Stojan Petrič, Skupina Kolektor

Šestdesetletni Stojan Petrič je že petnajst let predsednik Skupine Kolektor, največjega svetovnega proizvajalca komutatorjev za elektromotorje. Družba s sedežem v Idriji ima skoraj 2700 zaposlenih v osemnajstih proizvodnih podjetjih v Sloveniji, Nemčiji, Južni Koreji, ZDA, na Kitajskem, v Braziliji, Iranu in Bosni. Zaradi mednarodne finančne krize, ki že posega v realni sektor, bo dobiček na ravni celotne Skupine v letošnjem letu kar za polovico nižji od lanskega. Petrič intervjuje daje redko. To, da je naredil izjemo, je dokaz, da sedanje gospodarske krize ne gre podcenjevati.

Kdo je po vašem mnenju glavni krivec za mednarodno finančno krizo?

> Krivi so regulatorji, ki niso nadzorovali procesa hipotekarnega zadolževanja. To je vodilo v zelo veliko agregatno povpraševanje, ki je generiralo proizvodnjo brez omejitev. Vse, kar se je proizvedlo, se je tudi prodalo, in to globalno, po vsem svetu. Pri čemer je bilo agregatno povpraševanje zgrajeno na fiktivnih papirjih brez materialne podlage. Zavedati se je treba, da se bo to, kar doživljamo danes, ponavljalo tudi v prihodnje, če finančniki ne bodo upoštevali realnega sektorja in bodo svetovni ekonomski sistem gradili le na izvedenih finančnih instrumentih.

Bi lahko rekli, da je za težave kriv pohlep?

> Temu bi lahko rekli tudi pohlep. Ta kriza je dokazala, da prosti trg vsega ne more rešiti in da so tisti, ki tako razmišljajo, v zmoti. Gre za ameriški model razmišljanja, ki je krize ustvarjal že v preteklosti in jih bo tudi v prihodnje. To seveda ne pomeni, da je Evropa nedolžna. Tudi Evropa ni poskrbela za ustrezno regulacijo fiktivnih papirjev. Nasedli so predvsem pokojninski in drugi skladi. Kdo ne bi kupil vrednostnih papirjev z visokim donosom? To je vendar logično. Ne pozabimo, da je bilo vse legalno. Predsednik ameriške centralne banke Alan Greenspan je bil še pred kratkim pojem vrhunskega finančnega strokovnjaka. Nastavki za to krizo niso bili ustvarjeni pred tremi ali petimi leti, ampak mnogo prej, že v času predsednika Clintona. Mladoekonomisti radi govorijo o produkcijski funkciji, ki naj bi generirala razvoj in rast bruto domačega proizvoda. Toda prav sedanja kriza je dokazala, da razvoja in rasti ne generirajo le investicije in kapacitete, pač pa tudi dovolj veliko realno agregatno povpraševanje. Ko povpraševanje pade, se zalomi. Do krize je prišlo, ker se niso spoštovala temeljna načela delovanja ekonomije.

Ste si mislili, da bo imela finančna kriza takšne razsežnosti?

> Imam petintrideset let delovne dobe, od tega sem petnajst let predsednik Skupine Kolektor, vendar tako hude krize, kot je ta, v vsej svoji karieri še nisem doživel. Do neke mere je bila kriza sicer pričakovana. Že dva meseca pred najhujšim sem za enega od slovenskih časnikov izjavil, da bo treba zelo paziti na slovenske finančne institucije, da se ne bodo preveč zaprle. Če namreč gospodarstvo ne bo imelo ustrezne finančne podpore, bo to imelo hude posledice za gospodarsko rast in posledično na zaposlenost.

Lahko rečemo, da je Evropska unija že v recesiji?

