Dr. Lev Kreft, marksist

Z dr. Levom Kreftom, profesorjem estetike na ljubljanski Filozofski fakulteti in direktorjem Mirovnega inštituta, smo se pogovarjali o tem, kako globoka je trenutna kriza kapitalizma. Dr. Kreftu ni bilo niti v najbolj težavnih časih težko priznati, da je bil marksizem njegovim intelektualnim razmislekom v podporo in bil izhodišče zanje. V tej intelektualni drži je izstopal tudi takrat, ko so desni intelektualci starega bradača pribijali na križ, mnogi levi misleci, ki so uporabljali njegove metode, pa so jih sramežljivo in s profesionalnega vidika pogosto tudi nepošteno prikrivali. Kreft je leta 2002 s podporo ZLSD kandidiral na predsedniških volitvah, danes pa v stranki, ki jo vodi Borut Pahor, nima več nobene funkcije.

Svetu v soočanju z globalno krizo ne uspeva najti pravih zdravil zanjo. Mnogi intelektualci so prepričani, da odgovora na izzive sodobnega sveta niso sposobni dati ekonomisti in pravniki, ampak predvsem filozofi in sociologi.

> Če bi šlo le za krizo, ki je tako ali drugače periodična značilnost prodornih sistemov, kakršen kapitalizem zanesljivo je, bi bilo pravzaprav krasno. V tem primeru bi bilo pač nekaj žrtev, vendar bi se čez nekaj let izkopali iz krize in vse bi šlo spet naprej. Takšna je namreč temeljna zakonitost razvoja in delovanja revolucionarnega sistema kapitalizma. Tisto, česar nas je lahko strah, je sum, da ne gre za običajno krizo, ampak za epohalne spremembe, kajti sistemu z dolgo dobo, čemur pravijo ekonomisti kondratieffovski dolgi valovi, se čas morda izteka. Če je to tako, bo treba pravzaprav izumiti nove oblike urejanja življenja, saj gre po mnenju filozofov in sociologov, med njimi naj omenim Immanuela Wallersteina, Ulricka Becka ali pa pokojnega Pierrea Bourdieua, dejansko za več kot le običajno krizo.

Toda te spremembe zahtevajo širšo refleksijo o delovanju obstoječega sistema?

> Tudi zato se na prizorišče vrača politična ekonomija, hkrati pa prihaja tudi v ekonomski znanosti do novih premislekov, kjer ni v ospredju le ustvarjanje bogastva in dobička, se pravi ekonomija kot veščina, spretnost in obrt, ampak gre tudi za refleksijo o delovanju obstoječega sistema. Do sprememb prihaja tudi v pravni filozofiji, saj prestopa običajna razlaganja delovanja norm in postopkov za sprejemanje teh norm, in si zastavlja vprašanje in dvom o tem, ali lahko pravni sistem, kot je vzpostavljen, vzdrži vse mogoče pritiske in ali lahko ohranimo pravno državo kot okvir, ki je vendarle predvsem vezan na nacionalno državo. Zdi se mi, da vse te vede vendarle na neki način segajo do roba same ureditve, ki vlada v svetu, in zato postaja njihova vloga pomembnejša, kot bi jim jo lahko pripisali. Mislim, da pravniki in ekonomisti danes bolj kot o tem, kako dosegati večji dobiček, razmišljajo o mejah sistema, ki temelji na dobičku. To se mi zdi velika sprememba.

Sliši se, tako pravi tudi Wallerstein, da bo kapitalizma konec v petdesetih letih.

> Vemo, kaj se zgodi s tistim, ki se stalno dere »volk gre«. Na koncu mu nihče več ne verjame. Da bo kapitalizma konec, je bilo rečeno že tolikokrat, da danes glasnikom takšnih vesti nihče več ne verjame in ne prisluhne. Nekaj znakov o »koncu kapitalizma« pa lahko zaznamo, če začnemo z ekološko krizo ali pa s tem, da imamo danes svetovni sistem brez konkurence, tudi brez politične konkurence, skratka, da ni alternative. Kar pomeni, da kapitalizem ne deluje, kajti brez konkurence in alternative ne more kvalitetno delovati. Seveda je znakov, da utegne biti kriza globlja, kot pa upamo, da naj bi bila, veliko.

