Sebastijan Horvat, režiser

Tokrat smo se z njim pogovarjali o nekaterih politično angažiranih predstavah, ki so dvignile kar nekaj prahu. Horvat je namreč eden izmed redkih režiserjev, ki se odprto in odkrito, z izredno kritičnostjo, lotevajo družbenih tem našega vsakdanjika. Sicer pa pravi: »Evo, in zato verjamem v komunizem. Sem čisti komunist, kar morda zveni totalno smešno in butasto.

V mariborskem gledališču ustvarjate predstavo Za narodov blagor. Po Cankarju, kar da slutiti, da gre za angažirano delo, v katerem se spopadate s kruto realnostjo današnjega sveta.

> Cankarjevo delo Za narodov blagor ima velik politični naboj. Ni komedija. Vsebina naše predstave je politična. Je iskanje vrat, okna, morda samo line za izhod iz današnjega sistema. Ali sploh obstaja upanje, neka alternativa obstoječemu svetu? In odgovor je seveda zelo radikalen, kajti če ni izhoda, ostaja le samomor. Obsojeni smo na ta kapitalistični družbeni sistem, v katerem živimo, brez alternative, in na njegove kozmetične popravke.

Je bil Cankar brez odgovora?

> Ne, ne. Glavna oseba je Ščuka in vse se dogaja v zlaganem spolitiziranem svetu, v katerem vsi politiki operirajo, ne glede na to, ali so levi ali so desni, s frazami, z lažmi, trgujejo z gesli za narod, za domovino, za Slovenijo. V tem svetu laži in pretvarjanja, v katerem se vse, kar se naredi, naredi samo zaradi interesa. Interes je glavna stvar in v njem je Ščuka, ki išče izhod iz tega stanja, išče drugost. Cankar mu je seveda podelil komunizem, po Cankarju je izhod v komunistični revoluciji. Sprašujem se, ali je danes to še zanimivo. Kdo so kralji v cunjah, kdo proletariat in ali ne živimo v svetu, kjer smo obsojeni na povprečnost, na povprečneže in neumne politike, ki se dobrikajo še bolj neumnim ljudem? Po Bučarju omogoča namreč demokracija prav povprečnežem, da zavladajo. Tako je. Izhod iz tega sveta pa je po moji interpretaciji samomor, le smrt.

Pa ne mislite dobesedno?

> Dobesedno in metaforično. Pa saj je vse v gledališču metafora in predstava Za narodov blagor je morda poziv k premisleku o tem svetu, ki ni najboljši. Ne morem se sprijazniti s tem, da živim v takšni kapitalistični demokraciji, ki se v bistvu pred našimi očmi podira. Zadnje dni, ko se nam ta »lepi svet« razgalja v obliki velike svetovne finančne krize, obsojeni pa smo le na kozmetične popravke tega sistema in te »svobode«, se to nazorno vidi. S takšnim sistemom se ne morem sprijazniti. Evo, in zato verjamem v komunizem. Sem čisti komunist, kar morda zveni totalno smešno in butasto. Verjamem v idejo in želim si življenja, kjer ljudje ne bi umirali od raka, ampak za idejo.

Vendar se odzivate na svoj način. S kritičnimi, družbeno angažiranimi predstavami. Kot režiser ste kritično udarni.

> S tem, da drugi ne delajo družbeno angažiranih predstav, se ne obremenjujem. Ne pogrešam jih. Jaz pač delam gledališče, ki me zanima, saj živimo v pluralističnem demokratičnem svetu, kjer naj bo pač vse. Naj bo Mengeš, naj bo zabava, naj bo karkoli! Mene gledališče, ki ni kritično, ne vzburja. Če ne trese tal, če ne klofuta, če ni drzno, je zame nezanimivo. Lojze Filipič je rekel, da je takšno gledališče celo škodljivo. Ampak jaz se tako radikalnemu stališču ne bi pridružil.

Se ne čutite osamljenega v poudarjanju, da mora gledališče spet imeti družbenokritično vlogo?

> Ne verjamem, da sem osamljen. Mogoče gre za to, da sam verjamem, da je prvi pogoj kritičnega dobrega gledališča drzna misel. Vsako umetnost, vsako gledališče, vsaka predstava mora biti sposobna drzno misliti. In seveda uspeti artikulirati to drzno misel na nek radikalen način. Zato mi gre in upam, da v tem uspevam. Vsak, ki se ukvarja z gledališčem, sicer poskuša biti družbeno kritičen. Vprašanje pa je, do kod greš. Moja maksima pa je: gledališča brez kritike sveta in družbenih razmer v bistvu ni.

