Borut Pahor, predsednik Socialnih demokratov

Borut Pahor je decembra napovedal, da bo, če bo na volitvah zmagal, postal slovenski premier. Takrat je še kazalo, da mu bo uspelo, zdaj pa so ankete njegovo stranko že prestavile na drugo mesto. Pahor pa svoje politične drže ne želi spremeniti, pravi, da način vodenja političnega boja v predvolilni kampanji vpliva na to, kako boš po volitvah vodil politiko države. In on, kot pravi sam, jo bo zmeraj vodil le s kompromisom in ne z zarotami.

Hoče levica dobiti te volitve ali hoče dobiti le priznanje za fair play?

> S fair playem dobiti volitve.

Pa si upa zmagati?

> Seveda si upa.

Vidimo, da desnica hoče zmagati. Imamo Rupla v cerkvi, imamo brezplačnike, zadnja epizoda Patrie je videti, kot da jo je režirala desnica, ne pa levica.

> Ko sem se lani na dnevu stranke odločil, da bom vodil Socialne demokrate na parlamentarne volitve, sem dejal, da je enako kot uspeh pomembna pot do uspeha. Tako kot nekdo zmaga, tako vlada. Zame je edino vodilo bilo in bo zmerna politika.

Janša je izgubil referendum o pokrajinah, o Triglavu, predsedniške volitve, lokalne volitve v Ljubljani in Mariboru. Zakaj potem v javnomnenjskih anketah ne vodite?

> Prave ankete bodo 21. septembra.

Kar se je dogajalo do sedaj, je bilo predvidljivo. Zmage desnice so vedno podprte s patriotskim elementom. Slovenija je napadena, Finska je napadla Slovenijo.

> Te percepcije v delu javnosti, žal, ne moremo spremeniti. Tudi če povemo vse, kar je res, to dosega le omejene rezultate. Mogoče se moramo vrniti k vašemu prejšnjemu vprašanju, zakaj je SDS uspel comeback. Tukaj sta bila pomembna dva procesa na obeh političnih poljih. Na levo sredino je vstopil Zares in si pridobil neko zaupanje, na desni sredini pa se je dogajalo ravno nasprotno. Medtem ko se je SDS krepila, so druge koalicijske partnerice oziroma desnosredinske stranke izgubljale podporo. Zato smo zdaj v situaciji, da ljudje, ki si ne želijo sprememb, naj jim bo premierova politika všeč ali ne, glasujejo zanj. Na levici pa je možnost izbire večja. Za Socialne demokrate je pomembno, da to možnost spoštujemo in je ne ranimo na kakršenkoli način, ker bo pomembna za sodelovanje po volitvah.

Logika Janeza Janše je skoraj šolska: notranji sovražnik so tajkuni, zunanji sovražnik je zdaj Finska.

> Z nekaterimi hitrimi izjavami nekaterih predstavnikov desne sredine, da za zaroto stojijo Socialni demokrati ali celo jaz osebno, so prvi hip dosegli učinek. Povlekli so zgodovinski lok zarot tam od začetka devetdesetih let in še prej, tako rekoč od slovenske pomladi do danes. Tukaj je edina resnicoljubna drža ta, da se obtožbe zanikajo, a to dostikrat ne zaleže.

Predvsem ne zaleže, če daš Janši povod, da lahko igra vlogo žrtve.

> Nepričakovana domneva finske oddaje o nakupu oklepnikov je sum premierove vpletenosti. Ampak to je finska zgodba, ne naša. Mi teh obtožb nismo nikoli izrekali in jih tudi zdaj ne, saj nimamo za to nobenih dokazov. Tukaj velja presumpcija nedolžnosti. Vendar je imela oddaja v javnosti svoj vpliv in tudi meni osebno se zdi, da razumem reakcijo dela javnosti, ki se je postavila premieru v bran.

Kaj če se izkaže, da je to, kar pravijo Finci, res, in kaj, če se izkaže, da ni res?

