4. 9. 2008 | Mladina 36 | Družba
Lažne podobe resničnosti
Vojni dogodki so najpogosteje predmet manipulacije podob
Roger Fenton je leta 1855 ponazoril „dušo“ krimske vojne tako, da je znesel na prazno cesto množico topovskih krogel.
Fotografije v časopisih in revijah praviloma niso povsem pošten in objektiven zapis realnosti. Vedno so tudi odsev fotografovih želja in njegovega subjektivnega pogleda, na njih je »objektivnost« dogodka odvisna tudi od uredniške politike, ki z izbiro za objavo sugerira podobo dogodkov. Na percepcijo bralca o nekem dogodku fotografija vpliva udarno in ne zavedamo se, kot pravi mag. Jan Babnik, filozof, fotograf in urednik pri reviji Fotografija, da »fotografije v primerjavi s članki ali gibljivimi slikami delujejo močneje, saj so izsek, zgostitev in povzetek dogajanja. Vpišejo se v bralčevo zavest kot simboli določenega časa, določenih idej in resnice, njihova moč je večja od tiskanih sporočil, saj učinkoviteje in hitreje kot beseda ustvarjajo in širijo določeno resnico dogodka, in tudi večja od moči gibljivih podob, saj fotografije predstavljajo zgostitev, predvsem pa 'ustavijo' pogled«. Tudi zato so fotografije vedno manipulacija, vendar pa »fotografija sama resda ne laže, toda sama po sebi tudi ne potrjuje določene resnice, saj fotografijo vedno 'beremo' v določenem kontekstu«.
A svet vizualnega je poln tudi pravih manipulacij podob, goljufij fotoreporterskih »mojstrov«, ki takrat, ko realnost ne ustreza njihovim željam ali pa željam urednika ali naročnika, s podobami manipulirajo. Problem je star kot fotografija sama, saj so fotografije spreminjali, jih obdelovali, na njih kaj dodajali ali odvzemali, skratka z njihovo vsebino manipulirali. V »starih« časih je bilo takšne prevare mogoče odkriti v laboratorijih, z rojstvom digitalne fotografije pa zaradi tehnoloških razlogov to več ni mogoče. Je pa mogoče z digitalno fotografijo prikrojiti resnico po željah fotografa, prevaro pa prepoznati samo v tistih redkih primerih, ko se ob spremenjeni fotografiji pojavi tudi original.
Znani slovenski fotoreporter Arne Hodalič, ki objavlja v pomembnih svetovnih medijih, na vprašanje, ali še lahko zaupamo fotografijam v tisku, prostodušno odvrne: »Nikakor!« Hodalič se v zadnjem času precej ukvarja z manipulacijami v vojaški fotoreporterski in reportažni fotografiji, saj je ta zvrst fotografije najbolj na preizkušnji verodostojnosti, spremenjene podobe pa je mogoče upravičevati tudi z nacionalnimi in vojaškostrateškimi cilji. Sicer pa so se manipulacije podob pojavile že daljnega leta 1855, ko je Roger Fenton poskušal ujeti v fotografski objektiv »dušo« krimske vojne. A takrat ni mogel slikati vojaške akcije, saj je zaradi nerazvite tehnologije lahko slikal le mirujoče dogajanje, vojna pa to pač ni. Moral je narediti »dramo« in to je dosegel tako, da je na prazno cesto znesel množico topovskih krogel. Tudi najbolj znani portret ameriškega predsednika Abrahama Lincolna iz leta 1860 je manipulacija, saj mu je telo »posodil« politik John Calhoun, ki je imel primernejšo postavo za predsednika. Le nekaj let potem je Mathew Brady, ki velja za enega izmed zgodnjih mojstrov lažnih fotografij, spretno dodal na znameniti fotografiji ameriških generalov še generala Francisa P. Blaira. Zanimive so tudi manipulacije s fotografijami v času sovjetskega voditelja Stalina, ko so se fotografi mojstrili v brisanju odvečnih oseb, saj so s posnetkov z njim izginjali sodelavci, ki jih je »vzela tema«. Podobne manire sta imela tudi Mao Cetung in Hitler.
