Uničujoča spirala nasilja miruje

Te dni so v nemških kinematografih začeli predvajati film Der Baader-Meinhof Komplex, zgodbo o teroristični levičarski skupini, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let ustrahovala tedanjo Zahodno Nemčijo. Članica te skupine je bila odlična, pacifizmu in razoroževanju zavezana novinarka Ulrike Meinhof. Že takrat pripadnica prepovedane KP Nemčije je leta 1967 zapustila moža, odpovedala službo novinarke in se preselila v Berlin. Leto kasneje je v zaporu intervjuvala Andreasa Baaderja in Gudrun Ensslin, ki sta zaradi protesta proti vietnamski vojni zažgala veleblagovnico v Frankfurtu. Ko sta kazen odslužila, se jima je pridružila še Ulrike in nastala je skrajna levičarska skupina Baader-Meinhof, ki je ropala banke, se spopadala s policijo in z bombami napadala ameriška vojaška oporišča v Nemčiji. Njen radikalizem je pritegnil mlade, vendar je sreča skupini obrnila hrbet. Andreas Baader se je leta 1972 spet znašel v zaporu, kmalu pa sta se mu pridružili tudi pripadnici takrat že RAF-a (Rote Armee Fraktion) Ensslinova in Meinhofova. Zaprli so ju v Stammheimu blizu Stuttgarta. Ko se je maja 1975 začelo sojenje skupini, ga Meinhofova ni dočakala, saj se je v celici obesila. V svojih zapiskih je takole pojasnila cilje RAF-a: »Zgroženi nad sistemom, popolno komercializacijo in absolutno lažnivostjo ... globoko razočarani nad študentskim gibanjem ... smo mislili, da je bistveno širiti idejo oboroženega upora.« Zavedali so se, je nadaljevala, da v Nemčiji ne bodo zanetili revolucije, niti si niso delali utvar, da nazadnje ne bodo pristali v zaporu ali bili ubiti. Bistvo je bilo v »zgodovinski odrešitvi celotnega korpusa razumevanja gibanja '68. Šlo je za to, da ta boj ne bi spet razpadel.«
Pripadniki druge generacije RAF-a so medtem besneli. Izurjeni v Južnem Jemnu so 7. aprila 1977 ubili državnega tožilca Siegfrieda Bubacka in njegove varnostnike, nekaj mesecev pozneje bankirja Jürgena Ponta, 5. septembra 1977 pa ugrabili Hanns-Martina Schleyerja, predsednika nemškega združenja delodajalcev, in zahtevali izpustitev pripadnikov prve generacije RAF-a. V tej najodmevnejši akciji RAF-a so Schleyerja skupaj z njegovimi tremi sodelavci in voznikom po neuspešnih pogajanjih nazadnje ubili. Medtem je drama potekala tudi v zaporu. Osemnajstega oktobra so našli v celici mrtva Baaderja in Ensslinovo. Ta se je obesila, Baader pa naj bi se bil ubil s pištolo, ki naj bi jo bil pretihotapil v celico. S tem se film konča. Resnično dogajanje v sedemdesetih letih, ki je terjalo na desetine življenj nedolžnih ljudi, pa je zaznamovalo Nemčijo, saj je nemška družba ob tem postala manj strpna in bolj paranoidna, kot je bila kadarkoli po vojni.

Pestro nemško prizorišče

Premiere filma, ki je nemški kandidat za tujejezičnega oskarja, se je v Kölnu udeležil tudi izvrstni škotski novinar in avtor knjig Neal Asherson. V tistih turbulentnih letih je bil dopisnik britanskega Observerja iz Nemčije. Ulrike je spoznal, še preden je segla po orožju, in pravi, da film tudi zaradi imenitne igralske zasedbe mita pravzaprav ne razgrajuje, temveč ga na novo postavlja. Asherson opozarja, da je gibanje vzniknilo iz levičarskih pogledov na revščino in izkoriščanje in da so se za bleščečo zgodbo »o gospodarskem čudežu« rojevale skrajne levičarske skupine. Asherson trdi, da »si je gibanje zaslužilo izginiti«, in dodaja, da je »v dolgotrajnem prizadevanju Evrope za resnično osvoboditev RAF zasluženo izginil v najtemnejšem in najbolj umazanem krču. Toda danes gre za enako prizadevanje.« O kakšnem prizadevanju Asherson pravzaprav govori?
