4. 9. 2008 | Mladina 36 | Politika
Novinarji kot ideološki talci
Je kaj čudnega, če je vpričo ujetosti v ideološko kletko odmeven novinar finski novinar?
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, Filozofska fakulteta v Mariboru, član Programskega sveta RTV Slovenija
© Marko Pigac
Se je kakovost novinarskih izdelkov v zadnjem času poslabšala? Nekateri zaskrbljeno ugotavljamo, da imamo pri nas medijske tajkune in da so novinarji poniglavi pisuni, da je Janša spremenil zakonodajo in uvedel nova, uravnotežena in pluralna pravila poročanja. Pravijo pa še, da zaradi vsega tega kakovost nedvomno peša. Volitve so čas, ko so naša pričakovanja večja in medije čisto po pravici smemo in moramo ocenjevati ostreje. Prav zato utegne biti gorko spoznanje, da jih je večina tu zatajila. Kako prepoznati slabo novinarstvo, če odmislimo, da vsega pač ne morejo biti krivi tajkuni in Janez Janša? Po zapoznelosti, po neraziskovalnosti, po politični pristranosti, po paranoidnosti. Premalo je obsoditi premajhen profesionalizem, navijaštvo in blokovsko delitev na leve in desne novinarje. Pogledati je treba, kako se to pozna v besedilih, prispevkih in kontekstih njihove objave.
Osnovna težava, ki trenutno preči normalen novinarski posel, je njegova čezmerna ideologizacija. Biti novinar pomeni biti novinarski ali kapitalski vojščak, biti razpoložljiv za manipulacijo, biti pristranski, podkupljen, servilen, enodimenzionalen in zdravorazumsko slep, biti pravi ali napačen, naš ali nenaš. Poanta je v tem, da novinarji niso v resnici nič od tega. A v takšni situaciji je po svoje nemogoče delati. Demotiviranost, posledico politične satanizacije, ki jo proti novinarjem vodita predvsem Janez Janša in njegova stranka (še intenzivneje po peticiji), ki demonizira ceh, cehovska združenja in posamezne novinarje, so povzročile tudi sistemske rešitve; zakonodajne, socialne in druge okoliščine so položaj novinarja v družbi naredile ranljiv, njegovo javno vlogo sporno, posameznike so razčetverile in pribile na križ, novinarska imena razdelile v razpredelnice in nekatera poslale v samico, od koder ni rešitve. Dve strani se obmetavata s sočnimi izrazi, prva drugi očita kapitalsko hlapčevanje, druga prvi politično, po potrebi izmenično ali hkratno. Moralne norme so padle, eksekutorski uredniki so nazadnje nagrajeni in v posmeh profesiji začnejo voditi poklicna združenja, politični motivatorji vročih oddaj ob podpori urednikov čezmerno prosperirajo in jih ustavijo šele nepredvidene družinske pretepaške afere ali zamere tožilcev, iz informativnih oddaj se delajo zabavne in iz zabavljaških informativne, elitni program ARS se želi podrediti načelu poslušanosti in iz gledanosti narediti javnostno vrlino ...
Eden od zaznavnih učinkov ideologizacije ta čas je manipulabilnost novinarjev, ko sledijo »nameščenim« vsebinam in posvojijo vsiljeni diskurz, recimo o tajkunih. Skratka: ko politiki vodijo novinarsko mišljenje in ga fokusirajo po svoje. Spontana ideologija vladarjev je prepoznavno protofašistična: stigmatiziraj nasprotnika (izbrisanega, cigana, novinarja, tajkuna), vanj usmeri negativna čustva množic in nanj prilepi sporočilo, ki ti prinaša točke. Ker gre za »sovražnika«, točke dobivaš za zmago nad njim. Napovedani boj proti tajkunom je zato sprožil cel fantazmatski okvir iskanja, v katerega so privolili vsi: politiki, državljani in komunikatorji med njimi, torej mediji. Čeprav niso niti rešili problema s satanizacijo samega sebe, so vsiljeni diskurz kupili z velikim veseljem in potem ostali z dolgim nosom, ko jim premier že nekajkrat ni želel povedati, kdo je »pravi« tajkun. Češ, on nikogar ni poimenoval z imenom. Ideologija par excellence: obstaja le Tajkun, nikoli tajkun. Recept za novinarje je jasen: gospod premier, če ne želite, da vas imamo za lovca na jetija, nam, prosim, postrezite z dokazi o kaznivem ravnanju. Za manipulabilnost sta dva vzroka: nehotena nevednost in neprofesionalizem ali hotena pristranost. Za prvo obstaja terapija, druga je dokaj neozdravljiva. V to kategorijo sodi tudi servilnost - sicer se radi pritožujemo, da je npr. STA v rokah vladajoče stranke, malo manj pa priznamo, da je učinkovitost agencije mogoča zaradi ležernosti piscev vesti, ki namesto produciranja svojih pogosto neselektivno povzemajo poročila, prilagojena potrebam vlade in njenega predsednika.
Ideološke smernice novega novinarstva (skrb za uravnotežene »kvote«, sproščenost za »desne rešitve«, politična prilagodljivost) se včasih čudovito mešajo s trendi rumenizacije tiska, razvoja in konvergence medijskih tehnologij ter nepotrebnih nižanj standardov in poenostavljanj. Ne govorimo le o tem, da se novice rumenizirajo, da je na spletni strani 24ur nemogoče prebrati vest iz notranje politike, ne da bi se pri tem recimo zaletel v dve sicer čudoviti dojki le dva centimetra levo ali desno (vse je lahko lepo in prav, če je na svojem mestu). Postajajo instantne, lepljive, enostavne in vroče. Spet resne priloge resnih dnevnikov, menda naveličane politike (kot da niso natanko s tem privolile v ideološki diskurz), bežijo v trivialni vsakdanjik pisanega sveta, želijo biti apolitične. A ubežati ne morejo, le gledajo proč.
Je potemtakem kaj čudnega, če je vpričo takšne ujetosti v ideološko kletko odmeven novinar finski novinar? Vprašati bi se smeli ne le, zakaj finski preiskovalci in organi pregona delajo bistveno bolje kot naši, temveč tudi, zakaj se dokumentarci o podkupovalni aferi Patria na Finskem delajo, pri nas pa ne. Neznan finski novinar lahko diktira politiko v Sloveniji, slovenski se zdi nemočen, povrhu še prostovoljen talec.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.