Samuel Žbogar, zunanji minister

S Samuelom Žbogarjem smo se pogovarjali v ponedeljek, v petek, na dan izida Mladine, pa je državni zbor odločal o njegovem imenovanju za zunanjega ministra. Žbogar doslej ni bil politik, bil je veleposlanik, delal je v Pekingu, Washingtonu, v Združenih narodih, vodil je slovensko delegacijo v pogajanjih za vstop v Nato. Dejstvo, da je minister postal človek iz diplomacije, se mu zdi dobro, pravi, da je čas, da zunanja politika neha biti notranja. Obljublja, da bo uredil kaotične razmere na ministrstvu in da bo pod njegovim ministrovanjem Slovenija na polju mednarodnih odnosov dobila prepoznavno, dodano vrednost. V intervjuju pojasnjuje tudi svoj pogled na afero washingtonska depeša.

S čim vas je Borut Pahor prepričal, da ste sprejeli kandidaturo za zunanjega ministra?

> Prepričala me je situacija na zunanjem ministrstvu. In prepričal me je tudi položaj, v katerem je zunanja politika. Po vseh predsedovanjih, po vseh zunanjih dogodkih, ki so jo porivali naprej, je prišel čas za tehten razmislek o tem, kakšna naj bo dodana vrednost slovenske zunanje politike znotraj Evropske unije. Zanima me ta dodana vrednost. Po drugi strani pa je na samem ministrstvu položaj takšen, da je treba na novo definirati nekatere odnose znotraj hiše. Zato je dobro, da prihajam z ministrstva, ne iz politike, in dobro vem, kaj je treba narediti v Mladiki.

Ste diplomat, niste politik, vodenje ministrstva je predvsem politična funkcija. Mislite, da boste imeli res proste roke pri vodenju politike ministrstva? Na področju zunanje politike je zelo izkušen predsednik republike Danilo Türk, premier Borut Pahor ima izkušnje iz Evropske unije, celo predsednik parlamentarnega odbora je bil nekoč zunanji minister. Boste zgolj operativec?

> Ne vem, kaj je narobe, če sta oba predsednika močna v zunanji politiki. To lahko le pomeni, da bodo mogoče prvič v zgodovini Slovenije vsi instituti, oba predsednika in državni zbor, delovali skupaj. Kar je prednost, le v sinergiji vseh, ki imajo interes za močno Slovenijo v zunanji politiki, lahko na koncu naredimo res nekaj dobrega.

Zakaj vas je izbral Pahor? Ker sta študentska kolega, ker vas je priporočil Danilo Türk ali zato, ker ste korektno sodelovali z odhajajočim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom?

> Zakaj me je izbral predsednik vlade, ve le on, a verjetno je razmišljal o tem, da je po velikem obdobju dolgega ministrovanja Dimitrija Rupla prišel čas za nekoga, ki je drugačen od njega. Res pa je tudi vse iz vaših vprašanj, Pahorja poznam že zelo dolgo. Oba prihajava iz Nove Gorice, hodila sva na isto fakulteto, pa čeprav bi težko dejal, da sva prava prijatelja. S predsednikom republike sem delal v času, ko je bil namestnik generalnega sekretarja OZN. In res je tudi, da sem dolga leta delal z ministrom Ruplom. Vsa ta dejstva govorijo v prid moji kandidaturi. Očitno lahko delam z različnimi ljudmi. A če smo že pri imenih, bil sem mladi sodelavec nekdanjega veleposlanika Marka Kosina, bil je moj prvi pravi veliki mentor, ostal mi je v zelo dobrem spominu. Po njem sem se vseskozi poskušal zgledovati. Pri sprejemu kandidature sem imel dva pomisleka. Najprej, da bom veliko delal, da bom manj z družino, in drugič, da se bo zgodilo točno to, kar se je. Očitali so mi t. i. washingtonsko depešo in proameriškost, čeprav nisem pričakoval, da me bodo opredelili kot malega Rupla in protürkovega človeka. To mi kar godi, gre za dva pola; če ljudje mislijo, da si na obeh straneh, je to dobro.

Omenili ste, da je po velikih dogodkih prišel čas za nove poti v slovenski zunanji politiki. Katere naj bi to bile?