Četudi je RAF v Zahodni Nemčiji skoraj trideset let veljal za glavnega sovražnika države, pa ni bil edini. Iz radikaliziranih frakcij študentskega gibanja so nastali še Revolucionarne celice (Revolutionären Zellen), Gibanje 2. junija, kasneje pa še ženska celica Rote Zora. Vsi pa so se napajali v vodnjaku družbenih revolucionarnih idej in sprejeli revolucionarno nasilje kot metodo boja za pravičnejšo družbo. Ko so leta 1972 palestinski teroristi ugrabili in nato umorili 11 izraelskih atletov, je RAF njihovo akcijo označil za »protiimperialistično, internacionalistično in antifašistično dejanje«. Takrat je večina pripadnikov »prve generacije« RAF-a odšla s prizorišča. Istega leta so nemške oblasti sprejele t. i. »dekrete proti radikalizmu«, ki so pripadnikom skrajnih, levih in desnih, organizacij onemogočili delovanje v javnosti, vendar je »druga generacija« RAF-a svoje početje nadaljevala, njeno delovanje pa je že bilo mešanica nasilja in oportunizma.
Sicer pa je RAF po besedah Maria Krebsa, pisca biografije Ulrike Meinhof, nastal po ponesrečeni akciji maja 1970, ko so poskušali Andreasa Baaderja osvoboditi iz zapora. Od takrat je skupina drsela v ilegalo, izgubljala stik z legalno levico, prepad med težnjami RAF-a in družbeno resničnostjo pa se je vse bolj poglabljal, kar je mlade odvračalo od takšnega načina boja proti kapitalizmu. To dokazuje tudi usoda nekdanjega nemškega zunanjega ministra in predsednika stranke Zelenih, Joschke Fischerja, ki je bil znan udeleženec študentskega upora leta 1968, nekateri pa so njegovo ime omenjali v isti sapi z imeni teroristov. Vendar so bile te obtožbe neutemeljene; to se je dokazalo leta 2000 na procesu proti Hans-Joachimu Kleinu, pripadniku skupine teroristov, ki so leta 1975 vdrli v štab OPEC-a na Dunaju in ugrabili udeležence konference. Ilič Ramirez Sanchos, ki je bil povezan tudi z jugoslovanskimi obveščevalnimi službami, sicer pa najbolj znan terorist tistega časa, poznali so ga pod bojnima imenoma »Carlos« in »Šakal«, je takrat od oblasti izposloval prevoz do letališča in nato ministre za nafto držav OPEC-a skupaj s teroristi z letalom odpeljal v Alžirijo. Tam so se teroristi porazgubili. Klein, ki je bil ranjen, se je po dveh letih v pismu pokesal, se odrekel terorizmu in izdal knjigo spominov Vrnitev k človeškosti. Pod lažnim imenom je do leta 1998 živel v neki francoski vasici, vendar so ga odkrili in izročili nemškim oblastem.

Mladi Joschka Fischer

Ko so leta 2000 začeli soditi Kleinu, je javnost zanimal predvsem Joschka Fischer; ta je na sodišču pričal v Kleinovo korist in govoril predvsem o njegovem značaju. V medijih so se znašle različne zgodbe o mladem Fischerju, učencu Theodorja Adorna in Jürgena Habermasa, zavzetem proučevalcu del Marxa, Hegla in Maa in vodji lokalne skupine Revolucionarni boj, ki je organizirala proteste proti vojni v Vietnamu. Največ pozornosti pa je pritegnil znameniti fotografski posnetek iz leta 1973, na katerem je Joschka Fischer udaril policista. Sojenje Kleinu je bilo v resnici nekakšen obračun z generacijo 1968, saj so se glavni protagonisti študentskega upora leta 1968 nato razšli po svojih poteh. Andrei S. Markovits, profesor političnih ved na Univerzi v Michiganu, v prispevku za četrtletnik Foreign Affairs kot razlog za to, da Fischer iz pouličnih protestov ni zdrsnil v terorizem, navaja »njegovo zavezo dvema komponentama Nove levice - demokraciji in univerzalni svobodi -, saj se je zavedal, da je najboljša pot k tem ciljem tlakovana z zahodnim liberalizmom«. In na tej poti, po Markovitsevem mnenju, Fischer še vedno vztraja, vendar je svoje mladostne upe zamenjal z vero v razvoj Evropske unije. »Njegova močna podpora federalni Evropi temelji na liberalnih vrednotah in je logična razširitev Habermasovega ustavnega patriotizma z nacionalne ravni na celinsko raven,« zatrjuje Markovits.
