13. 8. 2008 | Mladina 33 | Politika
1968: spominjanje ljubezni
Franček Drenovec je analitik in ekonomist. Mnenja avtorja so njegova osebna mnenja.
© Borut Peterlin
Junij je že davno mimo in z njim obletnica študentskega gibanja leta 1968. Vseeno poglejmo na to dogajanje še enkrat. Povežimo to štirideseto obletnico z neko stoletnico: leta 1908 je prišel na trg Fordov model T, najuspešnejši avtomobil vseh časov. V okoljih z več tradicije in zrelosti, kot ju premoremo v Sloveniji, gojijo spoštovanje do tega dogodka izpred sto let vsaj toliko kot do tistih iz leta 1968. Zakaj?
Tedaj se je začela tehnološka revolucija, ki je zaznamovala 20. stoletje. V drugem desetletju tega stoletja se je na Fordovem tekočem traku »čas montaže modela T skrajšal na desetino prej potrebnega, do leta 1925 pa je bila vzpostavljena taka organizacija dela, da je bilo mogoče v enem samem dnevu narediti skoraj toliko avtomobilov, kolikor so jih v začetnem obdobju modela T naredili v vsem letu.« Z napredkom v kemiji, elektriki itd. je takšna organizacija dela kmalu omogočila še enako učinkovito množično proizvodnjo hladilnikov, pralnih strojev itd.
Na ravni tehnologij je nastal potencial za daljnosežno moderniziranje zahodnih družb že zelo zgodaj v 20. stoletju - a le potencial. Kdo bo kupoval vse te predmete za osebno porabo, dokler je ves sistem naravnan, realno in ideološko, na tiščanje dohodkov večinskega prebivalstva navzdol? Kdo bo kupoval avtomobile in gospodinjske aparate, dokler ni cest in električnega omrežja, kakršnih zasebni kapital ne more zgraditi? Kako naj se tehnološki preboj razširi po vsem gospodarstvu, dokler se ne zviša splošna raven izobraženosti v državi? Kako vzdrževati nujno socialno kohezijo ob sedaj pospešenem razpadanju starih sistemov samopomoči in varnosti v družini, na vasi itd.?
»Razvojni preboj« določajo vedno šele potrebne ekonomske in neekonomske prilagoditve, teh pa takrat ni bilo. V političnih vrhovih držav so sedeli pravoverni liberalci, ki so zaupali trgu in zasebni iniciativi, iniciativi večinskega starega kapitala. Vso prvo polovico stoletja je prevladovalo le usihanje stare razvojne paradigme, brezglavo kopičenje železa in jekla in topov, zahodna gospodarstva so tonila v recesijo, socialni zlom in vojno.
Ta veliki krizni cikel 20. stoletja se je končal šele nekaj desetletij pozneje s popolno uveljavitvijo keynesianske revolucije, ko je nova generacija politikov opravila še vse glavne »makro« prilagoditve: velikanske preobrate pri delitvi dohodka med delom in kapitalom ter popolno redefinicijo vloge in moči države v sistemu. Če bi še leta 1940 kdo predlagal, naj vlade zvišajo davčne obremenitve na polovico BDP, bi ga vsi imeli za idiota. Že dvajset let pozneje pa so najuspešnejše in najdinamičnejše države na svetu dosegale to, kar so, prav s tem (seveda ne zaradi večje obdavčitve in porabe, temveč zaradi spremembe vsebine porabe).
1963, 1965, 1968
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.