strani. Edini problem zna biti, da se počuti ob njegovi brzostrelni viziji naslednje etape internetne revolucije tridesetletnik boleče pradavnega, povprečni štirideset-letnik pa bi utegnil pomisliti na evtanazijo. Po rodu je iz Švice, vendar je dolga leta živel v ZDA, zadnje čase pa je poslovno aktiven tudi v Aziji. Po toplo sprejeti The Future of Music je pred izidom njegova naslednja knjiga, mnogo širše zastavljena The End of Control. Gerd je visok in vedno nasmejan prerok novih ekonomskih imperijev, v katerih bo prva in najpomembnejša komoditeta naša pozornost. Edino, kar ni v medijski enačbi tretjega tisočletja niti malo eksplodiralo, je količina našega časa. Ob nezaslišanih možnostih prinaša nova doba tudi zelo realne pasti, a ugledni gost je tudi med svojim predavanjem na ljubljanskem Blogresu ponovil svoj osnovni kredo: namreč da ima neprimerno raje znatne nevarnosti odprtega sistema kot gotove pomanjkljivosti zaprtega.
Bi se strinjali, da mora biti danes človek res kar malo butast, da plačuje za downloadanje glasbe?
> Seveda. To se mi zdi tako očitno, da o tem sploh nima smisla kaj veliko razpravljati. Kmalu se bo začelo to zdeti ljudem tako bizarno in nesprejemljivo, kot če bi se jim tukaj v Cankarjevem domu zgradba spravila zaračunavati vodo na stranišču. Prej ali slej na tej najosnovnejši ravni ne bomo več plačevali z denarjem, temveč s svojim časom. S svojo pozornostjo.

Prepričani ste, da živimo v obdobju prehoda med osnovnimi marketinškimi paradigmami. Da se pravkar rojeva nekaj povsem novega, kar bo dominiralo naslednjim par generacijam, tako kot je sistem neposrednega oglaševanja nam.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jure Aleksič

 |  Mladina 26  |  Družba

/media/www/slike.old/mladina/intgerd_leonhard_bpet_copy1.jpg

© Borut Peterlin

Gerd Leonhard je po poklicu medijski futurist, kar pomeni, da podjetjem svetuje, kako se čim bolje prilagoditi pobezljanim trendom medijske industrije. Za svoja predavanja zaračunava po par tisoč evrov, zraven pa pošlje še par strani zelo preciziranih zahtev, od taksija na letališču do minimalno znosne kvalitete hotela. Kljub temu mu uspe malega človeka v občinstvu med svojo fascinantno prezentacijo prepričati, da je na njegovi strani. Edini problem zna biti, da se počuti ob njegovi brzostrelni viziji naslednje etape internetne revolucije tridesetletnik boleče pradavnega, povprečni štirideset-letnik pa bi utegnil pomisliti na evtanazijo. Po rodu je iz Švice, vendar je dolga leta živel v ZDA, zadnje čase pa je poslovno aktiven tudi v Aziji. Po toplo sprejeti The Future of Music je pred izidom njegova naslednja knjiga, mnogo širše zastavljena The End of Control. Gerd je visok in vedno nasmejan prerok novih ekonomskih imperijev, v katerih bo prva in najpomembnejša komoditeta naša pozornost. Edino, kar ni v medijski enačbi tretjega tisočletja niti malo eksplodiralo, je količina našega časa. Ob nezaslišanih možnostih prinaša nova doba tudi zelo realne pasti, a ugledni gost je tudi med svojim predavanjem na ljubljanskem Blogresu ponovil svoj osnovni kredo: namreč da ima neprimerno raje znatne nevarnosti odprtega sistema kot gotove pomanjkljivosti zaprtega.
Bi se strinjali, da mora biti danes človek res kar malo butast, da plačuje za downloadanje glasbe?
> Seveda. To se mi zdi tako očitno, da o tem sploh nima smisla kaj veliko razpravljati. Kmalu se bo začelo to zdeti ljudem tako bizarno in nesprejemljivo, kot če bi se jim tukaj v Cankarjevem domu zgradba spravila zaračunavati vodo na stranišču. Prej ali slej na tej najosnovnejši ravni ne bomo več plačevali z denarjem, temveč s svojim časom. S svojo pozornostjo.

