NSi se je izkazala kot zelo servilna koalicijska partnerica

Kako ocenjujete mandat te vlade? Je dovolj dobro izkoristila priložnost?

> Ta vlada ni izpolnila pričakovanj ljudi. Ni uredila tipično desnih vprašanj, je pa sprejela nekatere rešitve, ki so tipično leve. Janša kot dosežek navaja dejstvo, da je vlada preživela celoten mandat. Zame to ni poseben dosežek. Smisel ni v tem, da imaš oblast, ampak da uresničuješ svoj program in izpolniš obljube, ki si jih dal volivcem. Ta vlada se kaj dosti ne razlikuje od svojih predhodnic. Uspelo ji je sicer zmanjšati javnofinančne izdatke, nekoliko nerodno se trudi za poenotenje sistema plač v javnem sektorju, izboljšala je zaposlovanje invalidov in sistem pokojnin, uredila register nepremičnin in še nekaj manjših izboljšav, kot je na primer znižanje tarif notarjev. Zagotovo je dobro zastavila koalicijsko pogodbo ter ukrepe gospodarskih in socialnih reform, ni pa uresničila ključnih ciljev, ki jih je javnost pričakovala, zlasti ne glede preprečevanja monopolov in povečanja konkurenčnosti. Prav tako ni vzpostavila prožnega trga dela, pretoka znanja od univerz do gospodarstva, cenejše in učinkovite javne uprave, reda pri socialnih prejemkih, ni uredila davčne reforme in izboljšala zdravstvenega sistema, s katerim je nezadovoljna večina državljanov. Ker trg dela ni bil reformiran, je sedaj še poraslo delo za določen čas, še več je neupravičenega in škodljivega študentskega dela, ki mlade pušča v negotovosti in daje slabe obete za njihovo prihodnost, ogroža pa tudi dostojno družinsko in demografsko politiko. Odnos med pomladnimi strankami se je najbolj zaostril pri vprašanju obvladovanja gospodarskih družb. Z odločno in pametno privatizacijo bi se temu izognili. Pospešili bi učinkovitost gospodarstva in zmanjšali politiziranje. Koalicija je sicer naredila nekaj kratkoročnih ukrepov, ki so všečni delu javnosti, manjkalo pa je gospodarskih ukrepov, ki bi Sloveniji omogočili uveljavitev v vse hujši svetovni konkurenci. Predsedovanje EU je sicer potekalo brez napak, a nismo pustili nobene sledi. Bilo bi zanimivo, če bi v času predsedovanja sprejeli na primer dokument za demografsko prihodnost Evrope.

Je bila ena od napak te vlade tudi njen odnos do pokrajin?

> Absolutno. Razdelitev Slovenije na štirinajst pokrajin pomeni bistveno povečanje administrativno upravnega aparata. Dobili bomo štirinajst nekakšnih novih parlamentov z neštetimi uslužbenci, zgradbami, telefoni in avtomobili, kar bo zelo obremenilo proračun, hkrati pa ne bo v ničemer povečalo učinkovitosti države. Zakaj vlada torej vztraja pri tako velikem številu pokrajin? Samo zato, da bi se vzpostavil nov prostor za politično nameščanje kadrov. NSi se je tu izkazala kot zelo servilna koalicijska partnerica, saj je hitro popustila pri zahtevi o razdelitvi Slovenije na največ šest pokrajin.

Je bila napaka tudi protitajkunska vojna?

> Nenavadno je, da vladna koalicija v državnem zboru sproži vprašanje o tajkunstvu, ko ima vendar v rokah vse vzvode za odpravo tovrstnih anomalij. Ne nazadnje ima tudi večino v nadzornih svetih državnih bank, ki so tajkune zalagale s krediti za menedžerske odkupe. Ni umestno, da vlada za nastanek tajkunstva krivi skritega sovražnika.

Kaj je bil razlog za vašo razrešitev s funkcije ministra za delo?

> Predsednik vlade je na seji državnega zbora kot ključna razloga navedel premalo uspešno dogovarjanje s socialnimi partnerji in poseg v legitimnost nekega drugega ministra. V zasebnem razgovoru mi je dejal, da so razlogi trije - strategija za dvig rodnosti, vložitev treh vojnih zakonov v parlamentarni postopek in predlog o imenovanju Anke Rode za direktorico zavoda za zaposlovanje. V resnici pa je bil edini pravi razlog v tem, da sem dosledno izvajal koalicijsko pogodbo ter vladni program gospodarskih in socialnih reform.

