Vojna proti finski televiziji

Ameriška nevladna organizacija Freedom House je v poročilu o medijski svobodi na Finskem za leto 2007 zapisala, »da je Finska ena izmed najbolj demokratičnih držav na svetu, z vlado, ki praviloma upošteva svobodo medijev«. Ista organizacija je poročilo o Sloveniji začela podobno. Zapisala je besede o tem, da slovenska ustava in slovenski pravni sistem zagotavljata svobodo medijev, a hitro dodala, da so »poročila o vladnih pritiskih in vmešavanju v medije razlog za vedno večjo skrb«. Ko torej ugledna organizacija ocenjuje stanje svobode medijev v Sloveniji, se ji zdi odnos slovenske vlade do medijev problematičen, ko pa ocenjuje Fince in njihovo vlado, pa o političnih pritiskih ne govorijo.
Omenjeno poročilo ni edino, ki različno ocenjuje stanje svobode medijev na Finskem in v Sloveniji. Podobna letna poročila ameriške vlade o stanju človekovih pravic za Finsko pravijo, da njihova vlada spoštuje svobodo tiska in izražanja. In kaj pravijo za Slovenijo? V oceni za leto 2007 je zapisano, »da obstajajo poročila o posrednem vladnem vplivu na medije«. Tudi tukaj je finska vlada dobila višjo oceno kot slovenska.
Eden od pomembnih odvodov zgodbe o domnevnem podkupovanju pri nakupu finskih oklepnikov je odziv slovenske vlade in njene diplomacije na obtožujočo oddajo finske javne televizije. Odziv razkriva razumevanje koncepta medijske svobode in avtokratski milje, v katerem deluje aktualna vladna posadka.
Vsega je kriva televizija
Kaj so torej storili na Gregorčičevi? Napadeni predsednik vlade je namige o podkupovanju zanikal, podobno so storili tudi drugi posamezniki, ki so bili omenjeni v oddaji. Takšen odziv je razumljiv, legitimen, ne glede na to, ali verjamete finskemu novinarju ali Janezu Janši. Premier se ne moti, ko trdi, da novinar Magnus Berglund v svoji oddaji ni predstavil dokazov za svoje trditve. »Dokaze na mizo,« kričijo v njegovi stranki in dodajajo, da krilatica, kjer je dim, je tudi ogenj, brez dokazov (no, vsaj tokrat) ne velja.
Stvar pa ni tako enostavna. Janez Janša ne govori veliko o tem, da so avstrijski preiskovalni organi zaznali sum kaznivih dejanj pri finančnih transakcijah, povezanih s prodajo patrij. Ne govori o posrednikih, tajni pogodbi, v svoji politični apologiji ne omenja dejstev, ki bi mu škodila, recimo tista o aretacijah vodilnih mož finskega orožarskega podjetja. Aretacije in preiskava seveda ne dokazujejo, da je Janez Janša dobil podkupnino, dokazujejo pa, da nakup oklepnikov v Sloveniji ni potekal transparentno in da obstaja sum, da so bile kršene zakonske določbe.
Takoj po objavi oddaje je slovenska država pri finski televiziji vložila prošnjo za popravek. V uradu za komuniciranje so zapisali, da je nabor sogovornikov vprašljiv, da so obtožbe narejene na ravni gostilniških pogovorov. »Upamo, da se zavedate razsežnosti tovrstnih obtožb. Glede na priznane visoke standarde na Finskem na področju medijev pričakujemo, da bo novinar v kratkem hude obtožbe podkrepil z nedvoumnimi dokazi. Če tega ne stori, pričakujemo, da se vaša televizija nemudoma javno opraviči in tako preneha zavajati finsko in slovensko javnost,« je direktor urada vlade za komuniciranje Anže Logar ves zgrožen zapisal v pismu direktorju finske televizije Michaelu Jungerju.
Dan kasneje je producent sporne finske oddaje Matti Virtane podprl raziskovalnega novinarja in zatrdil, da imajo dovolj dokazov za objavljene trditve o podkupovanju. Slovenija je vrnila udarec, zagrozila s tožbo in ponovila željo po objavi popravka. Vladni urad za komuniciranje je na Finsko poslal svoj scenarij za film Resnica o Patri - drugi del, poln »novih dejstev«, pojasnil, napadov na novinarje, opozicijo, celo opisov družinskih povezav in teorij zarote.
In Finci? Na internetni strani raziskovalne oddaje »MOT« so se opravičili, ker so Bojana Potočnika podpisali kot svetovalca predsednika republike, čeprav te funkcije v času pogovora ni opravljal že štiri (!) dni. Napako ob napačnem podnaslavljanju Potočnika so spremenili po prijaznem pismu, ki je prišlo iz urada Danila Türka. »Nismo poslali zahteve, pač pa smo jih samo prijazno obvestili,« pojasnjujejo v uradu predsednika države.
Finci ostalih dejstev, ki se zdijo sporna Janezu Janši in njegovim političnim somišljenikom, niso spremenili. Nasprotno, trditve o podkupovanju Janeza Janše niso niti umaknili niti omilili, pač pa še vedno vztrajajo pri objavljenem. Hkrati so objavili novo informacijo o tem, da naj bi bili finski preiskovalci nezadovoljni z delom slovenskih policistov. Očitno so prepričani, da imajo prav.