> V vsakem primeru ta afera ne pušča dobre dediščine za začetek novega mandata. Kdorkoli bo že prejel zaupanje, da vzame v roke vajeti za vodenje države, se bo moral najprej spoprijeti s potekom te preiskave in z njenim zaključkom. Vsekakor je to dediščina, ki si je verjetno nihče ni želel, vsekakor pa ne mi.

Vsi v tem položaju čakajo na dokaz. Kaj če bo Slovenija glede dokaza tako polarizirana, kot je glede vseh reči?

> Saj pravim, na finsko televizijo ne morem vplivati, ne poskušam vplivati niti na druge medije. To je njihova uredniška svoboda. Tisto, za kar mi je bilo kot gledalcu in kot politiku v tej oddaji žal, je bil tako oster sum, ki je bil izrečen glede premiera samega. In če se to ne bo dokazalo ali utemeljeno ovrglo, bo ta sum vedno ostal nekje v zraku, kar je škodljivo za njegove sopotnike in za njegove tekmece. Vse, kar si lahko želimo in upravičeno pričakujemo, je, da bodo pristojni organi pravne države opravili svoje delo.

Je bilo to, da ste v anketah dolgo vodili, prehudo breme?

> Ne, res pa je, da sem se ves čas zavedal in na jezo svojih sodelavcev to tudi nekajkrat javno povedal, da so bile zlasti v drugi polovici prejšnjega leta politične delnice Socialnih demokratov zaradi objektivnih razlogov precenjene in da se bodo pri realni vrednosti ustalile prihodnje leto, torej letos, kar se je tudi zgodilo. To je po mnenju nekaterih delovalo zelo defetistično, zame pa to ni bilo presenetljivo in zato z raziskavami nikoli nisem bil obremenjen.

Navadno se ljudem ne dogaja, da bi si oddahnili, ko padejo na drugo mesto.

> Tudi jaz si bom oddahnil, ko bomo zmagali.

Je dobro, da so mediji predvolilno bitko zreducirali na spopad med vami in Janšo?

> To ni nič posebnega, to se je dogajalo že prej, spomnimo se volitev pred štirimi leti, ko je bilo vse osredotočeno na duel med tedanjim predsednikom vlade Ropom in zdajšnjim predsednikom Janšo. Kar zadeva parlamentarne volitve, postaja tudi v Sloveniji vse očitneje, da je tekma za relativno zmago zelo pomembna, ker je pričakovati, da bo relativnemu zmagovalcu predsednik države dal mandat za sestavo vlade.

Na desni strani se tako rekoč vsi desni glasovi stekajo k Janši. Če bi se to zgodilo tudi na levi, bi dobili dva klasična bloka, demokratskega in republikanskega.

> To navado vidimo tudi v Evropi, zato me to kot politologa ne preseneča. Tak proces sem pričakoval. Na eni strani gre za poskus ohranjanja mavričnosti slovenskega političnega prostora, kar je dobro, na drugi pa za nagnjenje politike k temu, da postaja v očeh ljudi prostor preprostih in jasnih izbir. In navadno se to vedno izkazuje v tekmi dveh.

Koga se bolj bojite: Gregorja Golobiča ali Janeza Janše?

> Oba spoštujem, nikogar se ne bojim.

Oba sta nekdanja ZSMS-jevca in vi ste v tem smislu outsider, niste odraščali niti ob Pučniku niti ob Drnovšku.

> Tukaj je med njima neka pomembna razlika. Janša je moj tekmec, Golobič pa je hkrati moj tekmec, vendar, zame ta hip pomembneje, tudi zaveznik.

Ampak poleg tega obstaja strukturna razlika med vami in Janšo. Janša je na desnici veliko sprejemljivejši, kot ste vi na levici.

> Ja, s tem imam težave, ki so neodpravljive.

Pred časom ste rekli, da levica noče, da zmagate. Ali še vedno verjamete v to?

> Gotovo so tukaj legitimni pomisleki, ki jih je treba vzeti v zakup, vendar ne kot zaroto, temveč kot sestavni del političnih interesov in pogledov na to, kaj si kdo želi, pričakuje in si za to prizadeva.

Pa je v Sloveniji mogoča politika kot nezarota?