Je res, da so se odnosi med vami in Janšo najbolj zaostrili, ko ste šli v javnost z osnutkom strategije za dvig rodnosti, še preden je bil ta potrjen na vladi?

> Vsak zakonski osnutek gre najprej v medresorsko usklajevanje in šele nato na vlado, zato ne sprejmem očitka o samovoljnem ravnanju. Naj vas spomnim, da je bil dvig rodnosti drugi najpomembnejši cilj te vlade. O vsebini dokumenta sem se želel pogovoriti s predsednikom vlade, a do pogovora ni prišlo.

Vaša naslednica Marjeta Cotman je takoj po nastopu funkcije strategijo pospravila v predal. Ali še vedno vztrajate, da je šlo za dober predlog?

> Strategija za dvig rodnosti je bila eden najboljših dokumentov, ki je nastal v mandatu te vlade. Napisana je bila na osnovi treh izhodišč: življenje je vrednota, družina je naše upanje in otroci so naša prihodnost. V dokumentu je bilo predlaganih 44 ukrepov za dvig rodnosti, a se je javnost osredotočila samo na plačljivost splava. Moj edini cilj je bil vzbuditi veselje do življenja, ki ga med Slovenci manjka. Moja prizadevanja niso šla v to, da se splav prepove. Žensk, ki se odločijo za splav, nisem obsojal, sem se pa velikokrat spraševal, kaj bi lahko storili, da bi ohranili življenje in zmanjšali stisko žensk.

Verjetno veste, da v sodobnem svetu ne obstaja nobena resna študija, ki bi dokazovala, da plačljivost zmanjšuje število splavov ali da je z omejevanjem splavov mogoče dvigniti rodnost ...

> Partnerja, ki ne moreta spočeti po naravni poti, morata za novo življenje plačati ogromno denarja, prekinitev življenja pa je brezplačna. Ali ni to sprevržena logika? Če sem o čem prepričan, sem prepričan o tem, da splav ne more biti ukrep za reguliranje rojstev ali najcenejša oblika kontracepcije.

Zakaj ste čakali, da vas zamenja predsednik vlade, namesto da bi s funkcije ministra odstopili sami?

> Ker za odstop ni bilo nikakršnih utemeljenih razlogov. Prekršil nisem nobenega zakona ali etičnega kodeksa vlade. Pa še en razlog je bil. Do konca sem želel speljati dva zakona, ki sta takrat že bila v medresorskem usklajevanju. Prvi je bil družinski zakonik, drugi pa zakon o štipendiranju, po katerem bi bili delodajalci dolžni financirati dvajset odstotkov posamezne štipendije ob dodatnih davčnih olajšavah za te namene. Tako bi število štipendij skoraj zagotovo podvojili. Po moji razrešitvi je bil zakon o štipendiranju sicer sprejet, vendar v precej slabši obliki.

Ste bili užaljeni, ker se predsednik NSi Andrej Bajuk pred Janšo ni bolj vneto potegnil za vas?

> Ne bi rekel, da sem bil užaljen. Se mi je pa zdelo škoda, da NSi ni izkoristila priložnosti, da se volivcem pokaže kot samostojna in neodvisna stranka. Podpora, ki mi jo je pred razrešitvijo izrekla NSi, je bila samo zaradi lepšega. Če bi me namreč zares podprli, bi bil danes še vedno minister.

Kot minister ste ostro nasprotovali nedeljskemu delu. Kljub referendumu so trgovine še naprej odprte ob nedeljah. Je bila vlada tu preveč popustljiva?

> Z mojim predlogom o uvedbi omejenega zapiralnega časa so se strinjali tako sindikati kot večina trgovcev. Študija ekipe ekonomistov pod vodstvom Jožeta Mencingerja je pokazala, da tudi trgovci niso zainteresirani za nedeljsko delo. Če trgovina v sedmih dneh proda toliko, kot bi prodala v šestih dneh, je jasno, da dodaten dan povečuje stroške in posledično zmanjšuje dobiček. Zakaj vlada ni spoštovala referendumske volje ljudi, morate vprašati ministra za gospodarstvo in predsednika vlade. V rokah sta imela vse vzvode, da bi to lahko storila.