Toda odgovorov niso sposobni dati neoliberalci in ne levičarski misleci, kar jih je še ostalo.

> Večinoma se vsi zelo izogibajo temu, da bi ustvarjali in ponujali projekcije za prihodnost. Poleg tega je politična levica še vsa vpeta v t. i. tretjo pot, se pravi v »nekaj vmes«, o možnosti konca tega reda pa ne razmišlja tudi zato, ker se v tem redu levica dobro počuti, saj je konec koncev njegov otrok. Tu ne mislim na komunistično levico, ampak govorim o socialdemokratski, reformistični levici, ki je ves čas na tretji poti, že od svojega nastanka na začetku 19. stoletja, in dejansko razmišlja o možnosti, kako bi se dalo izmuzniti iz vsega tega. Zato ima tudi svoje argumente, saj so alternative vse po vrsti eksplozivne, težavne, tvegane, in dokler ni nujno oditi na to tvegano pot - na to pot pa se je v prejšnjem stoletju nekajkrat že šlo -, si vsak želi, da bi šel ta kelih mimo njega. In če je mogoče, biti »nekje vmes«, izmuzniti se tej krizni situaciji, to je pozicija levice.

Pa je to dobro?

> Če bi se dalo to nekako mirno preplavati in preživeti, bi bilo seveda idealno. S tem, da bi bilo to idealno, se seveda strinjam, mislim pa, da levica izgublja veliko verodostojnosti prav zaradi tega, ker se od nje pričakuje, da je sposobna misliti in podati refleksijo obstoječega stanja; ne konca tega kapitalizma, pač pa, da je sposobna misliti, do kod seže ta red s svojimi pravili in načini življenja. In bi morala biti sposobna misliti onkraj njega samega, če hoče biti kritična. S tem, ker se levica tega boji, veliko izgublja in v tem je, tako menim, tudi njena največja hiba.

... hkrati tudi ni bila sposobna artikulirati protiglobalizacijskega sunka v svetu iz začetka tega desetletja, kar bi bilo lahko sprejela kot svoje normalno politično torišče.

> Dogajanje in premisleki, povezani s protiglobalizmom, so zanimivi. Tudi zato, ker ne gre za močno gibanje samo po sebi, ampak sta ga naredila pomembnega velikanski strah pred njim in tudi nesorazmerna uporaba sile nad demonstranti. Ta nezmernost pa kaže, da že tako majhne pobude, ki bi omogočale misliti o koncu nekega svetovnega reda, tisti, ki imajo moč in oblast v rokah, sprejemajo z velikanskim strahom. Zanimivo je, da politična levica, komunistična in socialdemokratska, antiglobalizma ni pograbila za svojega, medtem ko so se v nekaterih svetovnih gospodarskih forumih in v mednarodnih finančnih institucijah, povezanih z vladajočimi centri moči, prav zaradi njega zelo kritično zazrli v svoje početje. Čeprav so odklonili gibanje, so priznali, da obstaja vrsta argumentov, denimo o neenakomernem razvoju, o še vedno zelo izkoriščevalskem razmerju med svetovnim severom in jugom, med vzhodom in zahodom, ki so vredni premisleka. To je vzela na znanje celo ena izmed najbolj osovraženih institucij, Mednarodna banka. To pomeni, da je, ne glede na moč antiglobalizma, njegove postulate bolj sprejela uveljavljena kapitalistična oblast kot nujnost za premislek. To velja zlasti za tisto oblast, ki je prisiljena misliti globalno, ker globalno deluje, politična levica pa je še vedno ujeta v nacionalne države in ni sposobna videti prek njenega roba tudi zato, ker je ujeta v prepričanja, da mora nekako za silo ohranjati državo blaginje.