> O tem sem trdno prepričan. Če bi bil drugačnega mnenja, bi zapadel v paranojo, iz katere ni izhoda. Verjamem, da se Slovenija spoprijema z nekaterimi težavami, kakršne je mogoče videti tudi v primerljivem političnem svetu, zato Slovenije ne vidim kot otoka, ki bi po neki posebnosti štrlel ven iz sveta, v katerega spadamo. Imamo posebnosti, ki morajo biti za nas pomembne: imamo kratko državnost, a hkrati tudi kar nekaj pozitivnih izkušenj, da nam je uspelo pri dosegi vseh velikih ciljev, kolikor smo bili dovolj politično enotni. Kvantitativna majhnost ni ovira, če se vsi talenti lahko izkažejo. In v tej točki, da se vsi talenti, ne glede na politično pripadnost, izkažejo, se mi zdi največji primanjkljaj, demokratični deficit Slovenije.

Ko ste predstavljali postavo svoje potencialne vlade, tega niste počeli najbolj evforično. Ste jo sami sestavili?

> Sam. Po dolgem premisleku in številnih posvetovanjih.

Ampak prave evforije ni bilo.

> Pojdimo po vrsti. Najprej je bila tukaj neprijetna izkušnja s površnim sporočilom javnosti za odgovornost v zvezi z mandatarstvom. To je bilo decembra lani. Javnost je novico, da je predsedstvo Socialnih demokratov sklenilo, da bo ob relativni zmagi predlagalo predsednika stranke za mandatarja, presojala kot prehitro in nepotrebno odločitev, na podlagi katere so se hitro povlekle vzporednice s kampanjo Lojzeta Peterleta. Povedal sem, da je predsedstvo to odločitev sprejelo zato, da imam sam čas izbrati širši nabor ljudi, sodelavcev za položaj v vladi. Za Socialne demokrate, ki se prvič potegujemo za zmago na volitvah, je pomembno, da pokažemo javnosti širši nabor ljudi, da dopolnimo mozaik impresij o Socialnih demokratih, o strankini programski in kadrovski konfiguraciji ustvarimo mnenje in zaupanje pred volitvami, da ne bi bilo razočaranj po njih.

Za spremembo, ki naj bi prihajala z vašo vlado, je povprečna starost te vlade nekoliko visoka.

> Vodilo pri sestavi liste in izbiranju kandidatov za vlado so bile reference, ki so pomembne za vodenje resorjev, nekje je prevladala izkušenost. Imamo ljudi, ki so že bili v politiki in bi kot moji sodelavci lahko odigrali pričakovano vlogo v procesu sprememb in reform v prihodnjih štirih letih, ali pa je šlo za odločitev, da damo priložnost tistim, ki takšnih političnih izkušenj nimajo. V prvo kategorijo sodita mag. Gaspari in dr. Voljč, v drugo pa mag. Ličen in dr. Vlačič, ki sta oba mlajša od mene.

Vam je imidž politika, ki pije red bull in stepa ob filmih, koristil?

> Najprej naj povem, da ni šlo za nobeno ustvarjanje imidža. Se je sicer ustvaril in je prav, da imajo ljudje nalitega čistega vina, kajti potem se bodo odločili, ali ga bodo popili ali ne. Dejstvo je, da imam rad šport, in dejstvo je, da sem rad posegel tudi po red bullu, zdaj ne več, izkušnja je bila prehuda, tako da je prav, da vzamejo vse v zakup in se odločijo. Sem homo politicus, a to ne pomeni, da sem idealen. Nihče ni. Nočem biti moralna referenca, ki si dovoli presojati o vsem in o vsakomer in ki si vedno dovoli, da zadnja vrže kamen. Pač poskušam povedati, da sem kot vsi posamezniki osebnost, ki razmišlja s svojo glavo, ki je v politiki zato, da skuša najti kompromise, ki peljejo naprej, da sem politik zmerne politične orientacije, socialdemokratskih vrednot, politik, ki ima svoj življenjski slog, vendar ta v usodnem smislu ne vpliva na moje politične presoje.