> Gospodarska rast se brez dvoma močno ohlaja. Po teoriji se recesija začne takrat, ko gospodarska rast dve četrtletji zapored pada. Čeprav so v nekaterih evropskih državah ta kriterij že dosegli, trenutno še obstaja neki finančni potencial. Vprašanje pa je, kako dolgo. Potrošniki niso pripravljeni tvegati, obnašajo se bolj racionalno in varčno. Ne investirajo več v avtomobilsko industrijo in druge dolgotrajne dobrine, ampak le v hrano, energetiko in zdravila, torej v tiste nujne dobrine, kar jim zagotavljajo preživetje. To za realni sektor lahko pomeni velike težave.

Ali v Kolektorju že občutite ohlajanje gospodarstva glede na to, da ste tesno povezani z avtomobilsko industrijo, ta pa je že v krizi?

> V septembru je prodaja v avtomobilski industriji v zahodni Evropi v povprečju padla za 9,2 odstotka. Največ v Španiji, kar za 32,2 odstotka, v Veliki Britaniji je padla za 21,2 odstotka, v Italiji za 6,5 odstotka, v Nemčiji pa kljub dobri prodaji avtomobilov VW za 1,5 odstotka. Po dosedanjih ocenah naj bi prodaja avtomobilov v Evropi v letošnjem letu v povprečju padla za 6,1 odstotka, v letu 2009 pa še za dodatnega 4,5 odstotka. To je velik udarec za vse proizvajalce, ki so vezani na avtomobilsko industrijo. Tudi za Kolektor. V Evropi namreč ni avtomobila, v katerega ne bi bili vgrajeni naši proizvodi. To še posebej velja za komutator. Gre za sestavni del elektromotorja, ki je nameščen na rotorju. Njegova funkcija je spreminjanje smeri električnega toka v rotorskem navitju tako, da se ohranja smer vrtenja rotorja in s tem motorja. Brez komutatorja na primer ne bi bilo mogoče pomikati avtomobilskih sedežev. V vsak avtomobil srednjega razreda je v povprečju vgrajenih od 20 do 25 komutatorjev, v večjih in dražjih avtomobilih pa celo 70. V Skupini Kolektor na leto proizvedemo 400 milijonov komutatorjev, od tega približno polovico v Sloveniji, ostalo pa v naših proizvodnih podjetjih v tujini. Obvladujemo 15-16 odstotkov svetovnega trga ter 50 odstotkov evropskega trga. Iz idrijske doline se dejansko oskrbuje celotna avtomobilska industrija v svetu razen Japonske. Pri tem pa je treba vedeti, da teh produktov ni mogoče dobiti od danes do jutri. Na sprostitev pri kupcu je treba za nekatere vrste komutatorjev čakati tudi dve do tri leta, kar otežuje vstop konkurence v nekatere aplikacije. Kolektor je svetovni tehnološki vodja na področju komutatorjev. Sledi nam skupina petih kitajskih proizvajalcev, ki so nam s svojimi nizkimi cenami precej zbili dodano vrednost za aplikacije, ki niso tehnološko zahtevne. Zaradi kitajske konkurence in ohranjanja tržišča smo cene prisiljeni zniževati. Ker je razvoj komutatorjev v fazi zrelosti, se veliko ukvarjamo tudi z razvojem drugih produktov. Danes komutatorji pomenijo samo še 65 odstotkov naše celotne prodaje, ostalih 35 odstotkov pa drugi produkti, ki so posledica lastnega razvoja ali preteklih prevzemov. V zadnjih letih smo razvoj usmerili v tri panoge: avtomobilsko industrijo, hišno tehniko in industrijsko tehniko. Vendar nameravamo delež v avtomobilski industriji postopoma zmanjševati zaradi prevelike odvisnosti, ki še zlasti v času krize pomeni preveliko tveganje. Zaradi močne konkurence v avtomobilski industriji so pritiski na cene ogromni. Če proizvajalec na leto ne proda dovolj avtomobilov, se vpraša o razlogih oziroma stroških. To se kaže v pritiskih po znižanju vhodnih cen pri njihovih dobaviteljih in tako naprej vse do nas. Zato sta učinkovitost in inventivnost v tej panogi ključni. Staviti samo na enega konja, avtomobilsko industrijo, je napačno. To dokazujejo tudi številke. Medtem ko nam v zadnjem letu delež prodaje v avtomobilski industriji pada, nam po drugi strani delež prodaje v industrijski tehniki narašča.