Kaj je torej levica v političnem in filozofskem smislu? Je za komunistično levico nekaj veljala le revolucija?

> V nemirnih časih je za levico revolucija prvo geslo. Pri tem pa je treba vedeti, da je bila vse do ruske revolucije, vse do Lenina, revolucija nekaj, kar se zgodi, ne pa nekaj, kar partija ustvarja s prevratniško, zarotniško in podobno dejavnostjo. Zgodi pa se zato, ker so zakoni samega kapitalističnega delovanja takšni, da izzovejo revolucijo. Vendar je že zelo zgodaj nastala tista levica, ki je danes v svetu absolutno prevladujoča, to je reformistična levica, ki je videla v revoluciji preveliko tveganje ne samo za levico, ampak za obstoj nacionalnih družb, danes pa verjetno že kar celotnega človeštva.

Potemtakem je danes naivno pričakovati, da bi dobile množično podporo politične sile, ki bi se zavzemale za revolucijo?

> Sam sem zrasel v obdobju po revoluciji v tej deželi in moja generacija, kolikorkoli so nas futrali z vsemi možnimi gesli, je videla revolucijo v dvojni vlogi. Po eni strani smo videli revolucijo v tem, kar so naredili že naši predhodniki - česar jim seveda ne smemo priznati do konca, saj drugače za nas nič ne ostane - po drugi strani pa smo vedeli, da je revolucija preveliko tveganje za nove generacije, da bi z njo spreminjali sistem. Konec osemdesetih let smo vsi mislili na to, da je treba družbene spremembe opraviti brez revolucije in brez prevelikih žrtev, kar je Sloveniji na srečo dejansko uspelo. To pa ne velja, kar je treba vedno poudariti, za preostali del nekdanje skupne države. Danes zavzemanje za revolucijo torej ni temeljna oznaka levice, prav tako pa je ne določa zavzemanje za razred, saj razredni način razmišljanja o globalni strukturi današnjega sveta, pa četudi gre zgolj za razčlembe v okviru teritorija nacionalne države, ne prinaša pravih vpogledov v delovanje sodobne družbe in zato na teh temeljih ni mogoče najti odgovorov na sodobne izzive.

Kje je ločnica med levico in desnico na političnem prizorišču?

> Če politična levica ni več takšna in tista, kot je bila včasih, kasneje pa ji tudi ni uspelo ustvariti novega alternativnega programa družbenega razvoja, pa to ne pomeni, da levice ni. Oznaka levica izhaja iz razporeda političnih sil in levica je pač vedno levo od centra. To pomeni, da v tem relativističnem smislu levica vedno obstaja, a v absolutnem pomenu lastnega programa, izrazito različnega od drugih, ne obstaja niti več na razrednih kriterijih, kar je po svoje logična posledica dejstva, da nimamo več opravka z razredno družbo. A tudi za konservativne stranke ni mogoče brezpogojno trditi, da so stranke kapitala, saj tudi te pogosto populistično gradijo ravno na solidarnostnih in socialnih vrednotah, vendar na način, ki je seveda izrazito desno populističen, saj vključuje denimo sovraštvo do različnih manjšin, odpor do migracij, do migrantov, azilantov, etničnih manjšin in tako dalje. Se pa prav tako zavzema za državo blaginje, vendar le »istorodce«. In levica včasih ni tako daleč od tega, kot se na videz zdi.

Če pa pogledamo Latinsko Ameriko, ki je vse bolj »okužena« s socialističnimi idejami in jih tudi prakticira, se pozicija levice kaže v drugačni luči, mar ne?

