Veliki brat vas nadzoruje

Kdo je tisti državni uradnik, ki ga je minister Milan Zver v intervjuju za Reporter obtožil, da »sprejema odločitve, ki lahko imajo katastrofalne posledice za celotno družbo«? Kdo je tisti, ki po mnenju Dimitrija Kovačiča »sabotira delovanje pravne države«? Komu je Branko Grims zabrusil, da je prekoračil svoja pooblastila in da je posredno kriv, da so v slovenskih trgovinah vedno višje cene? Kdo je po ugibanjih poslanke Eve Irgl del zlovešče mreže, ki na eni strani namenoma dviguje cene, da bi se zmanjšala priljubljenost vladi Janeza Janše, na drugi strani pa onemogoča delo tistim, ki želijo te domnevne kartelne dogovore, tajkunske povezave razkrinkati?
Aktualni državni sovražnik je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Njen urad je namreč 17. junija izdal odločbo, v kateri je drugemu državnemu organu, Uradu za varstvo konkurence, prepovedal odpiranje, preimenovanje, spreminjanje, pregledovanje, kopiranje, izpisovanje, razkrivanje, posredovanje in kakršnokoli drugo uporabo računalniških datotek, ki jih je Urad za varstvo konkurence zasegel pri treh velikih trgovcih. Pri Mercatorju, Sparu Sloveniji in Engrotušu. In informacijski pooblaščenki se ni zgodilo prvič, da se je nanjo spravila vladajoča politika. Prvič jo je politika napadla, ko je ministra Dimitrija Rupla kaznovala s 1600 evri kazni, ker je na nezakoniti način poizkušal izvedeti, kdo je novinarjem posredoval diplomatsko depešo. Rupel je takrat med drugim dejal, da mu pooblaščenka krši človekove pravice in ovira postopek iskanja krivca.
Kaj se je zgodilo tokrat? Motiv preiskave Janija Soršaka in njegovega urada je bil enostaven. Na službenih računalnikih velikih trgovcev so želeli preveriti, ali je na njih shranjena elektronska korespondenca ali kakršnikoli drugi dokazi, da so se dogovarjali o cenah na trgovskih policah. Na drugi strani pa se zdi motiv pooblaščenke prav tako logičen, po predhodni najavi je v postopku ugotovila, da je Urad za varstvo konkurence po njeni presoji zasegel tudi tiste računalniške datoteke, ki s predmetom preiskave niso povezani, ki so osebne narave in do katerih državni nadzorniki konkurence ne bi smeli imeti nobenega dostopa. Zato je informacijska pooblaščenka prepovedala uporabo elektronskega dela zasežene dokumentacije. In sprožila val političnih napadov ...
Soršak je zaradi njene odločitve sprožil upravni spor. Na prvi stopnji je upravno sodišče začasno potrdilo zapečatenje zasežene dokumentacije, čeprav vsebinsko o sporu še ni odločalo. Soršak je med tem napovedal pritožbo na vrhovno sodišče.
Zasebnost na delovnem mestu
V sporu med informacijsko pooblaščenko in direktorjem Urada za varstvo konkurence prvenstveno ne gre za spopad različnih političnih interesov, pač pa za načelno vprašanje, koliko zasebnosti lahko imamo v službi. Ali se lahko direktor Mercatorja Žiga Debeljak prek službenega elektronskega naslova dogovarja o zasebnih večerjah? Ali lahko direktor Spara Slovenija Igor Mervič uporablja službeni računalnik za zasebno surfanje po internetu? Ali imajo lahko člani uprave Engrotuša med elektronskimi službenimi zapiski tudi kopico zasebnih zapiskov, recimo o družinskih počitnicah?
Evropska pravna praksa je pri dopuščanju zasebnosti na delovnem mestu drugačna kot ameriška. V ZDA velja načelo, da zaposleni na delovnem mestu uporabljajo opremo v lasti delodajalca in je praviloma ne smejo uporabljati v zasebne namene. V Evropi so do vprašanja zaščite človekovih pravic zaposlenih na delovnem mestu bolj občutljivi. Dr. Matej Kovačič s Fakultete za družbene vede je v svoji knjigi o nadzoru in zasebnosti v informacijski družbi zapisal, da v razvitih evropskih državah velja obveza, »da se zaposlene vsaj obvesti o možnosti nadzora na delovnem mestu, poleg tega pa je v primeru nadzora komunikacij dovoljen samo tisti nadzor, ki se nanaša na delo«. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako v primeru Niemientz vs. Nemčija ugotovilo, da ni načelnega razloga, »zakaj bi pojem zasebnega življenja izključeval iz profesionalne ali poslovne dejavnosti« posameznika. Podobnih odločitev evropskih sodišč je še nekaj.
Pojem zasebnega življenja po evropski pravni praksi torej obstaja tudi v službeni sferi, v službenih prostorih in tudi pri tehničnih sredstvih (telefon, računalnik ...), ki so v lasti delodajalca. Mag. Gorazd Klemenčič je v komentarju slovenske ustave, pravzaprav njenega 37. člena, ki določa varstvo tajnosti pisem in drugih občil, zapisal, da zaščita komunikacijske zasebnosti »izvira iz potrebe po varovanju zaupnosti razmerja, v katere pri sporočanju stopa posameznik, in ne iz določene vrste, statusa ali lastništva uporabljenega občila, komunikacijskega sredstva«.

