Mrzli vetrovi iz Nemčije

Samo srečna naključja lahko nemško gospodarstvo še rešijo pred recesijo, ki bo trajala dalj časa, napoveduje glavni ekonomist Deutsche Bank Norbert Walter. Takšni srečni dogodki so občutno zmanjšanje cen energentov in hrane, presenetljiva stabilizacija gospodarstva v ZDA in čudežno zvišanje vrednosti tečaja dolarja. Ker se nič od tega po vsej verjetnosti ne bo zgodilo, Nemčijo čaka recesija, ki se bo zavlekla do leta 2010, navaja Walter. Konjunktura v nemškem gospodarstvu je po njegovih besedah slaba, še slabše je razpoloženje v podjetjih.
Dennis Snower, predsednik Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu, prav tako meni, da bo kriza v Nemčiji dolgotrajna, Klaus F. Zimmermann, predsednik Nemškega inštituta za gospodarske raziskave, pa je nekoliko drugačnega mnenja. Po njegovem je treba ohraniti trezno glavo in pri presoji upoštevati celoto, ne zgolj posamezne podatke. Gospodarska rast je v prvem četrtletju znašala 1,3 odstotka in se je v drugem četrtletju res spremenila v stagnacijo v višini 0,5 odstotka, a ta padec je bistveno manjši, kot so napovedovali pesimisti, pravi Zimmermann. Priznava pa, da bo nemško gospodarstvo uradno v recesiji, če bo tudi v tretjem četrtletju gospodarska rast negativna, toda inštitut, ki mu predseduje, v tretjem četrtletju nemškemu gospodarstvu spet napoveduje pozitivno rast.

Nemška vlada vztraja

Industrija ima manj naročil

Stiglitz: razumevanje gospodarske rasti

Sedanje gospodarske razmere v članicah evroobmočja in EU so posledica razmer doma, odločitev oblasti, in mednarodnih dejavnikov, zlasti krize v ZDA in rasti cen energentov. Nemški kanclerki Angeli Merkel gospodarska kriza grozi leto pred volitvami. Do zdaj je s svojo vlado žela predvsem sadove reform, ki jih je izpeljala prejšnja, rdeče-zelena vlada Gerharda Schröderja. Merklova tega programa ni nadaljevala, a tudi če bi ga, se krizi ne bi mogla povsem izogniti. Španija je bila v gospodarskem zagonu v času prvega mandata socialista Joseja Luisa Rodrigueza Zapatera, ki mu je konservativni predhodnik Jose Maria Aznar zapustil slabo dediščino. Toda Zapatero je zdaj, ko je spomladi dobil še drugi mandat, pred novim izzivom, saj se gospodarske razmere v Španiji hitro slabšajo. Italijo je v prejšnjem mandatu spravil v krizo konservativec Silvio Berlusconi, Romano Prodi je s svojo levo vlado posledice saniral. Berlusconi ima zdaj priložnost, da dokaže, kaj zna. Velika Britanija se je gospodarsko pobrala v času vlade Tonyja Blaira, v kateri je bil sedanji premier Gordon Brown finančni minister. Ker Brownu nikakor ne uspeva, da bi državljanom predstavil razloge za sedanjo gospodarsko krizo, je njegova priljubljenost naglo upadla in grozi mu, da bo gladko izgubil prihodnje volitve leta 2010. Ali torej levica bolje razume ekonomijo? Ameriški Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz je za Project Syndicate pred kratkim opisal, kako levica in desnica razumeta gospodarsko rast in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je gospodarska rast trajnostna. Njegove ugotovitve temeljijo predvsem na razmerah v ZDA, uporabne pa so tudi v Evropi. Rast namreč po Stiglitzu ni samo povečevanje BDP. Biti mora trajnostna. Rast, ki temelji na uničevanju okolja, financiranju potrošnje z zadolževanjem, izkoriščanju redkih naravnih virov brez reinvestiranja donosov, ni trajnostna. Rast mora biti tudi inkluzivna: vsaj večina državljanov mora imeti od nje korist, piše ugledni ekonomist. Socialno varstvo je učinkovitejše od protekcionizma. ZDA bodo imele čez nekaj let več ljudi zaposlenih v varnostnih službah kot v izobraževanju. Toda stroški za zapornika so v enem letu višji kot stroški za leto študija na Harvardu, opozarja Stiglitz. Druga velika razlika med levico in desnico je razumevanje vloge države pri razvoju. Levica pravi, da mora država zagotoviti infrastrukturo in izobraževanje, razvojne tehnologije, prav tako je pomembno podjetniško vedenje. Z drugimi besedami: danes je levica tista, ki razume trge in njihovo vlogo v gospodarstvu, desnica, zlasti v ZDA, pa ne. Nova desnica, zlasti Bush-Cheneyjeva administracija, je dejansko stari korporativizem v novi preobleki. To niso libertarci, saj verjamejo v močno državo z robustno izvršilno oblastjo, ki jo uporabljajo za varovanje uveljavljenih interesov, in zelo malo upoštevajo načela trga, piše Stiglitz. Nova levica pa poskuša omogočiti delovanje trga. Toda trgi se v relevantnem časovnem okviru ne uravnavajo sami. Nobena vlada ne more sedeti križem rok, ko gospodarstvo prehaja v recesijo ali depresijo, četudi je ta posledica pohlepa bankirjev ali napačne presoje tveganja agencij za oceno tveganj. Če se vlada odloči plačevati račune za zdravljenje gospodarstva, mora najprej poskrbeti, da to ne »zboli«.