> Latinska Amerika se je prva izvlekla iz kolonializma in tam so se zelo zgodaj začele temeljite debate o postkolonialni identiteti. Nekaj zahodnega pogleda se seveda drži tudi Latinske Amerike, pa naj gre za izposojanje sovjetskega modela ali pa izposojanje zahodnoevropskega socialnega modela. Tisto, kar je bistveno, pa je ta hibridnost, odprtost za vse mogoče kombinacije, ki je za sodobno sceno bolj značilna kot pa neke čisto levičarske pozicije. V Latinski Ameriki ni noben problem - kar vemo že dolgo, saj (za) to skrbi katoliško cerkev - katoliškega krščanstva najbolj izvirnega tipa, najbolj strastnega tipa vernosti, kakršnega v Evropi skorajda ni več, povezati z revolucionarnimi socialnimi pogledi. Druga kvaliteta pa je v tem, da tako dolga debata o položaju dežel, ki so se izvlekle iz kolonializma v Latinski Ameriki, omogoča preseganje nekaterih omejitev, ki so značilne za postkolonialno držo drugod. Tu mislim predvsem na, od Edvarda Saida dalje, rahlo žalobno postkolonialno držo, ki jo zaznamuje razkorak med iskanjem avtentičnosti tam, kjer je ni mogoče najti, in zavedanjem pripadanja zahodnosti, ki je ne maramo. To je pozicija, ki je v Latinski Ameriki presežena.

Kako jim je to uspelo?

> Uspelo jim je zato, ker so se odločili na levici, pa tudi sicer v družbah, nasloniti na predkolonialno izročilo. V začetku 20. stoletja je bilo na voljo več možnosti. Prva je bilo špansko-portugalsko izročilo, kar se je izkazalo za malce težavno zlorabiti, saj je bila špansko-portugalska kultura močnejša v Latinski Ameriki kot pa v Španiji in na Portugalskem. Tudi intelektualci, ki so jih pošiljali v Španijo študirat, so kmalu »pobegnili« v Pariz, v London, v Italijo in drugam. Druga možnost je bila v priključitvi k velikemu sosedu, ZDA, ki so že od konca 19. stoletja, z doktrino o Latinski Ameriki kot o svojem dvorišču, delovale kot nova kolonialna sila. Mehiška revolucija je vzniknila iz tega odpora in bila izrazito antikolonialna in hkrati radikalno socialna revolucija.
Iskanje izvirne poti razvoja v Latinski Ameriki je bilo dolgotrajno, a ga je na neki način zaznamovala tudi zavrnitev modela razvoja, ki ga je ponujala zahodnoevropska levica. Po drugi strani pa so ZDA s svojo neoliberalno gospodarsko politiko povzročile pravo katastrofo v deželah Latinske Amerike. Tudi zato so bili prisiljeni iskati svoja pota razvoja. In to iskanje je zelo pomembno, kajti dogaja se nekaj novega na levici, nekaj radikalnega, vendar ne v smislu nekdanje proletarske revolucije, ampak v razmišljanju, ki gre prek roba obstoječega globalnega sistema. Če se je antiglobalizem začel kot gibanje, pa je danes nujni način mišljenja o tem, kako na različnih koncih sveta odgovoriti na sodobne izzive.

V Pekingu se začenjajo olimpijske igre, Kitajska pa je postala njihova gostiteljica kljub opozorilom mednarodne skupnosti o kršenju človekovih pravic. Se Kitajska spreminja?

> Kitajska se zaradi olimpijskih iger ni in tudi ne bo spremenila, spremenile so se olimpijske igre. Če poslušate najpogosteje izgovorjeno frazo, ki jo ponavljajo tako kitajski organizatorji kot olimpijski komiteji: »Ne politizirajte olimpijskih iger!«, vam bo takoj postalo jasno, kaj je narobe: odločitev olimpijskega komiteja, da dodeli olimpijske igre Kitajski, je bila brutalna politizacija olimpijskih iger, najhujša po tem, ko so igre dodelili Hitlerjevi Nemčiji. Problem torej ni, da Kitajska ne spoštuje človekovih pravic in zatira Tibet, kajti to ni problem olimpijskih iger, ampak je trajni problem. Problem je, da je mednarodni olimpijski komite sprejel politično in politikantsko odločitev o dodelitvi olimpijskih iger Kitajski in s tem sam ogrozil verodostojnost lastnega gibanja.