Bi lahko rekli, da so pri vprašanju zapiralnega časa trgovci diktirali politiko vlade?

> Zagotovo ne vsi trgovci, ker pri tem vprašanju niso bili enotni.

Se strinjate z ekonomisti, ki trdijo, da je za visoko inflacijo v Sloveniji kriva tudi napačna fiskalna politika vlade?

> Nisem se poglabljal v razloge za inflacijo. Brez dvoma pa na njen dvig vplivajo cene javnih storitev in še zlasti monopoli, ki bi jih vlada lahko odpravila, če bi se tega problema lotila pravočasno.

Koliko ugleda so pomladne stranke zapravile v štirih letih mandata?

> Ankete javnega mnenja kažejo, da si nobena od koalicijskih strank ni pridobila političnega kapitala, večinoma so ga izgubile. Ampak to je še najmanj pomembno. Bolj pomembni so učinki za ljudi in državo. Tu se pravzaprav kaže povratni učinek opustitve reform. Z dosledno izpeljavo reform bi bile koalicijske stranke nagrajene s podporo ljudi.

Zakaj pomladne stranke pred tokratnimi volitvami niso sklenile zavezništva, podobnega Koaliciji Slovenija?

> Koalicija Slovenija je bila trojanski konj, to je danes jasno vsem. Očitno so stranke presodile, da se jim bolj splača delati vsaki posebej in da je bil Janša dober strateg zase in slab za koalicijske partnerice. Vendar za slab položaj NSi ne gre kriviti Janše. Zanj je kriva NSi sama. V predvolilnem obdobju ni mogoče narediti veliko. Volilna kampanja se začne prvi dan po volitvah.

Tudi pred letošnjimi volitvami imamo zelo polarizirano situacijo - dva bloka z dvema močnima liderjema ...

> V Sloveniji ne moremo govoriti o desnem in levem bloku! Tisto, kar je navidezno desno, ni desno in stranke z liberalnih pozicij težko zagovarjajo levičarske socialdemokratske pozicije, zlasti ne voditelji, ki jih ni mogoče poistovetiti z delavskim slojem. Ni še prišlo do prave strankarske strukturiranosti, politični prostor je zamegljen in veliko je ribičev, ki lovijo ribe s ponarejenimi trnki.

Kako verjetno se vam zdi, da bi Janša v primeru zmage SDS in slabega volilnega rezultata ostalih pomladnih strank v koalicijo povabil SD?

> Glede na dogodke tik pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko se je Janša s Pahorjem že dogovarjal o koaliciji, me to ne bi presenetilo. O njunem dogovarjanju obstajajo zvočni zapisi.

Ste jih vi slišali?

> Tega vam ne morem razkriti, ker sem zavezan molčečnosti.

Član NSi ste bili vse od njene ustanovitve pred osmimi leti. Zakaj ste se odločili za izstop?

> Ker stranka ni izpeljala zastavljenega programa in se ni držala predvolilnega gesla Beseda velja! Program moraš dosledno uresničevati tudi, ko si v vladi. Ne sprejemam izgovora, češ da je NSi z devetimi poslanci premajhna, da bi v koaliciji lahko uveljavljala svojo voljo. Poglejte Desus. Kako pa je njim s štirimi poslanci uspelo ustaviti vojne zakone? Iz poslanske skupine sem izstopil zaradi izkazanega nezaupanja stranke, ko me ni potrdila za kandidata za letošnje volitve, čeprav so interne ankete pokazale, da me volivci podpirajo, in čeprav so mojo kandidaturo soglasno podprli trije občinski odbori NSi. Zakaj je vrh stranke ravnal v nasprotju z voljo terena, ne vem. Očitno sem bil nekomu napoti. Argument, da me na listo niso uvrstili, ker se nisem držal internega pravilnika, po katerem bi moral stranki mesečno nakazovati pet odstotkov svoje plače, je smešen. Res je sicer, da v zadnjem času prispevka nisem plačeval, a samo zato, ker se mi je zdelo moralno sporno, da bi bil moj denar porabljen za razkrajanje NSi.

