16. 10. 2008 | Mladina 42
Skrivnost Haiderjevega uspeha
Kmečki socializem z nacionalnim obrazom
Smerokaz za Großkirchheim, majhno vasico pod Velikim Klekom (Großglockner)
© Florian Klenk
V občinskem uradu v Großkirchheimu je bilo strupeno mraz. Zunaj je lilo kot iz škafa, nad Großglocknerjem (po slovensko Veliki Klek, visok 3798 mnm, leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko-op.ur) je veter gnal snežne oblake. Nihče ni prižgal ogrevanja. Gorski kmet Peter Suntinger je skomignil z rameni: »Mene ne zebe.«
Triinštiridesetletni Suntinger je sedel na klopi, nad njim je visela božja podoba, pred njim so ležali spisi. Deloval je odločno, a nezaupljivo. Rekel je, da mu je treba članek o njem poslati v odobritev: »Da ne boste zapisali, da smo nacistična vas.«
Großkirchheim je Haiderjeva avstrijska trdnjava. Na volitvah v državni zbor pred nekaj tedni je njegovo Zavezništvo za prihodnost Avstrije (BZÖ) tam dobilo 51,9 odstotka glasov, toliko kot nikjer drugje. To pa ni nič v primerjavi s Suntingerjevo zmago na županskih volitvah. Kar 80 odstotkov od približno 1200 prebivalcev Großkirchheima je obkrožilo njegovo ime.
To, kar je tam za BZÖ dosegel Suntinger, je hotel Haider doseči prihodnje leto na deželnozborskih volitvah - absolutno večino. Ta je bila na dosegu roke in za to se je imel zahvaliti tudi krajevnim funkcionarjem, kakršen je Suntinger, in njihovim predstavam o politiki. Politika se v tistih krajih odigrava pred hišnimi vrati vaščanov. Tam ljudje, kakršen je Suntinger, prevzemajo volivce rdečim in črnim. Suntinger je v ledeno mrzlem občinskem uradu na primer povedal: »Muslimani pri nas ne morejo dobiti stanovanja. Njihovi otroci tukaj ne smejo hoditi v šole, čeprav imajo avstrijsko državljanstvo. In če hočejo kupiti zemljišča, jih mi pokupimo prej. To je naša zemljiška politika.«
Takšna gesla so pomemben razlog za uspeh Zavezništva in opozarjajo na razlike v primerjavi s politiko drugih absolutno vladajočih deželnih cesarjev, na primer v Dolnji Avstriji ali na Dunaju. A sovraštvo do tujcev ni edini razlog. Ko sem Petra Suntingerja vprašal, zakaj je zmagal, je izvlekel avtomobilske ključe in rekel: »Pojdiva se malo vozit.«
Splezal je v svoj BMW X5, drago terensko vozilo. Kupil ga je sicer aprila lani, a številke na tahometru so kazale že 53.492 kilometrov. Tudi to simbolizira njegov pogled na politiko - vedno mora biti na terenu in se rokovati z ljudmi.
»S svojim življenjem sem tukaj zgled skromnosti in doslednosti,« je dejal Suntinger. »To je nekaj drugega, kakor stvari razumejo visoki gospodje tam pri vas na Dunaju.« Večkrat je ponovil besedi »visoki gospodje«. Močni koroški kmetje, »žgančni grofi« (»Sterzgraf«, Sterz so žganci), kakor jih tam imenujejo, so se vedno upirali gosposki. Hoteli so biti neodvisni od birokratov in sodnikov, ki nimajo pojma o podeželskem življenju. Ti kmetje so bili prvi svobodnjaki, je zapisal nacionalistični zgodovinar Lothar Höbelt. Bili so povezani z domovino, socialno angažirani, seveda le, dokler je šlo za njihov narod.
Suntinger je majhen »žgančni grof«, na njegovi kmetiji je samo devet krav, kljub temu pa je podpredsednik kmetijske zbornice. »Politiki, kakršen je on, tukaj kot nori drvijo po svojem okolišu,« je povedal Hubert Sauper, premožen hotelir iz vasi. Ingrid Pichler, angažirana socialdemokratska (SPÖ) občinska svetnica, pojasnjuje: »Haider je enkrat na leto prišel sem in vsakemu od nas stisnil roko.« Sama mora svojim tovarišem »50-krat telefonirati, da se prikažejo. Potem pridejo v formalnih oblačilih in s kravatami.« Morali bi jih spet poslati pobirat strankarsko članarino, da bi se seznanili z vsakdanjim življenjem navadnih ljudi.