Projekt družbenega razvoja Kitajske se uresničuje v enopartijskem sistemu, gospodarstvo pa deluje po zakonih prvotne akumulacije kapitala. Kaj dosti skupnega z levico pač nima!?

> Na Kitajskem ni več nobenega komunizma. Tudi Janez Janša bi morda rekel, da je tam manj komunizma kot pri nas. Tisto, kar nastaja na Kitajskem in nas mora skrbeti, sta avtoritarnost ureditve in avtoritarni kapitalizem. Ta pa ni značilen le za Kitajsko, ampak je doma tudi v Rusiji. Gre za režime, ki sicer ne bodo ustvarjali starih socialističnih gulagov, preganjali etničnih skupin in ne vem kaj, vsekakor pa bodo vzdrževali sistem trdega izkoriščanja brez demokratičnih svoboščin in človekovih pravic. Pravzaprav je to svojevrsten izziv tudi za zahod, saj se tudi tam kažejo težnje po avtoritarnem kapitalizmu, iz njega pa se napajajo politični populizmi vseh vrst.

Če je še v osemdesetih letih vse kazalo, da mednarodni forumi obvladujejo razmere v svetu, je danes podoba povsem drugačna. Je videti anarhična?

> Res je. Upravljanje globalnega sveta, ki danes poteka na stihijski način in na med seboj nepovezanih točkah, ki jih ni moč obvladati na demokratičen način, je seveda anarhija. To je tisto, čemur je Roza Luxemburg ob koncu nemške revolucije dejala coprniška anarhija. Se pravi, gre za anarhijo, kjer težko odkriješ, kdo je sprejel odločitev, s katero je kot metulj na Kitajskem zamahnil s krili, do potresa pa je prišlo na drugem koncu sveta. Ampak bistveno je to, kar daje upanje, da je mednarodna skupnost sposobna obvladovanja kriznih situacij, kar kaže njeno odzivanje v primerih naravnih nesreč, na katere se celo nacionalne oblasti niso sposobne ustrezno odzivati. Ni pa se ta skupnost sposobna odzivati na ekonomske katastrofe, ampak se jih zmeraj zelo prestraši. Če propade nekaj podjetij, ki se ukvarjajo z nepremičninami in nalaganjem delnic na prehodne pozicije najrazličnejših finančnih ustanov v ZDA, je to seveda globalno nevarno, vendar pa so to zadeve, ki se dajo zelo hitro urediti in preprečiti, saj je presežnega kapitala dovolj, da bi se te luknje zamašile. Ni pa moči, sistema in načina, da bi ob vsakem takem znaku preprečili v svetu globalen strah. Naj specialisti, finančniki in ekonomisti še tako razlagajo, da ni potrebe po strahu, je vse strah in na strahu se da graditi alternativa in ponuditi upanje.

Verodostojne mednarodne institucije bi bile takim zagatam kos. Je upanje zanje?

> Brez reprezentativnih ustanov na globalni ravni - ustanove pa so reprezentativne, ko so na neki legalen način izvoljene, ko uživajo verodostojnost, se pravi legitimnost v očeh velike večine ljudi po vsem svetu - bo težko. Danes jih ni, pa bi lahko bile. Drugi problem pa vidim na ravni nacionalnih držav, kajti v deželah z najdaljšo demokratično tradicijo je najmanjša stopnja zaupanja v predstavniške organe. Gre za kratke stike, saj ti organi ne morejo dobro delovati, če se ne povezujejo prek neposrednih demokratičnih mehanizmov s civilnodružbenimi gibanji, nevladnimi organizacijami vse do samih ekonomskih enot. Tu seveda ne gre za Kardeljeve misli o samoupravljanju, ampak za vprašanja, kako upravljati svoje življenje in delo ter kako zagotoviti socialno varnost in jo ohranjati, pri čemer pa bi bil dobiček drugotnega pomena. To je alternativni način gospodarjenja.