Drugačne vrste manipulacij pa so si privoščili Američani. Znana fotografija »Dviganje zastave na Iwo Jimi« - prikazuje šest ameriških marincev, ki po bitki z Japonci dvigajo na vrhu hriba ameriško zastavo - je spodbudila ustvarjalce kar nekaj filmov. Tudi Clinta Eastwooda za film Pisma z Iwo Jime, ki ga je posnel leta 2006. A ta slika je »zrežirana«. Februarja 1945 jo je posnel Joe Rosenthal, vendar pa je bilo to drugo dviganje zastav v tistem dnevu, saj je prvo v zgodnjem jutru posnel častnik Louis R. Lowery. Rosenthal je namreč zamudil prvo dviganje zastave in odhajajoči marinci so se morali ponovno povzpeti na hrib, da bi Rosenthal naredil fotografijo, ki je prišla v zgodovino. Manipulacije s slikami so neločljiv del vojnega dogajanja. Fotografije pristransko in tendenciozno kažejo dogodke. Tega pa, po sodbi Arneja Hodaliča, ni mogoče trditi za vietnamsko vojno, ki je bila s fotografskega vidika najbolj čista, saj so dogodke slikali ljudje, ki so »poklic fotografa pravilno razumeli, v vojno pa so šli zato, ker so delali s srcem, ne za slavo ali denar. Dejansko so nosili glavo na prodaj. Niso bili 'embedded', ampak so hoteli pokazati, kaj se dogaja v Vietnamu«.
Vojna na Bližnjem vzhodu je drugačna zgodba. Polna je tudi manipulacij s slikami. Adnan Hajj, libanonski fotograf, ki je za agencijo Reuters poročal z Bližnjega vzhoda, je vsaj z dvema fotografijama zlorabil dogodke v izraelsko-libanonskem konfliktu. Prvo inkriminirano sliko je posnel avgusta 2006, dodal pa ji je, da bi dosegel večji učinek, dimne obroče. Pri drugi fotografiji je šel še dlje. Reuters je objavil njegovo fotografijo, kako izraelsko lovsko letalo F-16 z izstrelki raket nebo-zemlja obstreljuje Hezbolahova oporišča, v resnici pa je letalo odvrglo termične tarče, da bi se ubranilo pred libanonsko protiletalsko obrambo. Da bi bil prepričljivejši o napadu F-16 na libanonsko ozemlje, je za vsak primer fotografiji dodal še nekaj termičnih tarč.
V vojaškem arabsko-izraelskem konfliktu je nastalo veliko slik, ki manipulirajo z vsebino. Reuters je objavil kar nekaj fotografij starejše ženske, ki objokuje svoj dom, vendar stoji zmeraj pred drugo hišo in le pozornemu bralcu ne uide, da gre za manipulacijo. Seveda je za tiskovne agencije objava takšnih zlaganih fotografij sramota. Zanašajo se na poštenost avtorjev, saj zaradi množice slik, ki jih dobijo na dan, ne zmorejo preveriti njihove verodostojnosti, poštenost pa se pogosto pokaže v sprevrženi podobi. Ko so v Reutersu odkrili Hajjevo prevaro, so ga odpustili in umaknili iz arhiva vse njegove slike.
