13. 8. 2008 | Mladina 33
Kolektivna neodgovornost
Iz zgodbe o šentviškem predoru se nihče od vpletenih ne bi smel izmuzniti brez take ali drugačne kazni
Začetek najhujše nočne more ministra Žerjava: svečana otvoritev predora
© Borut Krajnc
Omet s stropa stare galerije šentviškega predora je prejšnji teden še drugič po odprtju padel. Tokrat ne na cestišče kot v prvem primeru, ampak naravnost na pokrov motorja in vetrobransko steklo audija z nemško registracijo. Štirje potniki v avtomobilu niso bili poškodovani. Zgodil se je splet srečnih in nesrečnih naključij. Audi je bil namreč v trenutku, ko se je s stropa odtrgal omet, edini avtomobil v predoru. Še sreča, saj bi lahko voznikovo nenadno zaviranje in manevriranje ob gneči povzročili verižno trčenje. In kakšna nesreča, da je omet padel naravnost na osamljeni avtomobil. Pa vendar, kakšna sreča, da omet ni zadel motorista. A prav tu je problem. Da je bila usoda voznikov, ki so se vozili skozi predor, odvisna od naključij.
Ko smo bili že vsi šokirani (ne pa ravno presenečeni) zaradi vnovičnega odpadanja ometa, je sodu dno izbilo pričevanje voznika avtomobila, na katerega je padel omet, češ da je poskušal po SOS-telefonu v predoru poklicati pomoč, a sistem ni deloval. Na Darsu zanikajo, da bi sistem deloval nepravilno, in pojasnjujejo, da je klicatelj prehitro odložil slušalko. »Nemški turist je z odpiranjem omarice SOS in dvigom slušalke vse te sisteme aktiviral, vendar komunikacije z Regionalnim nadzornim centrom Ljubljana ni vzpostavil, ker je slušalko odložil prej, kot pa se je operater oglasil.« Kot pojasnjujejo, so se vsi alarmi, ki naj bi se sprožili pri aktiviranju SOS-sistema, tudi sprožili.
V dneh po odpadu ometa je sledil napad na SCT, češ da je to izključno njegova krivda. A vse bolj postaja jasno, da seveda SCT nosi del odgovornosti, ki gre predvsem na račun lovljenja roka za odprtje predora, da pa so si Dars in predvsem nadzorniki gradnje, na katere se Dars zanaša, posredno pa tudi prometno ministrstvo, zatiskali oči pred možno novo nesrečo. V torek smo sicer lahko izvedeli, da je omet že pred odprtjem, aprila, odpadel z ene od kovinskih diletacij, da je za to vedel tudi nadzorni inženir (Dars naj ne bi bil obveščen) in da so izvajalci omet očitno samo na novo nanesli. Spomnimo, s kovinske diletacije je omet odpadel tudi takoj po odprtju predora.
Dan zatem, ko je drugič odpadel omet, tokrat z betonskega dela stropa galerije, pa je predstavnica Zavoda za gradbeništvo (ZAG) Vera Verbovšek predstavila izsledke testiranj ometa, odpadlega in odstranjenega v začetku julija. In ugotovitve so bile, milo rečeno, skrb zbujajoče. Najbolj bode v oči to, da v nobenem od vzorcev protipožarnega ometa, ki so jih preiskali, ni opaziti veznega sloja, torej »lepila«, ki naj bi držalo omet na stropu.
Ta ugotovitev je problematična z več vidikov. ZAG je namreč poročilo o manjkajočem veznem sloju izdelal že 25. julija, torej skoraj dva tedna pred drugim odpadom ometa. Dars je poročilo dobil 29. julija, več kot teden pred drugim odpadom ometa. Na ministrstvo za promet je poročilo prispelo v ponedeljek, 4. avgusta, dva dneva pred odpadom ometa. Isti dan je bil celo sestanek vseh vpletenih v gradnjo. Storil pa ni nihče nič. In to kljub temu, da je ZAG v poročilu zapisal, da se bodo lokalne delaminacije, torej odstopanje ometa, še pojavljale.