Takšne misli in sredstva gledališkega izražanja lahko najdemo že pri Bertoltu Brechtu. Gre za arzenal orodij iz marksistične družbene kritike. Ste nadaljevalec te paradigme?

> Marksizem in postmarksistični avtorji nudijo še vedno, ali pa spet, zelo uporabna orodja za kritiko družbe skozi umetniške prakse. In Brecht je tukaj seveda absolutni prvak. On se seveda ukvarja z vprašanjem diskurza, odkriva, odkod nekdo nekomu nekaj govori in na kakšen način. Obstaja pa na tisoče postbrechtovskih učencev in takšnih in drugačnih postbrehtovskih političnih gledališč.

Kako se odražajo ti prijemi v današnjem gledališču?

> V bistvu bi zdaj zelo težko, takole po šolsko, naštel vse principe in orodja, ki jih sam uporabljam pri svojem delu. Sodobno gledališče se namreč obnaša kot v kakem supermarketu. Vzameš pač to, kar se ti zdi, da rabiš, da deluje. Dandanes je težko verjeti solzam, emocijam, še posebej na odru, če so stvari na odru resničnejše in hkrati še bolj zlagane kot v življenju samem. Danes živimo v svetu posrednikov, mediatizacije, v zmediatiziranem svetu. In v tem svetu rabimo nekega posrednika, da smo lahko emotivni, »da pademo not«, ali pa kritični. Ampak Brechtovi principi dela v gledališču zajemajo več stvari, od kritične distance, pogleda od strani, potujitvenega učinka itd. Postmoderna gledališča so nekatere principe sprejela kot lastno izrazno sredstvo, nekatere pa zavrgla ali pa spremenila ter prilagodila novim praksam.

Ali sodobno gledališče s svojimi izraznimi sredstvi nagovarja sodobnega gledalca z njemu lastno ikonografijo?

> Mislim, da je vse to politična ideološka propaganda. Sodobno gledališče ali umetnost je sodobno zato, ker nastaja v tem trenutku. To pomeni, da uporablja obrazce, principe, simbole iz sveta, v katerem zdaj in tu živimo. Iz te senzibilitete življenja. Ljudje živijo v iluziji, da bolj razumejo renesančno kot sodobno umetnost. Simboliki renesanse ali baroka sta bolj kompleksni, kot je današnja sodobna umetnost. Sodobna umetnost ni nikakršen bavbav. Eden izmed ključev sodobne umetnosti je namreč iskanje stika, komunikacije z gledalcem.

To sprašujem zato, ker je po zlati fazi angažiranega gledališča, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v devetdesetih letih gledališče postalo nekako hermetično samozadostno in se ni lotevalo aktualnejših tem. To sovpada s spremembo političnega sistema, mar ne?

> V devetdesetih se je obdobje, pogojno rečeno, zatiranja, hrepenenja po svobodi in drugačnem svetu izpelo. Dobili smo namreč ta idealni svet, dobili smo to rdeče, svetleče se jabolko in kmalu ugotovili, da je skoz in skoz gnilo. Zato je Cankar ponovno aktualen. Težko mi gre v glavo, kako so lahko Cankarja uprizarjali v času socializma. Zdi se mi, da le zato, da bi se naslajali nad tem, kako super smo, v kakšnem lepem svetu živimo. Danes pa smo priče gnevu nad novim svetom, in to nezadovoljstvo s krasnim novim svetom narašča. Ta gnev in nezadovoljstvo v družbi pa morata reflektirati tudi gledališče in umetnost sploh.

Potemtakem je bilo gledališče v 80. in prej dosti bolj angažirano v primerjavi z devetdesetimi leti? Se vi navezujete na ta izročila?

> Vsak, ki se resno ukvarja z gledališčem, ne more mimo Ristića, ne mimo Živadinova, pa še mimo koga drugega ne. Recimo Jovanovića. Ampak o neposredni inspiraciji je težko govoriti. Mene denimo navdihuje današnji svet, svet, v katerem živim, stvarnost. Sicer pa sem zdaj že v teh letih, da lahko živim brez vzornikov.