37. člen ustave

Te ugotovitve veljajo za razmerje med delodajalcem in uslužbencem. Pri sporu med slovenskima vladnima uslužbencema pa gre za drugačen konflikt, za konflikt med zasebnostjo posameznika na delovnem mestu in vladnim nadzornim organom, ki preiskuje sum kaznivega dejanja. Slovenska ustava v 37. členu govori o varstvu tajnosti pisem in drugih občil. Tako določa, da lahko »samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstva tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti ...«. Soršak pravi, da mu zakon o preprečevanju omejevanja konkurence omogoča, da »odvzame ali pridobi kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig in druge dokumentacije«. In da z zaplembo elektronskih datotek velikih trgovcev ni kršil ustavnega načela komunikacijske zasebnosti.
Poglejmo si konflikt malo bližje. V odločbi urada informacijske pooblaščenke je zapisano, da je zasežena dokumentacija zelo obširna. Urad za varstvo konkurence je namreč pri trgovcih zasegel kopico računalniških datotek, ponekod so kopirali celotne diske osebnih računalnikov, pa čeprav so bile na njih tudi osebne zadeve in celotna vsebina elektronske pošte (vključno z njenimi prometnimi podatki) posameznega zaposlenega. Osnovno stališče Soršakovega urada je, da je vsa dokumentacija, ki je v prostorih družbe, poslovna. Je elektronska pošta res poslovna dokumentacija? Na uradu informacijske pooblaščenke pravijo, da so lahko posamezna elektronska pisma del poslovne dokumentacije takrat, ko so natisnjena, vložena v papirno dokumentacijo, v uradne fascikle.
Elektronsko pošto bi lahko po mnenju varuhov zasebnosti nadzornik konkurence pregledoval zgolj na podlagi 37. člena ustave. Soršak sicer pravi, da ima zakonska pooblastila v 29. členu zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, vendar po mnenju urada informacijske pooblaščenke določbe iz tega člena niso dovolj natančne. »Ključno za poseg v to pravico je, da je zakon, ki takšen poseg dovoljuje, posebej jasen in določen, da je delovanje državnih organov na njegovi podlagi predvidljivo,« je zapisano v odločbi urada. Zgolj generalna
klavzula o poslovnih knjigah in računalniški opremi sicer omogoča široka pooblastila Soršakovemu uradu, »ne more pa zadostovati za poseg v komunikacijsko zasebnost«. Tudi Klemenčič v komentarju slovenske ustave opozarja na previdnost. Po njegovem mnenju posameznik lahko pri vseh oblikah pisemskega in drugačnega sporočanja na daljavo v razmerju do države upravičeno pričakuje zasebnost. Poseg je možen samo na podlagi sodne uredbe »in pod strogo določenimi pogoji«. Generalne določbe urada za varstvo konkurence niso strogo določeni pogoji.