Hodalič opozarja, da »mnoge fotografe vodijo zgolj ego, denar in kariera. Razumljivo. Z dobro sliko lahko fotograf zasluži 2000 dolarjev, z objavo na naslovnici Timesa bi zagotovil sebi in svoji družini lagodno življenje za nekaj časa ...«
Se pa zgodi, da se fotograf znajde v časovni stiski in se odloči za manipulacijo. Tako je leta 2003 nekdanji fotograf Los Angeles Timesa, Brian Walski, v skrbi za dobro kompozicijo dogodka združil dve fotografiji v eno in zrežiral pogovor britanskega vojaka z domačini v iraškem mestu Basra. Ko so ga odkrili, je Walski zapustil fotoreporterski poklic in kasneje pojasnjeval: »Nisem razmišljal o etiki svojega početja, temveč kako izboljšati sliko. Bil je dolg dan in bil sem utrujen. Hotel sem imeti sliko. Še vedno se sprašujem, zakaj sem se odločil za to pot. Gotovo pa nisem razmišljal o posledicah.«
Edi Šelhaus, legendarni partizanski in povojni fotoreporter, je s svojimi fotografijami iz povojnega Trsta in Primorske nazorno povedal, da je objektivnost v fotografiji utvara. Dejal je: »Pa saj nisem mona. Seveda sem pristranski!« Tudi Arne Hodalič si že dolgo ne zastavlja vprašanja o (ne)pristranskosti svojih fotografij in pravi: »Jaz sem propalestinski in kontrajanševski. Jasno je, da bom slikal Janeza Janšo tako, da pokažem, kar si mislim o njem. To bi napravil avtomatsko in nezavedno. Zato fotografija nima zveze z objektivnostjo, z njo pa je lažje manipulirati prav zato, ker jo imajo vsi za realnost, a vedno pokažeš tisto, kar te osebno najbolj zadene.« Mag. Jan Babnik zavoljo tega opozarja, da se bralci, pogosto pa tudi fotografi, premalo zavedajo, da tako kot v novinarstvu obstaja tudi v fotografiji »več žanrov. Fotografija je lahko reportažna, esejistična, dokumentarna, fotograf pa lahko dogodek z načinom fotografiranja tudi že komentira in se torej opredeljuje do dogodka in pokaže svojo plat resnice«.
Pravila za delo fotoreporterjev so natančna. Hodalič pravi, da nekaterih norm tudi sam ne more dojeti. »Imaš recimo obrtnika, ki popravlja čevlje. Ko pristopiš, odloži delo in te povabi na kavo. Naj slikam čevljarja, ki pije kavo? Jasno, da ga bom prosil, naj še naprej dela to, kar je delal pred petimi minutami, kar je delal pred desetimi leti in kar bo delal tudi čez petnajst let. A to pri večini časnikov ni dovoljeno, ker fotograf ne sme zahtevati, da kdo ponovi dejanje za fotografijo. Res pa je, da imam jaz kriterije precej nizke, drugi pa precej visoke,« pravi Hodalič in opozarja na usodo francoskega fotografa Gillesa Nicolasa, ki je pred leti objavljal v reviji National Geographic. Uredništvu je poslal fotografije afriškega ljudstva, ki pri iniciaciji uporabljajo slonje okle. Tja je odšel dvaindvajsetkrat, naredil 15.000 kilometrov, a ni imel sreče. Nazadnje si je okle sposodil pri državnem ministrstvu, odšel z njimi k afriškemu ljudstvu in zrežiral dogajanje. In kaj ga je izdalo? Na oklih so bile še vedno lepo vidne šifre za označbo oklov. Nicolas je izgubil delo, prodal opremo, pa tudi fotografska srenja ga je izločila. »Te zgodbe je treba ločevati,« pravi mag. Babnik: »V primerih, ki jih navaja Arne, se lahko vprašamo takole: je bilo res narobe, da je hotel posneti 'izjavo' pred fotoaparatom? Je torej narobe, če novinar vpraša: Lahko, prosim, tole ponovite in poveste izjavo še enkrat, toda tokrat pred kamero? V drugem primeru gre za inscenacijo dogodka, ki naj bi se zgodil - kar je očitno kršenje novinarske etike.«
Na Slovenskem za zdaj še nismo doživeli pretresljivega škandala z manipulacijo fotografij, vendar je prepričanost o njihovi objektivnosti nevarna, pravi mag. Jan Babnik, saj je »kultura kritičnega gledanja šele v povojih. Kar je vidno, se pogosto preprosto enači z resničnim«. Tisto namreč, kar posameznik vidi na določeni podobi, je njegova »sveta« resnica in le redko je pripravljen podvomiti o tej resnici. »Že sama raba besed, kot so npr. razvidno, vidno, jasno in očitno (očividno), kažejo na primat vidnega v naši kulturi,« dodaja Babnik.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.