16. 10. 2008 | Mladina 42 | Politika
Reševanje dobrega ministra Rupla
Zakaj Dimitrij Rupel ne bi smel postati veleposlanik na Dunaju
Borut Pahor in Dimitrij Rupel
© Denis Sarkić
V torek, 14. oktobra, je potekala 183. redna seja vlade Janeza Janše. Dan kasneje se je konstituiral parlament. Na zadnji seji s polno močjo je ministrska ekipa sprejela nekaj poročil, aktov, še posebno pa se je zadržala pri predlogih kadrovske komisije Gregorja Viranta. Vlada naj bi med drugim sklenila, da bo novi veleposlanik na Dunaju postal Dimitrij Rupel.
Na prvi pogled se zdi Ruplovo imenovanje logično. A samo v primeru, če zanemarimo vprašanje politične higiene. Odhajajoča vlada v zadnjih tednih svojega mandata z različnimi imenovanji poskuša reševati službe svojih ljudi. »Imenovanje na zadnji dan odhajajoče vlade se nam zdi nepotrebno, saj se vrže sum na izbiro,« pravi Matjaž Kovačič, predsednik sindikata slovenskih diplomatov, ki izbire Rupla ni želel komentirati.
Rupel zaradi svoje bogate diplomatske biografije na prvi pogled ne bi smel biti sporen. Ima veliko mednarodnih izkušenj, je nekajkratni minister za zunanje zadeve, bil je veleposlanik v Washingtonu, pol leta je vodil OVSE, sodeloval je pri predsedovanju Slovenije svetu EU. V Sloveniji ni veliko ljudi, ki bi imeli od osamosvojitve več izkušenj, kot jih ima Rupel. S tega stališča je Ruplovo imenovanje za veleposlanika na Dunaju logično. Z vsebinskega stališča pa imenovanje ministra Rupla za veleposlanika na Dunaju ne bi mogla biti bolj zgrešena poteza. Zakaj?
Najprej destinacija. Slovensko veleposlaništvo na Dunaju je ministrstvo za zunanje zadeve v malem, prek njega imajo stik s Slovenijo države, ki nimajo svojih veleposlaništev. V hierarhiji veleposlaništev Dunaj zaseda visoko, skoraj najvišje mesto. Hkrati v Avstriji živi slovenska manjšina. Pri tem vprašanju je zunanje ministrstvo pred dvema letoma odigralo čudno vlogo. Kaj se je zgodilo? Avstrijska vladajoča koalicija je pod vodstvom Wolfganga Schüssla poskušala sprejeti ustavni zakon, ki bi zaobšel odločbe avstrijskega ustavnega sodišča o postavljanju dvojezičnih tabel. Slovensko zunanje ministrstvo je sporni ustavni zakon javno podpiralo, še preden je bil dokončno oblikovan. Kaj se je zgodilo, je takrat v intervjuju za Dnevnik opisal starosta manjšinske politike Karl Smolle: »Mislim, da je šla slovenska vlada avstrijskemu kanclerju pošteno na limanice, v veri, da 'imamo tako ali tako vsi le dobre namene'.« V pogajanjih je namreč ministrstvo privolilo v tako imenovani ustavni kompromis, po katerem naj bi se število občin, v katerih ima slovenska manjšina pravico do dvojezičnega šolstva, omejilo na največ osem - pri čemer je minister obšel opozorilno pravno mnenje lastnega ministrstva.
Rudi Vouk, odvetnik iz Celovca, se tistega časa spominja z grenkobo. »Ustavni kompromis je hipoteka slovenskega zunanjega ministrstva, ki je prenagljeno pozdravljalo slabe odločitve. Bojim se, da bo Avstrija domnevno imenovanje Rupla razumela kot sporočilo, da se Slovenija ne namerava bolj kot do sedaj zavzemati za uresničevanje avstrijske državne pogodbe.« Podobno razmišlja tudi tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev Marjan Pipp. »Kot manjšina se seveda ne moremo neposredno vtikati v odločitve organov republike Slovenije. A vemo, kakšen je bil odnos ministra Rupla do manjšine, vemo, kako je ravnal v zadnjem mandatu, ko se je ustvaril močan vtis, da so bili na ravni najvišjih oblasti med njimi in Avstrijo že sprejeti dogovori o našem položaju. Minister je takrat vse rešitve ponižno pozdravil, čeprav so bile v nasprotju z interesi slovenske manjšine.«
Rupel je bil v svoji bogati karieri tudi veleposlanik v Washingtonu. To funkcijo je opravljal med letoma 1997 in 2000. V tem času je zunanje ministrstvo vodil Boris Frlec. Veleposlanik Rupel se je s Frlecem zapletel v javno polemiko o tem, ali ministrstvo vodi dobro zunanjo politiko. Ne glede na morebitne upravičene kritike veleposlanika Rupla je nenavadno, da je Rupel nesoglasja s svojim šefom o diplomatskih in strateških vprašanjih razreševal na očeh javnosti. Frlec je nato predčasno odstopil, Rupel pa (za nagrado) postal minister. Možno je, da se bo zgodba o sporih med veleposlaništvom in ministrstvom ponovila, saj bo Slovenijo vodila vlada, za katero naj bi po Ruplovem mnenju stali »slovenskim demokratičnim silam sovražni elementi«, zunanji minister pa bo postal politik, ki bo imel gotovo manj diplomatskih izkušenj, kot jih ima Rupel.
In tretji razlog? Tudi ta je povezan z volitvami. Ministrstvo za zunanje zadeve je pred nekaj tedni na Finsko poslalo dve depeši, ki so od finske vlade zahtevale, naj »uredijo« zadevo Patria. Te diplomatske depeše so bile razumljene kot nenavadna oblika pritiska na svobodo - finskega - tiska (in na delo preiskovalcev). Odgovor finske vlade je bil hladen.
Postopek imenovanja veleposlanikov predvideva, da po konzultacijah z vlado veleposlanika imenuje predsednik države. Rupel bo moral sedaj opraviti zaslišanje v državnem zboru, svoje soglasje k njegovemu imenovanju pa bo moral dati še Danilo Türk. V Türkovem uradu so sicer vseskozi prepričani, da njihovo soglasje ne bi smelo biti zakonski avtomatizem, vendar so se komentarjev o Ruplovi primernosti za zdaj vzdržali. O njegovem imenovanju so bili »obveščeni samo preko medijev«.
Kljub vsem zadržkom, načinu imenovanja, spornim Ruplovim potezam, nezadovoljni manjšini, nediplomatskim depešam, kljub slabim izkušnjam iz nekdanjega veleposlaniškega mandata in vmešavanjem v svobodo tiska se Borutu Pahorju imenovanje Rupla ne zdi sporno. »Če me sprašujete o primernosti dr. Rupla za položaj veleposlanika, bom brez okolišenja dejal, da je primeren kandidat,« trdi prihodnji šef vlade. In še nekaj. Če bi bil Rupel resnično tako dober kandidat, na diplomatsko mesto ne bi bil imenovan tako hitro, brez posvetovanja, na zadnji seji odhajajoče vlade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.