Nejasna pooblastila

Vendar problem ni samo elektronska pošta. Tehniki, ki jih je najel Soršak, naj bi poleg nje zasegli tudi ustvarjene elektronske koledarje, popis delovnih dni, osebne imenike, uporabniške profile, kjer so shranjeni podatki o surfanju po internetu, o priljubljenih straneh, zasegli so t. i. piškotke, ustvarjene bližnjice, začasne internetne datoteke, teoretično tudi zasebna gesla itd. Po mnenju pisca odločbe državnega nadzornika za varstvo podatkov Jožeta Bogataja so informacije o uporabi svetovnega spleta nedvomno osebni podatki. Bogataj tako navaja mnenji neodvisnega evropskega svetovalnega organa za varstvo podatkov in zasebnost, v katerih je jasno zapisano, »da je potrebno podatke o obiskanih spletnih straneh, piškotih in druge podatke, ki nastajajo pri uporabi svetovnega spleta in se nanašajo na določenega in določljivega posameznika, šteti za osebne podatke«.
Zaradi konflikta sta obe strani, trgovci in Soršakov urad, naročili pravna mnenja. Obe pravni mnenji sta bili plačani in obe sta pritrdili naročnikom. Na nedoločenost zakona je postala pozorna tudi vlada, ki je na eni izmed junijskih sej sprejela stališče, da je treba dopolniti zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, »in sicer natančneje opredeliti pooblastila glede obdelave in pregledovanja osebnih podatkov ter pregledovanja in dostopanja do elektronske poslovne komunikacije preiskovanih subjektov«. Zanimivo je, da se vlada zaveda pomanjkljivosti zakonodaje o dostopanju do elektronske dokumentacije, vladni politiki, ki so ostro napadli pooblaščenko, pa ne.

Demokratična družba in svoboda

Konflikt je očitno bolj pravne kot pa politične narave. A drži nekaj ugotovitev. Uradu za varstvo konkurence zakon daje zelo velika pooblastila, po mnenju nekaterih pravnikov ima največja pooblastila pri posegu v komunikacijsko zasebnost med vsemi državnimi organi. Glavni problem pa je v tem, da ta pooblastila niso natančno določena. Soršakov urad mora zaradi interesa preiskave zaseči poslovno dokumentacijo, a s stališča varovanja zasebnosti bi bilo verjetno ustrezneje, če bi se potem v naknadnem postopku tudi z asistenco sodišča ugotavljalo, katere informacije so zasebne, katere pa poslovne narave. Pri »kavbojskem« zasegu računalniških datotek pa se poraja še ena možnost. Soršakove poteze že od njegovega imenovanja na ves glas hvalijo politiki. Takoj po imenovanju je Soršak začel pregledovati in preganjati tiste posameznike in z njimi povezane osebe, ki so jim politiki in politika pridali pridevnik tajkunski. Zapisano seveda ne pomeni, da so njegove poteze pravno sporne, a zaradi navdušene politične podpore se ustvarja vtis, da ne deluje neodvisno.
Morda se zdi spor med dvema javnima uradnikoma prestižnega pomena. A v igri je bistveno več. Komunikacijska zasebnost je ena od človekovih pravic. »Pravica do komunikacijske zasebnosti je življenjsko pomemben del splošne pravice do zasebnosti, brez katere ni mogoče govoriti o demokratični družbi, svobodi in osebni avtonomiji posameznika,« je v komentarju ustave zapisal Goran Klemenčič. In nekaj strani kasneje dodal: »Dejstvo, da je postala sodobna telekomunikacijska tehnologija nepogrešljivi del delovnega, socialnega in ekonomskega okolja, pa klasičnemu 'Velikemu bratu' v državni preobleki ob bok vse bolj in pogosteje postavlja delodajalca, velike korporacije in zlonamerne posameznike ... prav od tega, kakšen je in kakšen bo odgovor (ustavnega prava) na napredek znanosti, je odvisno, ali nam bo uspelo obvarovati svobodo nenadzorovanega komuniciranja in ali bomo čez nekaj let sploh še lahko govorili o pravici do zasebnosti kot realni in uresničljivi ustavnopravni kategoriji.« Končna odločitev sodne veje oblasti o tem, kakšne pristojnosti ima pravzaprav Urad za varstvo konkurence, bo bistveno pomembnejša od spora o zaseženih računalniških datotekah. Bo pravno stališče do tega, kje so meje zasebnosti, kje se začne nadzor Velikega brata in kakšna so pravzaprav njegova pooblastila.