Državna tiskovna agencija

Zunanji minister Dimitrij Rupel neizmerno rad deli svoje misli o medijski krajini v Sloveniji. A če je v času vladnega »uravnoteženja« medijev medijskim lastnikom vehementno grozil, da bi morali temeljito razmisliti, »ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah«, je konec julija v Reporterju potarnal, da menda trenutno spet nihče ne poroča več prijazno o Janševi vladi. »Če zanemarimo podrobnosti, imamo danes opraviti z medijsko situacijo, ko večina medijev navija za opozicijo in obtožuje, pogosto tudi blati vlado. Ta nima kontrole v nobeni medijski hiši, posredno bi lahko vplivala le na nacionalno RTV,« je analiziral minister.
Ruplova trditev je vsekakor zanimiva, a ne le zato, ker ponavlja že dobro znano retoriko vladnega boja proti tajkunom, temveč tudi zato, ker je minister mirno spregledal najmanj en medij, na katerega ima vlada lahko še kako velik vpliv. Res je sicer, da ta medij morda ni tako zanimiv kot RTV, ki doseže skoraj celotno populacijo, ali kot časnika Delo ali Večer, dva od treh dnevnikov z največjo naklado v državi. Kljub vsemu pa gre za medij izjemnega pomena. Slovenska tiskovna agencija (STA) je namreč medij, ki ga pri poročanju povzema cela vrsta drugih medijev. Ne le domači, temveč tudi tuji.
Pomena STA se je, kot kaže, zavedala tudi sedanja vlada, ki ima kot njena 100-odstotna lastnica pravico do imenovanja direktorja agencije. Tej pravici se Janševa vlada namreč ni odpovedala. Zgodba je znana. Sredi lanskega maja je završalo, da je bila agencija prisiljena med dnevnimi novicami v integralni verziji objaviti drugo vmesno poročilo vladne komisije, ki je preiskovala dogajanje v Sovi, čeprav še nikoli prej (niti kasneje) ni objavila kakšnega dokumenta v novinarsko neobdelani verziji. Objavo dokumenta je od uredništva zahtevala takratna direktorica STA Lidija Pavlovčič, na katero naj bi bili pritisnili iz kabineta predsednika vlade Janeza Janše, sicer naj bi ji bili zagrozili celo z izgubo zaposlitve. Sledil je novinarski protest, Pavlovčičeva je odstopila, končalo pa se je z novim vladnim posredovanjem. Vlada je za novo direktorico STA izbrala Alenko Paulin, ki je bila takrat »slučajno« zaposlena v kabinetu predsednika vlade, v preteklosti pa je bila pomembna članica SDS. Agencija je kmalu zatem dobila tudi novega odgovornega urednika, saj je Nadjo Podobnik zamenjal Borut Meško. Proti njegovemu imenovanju je glasovalo 88 odstotkov novinarjev STA, ki so se udeležili glasovanja, a njihovo mnenje ni obvezujoče.
Novo vodstvo se je lotilo temeljite reorganizacije tiskovne agencije, ki pa naj bi bila tako temeljita, da je bilo med dolgoletnimi sodelavci STA slišati, da razmere v agenciji sicer nikoli niso bile idealne, takšnega organizacijskega in kadrovskega kaosa pa vseeno še ni bilo. Vse več nezadovoljstva je bilo tudi zaradi konkretnih uredniških odločitev. Nekatere vesti so po objavi na internetu doživele na prvi pogled naročnikom nevidne popravke, čeprav se v preteklosti v že objavljene prispevke niso vtikali, temveč so opozorili na napako in poleg opozorila o napaki objavili točno vest. Nekateri članki so bili objavljeni z nekajurno zamudo, recimo vest o peticiji proti cenzuri in političnim pritiskom v slovenskih medijih. Že objavljen povzetek komentarja časnika Finance, v katerem je pisalo, da bi bila za predsednika vlade najboljša marketinška poteza, če bi v letu volitev njegova partnerica rodila, je bil umaknjen iz objave. Umik povzetka komentarja naj bi bila zahtevala direktorica Paulinova, čeprav to ni v njeni pristojnosti.
Že od lani je bilo slišati, da naj Paulinova pravzaprav ne bi držala v rokah le poslovnega dela agencije, temveč tudi uredniškega. Navsezadnje je razloge za imenovanje obeh namestnikov odgovornega urednika, za katera Meško pravi, da ju je imenoval sam, novinarjem predstavila kar direktorica. Ko je novinarski aktiv ob prvi takšni predstavitvi, preden je bil za urednika notranjepolitične redakcije imenovan Uroš Urbanija, Meška vprašal, zakaj razloge za njegovo imenovanje novinarjem ni predstavil sam, kar bi bilo bolj higienično, je odgovoril, da je bil takrat na dopustu in da mu je direktorica pač pomagala. Enako mu je bila, kot kaže, v pomoč tudi pri imenovanju drugih urednikov.