V času, ko ste sodelovali z Janšo v partnerstvu za razvoj, se je zdelo, da je dr. Janez Drnovšek tako rekoč edina resna opozicija Janši. Zakaj je Drnovšku uspelo dobiti toliko volitev?

> Mislim, da je bila Drnovškova odlika v tem, predvsem na položaju predsednika vlade, da je znal ljudem, ki jim je kot premier ustrezal, zelo jasno pojasniti, kaj je cilj njegove politike, in da je znal vse druge ukrepe postaviti znotraj tega jasnega cilja. Vlado je prevzel sredi leta 1992 in jo vodil do leta 2002. To je deset let. V tem času je Drnovšku uspelo mobilizirati vso potrebno energijo za njegove uspehe in za njegovo politiko, ker je postavil jasen cilj, vstop Slovenije v EU in Nato, in je vse podredil temu cilju, ki so ga ljudje sprejeli. To mora odlikovati tudi premiera v prihajajočem mandatu.

Zadnja Drnovškova transformacija je bila videti kot poziv, naj politiko še enkrat premislimo: kaj je, kako prihaja v naša življenja in kdo naj bo politik.

> Gotovo je imelo tudi to obdobje svoja pomembna sporočila. Sem med tistimi, ki ga spoštujejo in so z njim sodelovali, a se mi zdi, da sporočila, ki jih je dajal kot predsednik države, za politično življenje niso bila tako bistvenega in odločilnega pomena, kot so bila politična sporočila v času, ko je bil predsednik vlade. Zdi se mi, da je takrat dal Sloveniji največ.

Bi v koalicijo vzeli DeSUS?

> Najprej je treba zmagati. Ampak naj bom zelo odkrit: če bomo dobili mandat za sestavo vlade, pri čemer naj ponovim, da si osebno želim, da bi v vsakem primeru relativni zmagovalec dobil priložnost, da sestavi vlado, potem bo morebitna transformacija politične oblasti legitimnejša. Če bi dobil mandat, potem se mi zdi, da je programska trdnost koalicije pomembnejša od kvantitete politične podpore v parlamentu. Če bi se nam uspelo z DeSUSOM dogovoriti za programsko sorodnost približno tako, kot nam zdaj uspeva s strankama Zares in LDS, potem mislim, da bi bilo tako sodelovanje samo dobrodošlo.

Politbarometer je pokazal, da ljudje menijo, da jim ni v nobenem segmentu bolje, kot jim je bilo nekoč.

> Tukaj gre za psihološki fenomen percepcije kakovosti življenja. Vedno percipiramo, kar je bilo, kot boljše v našem življenjskem loku, od tistega, kar je, saj gre za selektivnost kolektivnega spomina. Lahko bi živeli bolje, glede na možnosti, ki smo jih imeli z gospodarsko konjunkturo.

Vas preseneča, da tema kampanje niso podražitve, ampak Patria?

> Deloma, vendar ne v celoti. Konec koncev eno od naših temeljnih sporočil ni bilo povezano samo z materialno blaginjo v Sloveniji in možnostmi, ki jih vidimo, ampak je bilo povezano tudi z vzorcem vladanja in tukaj smo rekli, da vidimo vsaj dve oviri, ki sta prisotni v slovenski politiki, da bi bilo vladanje lahko uspešnejše. Prva ovira je prevelika moč politike v družbi, in to je treba omejiti, in druga izločanje ustvarjalnih ljudi zaradi njihove sumljive politične pripadnosti, ker niso lojalni, čeprav so sposobni.

Pa se vam po logiki stvari ne zdi, da bi letošnje volitve moral dobiti ne ta, ki ima boljše odgovore na afero Patria, ampak ta, ki ima boljše odgovore na visoko inflacijo, prenizke plače, previsoke cene, stečaje tovarn, propad zdravstva ...

> Če bi mene vprašali, katero je ključno vprašanje za prihodnja štiri leta, je to vprašanje, komu velja zaupati mandat za opravljanje potrebnih sprememb v času pričakovano slabših gospodarskih okoliščin.

Odvisno tudi od privlačnosti alternative, mar ne? Zdi se, da levica ne zna narediti zgodbe, desnica pa.