Ali ne bi bilo treba v primeru manjkajočega veznega sloja in opozorila o možnih nadaljnjih odstopanjih ometa zagnati panike in zahtevati, da se predor nemudoma zapre? Ali ne bi moral ZAG, ki je analiziral 30 vzorcev ometa, že po desetih analiziranih vzorcih ugotoviti, da je nekaj hudo narobe? To se zdi čudno tudi ministru za promet Radovanu Žerjavu. »Če je ZAG karkoli sumil, glede na to, da je na ZAG-u zaposlen tudi član nadzornega sveta Darsa, ki ga je imenovalo ministrstvo, bi moral nemudoma, v tistem trenutku, obvestiti mene kot ministra, da obstaja nevarnost odpadanja ometa, in posledice bi bile jasne.« Član nadzornega sveta Darsa, ki je hkrati zaposlen na ZAG-u, je Franc Capuder, do odstavitve ministra Janeza Drobniča poslanec Nove Slovenije v državnem zboru. Prav Capuder pa je v minulih dneh povedal, da je bilo pravzaprav pričakovati, da bo omet vnovič odpadel, saj se je ob pregledih po prvi nesreči pokazalo, da se proces odpadanja ometa nadaljuje. A predor je ostal odprt. Predsednik inženirske zbornice Črtomir Remec je sicer za Odmeve dejal, da Dars že po prvem odpadanju ometa »absolutno ne bi smel odpirati predora« in bi moral počakati na rezultate testov.
Kot drugo pa je čudna sama ugotovitev, da vezni sloj manjka. »Po mojem skromnem mnenju je ta vezni sloj eden ključnih elementov in pravzaprav si ne morem zamisliti, da ta vezni sloj ni bil uporabljen. To se mi zdi čudno in pravzaprav se nam z upravičenostjo smejijo vsi tisti vaški zidarji, ki se z zidarijo ukvarjajo priložnostno ali amatersko,« pravi minister Žerjav. O ugotovitvi ZAG-a močno dvomi tudi arhitekt Andrej Čufer. Zanj je povsem logično, da na vzorcih odpadlega ometa, ki so jih prinesli iz predora, manjka vezni sloj. »Ker je betonska konstrukcija bistveno bolj trdna kot omet in se je je vezni sloj trdno oprijel, dejanska plast odcepitve pa je bila v plasti ometa.« Zato se po Čuferjevem mnenju vezni sloj, ki manjka na vzorcih ometa, še vedno drži stropa. O doslednosti ZAG-ovih ugotovitev dvomijo tudi v SCT, kjer poudarjajo, da se pri odstranjevanju protipožarnega ometa izkazuje, »da te ugotovitve ne držijo popolnoma, saj je prek 80 odstotkov površine izredno dobro sprijete s podlago.« ZAG-ove ugotovitve pod vprašaj postavlja celo izjava vodje ZAG-ovega požarnega laboratorija Milana Hajdukoviča, ki jo je sredi julija dal za Mladino. Zatrdil nam je, da omet zaradi odstranjevanja ni oslabljen, in dejal: »Čim je oprijem, je zelo trden. Meril sem 10 do 30 centimetrov od roba, kjer so omet odstranili, in je odlično držalo.« Rešitev uganke se verjetno skriva v izjavi SCT-jevega direktorja za področje nizkih gradenj Boruta Willenparta, ki je na POP TV povedal, da je vezni sloj bil nameščen, da pa »tudi v specifikaciji, ki jo je dobil ZAG, piše, da se ta sloj nanaša le na 20 do 50 odstotkov celotne površine«. Edini logični zaključek bi torej bil, da je ZAG pregledoval tistih 50-80 odstotkov ometa, pod katerim veznega sloja ni bilo. Postavlja se seveda vprašanje, zakaj veznega sloja ni treba nanesti na celotno površino. Willenparta nam za pojasnila ni uspelo dobiti.
Minister Žerjav upa, da so bile ZAG-ove analize izvedene strokovno in da njihove ugotovitve držijo, ob tem pa se upravičeno sprašuje, »ali res ni bil uporabljen vezni sloj, ali je v primeru tega protipožarnega ometa ta vezni sloj sploh potreben, in če ni bil uporabljen vezni sloj, pa bi moral biti, zakaj te neuporabe nadzor ni preprečil, zakaj torej ni zagotovil, da bi se ta vezni sloj vgradil«. Če je res, da vezni sloj ni bil uporabljen in bi moral biti, bi moral to nadzorni inženir po Žerjavovem prepričanju vsekakor opaziti in seveda ustrezno ukrepati že med samim nanašanjem ometa.