Rumeni kartoni

Zdaj na STA spet vre. Tokratni zaplet se je začel pozno spomladi, ko je bilo zastopstvo novinarjev STA, kakor imenujejo tamkajšnji novinarski aktiv, obveščeno, da naj bi direktorica agencije več novinarjem izrekla opomine pred redno odpovedjo delovnega razmerja. Obvestili so ga tudi, da naj bi vodstvo novinarjem posredovalo navodilo, naj svoje poročanje o političnih temah osredotočijo na SDS in SD. Da bi preverili očitke, so odgovornemu uredniku Mešku poslali nekaj vprašanj, v vednost pa so jih poslali tudi njegovima pomočnikoma in direktorici. Paulinova je nemudoma na več kot 140 elektronskih naslovov vseh sodelavcev STA poslala sporočilo, v katerem je vprašanja označila za hude obtožbe in zahtevala, naj razkrijejo svoj vir. Meško je vodji zastopstva novinarjev odgovoril z vročeno pošiljko. Nenavadno je le, da so, kot kaže, iste odgovore na tedniku Reporter prejeli dan pred njim, saj so ga klicali za odziv nanje.
Medtem se je izkazalo, da ni dokazov glede tega, da naj bi bila izdana sporna uredniška navodila glede spremljanja političnih strank, zato je zastopstvo STA-jevih novinarjev sprejelo mnenje, da te informacije nima za verjetne. Tudi Meško je ta očitek zavrnil. Glede kaznovanja novinarjev pa je povedal, da je direktorica dvema novinarjema res izrekla opomin, in sicer zaradi administrativnih zadev, saj naj bi sporočila napačno število opravljenih delovnih ur.
Če bi v teh primerih lahko še razumeli, zakaj je novinarja sankcionirala Paulinova, pa tega ni mogoče razumeti v naslednjem primeru. Paulinova je namreč enemu od teh dveh novinarjev, ki kot dežurni urednik ni želel objaviti vesti, v kateri predstavnik domobranske organizacije Nova slovenska zaveza Justin Stanovnik govori o tem, kako se je v Kočevskem rogu zgodil zločin nad celotnim narodom, in je njeno objavo prepustil odgovornemu uredniku, izrekla tudi opozorilo. Meško pravi, da je do tega prišlo, ker naj bi dežurni urednik s tem »opravil cenzuro, ki je neprofesionalno in neetično dejanje ter v nasprotju s pravico javnosti do obveščenosti«. V zastopstvu novinarjev STA pa so prepričani, da ni šlo za to. »Morda dežurni urednik res ni ubral prave poti in bi moral novinarju povedati, zakaj natančno vest ni bila sprejemljiva, ter o tem obvestiti področnega urednika in odgovornega urednika, a če vsebinsko ni ravnal prav, bi moral v skladu z zakonom o medijih pri izdajanju opomina zoper njega sodelovati odgovorni urednik. Ta pa je v odgovoru na naša vprašanja zapisal, da je bil le obveščen o tem, da je opomin novinarju izrekla direktorica, ki za vsebinska vprašanja sploh ni pristojna,« pravi vodja zastopstva STA Mihael Šuštaršič. Z vprašanjem, ali se je dežurni urednik tedaj v resnici odzval prav ali ne, se zastopstvo novinarjev sicer ni posebej ukvarjalo. »Pomembno pri vsem tem je pač to, da ima urednik subjektivno pravico, da odkloni objavo vesti, če se z njo ne strinja. Poleg tega jo je predal odgovornemu uredniku, ki jo je potem objavil.«