Katere panoge poleg avtomobilske industrije so najbolj na udaru?

> Vse tiste, pri katerih lahko potrošnik nakup odloži. Večina ljudi lahko počaka z nakupom avtomobila, sesalca, hladilnika ali pralnega stroja, zato je proizvodnja trajnejših dobrin ogrožena. Za preživetje podjetja bosta ključni dve stvari: v kakšni kondiciji je vstopilo v sedanjo situacijo, se pravi, kakšna je stopnja njegove zadolženosti, ter ali je najeta bančna posojila sposobno odplačevati oziroma pri banki refinancirati. In drugič, ali je podjetje pred začetkom krize delalo inventivno. Torej, ali je poiskalo priložnosti na razvijajočih se tržiščih in ali je razvijalo nove produkte, ki jih lahko plasira na trg in si tako zagotovi nadaljnjo rast. Ob vsaki krizi nastopi obdobje čiščenja, ki je za gospodarstvo zelo koristno, saj se v tem času povečuje učinkovitost v podjetjih. Slovenija je imela v zadnjih petnajstih letih konstantno gospodarsko rast le z majhnimi odstopanji navzdol. V tako dolgem obdobju se v vsakem podjetju nabere vrsta težav. Kolektor tu ni nobena izjema. Ko napoči kriza, so podjetja te težave prisiljena odpraviti ter se stroškovno in inventivno postaviti na nove temelje. Po drugi strani pa je kriza dobra priložnost za prevzeme. Finančno močna podjetja bodo kupovala programe z višjim vložkom znanja. Pri tem bodo pomembno vlogo igrale banke prek kreditiranja teh projektov.

Pa Kolektor to že dela?

> Absolutno. Že nekaj časa obiskujemo podjetja v Nemčiji, kjer se pogovarjamo o prevzemih, da bi pridobili nova znanja, nove produkte, nova tržišča in nove blagovne znamke na področju avtomobilske industrije, hišne in industrijske tehnike. Prepričan sem, da bo tudi v Sloveniji prišlo do različnih sodelovanj, ki se lahko končajo s prevzemi. Ena od velikih napak, ki je bila storjena v Sloveniji, je bila pretirana obramba podjetij pred vplivom države. To je namreč vodilo v menedžerske odkupe z lastnimi deleži, s čimer so se podjetja kapitalsko osiromašila. Podjetjem se je odvzel potencial rasti, banke pa so obremenili z zastavo delnic, katerih vrednost je zdaj strmo padla. Če bi se ta denar v preteklosti namenil prevzemom uspešnih podjetij ali programov v tujini, bi bila Slovenija danes gospodarsko veliko močnejša.

So banke pri kreditiranju menedžerskih odkupov tvegale preveč?

> Čas bo pokazal, ali so bile odločitve bank pravilne. Verjamem, da so se banke ustrezno zavarovale. O konkretnih odločitvah bank seveda ne morem govoriti, na splošno pa lahko rečem, da je bil celoten model financiranja menedžerskih odkupov napačen.

Pred kratkim ste dejali, da nobeno industrijsko podjetje, ki ima dodano vrednost pod 25 tisoč evri na zaposlenega, te krize ne more preživeti ...

> Med prvimi stotimi največjimi podjetji v Sloveniji je samo kakšnih 50 takšnih z dodano vrednostjo na zaposlenega, višjo od 40.000 evrov, od tega jih je samo 12 iz predelovalne industrije. Čeprav Kolektor ustvari med 40 in 45 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega, je še vedno na spodnjem robu tehnološke razvitosti panog. Skratka, podjetja s 30 tisoč evri dodane vrednosti se bodo morala obnašati zelo racionalno, da bodo to krizo lahko preživela.

Kako dolgo mislite, da bo kriza trajala?

> Predsedniki uprav v podjetjih, ki so naši kupci, trdijo, da bo leto 2009 zelo težko, njihove ocene za leto 2010 pa so bolj optimistične. Sam mislim, da bo kriza trajala vsaj dve leti.