Na sojenju Kleinu pa ni mogel zadržati solz Daniel Cohn - Bendit, evropski parlamentarec, član skupine Zelenih, nekoč pa vodja francoskega študentskega gibanja, znan kot »Rdeči Danny«. Cohn - Bendit je Kleinu po terorističnem napadu na sedežu OPEC-a nekaj časa zagotavljal skrivališče. »Bila sta dva Kleina,« je pojasnjeval na sodišču, »prvi je bil rahločuten in je želel pomagati, drugi je bil militanten.« Po Cohn - Benditu pištole ni zgrabil rahločutnejši, ampak tisti drugi, ki je bil pod »Carlosovim« vplivom. Sojenja se je želel udeležiti tudi »Carlos«, ki v Parizu prestaja dosmrtno zaporno kazen, vendar mu Francozi niso dovolili odhoda na sodišče. Nemški sodni izvedenci so ga zaslišali v zaporu. Kleina je potunkal z izjavo, da je ubil enega izmed paznikov v akciji na sedežu OPEC-a, Cohn - Bendita in Joschko Fisherja pa obdolžil, da sta v sedemdesetih letih z orožjem oskrbovala radikalne skupine.
Lani so se v Nemškem zgodovinskem muzeju spomnili žrtev skrajne levičarske organizacije Frakcije rdeče armade in obdobja, ko je peščica teroristov izsiljevala državo, povzročila histerijo in politiko pripravila do blaznosti. Tiskovnega predstavnika Bundestaga Norberta Lammerta je najbolj zmotilo, da so glavni akterji v dramah, gledaliških igrah, filmih in romanih upodobljeni kot junaki, žrtve pa se ob tem ne obravnavajo dovolj pietetno. Val ogorčenja je sprožil pomiloščeni Rolf Wagner, nekdanji pripadnik RAF-ovega odreda Ulrike Meinhof, z izjavo, da je bila Schleyerjeva ugrabitev upravičena. Ker se nočejo pokesati, naletijo pobude za njihovo pomilostitev na gluha ušesa. Zdaj je za zapahi samo še teroristka t. i. drugega vala RAF-a Birgit Hogefeld, leta 2006 sta bili namreč pogojno izpuščeni Brigitte Mohnhaupt in Eva Haule, kar je nemška javnost sprejela zelo kritično. Najostrejši je bil Volker Kauder, vodja poslancev Unije krščanskih demokratov (CDU), ki je dejal, da za te ljudi »ne bi smelo biti nobene milosti«. Njegov kolega iz sestrske bavarske Krščanske socialne unije (CSU) Edmund Stoiber, takrat predsednik bavarske vlade, pa je glede pomilostitev dejal: »Ni naloga države, da se spravi s teroristi RAF-a, ampak morajo najprej teroristi pokazati obžalovanje za svoje zločine in izkazati pripadnost državi.«
Italijanski “NE” zgodovinskemu kompromisu
Tako kot v tedanji Zvezni republiki Nemčiji so tudi drugod po Evropi nastajale levičarske borbene skupine, ki so v svojih prizadevanjih za drugačen svet uporabljale orožje, saj so menile, da so legalne prakse etablirane levice in njenega parlamentarnega boja za spremembe neučinkovite. Burno je bilo predvsem v Italiji. Amelia Kraigher je v knjigi Oborožene utopije razčlenila tedanje dogajanje v Italiji in ugotovila, da je bil ponujeni »zgodovinski kompromis« o sodelovanju med parlamentarnimi strankami levice in desnice vir nezadovoljstva na njunih skrajnih polih. V tem kontekstu je treba razumeti tudi vzpon oboroženih skupin v Italiji. »V tej situaciji dobi zalet organizacija, kot so Rdeče brigade, ki s terorjem in z atentati pripeljejo stvari do točke, ko država s pristankom javnosti in ob polnem sodelovanju institucionalne levice razbije