28. 8. 2008 | Mladina 35 | Politika
Gruzijski vozel
Gruzija kot talec merjenja moči med zahodom in Rusijo
Zgodilo se je prav to, kar so mnogi napovedovali ob prvih priznanjih neodvisnosti Kosova, in sicer da bodo po načelu padanja domin temu zgledu sledile nove odcepitve problematičnih pokrajin s separatističnimi težnjami, kot sta denimo Abhazija in Južna Osetija. Da se bo to v Gruziji zgodilo po takšnem scenariju, kot se je, pa si je verjetno upal napovedati malo-kdo, čeprav je res, da so se v zadnjih mesecih v tej državi zvrstili številni dogodki, ki so bolj ali manj jasno napovedovali potek dogajanja.
Po priznanju Kosova so namreč separatisti v Abhaziji in Južni Osetiji sprovocirali kar nekaj incidentov z gruzijskimi silami; da Moskva tu ni imela prstov zraven, je iluzija, ki ji očitno nasedajo samo v Moskvi. V končni fazi so ruska letala velikokrat kršila gruzijski zračni prostor in podobno. Rusi so gruzijskemu predsedniku Saakašviliju, znanemu po svoji zaletavosti, nastavili past. Saakašvili je grobo precenil svoje odnose z zahodom in 7. avgusta poslal svoje sile nad Južno Osetijo. Moskva je Tbilisi obtožila genocida nad Južnoosetijci in udarila nazaj. Kljub temu da so Rusi znižali prvotno število mrtvih civilistov z 2000 na nekaj več kot 100, še vedno vztrajajo, da je šlo za genocid.
Moskovsko priznanje neodvisnosti Abhazije in Južne Osetije je bil naslednji logični korak. Saakašvili ve, da je nadaljnja internacionalizacija celotnega problema njegov edini adut, zato je izjavil, da želi Rusija »s silo spremeniti meje Evrope«. Delno ima prav. To, da v Abhaziji in Južni Osetiji praznujejo neodvisnost, je svojevrstna ironija. Obe regiji se lahko res odcepita od Gruzije, vendar bodo raven njune 'neodvisnosti' določali v Moskvi. Že sedaj nista nič drugega kot dva ruska tampona na območju Kavkaza. In s tem, ko je ruski predsednik Medvedjev podpisal priznanje njune neodvisnosti, je ruske 'mirovniške' enote v teh dveh regijah dokončno prekvalificiral v okupacijsko vojsko.
Dogajanje v Gruziji je zagotovilo priložnost, da si zahod (ZDA, EU, NATO) in Rusija povesta v obraz par stvari, ki jima že dolgo časa ležijo na duši. Napetosti med njima obstajajo že leta; govorimo seveda o ameriškem protiraketnem ščitu, ameriških/NATO bazah v osrednji Aziji, ruskem prodajanju orožja Iranu, Kitajski, Venezueli itd. Ampak zdaj naj bi se razmere tako zaostrile, da je govor že o novi hladni vojni. Medvedjev je recimo ne izključuje, se je pa tudi ne boji. Gre za poceni trik. Kdor govori o hladni vojni, je ali politični populist ali pa ne razume, da je svet v zadnjih osemnajstih letih postal bistveno bolj kompleksen. Svet ni več razdeljen na dva ideološko ločena bloka. Različne reakcije na dogajanje v Gruziji to potrjujejo. Ko je recimo ameriški predsednik Bush kritiziral Moskvo zaradi »agresije na Gruzijo«, so ga v muslimanskih državah hitro opomnili, da je bila tudi invazija na Irak nelegalna. Tudi zahod sam si ni enoten, kaj storiti v nastali situaciji; niti znotraj zveze NATO ni skupnega mnenja, kako kaznovati Rusijo.
Obe strani, zahod in Rusija, sedaj računata na čimvečjo podporo heterogene mednarodne skupnosti, da lahko z večjo legitimnostjo uveljavljata svojo politiko do gruzijskega problema. Geopolitične razmere se hitro spreminjajo. ZDA niso več edina velesila in Rusija je ena izmed novih. Do tega spopada, torej merjenja moči, ki Rusijo vrača med glavne igralce na geopolitičnem prizorišču, je nujno moralo priti prej ali slej. Zgodilo se je pač v Gruziji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.