V vseh teh premišljanjih ima pomembno vlogo nacionalna inteligenca. Veliko ste se ukvarjali z vprašanji avantgarde na levici, mislim predvsem na področju kulture, kjer so bili pisatelji in pesniki nosilci luči o nečem novem, o bolj poštenem svetu in večji socialni pravičnosti. Bi lahko takšno vlogo pripisali tudi sedanjim generacijam intelektualcev?

> Za socialno pravičnost so se zavzemali večinoma modernisti. Pri nas je bil denimo Ivan Cankar, sicer socialdemokrat, zelo radikalen. Radikalni levici se je najbolj približal s svojim požarom v Hlapcu Jerneju. Medtem pa je umetniška avantgarda razmišljala o tem, kako ta svet postaviti na glavo ali ga celo razsuti. Umetniška levica je bila značilna po tem, da je vedno imela to svoje avantgardno krilo, ki je mislilo o koncu take kulture in umetnosti, kot ju je ustvaril režim in svet, skratka celotna dosedanja civilizacija. Iz tega konca je želela potegniti nekaj preporoditeljskega, kar pa je mogoče storiti le z razbijaškimi potezami avantgarde. Takšno umetniško avantgardo imamo pravzaprav tudi danes, saj v Sloveniji obstajajo socialno radikalne, globalno razmišljujoče, tudi globalno delujoče skupine posameznikov in posameznic. Seveda pa to ni radikalno avantgardna scena v političnem smislu, saj ni mogoče pričakovati, da bi avantgardisti prihajali iz vrst akademske inteligence. Umetniška avantgarda torej obstaja, vendar ne v državnih ustanovah.

Je pa na Metelkovi. Sami ste izjavili, da se tam odvijajo najbolj vrhunske razprave o vprašanjih današnje družbene biti. Kaj ste mislili s tem?

> V središču razprav na Metelkovi so vprašanja, ki si jih na drugih mestih ni mogoče zastaviti. Mislim tudi na tiste sklope vprašanj, ki si jih ne zastavljajo intelektualci v različnih forumih in v desnih intelektualnih krogih. Na Metelkovi pa je to mogoče, ker nima nobenih zamejitev, ker je tu vse možno. Metelkova je najbolj liberalni, urbani prostor v Sloveniji tudi v intelektualnem pogledu. Tu se razmišlja brez strahu, brez meja in s pogumom, ki ga akademski inteligenci pač manjka. Sicer pa je danes vse več radikalno kritičnega razmišljanja tudi na humanističnih fakultetah, ki se ne kaže več v demonstracijah kot leta 1968, ampak v študiranju in v sodobnem načinu razmišljanja, v ustvarjanju micelija, kot bi temu rekel pokojni prijatelj in kolega Taras Kermauner. To pa je povezano z ustvarjanjem civilnodružbenih mrež, stičnih točk in tudi v ustvarjanju artefaktov, dogodkov, performansov. Tega je vedno več. Če je v obdobju med letoma 1968 do 1972 demonstriranje študentov potekalo kot kažin, kot zabava, kot disko in veselica in bilo le za majhen del populacije politični izziv, je danes bistveno drugače. Metelkova, Rog in drugi prostori so tiste točke, kjer je možno tisto, česar na univerzi vendarle ni možno do konca početi. Tukaj dobijo ljudje znanje denimo na delavsko-pankerski univerzi, a ne študirajo za ocene in doseganje nazivov, ampak se izobražujejo na lastno pobudo in nato v razpravah soočajo poglede. To delovanje je bolj naporno kot pa organizacija demonstracij.