Suntinger je vžgal svoj BMW in se odpeljal v svet, ki mu vlada, mimo cerkve iz leta 1512.
Mimo znamenja, za katerega je on sam, rezbar Suntinger, izdelal znamenje svetega Huberta. Pripovedoval je, da mrtve pri njih na pokopališče še vedno odpeljejo z vozom, v katerega so vpreženi konji. Zavil je na serpentinasto cesto. »Cesto smo asfaltirali,« je povedal. Potem je pripovedoval o kmetijah, čistilnih napravah, otroških vrtcih, plezalnih stolpih, poljskih poteh in stanovanjih, ki jih je dal zgraditi. Tudi zato so ga vaščani izvolili s tako veliko večino. Bori se proti odseljevanju.
Suntinger je zdaj pri gorskih kmetih zelo priljubljen. Pobočij in strmin se oprijemljejo lesene kmečke hiše iz 18. stoletja.
Großkirchheimski turizem našteje 42.000 prenočitev na leto. Prodaja utopijo nedotaknjenega sveta.
»Mölltalci pa ne živijo z naravo, temveč proti njej,« je povedal Suntinger. To je požrešen moloh, politiki bi morali ljudem pomagati v prizadevanjih, da bi ga ukrotili. Gozd požira travnike, veter jim odpihuje strehe, narasli potoki požirajo vas. Jeleni obgrizujejo varovalni gozd. »Najbolje bi bilo, da bi jih iztrebili,« je pripomnil Suntinger. Njegove besede so spet zvenele tako brezkompromisno.
Peter Suntinger je bil strogo vzgojen. V sedemdesetih letih, ko so meščani preizkušali permisivno vzgojo, ga je mati samega poslala na planino, mu v nahrbtnik dala budilko in jo naravnala na peto uro zjutraj. Takšen je bil njegov dan: »Vstati, se umiti, obleči šolsko uniformo, oditi v šolo, teči domov, odvreči nahrbtnik, delati domače naloge, delati.«
»Ponosen sem, da sem vse to zmogel,« je pribil Suntinger. Saj mu je bilo veliko bolje kot prednikom. »Kmečki otroci so morali pozimi ure in ure po snegu gaziti v šolo,« se je spominjal hotelir Hubert Sauper. »Za malico so otroci imeli kos kruha, na katerega je mati namazala malo masla.«
Turizem, pa tudi Bruno Kreisky sta pomagala kmečkim otrokom. Rdeči reformist jim je dal brezplačne učbenike in brezplačen prevoz. Kar naenkrat so lahko hodili tudi v višje šole. Senčna plat rdeče ideologije napredka - tisti, ki so šli v šole, so bili za kmečko življenje izgubljeni. Prebivalci Großkirchheima, v srednjem veku revni iskalci zlata v Visokih Turah, so danes sicer tako premožni, kakor nikoli poprej, a ravno zaradi tega tudi njihovi vasi grozi izseljevanje mladih. Vas se je odprla velikemu svetu, ki ponuja nove priložnosti, to pa vznemirja tiste, ki ostajajo doma.
Ravno za te zdaj skrbi BZÖ.
Skrbi na primer za delavce iz Großkirchheima. Večina jih hodi delat po vsej Evropi. To jim prinese 3000 evrov, dvakrat več, kakor bi zaslužili doma. Po großkirchheimskih rudarjih povprašujejo po vsem svetu. »Delavci hočejo biti sami zase,« pravi župan Suntinger, »Turkov tukaj ne potrebujejo. Oni praznujejo ramazan in potem vse delo stoji.«
»Tukaj se je razširil socializem z nacionalnim obrazom. Naš Peter Suntinger je mali Haider,« je pripomnil Franz Dullnig, podžupan iz Avstrijske ljudske stranke (ÖVP). Kaj to pomeni? Je delaven. Zna se približati ljudem. A BZÖ družbo tudi razdvaja, ji vsiljuje sistem, proti kateremu se nihče, ki hoče kaj postati, ne more braniti. Pri drugih strankah angažirani politiki izgubljajo veselje do politike.
