”Vse skupaj ni obetavno”

Se strinjate z analitiki, ki pravijo, da je območje evra na robu recesije?

> Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da sta inflacija in recesija tudi psihološka pojava. Bolj ko govoriš o recesiji, bolj postaja resničnost v glavah ljudi, spreminja se njihovo vedenje in se nazadnje resnično manifestira tudi v številkah. Ne samo zaradi tega, ampak tudi zaradi statističnih podatkov ne morem pritegniti tistim, ki govorijo o recesiji. Res pa je, da smo priča ohlajanju gospodarske aktivnosti. Pozabili smo, da je bila razmeroma visoka gospodarska rast v zadnjih letih večidel tudi posledica razširitve Evrope z dvanajstimi novimi članicami. Ta učinek počasi slabi. Gospodarska rast v evroobmočju je bila v prvem četrtletju še 0,7-odstotna, v drugem samo še 0,2-odstotna. Primerjava drugega četrtletja z istim obdobjem lani še vedno kaže 1,5-odstotno rast. V Sloveniji nas mora skrbeti predvsem negativna rast v Nemčiji in Italiji v drugem četrtletju. Gre za državi, ki sta naši pomembni zunanjetrgovinski partnerici. Tudi iz sprememb v ZDA bi lahko sklepali, da še ne gre za recesijo. Gospodarska rast je bila v drugem četrtletju letos 0,5-odstotna, v prvem pa 0,2-odstotna. Za Evropo pomeni največje tveganje inflacija, ki še ni obvladana. Posledica inflacije so spremenjena razmerja med cenami proizvajalnih sektorjev. Po podatkih Svetovne banke so se v prvem polletju letos cene energije povečale za 53 odstotkov, cene hrane v poprečju za 47 odstotkov, industrijskih surovin za 18 odstotkov in kovin za 16 odstotkov. Te dramatične spremembe bodo v prihodnjem obdobju povzročile prilagajanje in vzpostavljanje novega ravnotežja. Tu je Evropa izredno občutljiva, saj ne razpolaga z zadostnimi količinami zalog nafte, zemeljskega plina, pa tudi ne z zadostnimi zalogami surovin. Neobvladovanje inflacije bo povzročilo pritisk na ceno denarja, zastoj v investicijah, predvsem pa pritisk zaposlenih na plače. Scenarij inflacijske spirale je tudi scenarij poti v recesijo. Če se želi Evropa temu izogniti, se mora odločiti za politiko obvladovanja inflacije prek politike obrestnih mer, poceni državne uprave, nižjih obdavčitev, investicij v infrastrukturo, predvsem pa mora iti v smer racionalne rabe energije. Tudi jedrskim elektrarnam se ne bomo smeli izogibati, če bomo hoteli zmanjšati energetsko odvisnost.

Ali visoka vrednost evra že vpliva na izvoz slovenskih podjetij?

> Slovenija prek 70 odstotkov vsega izvoza ustvari na trgih Evropske unije, 80 odstotkov pa je uvoza s teh trgov. Zaradi tega smo manj občutljivi za medvalutna nihanja. Tista podjetja, ki so izvažala na dolarsko območje, so krepitev evra močno občutila, nekatera so celo ustavila proizvodnjo. Veliko pa je bilo tudi podjetij, ki so svoje nabave preusmerila in prek nabav z dolarskega območja kompenzirala velik dvig cen na domačem trgu. Visoka vrednost evra tako rekoč ne vpliva na storitve, ker te dejavnosti ustvarjajo prihodke predvsem na domačem trgu, čeprav zajemajo v strukturi BDP 63 odstotkov.

Kako bodo slabše gospodarske razmere v Zahodi Evropi vplivale na odprto slovensko gospodarstvo?

> Glede na to, da sta Nemčija in Italija naši največji izvozni partnerici v EU in da je ravno v teh dveh državah letos zaznati upadanje gospodarske rasti, sledita pa Avstrija in Francija, bo to brez dvoma vplivalo na nižje stopnje rasti našega gospodarstva v drugi polovici leta. Občutljivi smo tudi zaradi strukture izvoza, največ izvažamo transportne opreme, strojev in naprav, kovinskih izdelkov in kovin ter kemikalij za potrebe farmacije. Hkrati ti vplivi niso tako izraziti glede na to, da v Sloveniji nimamo izjemno velikih podjetij in smo zato bolj prilagodljivi.

Bomo posledice občutili takoj ali z zakasnitvijo?

> V preteklih letih smo bili navajeni, da je slabitev gospodarske rasti vplivala na naše gospodarstvo s časovnim zaostankom četrtletja, to je bil tudi čas, ko smo se lahko pripravili na neugodne trende in se prilagodili. Po vstopu v EU, še posebej pa po vključitvi v evroobmočje tega časovnega zaostanka tako rekoč ni več.