Krščanska demokracija je v zahodnoevropskih državah praviloma ena najmočnejših strank, v Sloveniji pa je med najmanjšimi. Kako si razlagate ta fenomen?

> Očitno je, da volilno telo nima prave izbire med političnimi strankami. Ni zadosti program stranke, s katerim se lahko poistovetijo volivci. Volivci se morajo poistovetiti s tistimi, ki stranko vodijo. To se zgodi, če so politiki verodostojni in trdno stojijo za tistim, kar rečejo. Krščanska demokracija v izrazito sekulariziranem evropskem prostoru postaja čedalje bolj privlačna volilna opcija. Volivci si na oblasti želijo nekoga, ki bo dosledno zagovarjal vrednote, ki osmišljajo naše življenje. Žal je krščanska demokracija v Sloveniji skorajda izginila in volivci vse do ustanovitve Krščansko demokratske stranke niso imeli prave izbire, s katero bi se lahko jasno poistovetili. SDS programsko tega ne more uresničiti, še manj ji to lahko uspe z agnosticizmom njenega voditelja. NSi je sicer poskušala biti prava krščanskodemokratska stranka, a je bila zaradi neodločnosti in servilnosti vodstva neprepričljiva. Slovenija nujno potrebuje trdno krščanskodemokratsko opcijo - neokonservativno stranko, temelječo na krščanski etiki, pri kateri bo kot temeljna vrednota poudarjena svoboda, ki posamezniku omogoča razvijanje vseh njegovih potencialov ob zagovarjanju vrednote življenja, spoštovanja, družine ...

Se vam ne zdi, da je čas povozil klerikalne stranke?

> Odklanjam klerikalizem. Gre za umestitev med preživelim krščansko-socialnim kolektivizmom in vrednostno praznim liberalnim individualizmom. Slovenija potrebuje nov veter, ki jo bo razbremenil prevelike teže etatizma in jo potegnil iz sedanjih preživelih in iztrošenih programskih korporativističnih modelov, za katere se zavzema večina strank, še zlasti levih.

Je NSi za vaš okus postala preveč liberalna?

> Zagotovo v stališčih ni bila najbolj stanovitna, zaradi česar je izgubila veliko najzvestejših volivcev. Krščanska demokracija mora biti vest in ogledalo družbe, ki prevzame tudi odgovornost vladanja.

Vam je Bajuk potem, ko je bilo očitno, da razmišljate o izstopu iz NSi, predlagal sestanek?

> Ne. Ni me niti poklical, kaj šele, da bi me povabil na kavo. Obnašal se je tako, kot da se nič ne dogaja.

Se strinjate z oceno Marka Štrovsa, da NSi nima več nikakršne samostojne politike, iniciative in političnega profila, ki bi omogočil razgrnitev razlik s SDS, oziroma da postaja le slaba kopija SDS?

> Če med dejanji obeh strank ni temeljnih razlik, se ljudje začnejo spraševati, ali je sploh smiselno voliti NSi in ali ni glas pametneje oddati močnejši stranki. Strinjam se z Lojzetom Peterletom, da gredo glasovi tipičnih volivcev krščanskodemokratskih strank v abstinenco. V Sloveniji se vse stranke gnetejo na sredini političnega prostora in teptajo druga drugo. V tej situaciji je bila ustanovitev nove Krščansko demokratske stranke več kot dobrodošla.

Je Janša načrtno uničeval NSi, ker je ugotovil, da SDS najlažje pride do relativne večine in mandata za sestavo nove vlade, če omeji vpliv NSi in prevzame glasove njenih volivcev?

> Ne vem, ali je Janša to delal načrtno ali spontano, vsekakor pa pri izpeljavi načrtov ni imel veliko težav. Kljub temu ga ne bi krivil za slabo podobo NSi. Podrejen si toliko, kot se pustiš podrediti. Če ponižno in brez ugovora sprejemaš diktate od zunaj, ne moreš trditi, da si samostojen. Kot tak pa postaneš tudi nepotreben.

Koliko svobode in neodvisnega razmišljanja Bajuk dopušča znotraj NSi?