Dullnig je v dokaz razprostrl časopise iz zadnjih dni.
Naslovi so se glasili Središče Koroške v besedi in sliki ali Koroški zadetek v polno. Na vsaki drugi strani je bilo videti Haiderja in njegove ljudi. »Novinarji klečeplazijo pred njimi,« je menil Dullnig.
Tudi drugi deželni politiki so se slikali za časopise. A carji Zavezništva so vendarle delovali drugače. Bili so agresivnejši, bolj ljudski, bolj zviti. Razmetavali so denar davkoplačevalcev, kakor bi bil predvolilni boj večen.
Član deželne vlade Uwe Scheuch, močan član BZÖ, se je po dolinah vozil s svojim »premičnim vladnim uradom«. To je avtobus, ki ga plača deželna vlada, na njem pa je Scheuchova slika. Kmečkim otrokom je delil »čeke za šolnino« in vajencem slovesno izročal spričevala. Njegov šef Haider je medtem odpiral državno subvencionirane »poceni dizelske črpalke« ali pa kje na Svinji planini »posebna taborišča« za bolne in sumljive prosilce za azil, da bi pred njimi zavaroval prebivalce. Dan pred volitvami je obiskal žrtev tujega storilca. Pred reporterji ji je izročil darilo in obljubil hiter izgon storilca.
Vaška politika torej vlada s trdo roko, ki je nihče ne ugrizne, ker vse hrani, lahko pa tudi popolnoma nepričakovano udari. Ali z besedami župana Suntingerja: »Če en Čečen stori kaj kaznivega in ga devet njegovih rojakov skriva, mora oditi vseh deset. Čečene lahko reda naučiš samo tako, da na odgovornost pokličeš vse sorodstvo. Eden za vse, vsi za enega.«
Suntinger je pripeljal na konec asfaltne ceste, čisto na vrh planine. Lilo je kot iz škafa, smreke so se upogibale v viharju kakor gozdni duhovi. Kazalo je, da bo kmalu začel padati sneg. Suntinger je dejal: »Zadnji plača za vse.« Pokazal je na kmetijo, ki še ni imela dovoza. »Tukaj vse leto živijo kmetje. Nihče ne skrbi zanje,« je rekel. Tudi to je svet, nepravičen svet. Kmetica mora skrbeti za otroke in si ne more privoščiti ceste, saj je njen mož umrl.
Suntinger bo tudi tej kmetici izbojeval subvencijo za dovozno pot. V avtu ima celo tako imenovano trasirko. Z njo meri, kako strma so pobočja in ali je mogoče tam zgraditi pot. »Kmetom, če si politik, ne smeš dajati praznih obljub,« je zatrdil.
Suntinger je nekoč spadal k »črnim«. A za politike Ljudske stranke je bil preveč divji. »Naj mi tisti Suntinger ne hodi blizu,« je grmel takratni župan, velik, karizmatičen krajevni car. Sovražil je naciste in radikalce. Zgodila se je njegova volja in tako je Suntinger naletel na Haiderja, ki je takrat stare esesovske kamerade trepljal po ramenih. Haiderjeve parole so ga prepričale. »Nacisti so vendar zares ustvarili veliko delovnih mest, čeprav njihovega pomora Judov nikakor ne odobravam,« je bil še vedno neomajen Suntinger.
Suntinger in Haider sta se leta 1991 skupaj povzpela na Glockner. »Haider mi je vrnil ponos,« je povedal. Takrat je bil zelo besen na tiste, ki so njemu, kmečkemu otroku, hoteli odreči soodločanje. Danes vlada in skoraj nihče si ne upa ugovarjati. Socialistična političarka Pichlerjeva je povedala: »Paktirati moramo z BZÖ, sicer nas imajo za zaviralce.« Suntinger je odpeljal nazaj v vas. Pri občinskem uradu mu je napačno parkiran avto zaprl pot. Suntinger je dejal: »To sme narediti. To je njegova domača zemlja.« Potem je ugasnil motor, v slovo podal roko in rekel: »Tukaj veljajo naši zakoni in nič drugega.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.