Sedanja družbena razmerja tematizirate v gledališču s teksti avtorjev iz prejšnjih obdobij. Mar danes »na trgu« ni družbeno angažiranih tekstov sodobnih avtorjev?

> So. Toda stari teksti nosijo s sabo ogromno prtljage. Že v samem startu, če režiraš denimo Cankarja, nimaš opravka le z njegovim delom, ampak tudi z interpretacijami skozi različna obdobja in umetniške smeri. Poleg tega so dobri novi teksti redki. V Sloveniji še posebej. A mene zanima predvsem interpretacija, kreacija, avtorstvo. Novi sodobni teksti so načeloma zaprti, so neke vrste zaprte drame, ki imajo same po sebi interpretacijo, dodatnega avtorstva ne potrebujejo.

Ozriva se v Evropo. Je tam pri sodobnih avtorjih bolj prisotna kritična družbeno angažirana misel?

> Ta družbena angažiranost je zelo širok pojem. Teoretik gledališča Pavis pravi, da je že relacija, v kateri se dogaja in nastaja gledališče, po svoje družbeno angažirana. Vsako gledališče in vsak tekst se dotikata družbenih tem v razmerju do posameznika. V tujini je zdaj precej disperzivna situacija. Po tem ko je dramatiki »in your face«, se pravi »v fris«, v svobodnem prevodu bi temu lahko rekli neposredna, mestoma šokantna dramatika, pošla moč, se ne dogaja nič tako unikatnega, da bi dogajanje lahko zakodirali v eno gibanje. Je pa tudi res, da so predstave v sodobnem gledališču vse bolj plod avtorske zamisli režiserja in seveda njegove interpretacije. Posebnega dramskega teksta v tem primeru v bistvu ne potrebuje.

Cankarjeve Romantične duše, ki ste jih režirali, so povsem drugačna predstava od dela Za narodov blagor. Zakaj ste se lotili Romantičnih duš?

> Romantične duše so Cankarjeva drama, ki jo je napisal pri devetnajstih letih. Gre za idejo, ki je morda danes smešna. Cankarjev glavni lik v tem delu je Mlakar, človek na vrhuncu oblastne moči, ki mu z ničejansko ideologijo in lažjo uspeva dobiti najlepše ženske, denar, politični ugled in velik vpliv. Zaljubi se v jetično dekle in zato hoče pod vplivom transcendence ali tanatosa izstopiti iz dotedanjega sveta interesa in telesa. Nekaj podobnega se je zgodilo pokojnemu predsedniku dr. Janezu Drnovšku. Gre za spoznanje, da obstaja ob tem krutem materialističnem svetu še nekaj drugega. Ampak to niso new age gibanja ali pa Cerkev, kar idealno ustreza kapitalizmu, ampak neka temeljna drugost. Ali je res vse samo v materialnem, ali še obstaja duša, še obstaja srce?

Če v Romantičnih dušah opozarjate, da ni vse v bogastvu, ampak je tu še človeškost, pa se v Shakespearovi drami Milo za drago lotevate razmerja med zakoni in družbo, narave same oblasti. Vaš knez je neverjetno podoben dosedanjemu vladnemu predsedniku Janši.

> Milo za drago je drama, ki problematizira naravo oblasti in sprašuje, kako vladati. Ali vladati po črki zakona in biti krut v kaznovanju, ali tolerantno, milostno, s popuščanjem; skratka s humanistično razsežnostjo. Skozi dramo lahko opazujemo vladanje obeh oblasti. Na eni strani je knez, ki se uči krutosti, na drugi pa Angelo, ki se uči milosti. Osrčje te drame je spoznanje, da živimo v svetu, kjer je zakon edini alibi za vse. Brezpogojno verjamemo vanj in pri tej veri ni prostora za niti malo tolerance, za nobeno milost. Tu se je pokazal tudi pravi obraz cerkve. Takrat ko je treba dobiti premoženje nazaj, takrat se bomo sklicevali na zakon. Na zakon kapitalizma. Kadar pa ne gre za njihove interese, nam svetuje, naj odpuščamo in bodimo milostni ter vzamemo Biblijo v roke.

Opozarjate na uokvirjanje svobode z zakoni.

> Predstava Milo za drago, ki je bila letos uprizorjena v MGL, se je ukvarjala prav s tem. Evo, zdaj, po osemnajstih letih življenja v svobodi, rabimo novo zakonodajo, ki nam bo na vatle merila svobodo. Vedno več zakonodaje, vedno več restriktivnih zakonov, uvesti moramo dosmrtno kazen, ukiniti preiskovalnega sodnika, ne vem, kaj vse moramo še narediti, da bomo v tej svobodi varni, vendar manj svobodni!