Statistični podatki kažejo, da je vrednost novih naročil v slovenski industriji junija v primerjav z istim mesecem lani upadla skoraj za petino. V kakšnih težavah se lahko znajdejo podjetja, če bo naročil še naprej vse manj?

> Kazalec gospodarske klime je po najnovejših podatkih iz avgusta kar za deset odstotnih točk nižji kot lani tak čas. To je najzgovornejši dokaz negotovega obdobja, ki je pred nami. V predelovalnih dejavnostih so kazalci izvoza in skupna naročila ter pričakovana proizvodnja dosegli najnižje vrednosti po letu 2005, kazalec pričakovanega izvoza pa je dosegel najnižjo vrednost po letu 2003. Kazalci zaupanja so nižji tudi v gradbeništvu in trgovini na drobno. V storitvenih dejavnostih so vrednosti kazalcev zaupanja obratne, višje, to potrjuje trditev, da se storitve prodajajo predvsem na domačem trgu in jih zunanji dejavniki ne prizadenejo tako. Poleg tega za nekatere storitve ni konkurence oziroma je ta omejena in manjši obseg lahko kompenzirajo z dvigom cen storitev. Tipičen primer je zaračunavanje storitev v bankah, kjer v nekaterih primerih lahko govorimo o nekajkratnem dvigu cen. Nadaljevanje trenda upadanja obsega naročil bo povzročilo prilagajanje v podjetjih, to pa pomeni varčevanje na vseh področjih, posledica tega bo tudi zmanjševanje števila zaposlenih, to pa bo vplivalo na manjše domače povpraševanje. To lahko ob hkratnem zastoju pri gradnji infrastrukturnih objektov pripelje do potrebe po zvišanju socialnih transferjev, posledica tega pa bo pritisk na proračun.

Katere panoge bodo najbolj občutile zmanjšanje gospodarske rasti?

> Predelovalna industrija, ki je najbolj odprta v mednarodno menjavo. Posebej omenjati posamezne panoge se mi ne zdi smiselno. Seveda so nekatere posebnosti, ki postavljajo nekatere panoge v težji položaj, ključna pa je sposobnost podjetij pravi čas spoznati nevarnosti in nanje odgovoriti s pravimi ukrepi.

Slovenska lesna in tekstilna industrija sta že zdaj v težavah. Ali morebitno recesijo sploh lahko preživita?

> Upal bi si trditi, da sta bili ravno tekstilna in lesna industrija zelo grobo izpostavljeni procesu globalizacije. Delujeta na področjih, kjer smo najbližje prostemu trgu. Leta 2007 se je število zaposlenih v tekstilni industriji znižalo za 6,4 odstotka, letos v prvem četrtletju pa je glede na lansko obdobje v njej 5,1 odstotka manj zaposlenih, kar kaže na to, da proces prilagajanja v tej industriji teče še naprej. Podjetja tekstilne industrije so leta 2006 izkazala največjo čisto izgubo po podatkih AJPES-a, lani pa so v poprečju poslovala z 18 milijoni evrov dobička. Tudi v teh dveh dejavnostih ni vse tako črno, kot bi radi prikazali nekateri ekonomski strokovnjaki. Morda lahko podjetja v teh dveh dejavnostih preživijo ravno zaradi tega, ker so navajena poslovati v zaostrenih razmerah in se nenehno boriti za svoj jutri. Veliko je podjetij, ki so se na krilih konjunkture razvadila, postala nekritična do svojega dela in predvsem verjela, da je dober poslovni rezultat v resnici plod njihove izjemnosti in dela, ne pa tudi spleta okoliščin na trgu. Za ta podjetja bo obdobje ohlajanja gospodarske rasti veliko bolj boleče in nevarno.

Ali Prevent že čuti manjšo gospodarsko rast?

> Prevent je del evropskega gospodarskega prostora in zato tudi takoj občuti negativne posledice, če se pojavijo negativni trendi pri partnerjih v Evropi. V avtomobilski industriji je že praksa, da partnerji sodelujejo po načelu odprte kalkulacije. To pomeni skupno dogovarjanje o izdelku, ceni materialov, stroških izdelave. Sestavni del teh dogovorov je tudi vsakoletni načrt zniževanja stroškov in s tem cene izdelka. V zadnjih letih smo se ravno slovenski izdelovalci delov znašli v položaju, ki res ni zavidanja vreden, čeprav smo v evroobmočju. Partnerji pričakujejo zniževanje cen. Nam sicer uspe najti racionalizacije pri izdelavi, povečati storilnost, vendar nas hkrati udari izjemno visoka domača inflacija, ki potegne navzgor stroške dela, storitev, energije in v celoti izniči prizadevanja za racionalizacijo, še več, poslovni rezultat se slabša. Pritisk proizvajalcev avtomobilov na vhodne cene se še stopnjuje. Cenovna konkurenca med proizvajalci avtomobilov je vedno večja, zato je vedno več akcijskih prodaj, pri katerih morajo s svojim deležem sodelovati tudi proizvajalci komponent. Procesu zniževanja cen vedno težje sledimo, zmanjšuje se konkurenčnost in na dolgi rok to pomeni tudi organiziranje proizvodnje na območjih z nižjo ceno dela. To za našo družbo pomeni ohranjanje poslovnega položaja in poslovnih rezultatov, za državo pa izgubo delovnih mest in znatnega dela plačil v proračun.