> No, razlika je v tem, da mi nismo hoteli narediti zgodbe iz Patrie, oni pa so jo.

Ampak vi bi jo morali narediti iz previsokih cen, previsoke inflacije, prenizkih plač.

> Tako smo tudi vodili celotno predvolilno obdobje.

Preglasila vas je neka druga zgodba.

> Če bo Janša zmagal na ta način, bo plačal zelo visoko ceno. Spomnili se boste mojih opozoril, da si bom prizadeval zmagati z zmerno politiko in da torej nisem pripravljen zmagati za vsako ceno. Tako kot zmagaš, tudi vladaš.

Četrtina Slovencev živi pod pragom tveganja revščine. Kaj lahko pričakujemo od nove vlade, bo šel ta odstotek gor ali dol?

> V času gospodarske konjunkture od gospodarske rasti niso imeli vsi upravičeno enako, niti sorazmerno. Visoki gospodarski rasti se je pridružila visoka inflacija in zlasti zaradi učinka inflacije, ki prizadene socialno najšibkejše sloje ljudi, se je pokazal še dodatni učinek socialne stratifikacije, s katero se bo morala spoprijeti naslednja vlada. Razmišljamo o precej obsežnem socialnem dialogu v začetku mandata, če ga dobimo, in to ne samo med sindikati, delodajalci in državo, ampak bi bilo treba na to raven povabiti tudi upokojence in študente, torej starejšo in mlado generacijo, da dosežemo dogovor o nekaterih temeljnih stvareh, ki bodo pomembne za makroekonomska razmerja v prihodnjem mandatu. Plače morajo, če želimo zagotavljati dolgoročno ravnovesje, zaostajati približno za odstotek za rastjo produktivnosti. Kaj je torej naloga prihodnje vlade? Ob tem, da bo morala biti zelo senzibilna za socialni dialog, bo morala poskrbeti za take razmere, da bo celo v negativnem gospodarskem ciklu zagotavljala rast produktivnosti in rast konkurenčnosti.

Eden izmed največjih paradoksov, ki je za levico nesprejemljiv, je, da se je ustvaril vtis, da je levica zaščitnica kapitala, gospodarskega kriminala in tajkunizacije Slovenije.

> Tukaj je bilo pomembno vprašanje retorike, ob faktih. In v tej retoriki, če spoštuješ pravno državo, ni bilo mogoče iti na isto raven, kot smo jo slišali z desne strani. Torej je bilo treba govoriti o presumpciji nedolžnosti in človekovih pravicah.

Ampak to ni nekaj, kar bi volivci radi slišali.

> Natanko tako. Da ne bo nesporazumov. Socialni demokrati smo prišli do položaja, v katerem smo, zaradi podpore zelo preprostih ljudi. V devetdesetih letih, ko se je oblikovala zakonodaja in so se ustvarjale možnosti za to, da so drzni podjetniki izkoriščali morebitne luknje, nismo imeli konkretnega vpliva v slovenski politiki. Socialni demokrati in naša predhodnica ZLSD smo bili v 18 letih le sedem let v vladi, nekatere koalicijske stranke, ki so danes v vladi, pa so sodelovale bistveno več časa.

Ampak vtis se je ustvaril in levica ni naredila ničesar, da bi ta vtis razblinila. Nikoli se ni distancirala od koncentratorjev kapitala.

> Rekli smo, da je treba z instrumenti pravne države stopiti na prste tistim, ki so ravnali proti pravilom.

Ko je Janša začel vojno proti tajkunom, je levici začel padati rating ...

>... ker nismo pograbili enake retorike.

Levica ni Janše prisilila niti v to, da bi polovil in stisnil svoje tajkune.

> Ne verjamem, da imate prav. Poglejmo primer: spomnimo se našega protesta proti načinu prodaje Mercatorja in zamisli o preiskovalni komisiji, ki jo je takrat imela opozicija, pa nas je potem politična večina prehitela ter ustanovila svojo komisijo. Ni res, da ni bilo poskusov.

Verjetno se strinjate, da se je levica zelo mlačno odzivala na vojno proti tajkunom.