Raztrganci Mateja Bora, eno izmed njegovih del iz partizanskih časov, so delovali v vaši režiji dobesedno kot politična predstava z jasnim namenom. Je bila izziv v tej, čudno razdeljeni družbi?

> Zanjo sem se odločil, da bi »izmeril« domet gledališča kot komunikacijskega sredstva. Ali še lahko aktivira množico in jo pripelje z neko idejo do ekstaze. In to na način, da s predstavo vstopim v neko ključno točko nacionalne mitologije in identitete.

Že, vendar se je predstava pojavila konec lanskega leta, v času, ko je bilo spet veliko govora o rehabilitaciji domobranstva. Torej upor ali sodelovanje?

> V njej je vse osredotočeno na vrednote tovarištva, solidarnosti, predvsem pa upora. Zame so to tri zelo pomembne vrednote. Še zlasti upor. Uporniki pa so bili partizani. V tem, da se upreš zavojevalcu, je pogum, ki temelji na humanizmu in vrednotah, ki so nadčasovne, ki so globinsko humanistične. In te vrednote dandanes izginjajo. Tovarištva ni več, solidarnosti je vse manj, upor pa ... Kdo se danes še proti čemu upira? In če se že, so to majhni uporčki lastnega interesa, braniti svoj vrt pred sosedom ...

Kako se je odzvala publika?

> Že to, da je bila Linhartova dvorana, ki je del institucionaliziranega gledališča, razprodana, vedno ko smo tam nastopali, priča o nekakšni eksplozivni naravi te predstave. V medijih so jo, tako se mi zdi, nekoliko prezrli in zato ni dosegla takšnega odziva, kot bi si ga morda zaslužila.

Morda tudi zato ne, ker ste »zahtevali« od publike, da se opredeli ...

> Brez vsakega izogibanja moram potrditi, da so bili moji nameni povsem politični. Predstava se je s kontekstualizacijo, recimo rehabilitacijo Rožmana, bana Natlačena, celotno rehabilitacijo domobranstva, vpletla v politični spor med zagovorniki upora in sodelavci okupatorja. Je aktivni sogovornik in zahteva od publike radikalno opredelitev: Za ali Proti. Ni prostora za biti vmes. Ljudje so se morali opredeliti tudi do predstave same. Ali je dobra ali slaba ...

... ne predstava, ampak sporočilo ...

> To gre skupaj. Predstava je slaba, je nagnusna po vsebini, manipulativna po estetiki, so trdili eni. Spet drugi, da je estetsko dobra predstava, dobri igralci, dobra režija, ampak vsebina pa je vprašljiva, manipulativna!? Meni pa se je zdelo to potrebno storiti, ker imam poln kufer gledališča, ki se postavlja nad oblake in vsem pritrjuje. Ki priporoča zrel in demokratičen pogled na svet, kjer ni črno-belega, ampak je vse sivo. To je ena izmed takšnih predstav, ki slika svet bunf - rdeče.

Tudi vi veste, kako je bilo med 2. svetovno vojno na slovenskih tleh. Zakaj ste se odločili za radikalno stališče?

> Naj bo jasno, da predstave nisem delal zato, da bi dokazoval, kdo je imel prav. Ali pa, da so imeli eni malo prav, pa drugi malo prav, ampak mi je šlo za vrednote. Zame pa sta vrednoti iz NOB upor in tovarištvo. Vrednoti, ki očitno danes to nista več. Vsi smo posrani pred zakoni, pred tem, kar nam predpiše država. Če gledamo pravno, nas prepričujejo nekateri, je bil partizanski upor nelegalen, ker je bila oblast nemška, in jih zmerjajo z banditi, uporniki, razbojniki. Proti tej oblasti so se partizani borili, kar je nelegalno ...

Gre torej za neki antigonovski način preizpraševanja, kaj je državno pravo in kaj se spodobi?

> Na začetku evropskega gledališča je Sofoklejeva Antigona, ki ravna po ukazu srca, Kreon pa ukazu zakona. In Milo za drago v Mestnem gledališču stopa na stran srca. Ne moremo si organizirati življenja samo po zakonih, ker to ni več življenje. Za družbo je bolno, da se ureja le po zakonih, srca pa ni več.

