13. 8. 2008 | Mladina 33 | Ekonomija
Prekupčevalci z zemljišči uničujejo proizvodna podjetja
Nove lastnike proizvodnih družb, ki imajo tovarne v središču mest, zanimajo edino zemljišča
Liko v Borovnici ali prvovrstna zazidalna površina 20 minut od prestolnice
© Arhiv Mladine
Likvidacija podjetja, ki ima tovarno v središču mesta na zemljišču za stanovanjsko gradnjo, je očitno nov način za hiter zaslužek lastnikov proizvodnih podjetij v Sloveniji. To je zgolj nov dokaz, da v Sloveniji ne potrebujemo tujih skladov, ki bi izčrpavali podjetja. Pri nas to počnejo kar domači lastniki. V zadnjem času so likvidacijo napovedali lastniki Lika z Vrhnike in Ibija iz Kranja. Liko ima več kot 380 zaposlenih, Ibi približno 140. Liko ima okrog 90 tisoč kvadratnih metrov površin, Ibi približno polovico manj. Liko Vrhnika je recimo v lasti Igorja Laha, ki je po podatkih revije Manager tretji najpremožnejši Slovenec. Potem ko je ukinil proizvodnjo, je prodajo zemljišča, kjer v Ljubljani stoji tovarna Kolinska, pred kratkim objavil tudi Istrabenz, ki je v lasti prav tako enega najpremožnejših Slovencev, Igorja Bavčarja.
Edino zemljišča zanimajo nove lastnike proizvodnih družb, ki imajo tovarne v središču mest. Da so lahko prišli do lastništva teh družb, je tem lastnikom v največji meri omogočila država, saj jim je prodajala delnice odškodninske in kapitalske družbe. Državnih skladov niso zanimali načrti za razvoj teh družb, kaj bodo novi lastniki počeli z njimi, brez pomisleka sta prodajala delnice v proizvodnih podjetjih ljudem, ki zgolj naprej prodajajo, kar so desetletja ustvarjali drugi, nič ne razvijajo in nič ne vlagajo. Vodilnih v odškodninski in kapitalski družbi, pa tudi na ministrstvu za gospodarstvo prav nič ni izučil primer Bavčarja, ki je prvi dal vedeti, da ga v Kolinski ne zanima nič drugega kot zemljišče in je za to pripravljen uničiti Drogo in Kolinsko, dve najbolj znani in uveljavljeni živilski podjetji v Sloveniji in blagovne znamke, ki so jih desetletja razvijali in uveljavili predhodniki. In da ga ne zanimajo tam zaposleni.
Nasprotovanje likvidacijam ne pomeni, da bi tovarne morali ohraniti sredi mest na najdražjih zemljiščih, ki so res veliko bolj primerna za stanovanja ali kakšne druge dejavnosti. Pomeni pa, da bi tovarne lahko ohranili. Samo preseliti bi jih morali na obrobje mest, kjer nastajajo nova poslovna območja, podjetniški centri. Kratkoročno je to seveda naložba, ki pa se dolgoročno poplača, če gre za dobro podjetje s sposobnim vodstvom. Poleg tega vsega tega ne bi bilo treba financirati iz lastnih sredstev, v proračunu EU je za poslovna območja in razvoj novih tehnologij v proizvodnji na voljo kar precej denarja. Je pa res, da se je treba za njegovo pridobitev bistveno bolj potruditi kot pri mešetarjenju z lastniškimi deleži in zemljišči. Poleg vlade, odškodninske in kapitalske družbe likvidacije in uničevanje proizvodnih podjetij in delovnih mest mirno gledajo tudi župani in občinski sveti, ki namembnost zemljišč spreminjajo brez kakršnihkoli pogojev za ohranitev proizvodnje na območju občine. Razmišljajo samo, kako si bodo delili, ne zanima jih, kako in kje bodo to ustvarili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.