Uredniki in politika

Vladni urad za komuniciranje se pri zahtevi za objavo popravka sklicuje na zakonodajo in etična pravila finskih novinarjev. »Ta med drugim v svojem 21. členu navajajo, da mora imeti oseba (podjetje/organizacija), ki je bila predstavljena v zelo negativni luči, pravico do odgovora,« pojasnjuje slovenska stran. Vladni urad se v sporočilu za javnost ni zmotil, na internetni strani finskega združenja za množične medije, ki so ga ustanovili izdajatelji, novinarji in njihove organizacije, so res objavljene smernice za novinarje, ki govorijo tudi o popravku in pravici do odgovora. Finski zakon o medijih je tukaj bolj natančen. Po njegovih določbah ima vsakdo pravico do ugovora in popravka, vendar je lahko objava takšnega odgovora zavrnjena, razlogi za zavrnitev pa morajo biti pojasnjeni pisno. Zavrnjena stran se lahko obrne na sodišče, ki pa je, vsaj v tem primeru, finsko. Pravica do objave popravka na Finskem ni avtomatizem, pač pa je lahko zahteva za osvetlitev druge strani zavrnjena.
Ofenzivo vladnega urada za komuniciranje na finsko televizijsko hišo so spremljale tudi diplomatske note. Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve je v Helsinke poslalo dve. V obeh govori o svobodi govora, a hkrati finsko vlado opozarja, da je »delovanje finske nacionalne televizije nedopustno« in da naj finska država »čim prej razkrije dejstva o domnevni korupciji«. Finska diplomacija je odgovorila hladno. Svoboda medijev je pač nekaj, v kar se politika ne bi smela vtikati. Vsaj tako mislijo na Finskem. Mimogrede, vsebine oddaje ni komentirala niti finska policija niti finska vlada.
Kljub političnemu lomastenju po finskih medijih pa obstaja možnost, da ima Janša prav. Morda si je vso zgodbo finski novinar preprosto izmislil ali pa ga je zavedla opozicija, neizbrani ponudnik, lahko celo njihovi družinski partnerji. A četudi bi bilo vse to res, četudi bi bil Janša žrtev medijskega konstrukta, je popolnoma nerazumljivo, zakaj je vlada zaradi neke oddaje prijateljski državi poslala diplomatsko noto, v kateri je pod vprašaj postavila dobre meddržavne odnose. Nerazumljivo je, kako to, da je predsednik vlade zaradi domnevno neprepričljivih obtožb poklical predsednika finske vlade in se pozanimal o dogajanju, o dokumentih v državnem podjetju, o poročanju na nacionalni televiziji. Ni jasno, zakaj so vladi naklonjeni politiki finsko televizijo obtožili, da je njihov direktor socialdemokrat in da je bila zato oddaja politično motivirana. Ni jasno, kako to, da so poimensko napadli dva slovenska novinarja, kot da Finci sami ne bi imeli svojih virov, načinov preverjanja podatkov in lastne pameti. Ni jasno, zakaj Janša na začetku ni želel sodelovati s finskimi novinarji, potem pa je zagrozil s tožbo, urad za komuniciranje pa je na Finsko poslal obširen popravek ... Če slovenska politika s takšnimi prijemi poskuša vplivati na poročanje finske nacionalne televizije, se postavlja logično vprašanje, na kakšen način in kako uspešno ista politika določa vsebino slovenske nacionalne televizije.
Vprašanje je seveda retorično. Kdor je gledal ponedeljkove Odmeve, ki so se spraševali o soodvisnosti političnih afer in tiska, je lahko videl, kako pripravljajo prispevek, v katerem je Janez Janša prikazan kot žrtev množice izmišljenih afer. Prispevek novinarja nacionalne televizije bi lahko po svoji kritičnosti in lucidnosti tekmoval s tistimi, ki jih objavlja strankarski časopis Demokracija ali predvolilni brezplačniki ... Če sledimo novinarju, smo imeli v Sloveniji zgolj afere, v katerih je nastopal Janez Janša.
A nazaj k slovenski politiki. O političnih odzivih na svojo oddajo je finski novinar Magnus Berglund v intervjuju za dnevnik Hufvudstadsbladet dejal, da se ne boji slovenskega maščevanja. »A skrbi me za moje slovenske sogovornike. Zdi se, da tamkajšnje oblasti ne spoštujejo svobode govora. Veliko tistih, s katerimi sem se pogovarjal, je sedaj pod težkim pritiskom, zaslišala jih je tudi policija. Nihče med njimi ni bil moj vir, z njimi sem se pogovarjal zaradi drugih razlogov, ampak sedaj jih v Sloveniji sumničijo.