Kot je znano, je protipožarni omet nanašal angleški podizvajalec Ceramicoat. Pri SCT so zato odgovornost pripravljeni sprejeti le posredno, zaradi napak svojega podizvajalca. A Ceramicoat odgovornosti ne sprejema in krivdo vali izključno na SCT. Kot poudarjajo, problemi s protipožarno zaščito obstajajo zaradi dveh razlogov, zaradi zamakanja vode pod ometom in polaganja cestišča v času, ko so nanašali protipožarni omet. »Zamakanje vode v času, ko smo začeli izvajati dela, ni bilo razvidno. Ko smo to vendarle opazili, nas je SCT obvestil, da bodo oni poskrbeli za sanacijo, vendar pa postaja jasno, da njihovo 'zdravilo' ni delovalo ustrezno. Ceramicoat je decembra 2007 SCT obvestil, da bi kakršnokoli zamakanje vode lahko povzročilo probleme.« Drugi razlog za probleme pa naj bi bil v tem, da je SCT nadaljeval dela na cestišču predora, še preden se je protipožarni omet v celoti posušil in še preden so bila vsa dela končana. »Svetovali smo jim, naj prenehajo, vendar pa so zaradi časovnega pritiska nadaljevali. Močne vibracije, ki so jih povzročali valjarji in drugi gradbeni stroji, so v kombinaciji z zamakanjem vode vplivali na oprijemljivost protipožarne zaščite.« Že mogoče, ampak tudi oni so nadaljevali delo, čeprav so se očitno zavedali, da del ne bodo izvedli optimalno.
Ena od večjih neznank v šentviški zgodbi je, zakaj sploh protipožarni omet in od kod se je vzel Ceramicoat. Do nedavna je veljalo, da ga je pač izbral SCT, a novinarska konferenca predsednika uprave SCT Ivana Zidarja v začetku tedna in dvomi o potrebnosti protipožarnega ometa so stvari postavili v nekoliko drugačno luč.
Da stara galerija predora Šentvid potrebuje protipožarno zaščito, ki bi varovala objekte nad predorom, je namreč obveljalo šele novembra lani, s pogodbo med SCT in Darsom, ki je med drugim vključevala tudi dokončanje del v galeriji predora. V reviziji projekta, izdelani leta 2005, je to predlagal sicer že omenjeni Milan Hajdukovič iz ZAG-a. Kot vse kaže, pa omenjena protipožarna zaščita za zdaj sploh ni potrebna, saj je varnost objektov nad galerijo tudi brez nje povsem zadostna. Pravzaprav naj bi to protipožarno zaščito potrebovali šele leta 2014, ko začne veljati evropska Direktiva o minimalnih varnostnih zahtevah za predore v vseevropskem cestnem omrežju. Edini tehtni razlog, da je bila ta zaščita nameščena že zdaj, je torej ta, da se s tem izognemo zapiranju predora čez pet let. Darsu pa pravzaprav to, da zaščita še nekaj let ne bo potrebna, v zdajšnji situaciji, pa če se še tako smešno sliši, pride zelo prav, saj bodo zaradi tega lahko predor odprli skoraj takoj po odstranitvi ometa.
Kot je že splošno znano, so bile za staro galerijo prvotno predvidene protipožarne plošče, ne pa brizgani omet. Zidar je zaporedje dogodkov opisal takole: najprej so zaradi nejasnosti pri tehničnih specifikacijah naročene protipožarne zaščite prosili Dars, naj projektant da svoje strokovno mnenje o tehnični rešitvi protipožarne zaščite. »In tu se potem pojavi britansko veleposlaništvo, ki prosi Dars za možnost predstavitve podjetja Ceramicoat. Dars organizira predstavitev, Dars nam kot izvajalcu predlaga podizvajalca, s katerim navežemo stike in podpišemo pismo o nameri.« Šele nato pa projektant - Elea iC - izdela mnenje, v katerem ugotovi, da sta oba načina izvedbe protipožarne zaščite sprejemljiva, da pa bi bila »stroškovno in časovno gledano« po njihovih podatkih ustreznejša mokra izvedba, torej brizganje ometa. Ceramicoat naj bi torej izbrali na izrecen namig Darsa. Na Darsu SCT-jeve navedbe zanikajo. »Ni res, da smo komurkoli predlagali podizvajalca ali da smo zanj organizirali predstavitev. Predstavnikom podjetja Ceramicoat iz Velike Britanije, ki so nas na lastno željo obiskali novembra lani, smo kot naročnik pojasnili, da so dela oddana prek postopkov javnega naročanja in da če želijo sodelovati, naj sami navežejo stike z izvajalci.