16. 10. 2008 | Mladina 42 | Politika
Vrečko čez glavo!
Neoliberalci bi morali danes hoditi okoli z vrečko čez glavo
© Tomaž Lavrič
»Edini relevanten preizkus veljavnosti hipoteze je primerjava med napovedmi in izkustvom.«
Milton Friedman (1912-2006)
Finančna kriza, ki že ogroža delovanje svetovnega gospodarstva, je najnazornejši dokaz, da »svobodni trg« in neregulirani kapitalizem ne moreta zagotoviti ekonomske stabilnosti. Politika, ki se je po 70. letih prejšnjega stoletja vse bolj podrejala zamislim chicaškega ekonomista Miltona Friedmana, zagovornika privatizacije, deregulacije in vsesplošnega umika države iz gospodarstva, je svet privedla na rob splošnega ekonomskega kolapsa, kot ga je nazadnje doživel po borznem zlomu leta 1929.
Še pred kratkim so (tudi slovenski) zagovorniki Friedmanovih teorij glasno nasprotovali kakršnemukoli vmešavanju države v gospodarstvo, češ da oblast celo s socialnim zdravstvom, z javnim šolstvom ali z nadzorom nad cenami naravnih monopolov le »izkrivlja« optimalne tržne odnose in s tem zmanjšuje ekonomsko učinkovitost družbe. Danes isti ljudje pritrjujejo odločitvi o milijardnih injekcijah državnega denarja »za zagotovitev likvidnosti trgov«, s katerimi vlade rešujejo predvsem dobičke še do včeraj genialnih finančnih inovatorjev in skušajo vsaj še za nekaj časa odložiti popolni zlom svetovnega finančnega sistema.
Finančna kriza je neposredna posledica liberalizacije ameriškega trga vrednostnih papirjev. Nesporno je mogoče identificirati ključne deregulacijske ukrepe ameriških oblasti, ki so privedli do tega, da je kreditna ekspanzija na podlagi »inovativnih finančnih instrumentov« zastrupila globalne finančne trge.
Dvanajstega novembra 1999 je predsednik Bill Clinton podpisal Gramm-Leach-Blileyjev zakon, ki je razveljavil dele Glass-Steagallovega zakona, ki so zakonsko ločevali hranilniško-posojilniško dejavnost od špekulacij na finančnem trgu.
Glass-Steagallov zakon je leta 1933 vpeljala administracija Franklina D. Roosevelta, da bi preprečila finančne špekulacije, ki so privedle do borznega zloma leta 1929 in nato svetovne gospodarske krize. Zakon je predpisoval, da se lahko finančne institucije ukvarjajo s hranilniško in posojilniško dejavnostjo le pod strogo predpisanimi pogoji, ki so določali dovoljeno razmerje med hranilnimi vlogami in posojili, kreditno sposobnost upravičenca do posojila, zavarovanje tveganja in drugo. Bankam, ki so se pod pogoji Glass-Steagallovega zakona ukvarjale s hranilništvom in posojilništvom, je država jamčila varnost vlog. Finančne institucije, ki so se ukvarjale z investicijsko dejavnostjo, trgovale z vrednostnimi papirji ipd., so morale biti lastniško in poslovno ločene od hranilniško-posojilniških bank. Država za vloge v takih institucijah ni zagotavljala nikakršnega jamstva.
Z razveljavitvijo ključnih omejitev Glass-Steagallovega zakona je Clintonova administracija hranilniško-posojilniškim bankam omogočila, da so že odobrene kredite prenesle na kapitalsko povezane investicijske družbe, s tem razbremenile svojo bilanco in prodale še več posojil. Skupaj s politiko nizke temeljne obrestne mere je ta »liberalizacija« povzročila pravo eksplozijo hipotekarnih kreditov dejansko kreditno nesposobnim prosilcem (t. i. »sub-prime« krediti), ki so prvi zamajali ameriški finančni trg.
Pod pritiskom lobijev investicijskih bank in skladov je Busheva administracija leta 2000 uveljavila vrsto deregulacijskih predpisov in zakonov - npr. Commodity Futures Modernization Act of 2000 -, s katerimi je (med drugim) finančne instrumente, kot so derivati in CDS-ji (credit default swaps), izvzela iz sklopa pravil, ki so sicer veljala za vrednostne papirje. Deregulacija je med drugim omogočila, da so investicijske družbe ustanavljale navidezna podjetja (t. i. SIV-e, structure investment vehicle) v davčnih oazah zunaj nadzora ameriške zakonodaje, nanje prenesla vedno bolj »inventivne« finančne instrumente (zapleteno sestavljene derivate, ki jim realno ni bilo mogoče določiti vrednosti), s tem svojo bilanco razbremenile tveganih kreditnih operacij in si pripisale (dejansko navidezno) poslovno uspešnost na podlagi terjatev do teh SIV-ov. Trgovanje s takimi nereguliranimi, nepreglednimi in vrednostno nedoločljivimi derivati je že leta 2000 zavzelo prvo mesto med posli z vrednostnimi papirji, najprej v ZDA, potem pa se je hitro razširilo na globalni kapitalski trg.