Prepričani ste, da živimo v obdobju prehoda med osnovnimi marketinškimi paradigmami. Da se pravkar rojeva nekaj povsem novega, kar bo dominiralo naslednjim par generacijam, tako kot je sistem neposrednega oglaševanja nam.

Kdo pa? Če prav razumem, bo po vašem to marketinški establišment?

Radio je bil kdaj ilegalen?

Med predavanjem ste navrgli misel, da so nekateri teoretiki prepričani, da imamo danes 'marketing' čisto samo zato, ker tako dolgo nismo imeli interneta.

Ampak to se mi sliši kot precej dobra stvar!

Kaj pomenijo vsi ti trendi za samo kvaliteto medijskih vsebin, ki bodo na voljo?

Se po vaših svetovalskih izkušnjah velika podjetja danes bojijo prihodnosti?

Je pa res, da cerkev nima več tako totalne kontrole kot v dobrih starih časih ...

V vašem predstavitvenem rezimeju za današnjo konferenco med drugim piše, da ste glasbeno industrijo označili kot 'potrjeno disfunkcionalno' ...

Dejali ste, da bomo imeli lahko čez dve, tri leta čisto vso glasbo, ki je bila kdaj posneta, na zapestni uri. Ni to vseeno malce preoptimistično? Mislim, s čisto tehnološkega stališča?

In za vse to bodo plačali Nike, Benetton in KLI Logatec. Šarmantna vizija, nič ne rečem. Če prav razumem, razmišljate celo v smer, da bodo začeli sčasoma plačevati nam, da si downloadamo glasbo in filme in igre, nam bodo pa zato začeli zaračunavati luksuz zasebnosti?

Prihodnost reklam je, kolikor spremljam, itak v mikro targetingu. Torej se kmalu vse ne bo več vrtelo okrog nerodnih amorfnih gmot tipa 'vsi gledalci televizije', temveč se bo posebej napadalo skrbno raziskane mikro skupine potencialnih entuziastov, recimo 'ljubitelje BMW-jev, ki so poleg tega ljubitelji klasične glasbe in trpijo za luskavico' ali 'etnično ponosne gospodinje, ki sovražijo vrtne palčke'.

gets?

Okej, ampak to še ne pomeni, da ni lahko.

Je Google zlo? Vprašam zato, ker poznam par zelo pametnih ljudi, ki tako mislijo ...

Ki se bistveno loči od nove inkarnacije Microsofta?

Vi osebno mu zaupate?

Kaj pa mislite, da se bo zgodilo s knjižno industrijo? Kaj čaka založnike tako skrajno old-skool tehnologije, kot je papir?

Torej so v zelo podobnem položaju kot glasbena industrija?

Med predavanjem ste rekli, da je danes dokazano dejstvo, da ti prodaja fizične knjige poskoči, če jo najprej objaviš kot pdf ...

Je vse to dobro ali slabo za samega pisca?

Če se vrneva h glasbi in filmom: zakaj se mračnjaki starega zaprtega sistema niso bolj borili za njegovo ohranitev? Zdaj je nemara res prepozno, ampak zakaj se niso bolj zagrizli pred petimi leti, ko bi se dalo še marsikaj narediti? Prepričan sem, da bi bile sile nazadnjaštva in kontrole lahko zauzdale celo tako žlahtno divjaštvo, kot je internet, če bi ta cilj le označile za svojo prioriteto …

Če smo že pri tem, kaj je zdaj kar naenkrat s to Francijo? Kar naenkrat se je začela profilirati kot nastajajoči hudobni imperij legalističnih pogromov nad e-skupnostjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.