> O tem se lahko strinjamo, pri čemer se moramo vprašati, kaj bi bila alternativa glede vtisa, ne pa glede dejstev. Lahko bi tvegali in skušali producirati drugačen vtis, ampak to tveganje bi bilo nerazumno. Če imaš jasna stališča, jih ne smeš prikrajati potrebam neke politične prakse, naša stališča pa so bila, da mora pravna država opraviti svoje delo, in če zakoni niso primerni in omogočajo sporne posle, jih je treba spremeniti in pika.

Pa ste zahtevali spremembo zakonodaje, ki omogoča takšno koncentracijo kapitala?

> Socialni demokrati si nismo nikoli prizadevali, da bi služili posebni skupini, niti kapitalski niti lobistični, tako da je bilo ravnanje poslancev vedno v prepričanju, da s svojimi odločitvami ravnajo v prid skupnosti, ki mora biti pravna in socialna.

Ampak progresivni del levice je bil vedno neke vrste motor levice. Se vam ne zdi, da je levica z neodzivnostjo in ustvarjanjem vtisa, da je zaščitnica kapitala, izgubila ta progresivni del.

> To je bil in je vtis, ki je vladajoči garnituri uspel. Če pogledamo izplen protitajkunske seje: ne to, da ta oblast ni brez grehov, ampak da tudi prejšnje niso bile in da smo tako vsi enaki in da ni alternative. Še enkrat je treba povedati, da naša stranka do zdaj nikoli ni bila v položaju, v katerem bi imela prevladujoč vpliv na slovensko politiko.

Kaj menite o menedžerskih odkupih, ki so neenakost in nepravičnost v razdelitvi premoženja še povečali?

> Menedžerski odkupi so dejstvo v sodobnem poslovnem svetu. Če se zgodijo, če sposobni podjetniki s tem odprejo nove možnosti za podjetje in za zaposlene, s tem nimam težav. Če to storijo s finančnimi instrumenti, ki oslabijo podjetje in zaradi njih postane vprašljiva vizija podjetja, imam s tem velik problem. In v tem smislu so bile spremembe zakona o prevzemih pred časom nujno potrebne.

Kaj bi naredili s protipravno privatiziranim premoženjem?

> Če gre za nezakonito pridobljeno premoženje, potem ni težav, to bo sankcionirano.

Bi kaj nacionalizirali, ko boste prišli na oblast? Recimo kakšno banko?

> Ne, tega nimam v načrtu.

Boste vpeljali finančno policijo?

> To pobudo smo preučili, ta možnost obstaja, a je treba poudariti, da je ugovor kvalificiranega dela strokovne javnosti proti oboroženim gospodarskim kriminalistom tako močan, da je treba slišati njihov predlog, torej da bi bilo pametneje razmišljati o okrepljenem uradu za boj proti gospodarskemu kriminalu in korupciji v okviru notranjega ministrstva in policije.

Boste, ko boste prišli na oblast, bogatim zvišali davke?

> Ne. Se mi pa zdi potreben razmislek o obdavčitvi luksuznega premoženja.

Kdo je v Sloveniji bolj dereguliran: gospodarstvo ali politika?

> To je tricky vprašanje. Mislim, da je gospodarstvo bolj deregulirano.

Zadnje čase se je zdelo, da imajo gospodarstveniki večji vpliv kot politiki.

> Vpliva kapitala na politiko ne smemo podcenjevati. Nikoli se ne smemo zanašati na to, da bodo podjetniki socialno odgovorni. Za to si lahko prizadevamo s primerno zakonodajo in vzorci vedenja, ampak vedno bodo tudi taki, katerih cilj je samo profit, zato jim moramo postaviti jasna pravila, da bodo do profita prišli vsaj po pravilih, ki bodo enaka za vse.

Pravite, da boste politiko umaknili iz gospodarstva. Mar ni to storilo že gospodarstvo samo?

> Ne, tukaj so iluzije prevelike. Vloga države prek nadzornih svetov in drugih odločitev, ki jih ima v svoji pristojnosti, je še vedno prevelika.

Kaj zmaguje v Sloveniji: demokracija ali kapitalizem?