Percepcija posameznih gledaliških tekstov in predstav je v nekem družbenem obdobju različna. Kam sodi danes Smoletova Antigona?

> Vsaka drama ima svoje mesto v točno določenem času. Danes uprizarjati Smoletovo Antigono bi bilo prodržavno, nekaj, kar nima nobenega naboja, kar je popolnoma brezsmiselno. Tako kot je bilo smiselno dajati na oder Smoletovo Antigono v osemdesetih letih, pa ni bilo smiselno denimo uprizarjati v tistem času Raztrgancev. Meni seveda na kraj pameti ne bi prišlo, da bi to delal. Zdaj je situacija popolnoma drugačna.

Glede na tematiko vaših predstav bi pričakovali, da si jih bodo ogledali predvsem politiki. Kako se odzivajo?

> Kako bi to bilo lepo! Gledališče je namenjeno sleherniku. Politiki pa so po mojem prepričanju že stopili čez črto, ne ozirajo se za glasom srca in očitno se jih sporočila predstav ne primejo, čeprav se jih zbere na njih kar lepo število. Pa bolj zato, ker gre za družaben malomeščanski dogodek, v katerem je lepo sodelovati. Na predstavi Romantičnih duš je bila cela plejada ministrov, ki pa jih potem po predstavi na žuru nisem opazil.

Raztrgancev niste postavili na oder v institucionaliziranem gledališču, ki jih sponzorira država. Obstaja razlika med temi gledališči in nedržavnimi?

> Seveda obstaja. Dvomim, da bi Raztrgance sprejelo v svoj redni abonmajski program institucionalizirano gledališče. Zato so Raztrganci nastali v koprodukciji E.P.I.centra, gledališča Ptuj in Cankarjevega doma, kar je bila edina možna pot za postavitev na oder. Sicer pa mislim, da še zmeraj obstajajo teme in estetike, ki so predrzne za institucije. Institucija te recimo omejuje ne samo glede ideje, ampak predvsem glede prostora, časa, ekipe. V neinstitucionalnem gledališču pa si lahko dovoliš praktično vse. Seveda pa Raztrgancev ne bi imelo smisla v današnjem času uprizoriti le v nekem neinstitucionalnem prostoru, v kakšni kleti. Ne. Morali so se zgoditi bodisi v Drami bodisi v Cankarjevem domu. V tem osrčju današnje buržoazne kulture.

Je potemtakem danes gledališče še buržoazno, meščansko?

> Gledališče 20. stoletja je bilo en sam velik upor proti malomeščanstvu in proti buržoaziji, karkoli že to pomeni. Seveda so ti pojmi danes problematični, tako kot je na primer problematičen termin proletariata, saj ga ni več. Meni se zdi vedno čudno, ko opazujem, s kakšno naslado hodijo beli ovratniki, kravatarji, na sodobne gledališke predstave. Gledajo nage igralce in igralke v ekstremnih akcijah in se nad njimi navdušujejo. Kolk smo mi alternativni! Kolk so oni »in«, ker lahko to gledajo. A to ni gledališče, ki bi bilo sposobno komu primazati zaušnico. Seveda ne trdim, da je edino naše gledališče tisto, ki zares pripelje eno okrog ušes, si pa to seveda želim.

To mislite v tistem klasičnem smislu Brechta ali Aristotela. Ko gre zato, da nekaj vidiš, se v njem prepoznaš in nato ravnaš drugače?

> To je res, a to ni edino. Gledališče je lahko tudi stik s transcendenco. Lahko gre v neskončno globino lepote. Je lahko stik s svojo lastno izgubljeno človečnostjo. Mene pač zanimajo trdne, marksistične stvarne stvari, in del tega je tudi transcendenca.

Kakšnega gledalca imate v mislih, ko delate predstavo s političnim sporočilom?

> Prvo pravilo, ki se ga držim, je, da publike ne smeš nikoli vrednotiti, kaj šele podcenjevati. Kot pravi Antonio Negri: ljudje so pametni. Zakaj? Zato ker živijo. In živeti ni enostavno. Jaz nobene publike ne podcenjujem. Delam za ljudi, ki mislijo, in za ljudi, ki živijo v tem svetu.

Toda zdaj živimo v nekem bolj kompleksnem svetu in del vlog, ki so jih nekoč opravljala gledališča, zdaj opravljajo tudi mediji.