Za koliko se je v letošnjem letu zmanjšala prodaja Kolektorja?

> Ocenjujemo, da bo v letošnjem letu padec prodaje v programu komutatorjev okoli desetodstoten, in to zgolj po zaslugi dobre prodaje v prvih šestih mesecih. V četrtem četrtletju bo namreč prodaja v programu komutatorjev padla kar za 23 odstotkov. Ker nam hkrati raste prodaja v programu industrijske tehnike in ker je prodaja programu hišne tehnike stabilna, bomo na ravni skupine ob koncu leta imeli približno pet odstotkov nižjo prodajo kot lani, dobiček pa bo kar za polovico manjši od lanskega. V letu 2009 naj bi bila situacija podobna ali malenkost slabša od letošnje. Naši plani sicer kažejo, da naj bi v prihodnjem letu s prodajo ustvarili 275 milijonov evrov, vendar mislim, da bomo na ravni Skupine to številko težko dosegli.

Kako realna je nevarnost, da bodo slovenska podjetja prisiljena zapirati obrate in množično odpuščati delavce?

> Zelo realna. Prav zato smo v Kolektorju sprejeli več ukrepov, s katerimi želimo preprečiti morebitno odpuščanje delavcev. Ustavili smo zaposlovanje, razen v izjemnih primerih, ko gre za visoko izobražen kader, ki ga potrebujemo za nadaljnji razvoj. Pogodb o delu za določen čas ne podaljšujemo več, ukinili smo delo prek agencij in študentskega servisa, uvajamo pa tudi skrajšan delovni teden, tako da smo šli s 40 na 36 delovnih ur. Z zadnjim ukrepom ohranjamo zaposlenost za nedoločen čas.

Precej drastično ...

> Drastično, a nujno potrebno, če želimo ključne ljudi tudi dolgoročno ohraniti v podjetju. Ko bo kriza minila in se bo znova začela konjuktura, bo zelo težko dobiti nove kadre, zato je boljše, da danes vsi skupaj stisnemo pas. S prvim julijem sem celotnemu menedžmentu, torej 25 direktorjem, tudi sebi, znižal plačo za deset odstotkov. Bilo je težko, ker so ljudje na pogodbah, a nisem imel druge izbire. Naš največji kupec komutatorjev, nemški Bosch, je namreč napovedal, da bo v prihodnjem letu proizvodnjo zmanjšal za deset odstotkov. Letos so se plače vsem zaposlenim v Kolektorju sicer v povprečju povečale za tri odstotke, poleg tega pa vsakemu zaposlenemu mesečno izplačujemo še socialni dodatek v višini 50 evrov, kar pomeni štiri- do osemodstotno rast plač. Ključen problem Slovenije je, da ima nizko plačano delo. Tega ni mogoče spremeniti drugače, kot tako, da se ustvarja produkte z višjo dodano vrednostjo. V Kolektorju imamo produkte z 80.000 evrov dodane vrednosti, pa tudi produkte s komaj 20.000 evri dodane vrednosti. Če bi gledali strogo kapitalistično, bi morali manj vredne produkte umakniti iz proizvodnje, vendar bi morali hkrati odpustiti več sto delavcev. Tega pa si kot največji delodajalec v Idriji ne moremo privoščiti.

Kako padec gospodarske rasti občutijo Kolektorjeva podjetja v tujini?

