6. 11. 2008 | Mladina 45
Desant na Plečnika
Kaj bo po Pečečnikovi prenovi stadiona ostalo od Plečnika? Po tem, kar smo videli doslej, bolj malo.
© Stane Jeršič
Nobenega dvoma ni, da je stadion za Bežigradom potreben temeljite prenove. Vprašanje je le, kakšna naj bo, da z njo ne bi uničili Plečnikove stavbne dediščine. Pri tem igra ključno vlogo Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS).
Javnosti še do nedavnega ni bilo znano, da je ZVKDS investitorju izdal tako kulturnovarstvene pogoje kot tudi kulturnovarstveno soglasje, in to kar k idejnemu načrtu, kar je v nasprotju z zakonom o graditvi objektov, po katerem je takšno soglasje mogoče izdati šele k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Ker idejni načrt v javnost prihaja v fragmentih, ni jasno, s kakšno prenovo stadiona je ZVKDS sploh soglašal. Iz tega, kar smo videli doslej, pa je mogoče sklepati, da bi gradnja novih objektov ob stadionu zelo zasenčila prvine Plečnikove dediščine. Prenova se vse bolj spreminja v farso, v kateri javno izgublja bitko z zasebnim. Na to kažejo že lastniška razmerja. Mestna občina Ljubljana, Olimpijski komite Slovenije in zasebno podjetje GSA v lasti Joca Pečečnika so ustanovili skupno podjetje Bežigrajski športni park, v katerem ima Pečečnik 59-odstotni delež, MOL 28-odstotnega, OKS pa 13-odstotnega. MOL in OKS sta v podjetje vložila zemljišče, ki je bilo ocenjeno na 8,35 milijona evrov, Pečečnik pa 12,49 milijona evrov, od česar je dobra dva milijona porabil za nakup parcele, ki je bila v lasti SCT, ostalih deset milijonov pa je vložil v gotovini. Hkrati se je Pečečnik zavezal, da bo v celoti financiral obnovo stadiona.
Resnici na ljubo je treba povedati, da bo Pečečnik večinski lastnik stadiona uradno postal šele čez leto dni, ko se izteče rok, v katerem mora pridobiti vsa potrebna soglasja za prenovo stadiona. Če mu soglasij v dogovorjenem roku ne bo uspelo pridobiti, bo skupno podjetje prenehalo delovati, zemljišče pa bo vrnjeno v last MOL in OKS.
Sprva je kazalo, da Pečečnik s pridobivanjem dovoljenj ne bo imel težav. Toda septembra se je zapletlo, saj je ministrstvo za kulturo razveljavilo kulturnovarstveno soglasje, ker naj bi bilo v nasprotju z nekaterimi kulturnovarstvenimi pogoji. Ti določajo, da je treba ohraniti zidano ograjo na vseh straneh, odobreni idejni načrt pa po mnenju ministrstva predvideva porušitev in odstranitev polovice ograje na severni in tretjine na južni strani. Pogoji tudi izrecno določajo upoštevanje višinskega gabarita, določenega z višino zidu, odobreni idejni načrt, ki ga je po Pečečnikovem naročilu izdelalo južnoafriško projektantsko podjetje Ruben Reddy Architects, pa predvideva obzidavo stadiona s treh strani z več kot deset metrov visokim objektom, kar večkratno presega višinske gabarite. Ministrstvo pa idejnemu načrtu očita tudi neupoštevanje vpliva novogradnje na Fondove bloke, ki so tako kot stadion vpisani v evidenco kulturne dediščine. »Zavod za varstvo kulturne dediščine je v resnici zamižal na obe očesi, zanikal vse pogoje, ki jih je sprva dal investitorju, in pohvalil prizadevnost gospoda Pečečnika. Ministrstvo za kulturo je moralo uveljaviti po zakonu dano pravico do nadzorstva in jasno povedati, da je varovanje spomenikov vendarle precej resnejša zadeva, kot si jo predstavlja vodstvo zavoda,« je odločbo ministrstva v pismih bralcev branil vodja direktorata za kulturno dediščino dr. Damjan Prelovšek. »Projekt je trenutno zastavljen preveč megalomansko. Posebej problematično je poseganje v zelene površine med bloki in stadionom ter višja VIP-tribuna proti blokom, ki nam bo kradla dnevno svetlobo,« opozarja Peter Rondaij, član koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih blokov. Da je spomeniško varstvo privolilo v kompromis, je razvidno iz izjave Roberta Peskarja, v. d. generalnega direktorja ZVKDS: »Seveda smo si na ZVKDS želeli, da bi bil celoten objekt zgolj konserviran in restavriran po strogih strokovnih načelih, da bi celoten kompleks obsegal le tisto, kar je Plečnik zgradil, ter da bi opravljal svojo prvotno funkcijo oziroma da bi bil namenjen zgolj rekreaciji Ljubljančanov, vendar je žal to danes skorajda enako želji, da bi v svetu ne bilo več vojn, lakote in revščine.«
Po Pečečnikovem mnenju je odločba ministrstva «brezvezen dokument«, ki ne bo v ničemer vplival na samo obnovo stadiona. »Navedbe v tej odločbi niso točne; zaščitili smo celotno Plečnikovo dediščino.« Toda hkrati je v radijski oddaji priznal: »Res bo okrnjena zunanja izraznost Plečnikove arhitekture. Tukaj ni nobenega dvoma. Vendar bi se to zgodilo tudi ob odločitvi, da bi samo pokrili tribune.« Sliko idejnega načrta, ki je pred časom krožila v javnosti in s katere je razvidno, da bodo novi objekti v veliki meri zasenčili Plečnika, naj bi samovoljno naredil eden od arhitektov iz južnoafriškega biroja in naj ne bi ustrezala temu, kar je ZVKDS dejansko dovolil. »Moja želja je zgraditi najbolj prestižen stadion na svetu, hkrati pa v celoti ohraniti Plečnika. Obzidje bomo rekonstruirali, res pa je, da moramo del obzidja prestaviti, ker mora biti stadion projektiran tako, da ga bo mogoče v osmih minutah izprazniti. Komercialne površine, ki jih predvidevamo, so minimalne, a nujne za vzdrževanje stadiona. Novih objektov ne nameravamo prodati, ampak oddati,« pravi Pečečnik. Predvidena je poglobitev obstoječega igrišča, s čimer bi pridobili prostor za dodatne tribune, tako da bi stadion lahko sprejel okoli 15.000 gledalcev, od tega naj bi bilo vsaj 35 odstotkov VIP-sedežev. V stolpnici, ki bi jo Pečečnik rad zgradil na južni strani stadiona, naj bi bili poslovni prostori. Poleg tega je predvidena gradnja FIFA-klinike, košarkarskega igrišča, hotela s štirimi zvezdicami, novinarskega središča, sanitarij, garderob in nekaterih drugih kapacitet, ki jih potrebuje sodoben nogometni stadion.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.