> Stare funkcije gledališče več nima. Nima niti smisla, da bi se trudilo pridobiti si jo nazaj. Nima šans. In tudi brez potrebe bi se bilo boriti zanjo. Ima svoje mesto in vlogo v družbi. Našlo si je, in zmeraj znova si bo našlo, svoj prostor eksistence v kohabitaciji s filmom in televizijo oziroma v razliki do filma in televizije.

Kaj lahko gledališče ponudi več kot televizija?

> Film je načeloma dosti bolj estetsko zaprt kot gledališče. Prevzel je neko estetsko formo in v bistvu je samo zgodba, ki posreduje neke probleme. Gledališče pa je absoluten prostor svobode. V gledališču se lahko znotraj same predstave estetika menjuje, kodi nagovarjanja in komunikacije se spreminjajo, preskakujejo, skačejo, film pa v veliki meri ostaja, v nekem smislu bolj tradicionalna, konservativna umetnost. Seveda pa bi filmarji dejali ravno obratno.

Kaj je za vas dobro gledališče?

> Gledališče mora biti pametno, drzno. Ne sme podcenjevati publike. Ne sme jih spravljati na nivo ovc. A hkrati je seveda gledališče čutna zadeva. Je prostor zabave in užitka. Brez tega ni nič. Če ne uživam, če ne čutim neke strasti, slasti, sem prikrajšan za osnovno moč gledališča. Tu seveda je tudi okus. Ljudje, ki niso pripravljeni gledati nečesa novega, poskusiti nove jedi, bodo vstali in odšli. Tudi prav. Občinstvo je takšno, kot je. In super je. Popolnoma pa sem prepričan, da se gledališče ne sme podrejati okusu publike, kar bi pomenilo nižanje standardov. Edini standard, ki ga priznavam, je dobra predstava. In iskrenost. Da bi delal predstavo za zadovoljitev množice ali da bi s tem služil denar, pa mi na misel ne pride.

Če strneva: ste predstavnik politično angažiranega gledališča. Kaj je potemtakem neangažirano gledališče?

> Zame osebno ni različnih gledališč. Gledališče je zmeraj angažirano in je zmeraj politično. Ne more biti drugače. Zato ne, ker smo mi pač na odru in govorimo tistim, ki nas gledajo. Že samo razmerje med gledalci in predstavo je politično razmerje. In zame gledališče, ki ni kritično, ki ne preizprašuje stvarnosti, ki se ne ukvarja s konceptom sedanjika, ni gledališče. Takšno me ne zanima.

Toda razlika med agitko in političnim gledališčem vendarle obstaja.

> Oboje se sliši slabšalno. To že ni več prava umetnost. Vsak, ki pozna moje delo, ve, da nisem socrealistični režiser, da ne delam agitk, ampak je zame predstava sredstvo za izražanje umetniških sporočil in ciljev. Je pa res, da se politično gledališče ne odraža samo v vsebini, ampak tudi v formi, estetiki. Če pogledamo Pandurjevo gledališče, je to buržoazno bogato gledališče, povsem neangažirano in zaprto v svojo lastno bogatost.

Ko sva govorila o svobodi ustvarjanja, ste dejali, da je sedanja, še aktualna vlada, svobodo zatrla. Vseskozi se mi zdi, da mnogo pričakujete od nove vlade.

> Sem levičar po duši in srcu in moja politična stališča so levičarska. Sicer pa o levici na Slovenskem lahko govorimo le s pridržkom. Ne bom razčlenjeval tega. Zdi se mi, da Pahor ni politik, ki bi držal vse niti v rokah, čigar recimo beseda in kontrolfrikovstvo bi segala na vsa področja, tudi na področje kulture, kar je počela dosedanja oblast, ki je pripeljala popolnoma nesposobne ljudi na odgovorna mesta v kulturi samo zaradi tega, ker so bili prave barve. Pričakujem, da se bo slovenska kultura razprla, da bo na široko odprla vrata novim, pogumnim zamislim in da bo za to kultura deležna tudi ustrezne finančne podpore. Desničarska logika, ki je doslej veljala, da se mora vse prodajati, da se mora sodobna umetnost sama prodajati, je pogubna. Verjamem in upam, da se bodo vremena zjasnila in da umetnost ne bo le »narodna« in ljubezen do domovine, do družine in do boga, o čemer so nas doslej prepričevali desničarji. Je kaj več. Mnogo več, mar ne?!