vse, kar je nastalo na izročilih leta 1968. V zapor ali izgnanstvo so bili pregnani vsi poglavitni akterji in sile italijanske politične levice, ki se je oblikovala leta 1968,« je zapisal Andrej Kurnik, profesor politične filozofije na Fakulteti za družbene vede. Nova zunajparlamentarna levica je imela svoje časopise in je reflektirala stvarnost skozi politično filozofijo v časopisu Quaderni Rossi (»Rdeči zvezki«), ki je začel izhajati leta 1961 in je imel osrednjo združevalno vlogo. Nov zagon tem premislekom je dalo študentsko gibanje leta 1968, naperjeno proti institucijam in avtoritetam, zaznamovali pa sta ga tudi ostra kritika birokratskega aparata in polemična drža do kompromitiranih in počasnih parlamentarnih strank. Zato so pripadniki gibanja zahtevali rez - revolucijo. Študentom so se pridružili tudi delavci. Zasedba Fiatove tovarne v Torinu je trajala petdeset dni. Na javnih manifestacijah v Pisi in Milanu so šteli mrtve in ranjene. Nato se je levičarsko radikalno gibanje razdvojilo. Spravljivi levi »gverilci« so bili zbrani okrog revije Potere Operaio (»Delavska moč«). Med njimi je bil tudi danes znameniti mislec Antonio Negri. Druga skupina je oblikovala Lotti Continui (»Boj se nadaljuje«), iz te organizacije pa so nastale tudi Rdeče brigade, ki so jih sestavljali pripadniki najtršega jedra zagovornikov oboroženega boja. A celotna paleta teh terorističnih skupin je bila precej pisana. Po nekaterih podatkih je v Italiji delovalo 484 levičarskih in 113 desničarskih terorističnih skupin, ki so v dveh desetletjih izpeljale 3000 akcij s številnimi žrtvami. Rdeči in črni so se ločili po tem, da so črni, desničarji, udarili redkeje, a takrat močneje in s svojimi akcijami ustrahovali množice, levičarji pa so za žrtve izbirali pomembne vladne uslužbence - »simbole države«. Za 128 žrtev terorističnih napadov med letoma 1968 in 1989 v Italiji so prevzele odgovornost Rdeče brigade in Prima Linea, za 115 žrtev pa desne teroristične organizacije. Desne frakcije so odgovorne denimo za eksplozijo na železniški postaji v Bologni, kjer je leta 1980 umrlo 85 ljudi, več kot dvesto pa jih je bilo ranjenih.

Levi in desni teroristi

Ena izmed zanimivejših, a še ne do konca raziskanih epizod sodobnega terorizma v Evropi je operacija Gladio (»Meč«), ki jo avtor Daniele Ganser imenuje Natova skrivna vojska. Nastala naj bi po 2. svetovni vojni s podporo CIE, britanske obveščevalne službe MI6 in drugih zahodnih obveščevalnih služb. Njen prvotni cilj je bil organizirati ustrezen odziv, če bi se Sovjetska zveza odločila za intervencijo. Prek operacije Gladio so sponzorirali različne, predvsem protikomunistične teroristične skupine in v posameznih državah zahodne Evrope onemogočali krepitev levih političnih strank. Kakšna je bila njena vloga v sabotiranju zgodovinskega sporazuma med italijanskimi komunisti in demokristjani, še ni raziskano. Je pa leta 1990 dosmrtni italijanski senator Gulio Andreotti in človek, ki je bil tvorno vpet v dogajanje na desnici, potrdil obstoj Gladia in sporočil, da je razpuščen. Preiskava Evropske unije pa je dokazala, da v nekaterih evropskih državah še deluje.