Po vašem pripovedovanju se zdi, da v Sloveniji obstaja naravno gojišče za politično levico, le potruditi se je treba.

> Tako enostavno pa spet ni. Sam nikdar ne skrivam, da sem član Socialne demokracije in se uvrščam bolj na levo v njej. Sem levica na levici, kar se mi zdi za levičarskega intelektualca prava pozicija. Prava politična levica pa so zame sindikati, ki so najbolj dovzetni za položaj, v katerem so zaposleni. Danes sindikati ne postavljajo v ospredje le mezd, ampak tudi druga vprašanja, povezana z delom in kakovostjo življenja. Uspelo jim je ustvariti neverjetno visoko raven solidarnosti med zaposlenimi v različnih sektorjih in tudi z upokojenci. Še bolj pomembno je, da se sindikatom ob bok postavijo vsa civilnodružbena gibanja v Sloveniji, takrat ko protestirajo ne le proti neoliberalnim, ampak celo proti neokonservativnim potezam vlade Janeza Janše. Ta koalicija sindikatov in gibanj se krepi in ni več le sindikalna, ampak politična koalicija. Seveda je vprašanje, ali bo sindikalnemu vodstvu uspelo to navezo vzdrževati in jo poglabljati, kajti le od te naveze je v Sloveniji mogoče pričakovati potencialno kvalitetno levico, ki bo sposobna politične stranke, ne glede na njihovo levo ali desno politično poimenovanje, pritisniti ob zid in doseči svoje.

Katera izmed strank pa ima največ posluha za zahteve »nove« politične levice sindikatov?

> Dokler niso na oblasti, se vsi dobrikajo. Sedanja opozicija s SD se bo pokazala, če pride do spremembe na volitvah. S pravimi argumenti, ki bi zahtevali spremembe, še ni prišla na dan in glavne argumente za spremembe daje s svojim vladanjem Janez Janša sam. Mnogo manj opozicija. Mislim, da politične stranke na levici, vključno s socialdemokrati, še ne vedo tega, kar sindikati že vedo. Ne vedo, kje je torišče spopada. Malo sem tudi pogledal programe, čeprav to berem še manj kot dnevne časopise, saj jih je težko brati, ampak hitro se opazi, da vse levičarske stranke začenjajo svoje programe s tem, da brez dobička ni socialnih pravic, da je treba podpreti kapitaliste in lastnike! To le dokazuje, da ne razumejo celote položaja. Ne razumejo, da je neoliberalizem propadel, da o tem govorijo v svetu že njegovi nekdanji nosilci. Ploščo je treba zamenjati, saj tudi kapitalisti sami zamenjujejo ploščo in se odpovedujejo neoliberalizmu. Kapitalist je brez predsodkov in zamenja mačko, če ne lovi miši. Naša levica, a tudi drugje ni drugače, pa je polna predsodkov in hoče nenehno dokazovati le, da ni nevarna za kapitaliste, in zmeraj znova prisega, da bo skrbela za njihove interese. Zato se srečujemo s paradoksalnimi situacijami, da populisti ponekod ponujajo program nove levice, socialisti pa zaradi predsodkov ne ponujajo nobene rešitve.

Vaša kritika leti na socialne demokrate?

> Seveda. So tudi tista stranka, ki lahko edina zmaga na teh volitvah. Če ne zmagajo oni, bo zmagal Janša. Tega pa si Slovenija več ne more privoščiti.

Se tudi vam zdi, da se slovenska politična scena oblikuje na levico in desnico po osi urbano-ruralno?