Kaznovani tehnik

Medtem ko so postajali odnosi med vodstvom in predstavniki novinarjev vse bolj napeti, se je začelo zastopstvo novinarjev sredi junija pripravljati na volitve nove ekipe, saj se je sedanji iztekal mandat. Ker se je glasovanja na sedežu STA običajno udeleževala le peščica novinarjev, so predlagali, da bi tokrat izpeljali elektronske volitve in s tem omogočili glasovanje tudi številnim dopisnikom STA v Sloveniji in tujini. S tehniki agencije so se dogovorili, da bi bilo zaradi varnosti najbolje, da bi glasovanje izpeljali na serverju STA, ob tem pa bi uporabili takšen program, da bi lahko volilna komisija videla zgolj, ali je vsakdo volil le enkrat, ne pa tudi, kako so glasovali. Ko je za to izvedela Paulinova, je bila ogorčena, češ da nameravajo volitve na službenem serverju izpeljati brez njenega dovoljenja. Novinarji so priznali napako, direktorici so se opravičili in jo prosili, če lahko vseeno izvedejo elektronske volitve s pomočjo STA-jevega serverja.
A direktorica se s tem ni strinjala. Novinarjem je očitala, da jo izsiljujejo, obenem pa ugotovila, da naj elektronske volitve ne bi bile veljavne, saj jih statut zastopstva novinarjev ne predvideva. Statut tudi sicer ne govori o glasovalnih lističih in skrinjicah, temveč je zelo splošen. Kakorkoli že, direktorica in njena pravnica sta zagovarjali stališče, da morajo glasovati na skupščini uredništva, ki jo sestavljajo vsi novinarji STA, čeprav je dosedanja praksa kazala drugače. Doslej so namreč že dvakrat glasovali izven skupščine. Nazadnje se je to zgodilo lani, ko je bila direktorica že Paulinova, toda takrat je, kot kaže, to ni zmotilo. »Ne drži, da bi bile elektronske volitve v nasprotju z našim statutom. Kot kaže, je želela direktorica tokrat izpodbijati legitimnost novega zastopstva novinarjev, sami pa nismo želeli v pravni spor z njo, zato smo se odločili, da vseeno skličemo skupščino uredništva,« pravi Šuštaršič. Ker so se medtem že začeli dopusti, bo ta šele septembra.
Zaplet z elektronskimi volitvami pa se s tem ni končal. Paulinova je namreč enega od STA-jevih tehnikov, ki je sodeloval pri pripravi elektronskih volitev, medtem kaznovala z opominom pred redno odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Novinarje STA je poteza direktorice zelo presenetila. »Glavna poanta je v tem, da direktorica ni preprečila le demokratičnega procesa volitev, s katerim smo hoteli doseči čimvečjo legitimnost volitev vodstva aktiva novinarjev, temveč je tudi sankcionirala človeka, ki si je drznil pomagati nam pri izvedbi teh volitev. Prepričan sem, da je bil tehnik, ki zdaj išče drugo zaposlitev, kar bo velika izguba za STA, sankcioniran le zato, ker je direktorica besna name osebno. Najhuje pri tem pa je, da teh volitev sploh nismo izvedli in da do kršitve, ki mu jo očita direktorica, sploh ni prišlo. Še posebej sramotno pri vsem skupaj pa je, da uredniki o celotnem zapletu doslej niso rekli niti besede in je zato sankcioniranje za njih, kot kaže, sprejemljivo,« pravi Šuštaršič.
Kaj torej o sankcioniranju tehnika meni odgovorni urednik STA Borut Meško? »Direktorica ni izrekla opomina tehniku, ker je v svojem prostem času programiral elektronske volitve zastopstva novinarjev, temveč zato, ker je to naredil brez njene vednosti in na službeni opremi, katere temeljna funkcija je zagotavljanje nemotenega poteka informacij med novinarji in uporabniki servisa STA. Tako ravnanje je hujša kršitev pogodbe o zaposlitvi in prekoračitev pooblastil,« nam je pojasnil Meško. Vprašanje je sicer, ali lahko vodstvo STA dokaže, da je tehnik uporabljal službeno opremo STA, saj bi lahko programiral na lastnem računalniku. Njegov program pa se ni, kot zagotavlja Šuštaršič, službenega serverja niti dotaknil, saj elektronskih volitev pač ni bilo.

Ne-komunikacija

Zdi se, da so trenutno odnosi med vodstvom STA in predstavniki novinarjev te agencije res skrhani, že pravzaprav bizarni. Morda je razlog tudi v tem, da se Meško, ki je na položaju od lanskega julija, doslej uradno še ni sestal z zastopstvom novinarjev, čeprav so ga k temu med njegovim že več kot enoletnim mandatom nekajkrat pozvali. Namesto da bi se sestali, si tako občasno pošiljajo pisma. Ko smo v teh dneh Mešku poslali novinarska vprašanja v zvezi z opomini, ki jih je zoper novinarje in tehnika izrekla direktorica Alenka Paulin, so tudi naša vprašanja zaokrožila po elektronskih naslovih vseh STA-jevih sodelavcev. Poslal jih je Meško, obenem pa s pripisom obračunal z vodjo novinarskega aktiva: »Pozdravljeni, obveščam vas o vprašanjih, ki zanimajo tednik Mladina. Kot kaže, se je gospod Miha Šuštaršič odločil, da bo z novinarji, uredniki in upravo STA obračunaval preko medijev, kljub temu, da so bile njegove obtožbe nedavno že dokazane kot neverodostojne in lažnive. Lep pozdrav, Borut«
Vodja zastopstva novinarjev mu je odgovoril, da ne ve, na podlagi česa odgovorni urednik sklepa, da se je on osebno odločil za obračunavanje z novinarji, uredniki in upravo STA prek medijev. Dodal pa je, da pričakuje bodisi dokaze, da je neverodostojen in lažniv, bodisi Meškovo javno opravičilo, sicer ne izključuje tožbe zaradi blatenja dobrega imena in poskusa diskreditacije. Meško se doslej ni opravičil.