Med najodmevnejše akcije italijanskih Rdečih brigad sodi ugrabitev predsednika stranke Krščanskih demokratov in premiera Alda Mora marca 1978. Ugrabili so ga prav na dan, ko sta hoteli največji politični stranki v Italiji podpisati zgodovinski kompromis, Moro pa je odhajal na sestanek z vodstvom KPI. S sporazumom seveda ni bilo nič, Mora pa so po petindvajsetih dneh našli mrtvega v prtljažniku R4 v središču Rima, na pol poti med sedežema KPI in KD. Kot opozarja Kraigherjeva, se je prav v tem primeru »pokazalo, da levi terorizem pravzaprav ne ve, kaj hoče. Teroristi, ki so se nekoč predstavljali kot romantiki, ki so proletarsko razlaščali samopostrežbe in banke, so se vse bolj kazali kot izgubljenci, ki so s svojo politično propagando čedalje teže prikrivali zločin zaradi zločina, ubijanje zaradi namišljenih ciljev.«
Zato so Rdeče brigade sredi sedemdesetih let začele izgubljati politično zaledje, silovit udarec pa so jim zadali tako imenovani »skesani teroristi«, ki naj bi bili državi v zameno za znižanje kazni dajali podatke o sodelavcih. Zato so oblasti lahko aretirale 6000 teroristov in prek 10.000 njihovih simpatizerjev. Med dvestotimi, ki so še za zapahi, jih je kar 77 obsojenih na dosmrtni zapor. O zablodah tedanje generacije radikalnih levičarjev je Antonio Negri, danes ugledni marksistični politični filozof, nekdaj pa eden izmed zgodovinskih vodij Delavske moči, v časniku Monde Diplomatique leta 1998 zapisal: »Poraz gibanja iz 70. let je bil političen (tako kot v drugih evropskih državah) in vojaški, vendar se z njim ni odprla pot za demokratično prenovo. Tistim, ki so bili vključeni v ta gibanja, preostane le objokovanje svoje lastne politične naivnosti in obupavanje nad svojimi strateškimi iluzijami, toda kljub temu imajo pravico opozarjati, da problem, o katerem smo govorili, še vedno obstaja.«
Zato tudi iskanje poti iz slepe ulice. Iskalci so med drugimi nekdanji glasniki - tako kot Negri - skrajno levih političnih gibanj, ki danes vlagajo svoja intelektualna prizadevanja v premislek, kako oblikovati Evropo svobode in pravičnosti, kar je morda malce ironičen razplet njihovih nekdanjih sanj. Kajti če Evropa ne bo krenila po tej poti, bo lahko spet postala talka groženj terorističnih skrajnežev, ki si prizadevajo - pa naj gre za »leve«, »narodnoosvobodilne« ali pa »desne« - mobilizirati ljudi ob različnih vprašanjih. Ob vprašanju priseljencev denimo, ki odžirajo delo »avtohtonim« Evropejcem, ali ob kakšnem drugem problemu. Te grožnje bodo vedno visele nad Evropo. A vendar je Evropski uniji, ki se je po 2. svetovni vojni začela rojevati iz »duha premoga in jekla«, uspelo stari celini po tisočletjih medsebojnih klanj zagotoviti relativen mir. Ta mir, četudi se zdi danes že skoraj samoumeven, pa lahko prekinejo socialne napetosti, ki v kriznem času brbotajo pod evropsko pokrovko nezadovoljstva. Ko so leta 2002 ubili Marca Biagia, glavnega Berlusconijevega sodelavca z ministrstva za delo, ki je bil pristojen za reforme, so odgovornost za umor prevzele spet prebujene italijanske Rdeče brigade. V svojem manifestu so to dejanje razlagale s staro marksistično-leninistično retoriko in slavile teroristični napad na newyorška dvojčka. To je bila repriza uboja Massima D'Antone, ki je bil svetovalec na istem ministrstvu, izpred treh let. Takrat so prišla v javnost mnenja o povezanosti novih Rdečih brigad z islamskimi skrajneži, kar je povzročilo množične demonstracije proti terorizmu, analitiki pa so prepričljivo, vendar cinično »dokazovali«, da ima italijanska družba vseeno rajši socialne napetosti kot terorizem. Oba uboja v Italiji pravzaprav kažeta, kako krhek je socialni mir in da je eksploziva za nezadovoljstvo in za nastajanje tudi skrajnih levičarskih in desničarskih skupin v sedanjih družbenih razmerah dosti. Italijanska epizoda s »prebujanjem« Rdečih brigad je potrdila, da je prostor za takšno delovanje sicer hudo omejen, a tako je bilo vedno v zgodovini, vendar to ni preprečilo izbruha nezadovoljstva v različnih, tudi najhujših oblikah.