> Kriza je globalna, zato velikih razlik ni. Velikost podjetja vpliva na njegovo fleksibilnost in sposobnost pridobivanja novih poslov. Manjše ko je podjetje, lažje pride do posla. Ker pa je hkrati sestavni del skupine, to nanj vpliva negativno. Globalno naši kupci merijo svojo nabavno odvisnost od skupine, ne pa od posameznega podjetja na lokalnem trgu. Spreminjajo se tudi valutna razmerja. Pred finančno krizo smo za en evro dobili 1650 korejskih vonov, nato pa je v enem mesecu tečaj padel na 2000 korejskih vonov za en evro. Na borzi v Seulu so imeli veliko tujih investitorjev, ki so zaradi finančne krize začeli prodajati delnice v vonih. Ker so potem južnokorejsko valuto hoteli zamenjati v druge valute, v dolar ali evro, je povpraševanje po tujih valutah izredno naraslo, vrednost nacionalne valute pa je čez noč strmo padla. Naše podjetje v Južni Koreji sicer dosega dobre rezultate v korejski valuti, precej slabše pa v evrih, kar ob konsolidaciji bilance pomeni tudi slabši rezultat celotne skupine. Podobno se je zgodilo v Braziliji, kar pa je na naše podjetje vplivala pozitivno. Brazilski tečaj je bil precenjen, zato so bila domača podjetja nekonkurenčna. S pojavom finančne krize so tujci začeli prodajati delnice v realih in jih menjati za dolarje. Zaradi tega je cena dolarju zrasla, cena domači valuti je padla, konkurenčnost domačih podjetij pa se je povečala. Naše podjetje v Braziliji je zato danes v boljšem položaju, ker oskrbuje domači trg in je postalo konkurenčnejše od uvoza iz Kitajske. Poleg tega smo v zadnjih dveh letih zaradi precenjenosti evra izgubili tudi velik del ameriškega tržišča, in to predvsem na račun naše kitajske konkurence.

Kaj pa vaše proizvodno podjetje v Nemčiji? Ali krizo lahko preživi?

> V nemškem podjetju smo delovni čas skrajšali na trideset ur tedensko. Odločitev je bila sprejeta v soglasju s sindikati, in to kljub dejstvu, da manj delovnih ur pomeni manjše plače. Vsem je namreč jasno, da brez zategovanja pasu ne bo šlo. Poleg tega smo število zaposlenih zmanjšali za petnajst odstotkov, vendar smo se morali ob tem zavezati, da do konca leta 2009 števila zaposlenih ne bomo več zmanjševali. Ker v Nemčijo izvozimo največ naših produktov, je stopnja odvisnosti od rasti nemškega trga zelo velika. V našem nemškem podjetju bomo še naprej razvijali tehnološki center, osnovno proizvodnjo komutatorjev pa bomo postopoma preselili v kakšno cenejšo državo. Tak premik je najlažje izpeljati, ko podjetje ustvarja presežek, najtežje pa v času recesije, saj si takrat ni mogoče privoščiti plačevanja odpravnin. Drugače je v Idriji, kjer smo zaradi pomanjkanja delovne sile proizvodnjo v preteklosti selili v Koper, Kočevje in Bosno.

S kakšnimi ukrepi lahko država pomaga podjetjem pri premagovanju krize?

> Država lahko pomaga predvsem pri davčnem delu, in to ne samo z zmanjšanjem davkov, ampak predvsem z davčnimi ukrepi, ki stimulirajo razvoj. Podjetjem je treba spet priznati davčne olajšave za investicije v opremo in razvoj, ki so bile ukinjene. Poleg tega je treba povečati sodelovanje med industrijo in znanostjo. Znanost je treba načrtno usmerjati v prijavljanje patentov za aplikativno uporabo v industriji. Imamo namreč preveč bazičnih raziskav in premalo uporabnih raziskav, ki bi industriji dejansko koristile. Slovenija znanje še vedno predvsem uvaža, zelo malo pa ustvari novih produktov, ki bi bili plod domačega znanja in razvoja. V tej finančni krizi je zelo pomembno tudi, da država podjetjem zagotovi bančno kreditiranje. Če se bo namreč kreditiranje ustavilo, bodo podjetja v velikih težavah.

Ključno je seveda vprašanje, kje naj država vzame denar ...