Vendar so investicijske banke zahtevale še več deregulacije. Spomladi leta 2004 je skupina pogajalcev investicijskih bank v pogovorih s Komisijo za nadzor vrednostnih papirjev in trgov (SEC - Securities and Exchange Commission) dosegla, da so bile investicijske banke izvzete iz zahteve, da morajo imeti finančne institucije zadostne finančne rezerve, s katerimi bi zagotavljale pokritje morebitnih izgub pri svojih investicijskih operacijah. Vodja pogajalske skupine je bil takratni direktor investicijske banke Goldman Sachs Henry M. Paulson Jr., ki je danes finančni minister ZDA (Secretary of the Treasury). Ta »odpustek« je investicijskim bankam omogočil, da prevzemajo tveganja, ki so povsem zunaj sorazmerja z vrednostjo njihovega premoženja, kar so tudi izkoristile: Bear Stearns je bila prva med investicijskimi bankami, ki so šle pod vodo zaradi pretirane zadolženosti - na vsak dolar premoženja je imela kar 33 dolarjev dolga! Med investicijsko preobremenjenimi institucijami, ki so v zadnjem času bodisi šle v stečaj (npr. Lehman Bros.), so jih (ob pomoči države) kupile večje finančne družbe (npr. Bear Stearns) ali je jamstvo za njihove obveznosti prevzela država (npr. Fannie Mae, Freddie Mac), je bil Bear Stearns najmanj prezadolžen.
Zaradi nadzornih instrumentov, ki jih je po borznem zlomu leta 1929 uvedel Franklin D. Roosevelt, je ameriški trg vrednostnih papirjev veljal za najbolje urejenega na svetu. Zato je po drugi svetovni vojni postal središče svetovne finančne dejavnosti. Clintonova in Busheva administracija sta (pod pritiskom lobiranja investicijskih bank in skladov) dejansko demontirali vse varovalke, ki so preprečevale divje špekuliranje, kakršno je privedlo do svetovne krize v 30. letih. S tem sta sprostili divje širjenje na kreditih utemeljenih vrednostnih papirjev, navidezno bogastvo, ki nima nikakršne zveze z dejansko proizvodnjo ter ponudbo blaga in storitev.
Ob tem so (tudi deregulirane) ameriške družbe za vrednotenje vrednostnih papirjev tem instrumentom podeljevale oznako najmanjšega tveganja; deregulirane ameriške zavarovalnice so iste instrumente zavarovale brez ustreznih finančnih rezerv ob izpadu plačil; hkrati je ameriška centralna banka s ponudbo cenenih kreditov spodbujala ekspanzijo na dolgovih utemeljenih finančnih instrumentov.
Zaradi zgodovinskega zaupanja v ameriške trge vrednostnih papirjev (in pohlepa borznih špekulantov, ki so s preprodajo vrednostno nedoločljivih derivatov osebno bajno služili) so sumljivi finančni instrumenti okužili dobroimetja večine svetovnih finančnih institucij.
»Kapitalizem temelji na presenetljivem prepričanju, da bodo najbolj pokvarjeni ljudje počeli najbolj pokvarjene stvari za blaginjo vseh,« je rekel John Maynard Keynes, ki je zagovarjal strog nadzor nad kapitalističnim gospodarstvom. Keynesianski regulacijski ukrepi so odpravili svetovno gospodarsko krizo, ki se je razbohotila kot posledica ameriškega borznega zloma leta 1929. Po desetletjih neoliberalnega zavračanja Keynesovih zamisli smo danes priča začetku zloma svetovnega finančnega sistema, pred katerim je svaril legendarni ekonomist Ludwig von Mises: »Ni načina, da bi se izognili zlomu (gospodarske) rasti, ki je temeljila na kreditni ekspanziji. Možnosti sta le dve, ali bo kriza prišla prej, kot posledica prostovoljne opustitve nadaljnje kreditne ekspanzije, ali pozneje, kot končna in popolna katastrofa udeleženega finančnega sistema.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.