> Skrb zbujajoče je, da v političnih strankah upada notranja demokracija in da strankarski aparat čedalje bolj pritiska na tiste, ki razmišljajo drugače. Ko sem v glasilu NSi izjavil, da bi morali razmisliti, ali gre stranka po pravi poti, so mi to tako zamerili, da v glasilu več kot leto dni nisem mogel objavljati nobenega članka. Izločanje izkušenih kadrov, kot so Vovk, Mozetič, Štrovs, Štrucelj, Zupan ali Peterle, je zelo kratkovidno početje. Če samo izločaš, ti prej ali slej zmanjka kadra. To se ne dogaja samo v NSi. Ravnanje SDS v primeru podpisovanja kandidatne liste za državnozborske volitve pri Starmanu, Zamerniku in drugih je strašljivo.

Bi NSi na volitvah dobila večjo podporo, če njen predsednik ne bi bil Bajuk, ampak Peterle?

> Po lokalnih volitvah sem vodstvu NSi predlagal, da ponudimo kolektiven odstop zato, da preverimo, ali je stranka še vedno na pravi poti. Interna analiza je pokazala, da mora NSi postati bolj prepoznavna, da mora pokazati trdnost in vrednote in se jih mora tudi dosledno držati. Žal moj predlog ni bil sprejet. V nekem trenutku sem izgubil upanje, da bo v NSi prišlo do kakršnihkoli sprememb. Da bi ohranil dostojanstvo, sem se odločil za izstop. Nekaj časa sem celo razmišljal, da bi se iz politike umaknil, saj mi je uspelo dobiti nekaj dobrih ponudb za službo. Ko sem se vendarle odločil, da na volitvah poskusim še enkrat, sem imel na mizi povabilo KDS, SLS in še ene leve stranke. Za KDS sem se odločil, ker mi ljudje v njej vlivajo zaupanje.

Vas ne skrbi, da bi si KDS s poudarjanjem krščanskega etosa preveč omejila krog potencialnih volivcev?

> Krščanske vrednote so splošne civilizacijske vrednote, s katerimi se lahko poistoveti zelo širok krog volivcev, ne samo tisti, ki hodijo v cerkev. Dejstvo je, da se lahko najbolj jasno spopade s hibami sodobne Evrope. Na Nizozemskem je krščanska demokracija na oblast prišla potem, ko so volivci spoznali, da je bila liberalna vlada preveč popustljiva do prostitucije, droge in kriminala na sploh. Sodobna desnica ni desnica izpred štiridesetih let. Poglejte predsednika francoske vlade. Gre za dinamičnega in odločnega državnika, ki je Francijo postavil v središče svetovnega dogajanja.

Janša je ob ustanovitvi KDS dejal, da se resne stranke ne pojavljajo dva meseca pred volitvami in da se takšni projekti običajno rojevajo takrat, kadar hočeš nagajati ...

> Janševa izjava je približno tako neumestna, kot bi bila izjava, da je SDS v slovenskem prostoru nepotrebna. Z njo dokazuje, da si kot edino možno demokracijo predstavlja dirigirano demokracijo, v kateri ni prostora za drugačno mnenje. KDS ni bila ustanovljena zato, da bi kradla glasove NSi, ampak zato, da nagovori volivce, ki bi sicer ostali doma.

V novo Krščansko demokratsko stranko je prestopila tudi dolgoletna članica SDS Angelca Likovič. Se ne bojite, da je bila stranki podtaknjena?

> Ne. Likovičeva je dvanajst let požrtvovalno delala za SDS z jasnim izpričevanjem vrednot. Za prestop se je odločila, ker njeno prizadevanje za šolo po meri človeka v času te vlade ni doživelo pravega odmeva.

Se vam ne zdi ironično, da ste kot katolik pristali v isti stranki kot nekdanji član komunistične partije?

> Ljudi gledam po dejanjih in ne po partijskih knjižicah. Zato ker je nekdo pred dvajsetimi leti naredil napako, ni pošteno, da mu to očitaš v nedogled, še zlasti ne, če je s svojimi dejanji dokazal, da je pošten. Ko je Štrovs vstopil v NSi, se njegovo članstvo v partiji nikomur ni zdelo sporno. Motilo jih ni niti potem, ko se je več let žrtvoval za stranko. Po njem so udarili šele, ko je iz stranke izstopil.