> Namesto da Slovenija naslednji dve leti vlaga v vojsko, naj rajši vlaga v razvoj. Jaz bi denar za vojsko preprosto zamrznil, pa naj se to sliši še tako čudaško. V času krize potrebujemo hrano, ne topov. Vsaka država mora reševati svojo ekonomijo in nihče nam ne bo zameril, če naslednji dve leti ne bomo kupovali orožja, ampak bomo rajši financirali razvojno dejavnost. Pa še nekaj. V času krize je treba ravnati čim bolj varčno, zato je treba znižati sejnine in nagrade članom nadzornih svetov v podjetjih, ki so v večinski ali delni lasti države. Prepričan sem, da bodo naslednja štiri leta za vlado zelo težka. Toda če bo stvari peljala dobro, bo zadnje leto mandata, ko se bo gospodarska rast spet začela dvigati, njena najboljša popotnica za naslednje volitve. Janševa vlada je imela to smolo, da se ji je zadnje leto mandata tudi zaradi finančne krize vse skupaj podrlo, pozitivni učinki visoke konjukture pa so bili v veliki meri izničeni. Pa še nekaj. Visoki prilivi v državni proračun v zadnjem letu so v veliki meri posledica visokih cen surovin. Zaradi večje prodaje je bil večji DDV, kar pomeni, da se je v državno blagajno nateklo več denarja. Ni torej mogoče reči, da je predvideni proračunski presežek v letošnjem letu zasluga ministra Bajuka.

Je finančna kriza že povzročila težave pri najemanju bančnih posojil za financiranje dolgoročnih razvojnih projektov?

> V Kolektorju denar imamo in novih posojil ne potrebujemo. Zasledujemo koncept, po katerem stopnja zadolženosti na vrednost prodaje ne sme preseči 20 odstotkov, hkrati pa morajo biti terjatve večje od obveznosti. Prav zaradi tega koncepta smo danes v tako dobri kondiciji, da smo sposobni izpeljati prevzem, vreden 50 milijonov evrov. Imamo posebno službo, ki se ukvarja samo z iskanjem potencialnih prevzemnih tarč. O zadolženosti drugih slovenskih podjetij lahko samo ugibam. Dopuščam možnost, da so banke zaradi finančne krize pri odobritvi posojil previdnejše. Bančni pogoji glede odobritve limita in refinanciranja posojil so se spremenili. Če bi bil bankir, bi pred odobritvijo posojila dobro pregledal bilance podjetij. Veliko pozitivnih bilanc se namreč dela s kreativnim računovodstvom, na primer s prevrednotenjem zalog. Šele nato bi se odločil, pod kakšnimi pogoji bi kredit odobril. Bojim se, da bodo obrestne mere za kreditiranje višje, kot so bile pred krizo, saj bodo banke prisiljene tvoriti večje rezervacije. Podjetja, ki so v to krizo vstopila zelo zadolžena, se bodo prisiljena dezinvestirati ali pa si poiskati partnerja, ki jih bo dokapitaliziral.

S kakšnimi ukrepi si podjetja lahko zagotovijo preživetje v času recesije? Kje optimizirati, da v času suhih krav preživiš?

> Kratkoročna rešitev je v večji učinkovitosti podjetij in racionalizaciji, dolgoročna pa v inventivnosti, novih programih in novih tržiščih. Tega pa ni mogoče izvesti brez dobro izobraženega kadra. V Kolektorju že leta načrtno vlagamo v šolanje naših direktorjev. Z novim letom izvršno vodenje podjetja predajam v roke petčlanskemu poslovodstvu, ki ga bo vodil moj namestnik Radovan Bolko, sam pa ostajam predsednik Kolektor Holdinga. To lahko naredim, ker imam za seboj ekipo visoko izobraženih menedžerjev, ki so Skupino Kolektor sposobni voditi. Zagovarjam stališče, da mora starejša generacija izvršno vodenje podjetja v pravem trenutku prepustiti mlajšim. Najslabše, kar se podjetju lahko zgodi, je, da ga vodi direktor, starejši od 65 let. S starostjo učinkovitost pada, ključne odločitve pa je težje sprejemati. To posledično škodi podjetju. Znani so primeri družinskih podjetij v tujini, ki so desetletja poslovala odlično, nato pa so prav zaradi starosti menedžmenta zašla v težave. Po drugi strani moram odkrito priznati, da nisem več v tako dobri kondiciji, da bi lahko vsak dan delal po dvanajst ur, nasitil pa sem se tudi številnih službenih poti na druge celine. Pa še nekaj je pomembno. Podjetja morajo voditi tisti, ki stoodstotno obvladajo poslovno informatiko in psihologijo, saj se danes vsi poslovni procesi vodijo izključno s pomočjo računalnikov in čustvene inteligence. Spadam v starejšo generacijo menedžerjev, ki računalnik uporabljajo, vendar ne tako suvereno kot mlajše generacije. Kar se drugega dela tiče, sem še vedno dober. Vsaj tako pravijo. Vseeno pa se lahko zgodi, da bom v ključnem trenutku, ko bo treba sprejeti hitro poslovno odločitev, naredil napako. Prav je torej, da se iz operativnega vodenja koncerna umaknem.