> Nič ni narobe, če zmagujeta oba, le da bi sam to postavil drugače: in demokracija in socialnotržna ekonomija.

Kako si razlagate, da si je cerkev v času te vlade materialno opomogla, da pa hkrati kaže, da bosta stranki, ki sta bogu najbližje, NSi in SLS, izpadli iz parlamenta. Večja ko je cerkev, manjši je bog?

> Razmišljam, ali bi uporabil kakšen biblijski izrek kot odgovor, pa se mi jih ponuja preveč.

Je Slovenija svetilnik?

> Ne. Če pogledamo najatraktivnejše gospodarske kazalce za to vlado, ki jih navaja kot znamenje uspeha, gospodarsko rast, višjo zaposlenost ..., vidimo, da nas je nekaj držav v srednji Evropi, ki so bile, ko smo prevzeli dediščino socializma, daleč za nami, ne samo dohitelo, ampak tudi prehitelo. Reči, da smo svetilnik, se mi zdi za takšne razmere pretirano. Še vedno pa mislim, da je izrek: nismo največji, nismo najmočnejši, lahko pa smo najboljši, tudi če je to Blairov izrek, ki ga je premier ponovil, ena najlepših misli, ki so bile izrečene v slovenski politični retoriki.

Je Slovenija predsedovala EU ali le organizirala predsedovanje?

> Je predsedovala.

Smo potrdili, da smo izvedenci za Balkan?

> Nismo naredili napak, ki bi jih lahko glede na koncentracijo problemov v kratkem obdobju. Tukaj mislim na Kosovo in Srbijo.

Je irski »ne« naš poraz?

> Ne, je pa velikanski evropski problem.

Podpirate gradnjo drugega bloka krške nuklearke?

> Da.

Bi podprli gradnjo jedrske elektrarne v Novi Gorici?

> Če bi bila nuklearka Krško v Novi Gorici, potem bi podprl gradnjo drugega bloka v Novi Gorici.

Vam je žal, da niste kandidirali za predsednika Slovenije?

> Ne. Tako sem se odločil iz moralnih, ne iz političnih razlogov.

Bi lahko enoten nastop levice na volitvah za levico naredil to, kar je enoten nastop naredil za desnico na volitvah 2004?

> Je bil mar leta 2004 enoten nastop kaj bolj formalen, kot je leta 2008?

Leta 2004 je desnica prišla na oblast zaradi nezadovoljstva ljudi. Letos zna levica priti na oblast iz istega razloga. Kakšna je prihodnost demokracije, v kateri je politika le še upravljavec nezadovoljstva ljudi?

> Vedno je pri tistih, ki volijo nekoga, eden od razlogov nezadovoljstvo. Zame bi bilo pomembno, da je večina glasov, ki gredo v volilno skrinjico za našo stranko, za Socialne demokrate in ne proti SDS. Če bo prihodnja vlada znala ljudi politično mobilizirati, jih prepričati, da ima stvarne cilje za prihodnost tega naroda in da dejansko podreja vse svoje ravnanje tem ciljem, ki jih ljudje lahko sprejmejo za svoje, potem to ne bo več politika upravljanja nezadovoljstva, ampak politika upravljanja sprememb, kjer bo treba v demokratičnem dialogu iskati politično večino.

Kdo vam piše govore?

> Vse politične govore pišem sam.

Kdo ima boljše govore, Janša ali Tony Blair?

> Vsekakor se bolj strinjam s Tonyjem Blairom. A seveda z obema, če sta istih misli.

Janez Janša zdaj toži na vse konce. Kaj nam to pove o njem?

> Ali lahko za konec govorim o sebi in ne o njem?

Kdaj pa bi vi tožili?

> Tako kot se verjetno premier čuti po krivici obtoženega, se čutim tudi jaz, ko naletim na članek, ki glede dejstev, pazite, ne glede komentarja, ne zdrži. Ampak če kdo napiše, da imam avto, ki stane 130.000 evrov, čeprav ga dokazljivo nimam, in kljub moji želji ni objavljen popravek, sem seveda žalosten, a zato kajpak ne bom tožil tega brezplačnika.