> Gre za dva različna pogleda o tem, kako naj bi v Sloveniji živeli ugodno in kaj je izobilje. Na eni strani imamo podeželski, izolacionistični, nacionalistični in, rahlo ali včasih tudi zelo, ksenofobno zaplotniški pogled, ki ga po mojem predstavlja tudi sedanja vlada s svojim »projektom« podeželske Slovenije. Na drugi strani pa imamo zelo močno urbano Slovenijo, saj so dejansko redke tako majhne pokrajine in ozemlja, ki imajo pravzaprav tri potencialna urbana središča. Tu je ljubljansko središče, ki je s svojo okolico že urbana cona, a jo skuša vlada zatreti s to čudno pokrajino, jo ločiti od okolja in ponovno narediti podeželje. Tu je Koper, a je v resnici celotna obala eno samo mesto, in tu je seveda tudi Maribor. Mislim torej, da je glavni problem slovenskega razvoja nekakšen dogovor o tem, kako podeželje in urbanost združiti. V praksi je to mogoče že danes, saj sodobna infrastruktura, prometna in informacijska, omogoča, da delaš kjerkoli in ob službi še obdeluješ svoj vinograd in tako živiš ideal slovenskega življenja. Ponuditi takšno življenje je v Sloveniji pravzaprav ideal države blaginje, zato je treba omogočiti povezavo urbanega okolja s podeželjem. V tem vidim, poleg drugih štosov v predvolilnem obdobju, kot sta tajkunstvo in privatizacija, glavni problem te vlade, saj je njena politika proti urbanosti v resnici največji problem razvoja države.

Torej gre za nekakšno regresijo v tradicionalizme?

> Seveda. Če pogledate samo v politiko ministrstva za kulturo v teh štirih letih, je to politika, ki popolnoma sodi v kulturno politiko za narodov blagor iz 19. in začetka 20. stoletja. To je dejansko regresivna politika. Ampak je regresivna tudi v tem smislu, da se dejansko vidi, da ne ustreza pravzaprav nobeni ustanovi, nobeni kulturi, nobeni zvrsti, vse na neki način omejuje in tlači. Ta kulturna politika ne ustreza niti kulturno intelektualni desnici, in sicer ji ne more ustrezati zato, ker je prav ona v Sloveniji razvila modernizem in avantgardo. Saj ni gradila zapečkarstva in podeželstva.

Na čem so profilirane slovenske stranke desnega političnega bloka? Se razlikujejo od drugih v zahodni Evropi? Sta Janez Janša in njegova SDS po vaših merilih desna stranka ali pa le stranka, ki ji gre za oblast?

> Gotovo demokratska stranka Janeza Janše pomeni desnico tudi v nekaterih tradicionalnih pomenih besede. Konec koncev, antikomunizem, za katerega danes nihče ne ve, zakaj je tako pomemben, pa reci-mo izenačevanje z belogardizmom, brez kakršnekoli zunanje pobude, govori o tem, da gre za precej konservativno grupacijo. To ne velja samo za to stranko, ampak za celotno desno grupacijo. Tega evropska desnica po drugi svetovni vojni ni poznala. So poteze, ki bi potencialno bolj sodile na postsocialistično, populistično desnico in k nekaterim skrajno desničarskim strankam v Evropi, saj ima Janševa demokracija, ob vseh spremembah, ki jih je doživela, tudi trajno »vrednoto« v sovraštvu do Neslovencev in do drugih manjšin. V tem smislu je izrazito nesodobna in neevropska.
Hkrati pa je glavna značilnost te stranke osebnost Janeza Janše in temu gre po mojem pripisati značilne poteze te stranke in tudi izrazito agresivnost, s katero deluje, ko je v opoziciji ali pa na oblasti. To seveda onemogoča, da bi slovenska desnica vzpostavila ne tisto plemenito Kučanovo, ampak pravo populistično pozicijo. To v resnici ni populistična stranka, saj deluje nevarno in agresivno celo za tiste volivce, ki jo volijo. Vsem vnaša malo strahu, saj ne veš, kaj lahko od nje pričakuješ. Sposobna je skrajnih potez in imeti takšno stranko predolgo na oblasti je prenevarno. Na zahodu se nihče ne boji desnih strank, kajti od njih ne pričakujejo ekstremnih potez, prej obstaja bojazen pred strankami levice.