Se v Sloveniji lahko tolažimo z napovedjo, da bo gospodarska rast tudi v prihodnjem letu dva- do trikrat višja od rasti v drugih članicah evroobmočja?

> Slovenski menedžment je že večkrat dokazal, da je zelo prilagodljiv in iznajdljiv. Dopuščam možnost, da se bodo znotraj sistema poiskale rezerve in da bo marsikateri menedžer našel prave rešitve za rast svojega podjetja. Ne pozabite, da smo z osamosvojitvijo izgubili 18-milijonski jugoslovanski trg, pa smo kljub temu preživeli. Ne bom sicer rekel, da je bilo enostavno. Toda v marsikaterem podjetju so dokazali, da je celo tako hud udarec mogoče preživeti. Pa še nekaj bi dodal. Politika se v gospodarstvu lahko pojavlja le v vlogi podpornika, pa ne finančnega, ampak pri ustvarjanju varnega in spodbudnega ekonomskega okolja. Menedžerjem mora pustiti, da delajo to, kar znajo. Vsako vtikanje politike v gospodarstvo je nesprejemljivo.

Je bilo v mandatu Janševe vlade veliko vtikanja v gospodarstvo? Kateri ukrepi te vlade so bili za gospodarstvo koristni in kateri škodljivi?

> V času visoke konjukture velikih napak ni mogoče narediti. Z izjemo nekaj kadrovskih manipulacij se je ta vlada ukvarjala predvsem z vodenjem EU. Za kaj več ni imela časa. Med pozitivne ukrepe sodita zmanjšanje davka na dobiček in postopno zmanjševanje davka na plače. Kljub temu v Kolektorju ocenjujemo, da se je obremenitev podjetij v zadnjih štirih letih generalno gledano povečala. Med dobre ukrepe štejem tudi uvedbo vinjet in protikadilski zakon. Po drugi strani pa je bilo narejenih tudi nekaj napak. V mislih imam predvsem kadrovske menjave, vtikanje v medije in sporno prodajo državnih deležev v nekaterih podjetjih. Zase lahko rečem, da pri tej vladi nisem bil priljubljen.

Po čem to sklepate?

> Po tem, da je Kapitalska družba svoj 38,6-odstotni delež v FMR (gre za enega od družbenikov, ki ima v lasti 29 odstotkov Kolektorja, op. ur.) prodala Hidrii namesto Kolektorju.

Če se prav spomnim, je Hidria za ta delež ponudila več kot Kolektor ...

> Uradna ponudba Hidrie je bila res višja, neuradno oziroma ustno pa je Kolektor ponudil več. Računali smo, da bo Kapitalska družba izvedla licitacijo, kar so nam tudi sporočili, a so nas namenoma ignorirali in delež v FMR prodali pod mizo.

Mislite, da je Kad svoj delež prodal prepoceni?