So za slovenska podjetja rešitev razvijajoči se trgi, kjer za zdaj še ni opazne grožnje recesije?

> Ohlajanje gospodarske rasti bo samo po sebi prisililo podjetja, da se usmerijo na razvijajoče se trge. Že danes je Slovenija med najpomembnejšimi poslovnimi partnerji Hrvaške, Srbije, BiH, Črne gore. Pogledati pa bo treba tudi prek meja Balkana. Tu pa je pogosto težava velikost podjetij in predvsem premalo uspešna mreža gospodarskih predstavništev države in zbornic.

Kako se lahko podjetja spoprimejo z zahtevnejšim gospodarskim obdobjem?

> Recepta za prilagajanje recesiji ni, pa naj gre za slovenska ali evropska podjetja. Inovacije, novi trgi, stroškovna vitkost in organizacijska fleksibilnost so prvine vsakega prilagajanja in tudi prestrukturiranja. Seveda je tu še država, ki lahko s svojo politiko pripomore, da je prilagajanje in premagovanje kriznih razmer za podjetja lažje, za državo pa manj boleče.

Kako lahko pomaga država?

> Na makroravni mora zagotoviti konkurenčne možnosti poslovanja, takšne, kot jih imajo podjetja, s katerimi tekmujemo na svetovnem trgu. Namesto da se država še naprej ukvarja z državnim kapitalizmom, naj se čim hitreje umakne iz gospodarskih družb, ki v normalnih ekonomijah delujejo brez njenega vpliva na trgu. V družbah, ki imajo elemente monopola, mora država odpraviti današnje kvazitržno ravnanje in zahtevati predvsem racionalno poslovanje in ukvarjanje s temeljno dejavnostjo teh družb. Investicijska sredstva je treba namenjati za programe, ki bodo prispevali k cenejšemu poslovanju gospodarskih družb, pospeševanju znanstveno-razvojnega dela in poklicnemu usmerjanju v deficitarne poklice. Poglavitna naloga države pa je sprostiti davčni primež. Slovenija si ne more privoščiti, da je uvrščena med države, kjer je delo najbolj obdavčeno, davčne olajšave za investicije pa morajo spodbujati podjetja k vlaganju, stimulirati nastajanje novih delovnih mest. Z ustrezno zakonodajo je treba uveljaviti načelo varne prožnosti, ki bo primerno za majhno odprto ekonomijo, kakršna je Slovenija. Opozoril bi še, da je tudi v centralni banki, ki poslovnim bankam zagotavlja poseben položaj, potreben globok razmislek o tem, da se v zadnjem času cene bančnih storitev nenormalno povečujejo. Ne samo v primerjavi s preteklim obdobjem, uvajajo se tudi nove obremenitve, pri čemer bodo obrestne mere kmalu skoraj dvakrat višje, kot so bile pred tremi leti. Banke, ki so v pretežni lasti države, poslujejo z visokimi dobički, vse to pa zmanjšuje konkurenčnost podjetij.

Kakšno gospodarsko rast pričakujete v prihodnje?

> Lani je Slovenija s 6,1-odstotno gospodarsko rastjo dosegla točko, ki jo bo v naslednjih desetih letih težko spet doseči. Za letos vsi vplivni slovenski ekonomski inštituti napovedujejo rast BDP okrog 4 do 4,5 odstotka, to pa je dolgoročno povprečje Slovenije. Za leto 2009 je napoved še nekoliko bolj umirjena. Umirjanje bo opazno v vsem evroobmočju. Letos se za EU napoveduje gospodarska rast 1,7 odstotka, napovedi za prihodnje leto pa so okoli 1,0 odstotka. Vse skupaj ni obetavno in nevarnost, da ohlajanje preide v recesijo, še ne bo pojenjala. Od sposobnosti podjetij, pa tudi ekonomske politike držav, Evropske komisije in ravnanja ECB bo odvisno, ali nam bo uspel zasuk navzgor. Če je cena za to širitev EU z vključitvijo balkanskih držav, potem jo realizirajmo ne glede na negotovost lizbonske pogodbe.