Kazen za novinarje

V tednu afere Patria pa se je za razumevanje odnosa med politiko in mediji zgodil še en, spregledan dogodek. Na okrogli mizi slovenskega Pena je o 166. členu slovenskega kazenskega zakonika, ki določa kazensko odgovornost urednika za objavo člankov, ki bi lahko kršili čast in dobro ime, spregovoril predsednik republike Danilo Türk. »Rad bi rekel, da se mi zdi s stališča svobode izražanja kriminalizacija izražanja - torej kazenski pregon zoper določene dejavnosti oziroma dejavnosti, ki so izraz svobode izražanja - problematična. Na tem področju bi civilnopravni instrumenti verjetno morali zadoščati za zaščito časti dobrega imena in tudi za zaščito ugleda javnih funkcij, vključno s šefom države.« In Türk ni edini, ki se mu zdi takšno kaznovanje novinarjev in urednikov problematično. »Konec maja sem dobil pismo predstavnika OVSE za svobodo medijev Miklosa Harasztija, ki je bil obveščen o tem zakonodajnem projektu. To se je zgodilo že po razpravi o kazenskem zakoniku v državnem svetu in predlagal mi je, naj vložim veto na ta zakon. Jaz bi seveda to storil, če bi pravico do veta imel«.
Evropska zveza novinarjev je junija 2008 pri finski vladi protestirala zaradi uveljavljanja avtorskih pravic. Gre za pomembno vprašanje odnosa med delodajalci, novinarji, lastniki. Ista mednarodna organizacija je slovensko vlado že večkrat pozvala, naj se ne vmešava v delo slovenskih medijev. Gre namreč za pomembno vprašanje spoštovanja človekovih pravic in demokracije.