> Delež so prodali za 14,7 milijona evrov, kar je bilo za takratne razmere prepoceni. Sosedje so posel dobili, ker so bili v danem trenutku primerno usmerjeni, ne pa zato, ker bi ponudili več denarja. Največja ironija tega posla je, da je ista vlada, ki se je borila proti tajkunizaciji, delež v FMR prodala firmi, ki je v večinski lasti dveh družin. Tu moram dodati, da so FMR Holding in zaposleni Kolektorja še vedno 60-odstotni lastniki FMR, d. d., Hidria FIN pa ima v lasti 39 odstotkov. Manjšinski lastnik enkrat na leto sicer pride na skupščino FMR, ne more pa na primer vplivati na odločitve o delitvi dobička ali o podelitvi razrešnic upravi in nadzornemu svetu. Seveda pa lahko vpliva na spremembo statuta, ker za to potrebujemo 75-odstotno podporo.

Se vam ne zdi, da bi bilo za obe podjetji koristneje, če bi med seboj sodelovali? Ali starih zamer ni mogoče preseči?

> Težko, predvsem pa ne po tem dogodku. Na drugi strani, če pogledate rast in dobičke Kolektorja v zadnjih petnajstih letih, boste videli, da smo veliko uspešnejši od Hidrie. Hidria na leto ustvari 220 milijonov evrov prometa, Kolektor pa 260 milijonov. Njihova dodana vrednost je 30.000 evrov na zaposlenega, naša pa 40.000 evrov. Lani je Hidria ustvarila tri milijone evrov dobička, Kolektor pa štirikrat več. Poleg tega so pri nas plače delavcev približno deset odstotkov višje kot v Hidrii, plače menedžerjev pa nižje. Če človek živi v takšni razliki, je seveda obremenjen. Pa še nekaj. Kolektor je v večinski lasti delavcev. Jaz sem samo sedemodstotni lastnik podjetja Fond, d. d., ki je eden od lastnikov Skupine Kolektor, kar pomeni, da sem posredno le 2,5-odstotni lastnik Skupine Kolektor, Svetlik pa je kar 40-odstotni lastnik podjetja H&R, ki ima v lasti 75 odstotkov Hidrie, hkrati pa lastnim ljudem v podjetju ne izplačuje dividend.

Čeprav je vaš lastniški delež v podjetju precej manjši od Svetlikovega, težko rečete, da ste revež. Revija Manager vas je uvrstila na lestvico stotih najbogatejših Slovencev, vaše premoženje pa je ocenila na 47 milijonov evrov.

> Nikoli nisem rekel, da sem revež. Moja fiksna plača je 5000 evrov neto, poleg tega pa dobim še variabilni del, ki znaša eno tretjino celotne plače. Za lani je bil variabilni del izplačan 80-odstotno, za letos pa verjetno ne bo izplačan. Nisem upravičen do regresa in novoletne plače, ki jo dobijo vsi zaposleni, ki niso na individualni pogodbi. Revija Manager je cenitev mojega premoženja naredila na podlagi domneve, da sem kot predsednik nadzornega sveta FMR, d. d., in Fond d. d., tudi večinski lastnik Kolektorja. Res je sicer, da je moja upravljavska moč v Kolektorju takšna, kot če bi bil večinski lastnik. Toda v resnici imam posredno v lasti le 2,5 odstotka Kolektorja. Zato so v reviji prvotno oceno o 47 milijonih evrov premoženja popravili na 12,5 milijona evrov, kar pa je še vedno petkrat več, kot je vredno moje premoženje. Pa še kupce bi moral dobiti za ta delež.

Kaj kot menedžer enega najuspešnejših slovenskih podjetij pričakujete od nove vlade?

> Predvsem pričakujem uspešnejše črpanje evropskih sredstev. Janševa vlada je to področje zanemarila. V pripravo razpisov za evropska sredstva je treba vključiti ljudi iz gospodarstva. Prav je sicer, da se pri razpisih upošteva evropska zakonodaja, ne smemo pa biti tako papeški, da škodimo sami sebi. Evropski razpisi so velik potencial, ki ga moramo uporabiti za financiranje razvoja novih proizvodov z višjo dodano vrednostjo, ne pa za investicije v gradnjo raznih tehnoloških centrov, ker je to čista neumnost.