« Pa vendar smo iz virov na Darsu že po prvem odpadanju ometa slišali (pa nam tega do zdaj ni še nihče potrdil), da naj bi se za Angleže še posebej aktivno zavzemal član uprave Aleš Hojs, ki se sicer v zgodbi o predoru Šentvid sploh ne izpostavlja. Izvršna direktorica za organizacijo gradenj in obnov v Darsu Ksenija Marc je podrobneje pojasnila Darsovo verzijo dogodkov. »Kot sem seznanjena, je britansko veleposlaništvo lani jeseni vzpostavilo stik z Darsom z namenom, da omogočimo predstavitev podjetja Ceramicoat naši družbi. Predstavnike podjetja sva sprejela skupaj z gospodom Hojsom. Največ smo se pogovarjali o barvi, s katero se zaščiti spodnji del predorskih sten in ki pripomorejo k večji svetlosti.« Za nadaljnja dogovarjanja pa so jih napotili na SCT, kjer so se odločili tako za omenjeno barvo kot kasneje tudi za omet. Ali je SCT Darsovo napotitev razumel kot namig, ali so zadevo tako predstavili Angleži in ali je bil vmes tudi kakšen poluradni telefonski pogovor, pa seveda ni jasno.
Zidar je proti SCT-ju sprožil še eno puščico. Dars naj namreč SCT-ju ne bi omogočil nadzorovanja ometa, katerega stanje se je, kot zdaj že vemo, iz dneva v dan slabšalo. Zgodba gre takole: 14. julija SCT prosi za dovoljenje za nadzorni ogled starih galerij v obeh ceveh. Dars odobri pregled v noči z 21. na 22. julij. Pregledati pa jim uspe le levo cev, kjer zaradi slabega stanja odstranijo dodatnih 44 kvadratnih metrov protipožarnega ometa. Dars prosijo za novo dovoljenje za pregled še desne cevi, a Dars jim tega ne odobri in se prav tako ne odzove na vnovično prošnjo za pregled. Omet odpade in vsi krivijo SCT.
Na Darsu se ne strinjajo. »Odločno zavračamo tudi očitke SCT, da nismo dovolili monitoringov protipožarnega ometa na stropu šentviške galerije. Izvajalca smo 23. julija pozvali, naj nas, če ocenjuje, da je stanje v desni predorski cevi tako kritično, da lahko nastopi odpadanje protipožarne zaščite vsak trenutek, o tem nemudoma obvesti in takoj bomo izdali dovoljenje za zaporo.« Tega pa SCT ni storil. Kot je na torkovi novinarski konferenci povedal predsednik uprave Darsa Tomislav Nemec, pa so SCT-ju že teden prej poslali dopis, ki se je glasil: »V kolikor se ugotovi, da se poškodbe protipožarne zaščite širijo glede na zadnjo opazovano stanje, kar bi predstavljalo tveganje glede varnosti predora, se predor ne bo vnovič prepustil prometu. V tem primeru zahtevamo, da takoj nadaljujete odstranjevanje vse protipožarne zaščite v najkrajšem možnem času ter s tem odpravite vsa potencialna tveganja.« Kot smo ugotovili že na začetku, pa so se očitno odgovorni pri SCT kot kasneje tudi vsi ostali raje zanašali na srečna naključja, kot da bi potegnili v tistem trenutku izjemno nehvaležno potezo in zaprli predor.
Minister Žerjav je, kot tudi uprava Darsa, zaradi objektivne odgovornosti ponudil odstop. Primerna poteza, iz katere bi se lahko marsikaj naučil kak drug minister zdajšnje, pa tudi prejšnjih vlad. Odločitev premiera Janeza Janše naj bi bila znana danes (v četrtek). Pričakovati je, da odstopa ne bo sprejel, saj je Žerjava označil za najboljšega prometnega ministra do zdaj. In tu se lahko celo strinjamo. A dejstvo je, da je ministrova objektivna odgovornost kljub temu, da so ga, kot je tudi sam priznal, podrejeni, izvajalci in nadzorniki »nategovali«, velika. Zakon o javnih cestah namreč v 39. c členu določa: »Ministrstvo je odgovorno za zagotavljanje vseh vidikov varnosti predora.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.