> Ni nujno, da so to drugačne poti. Mislim, da so slovensko zunanjo politiko, ki je bila v vseh teh letih zelo uspešna, vendarle naprej poganjali zunanji dogodki, ne pa notranji razmisleki. Borili smo se za priznanje, za članstvo v EU, za vstop v Nato, predsedovali smo OVSE, predsedovali smo Evropski uniji, vedno so obstajali zunanji dogodki, ki so opredeljevali našo zunanjo politiko. Sedaj je prvič prišlo do nekega zatišja - pa še to ni ravno veliko, saj bomo prihodnje leto predsedovali Svetu Evrope -, kjer se lahko znotraj ministrstva, pa tudi s civilno družbo zunaj njega, odpre širši razmislek o tem, kaj lahko Slovenija prispeva k mednarodni politiki, da bo prepoznavna. Tako, da ne bi delovali kot vsi drugi, ki s svojimi idejami sodelujejo v različnih razpravah, pač pa drugače, da bodo v Bruslju dobro vedeli, da bo Slovenija pri točno določeni temi sprožila svoje pobude.

Doslej nismo bili takšni?

> Smo, predvsem ko smo govorili o Balkanu. Zelo smo se razvili na področju človekovih pravic, pa čeprav se naš vpliv ne prepoznava dovolj. A ponavljam, da bi bil čas za nov velik strateški premislek o slovenski zunanji politiki. Ne nazadnje je zadnji velik strateški dokument Primerna zunanja politika star že nekaj let, pa še tega dokumenta državni zbor ni potrdil. Zgolj za primer, neki veleposlanik me je, še preden sem sploh postal kandidat za ministra, vprašal, zakaj mora Slovenija vedno nečemu predsedovati ... Moja interpretacija je, da očitno želimo voditi aktivno zunanjo politiko, da pa ne vemo točno, kako in kaj, in je potem najlažje vzeti neko funkcijo, neko predsedovanje.

Ste lahko bolj konkretni? Kaj imate v mislih?

> Težko sem bolj natančen, a potrebujemo nekaj, čemur bo Slovenija prispevala novo vrednost, kjer bi lahko Slovenija igrala vlogo posrednika, kjer bi iskala in našla nove rešitve ... Predsednik republike Danilo Türk je dal zelo dober predlog o reformi Varnostnega sveta. Morda bi lahko bila to ena od takšnih tem, Slovenija nima posebnega interesa, da bi postala stalna članica Varnostnega sveta, zato bi lahko aktivno vodila proces iskanja konsenza. Naj vam dam še en primer: Kosovo. Slovenija je prijateljica s Kosovom in s Srbijo, morda pa bi lahko Slovenija vodila aktivnosti, ki bi zbliževale Srbe in Albance. Lahko bi bili aktivnejši na področju človekovih pravic. Ali pa pri Darfurju, kjer je bivši predsednik republike Janez Drnovšek poskušal rešiti konflikt. Te dni sem se srečal z enim od voditeljev upornikov, ki je bil v Ljubljani, zelo lepo je govoril o Sloveniji in hkrati dodal, da se z Darfurjem spet nihče več ne ukvarja, mogoče pa bi lahko Slovenija znova prevzela zunanjepolitično pobudo, vsaj znotraj EU.

Kako ocenjujete stanje, v katerem je slovenska diplomacija, kako ocenjujete razmere, v katerih se je zaradi spornih potez odhajajočega ministra znašlo celo ministrstvo?

> V zunanje ministrstvo bi morali vpeljati neko normalnost in transparentnost odločanja o kadrovskih in finančnih zadevah. To je nekaj, kar je bilo v zadnjem času vodeno precej stihijsko. Odločitve, imenovanja, pošiljanje ljudi v tujino so bili s stališče motivacij posameznikov z zunanjega ministrstva zelo slabo argumentirani. Transparenten sistem, ki ga omenjam, bi moral biti v veliki meri ločen od zunanjega ministra. Profesionalna struktura z generalnim sekretarjem pač mora vzpostaviti način transparentnega odločanja pri vseh kadrovskih odločitvah. Poleg tega se mora izboljšati še vsebinsko sodelovanje med kabinetom ministra in ostalim ministrstvom. Doslej je bil kabinet preveč zaprt, bilo je ministrstvo v ministrstvu. Odgovornost se mora prenesti tudi na druge strukture ministrstva. Kaj imam v mislih? V State Departmentu se Condoleezza Rice najprej sestane s človekom, ki je pristojen za Slovenijo, in šele potem k njej pride slovenski minister. Posameznik, ki je pristojen za Slovenijo, se mora dobro pripraviti in razmisliti, kaj bo v petih minutah povedal državni sekretarki. Zato je tudi bolj odgovoren.

Kako ocenjujete delo svojega predhodnika?

> Minister Rupel je sodeloval pri vseh glavnih odločitvah slovenske zunanje politike. Sodeloval je pri predsedovanjih. Vse te stvari so bile dobro opravljene. S tega stališča je bil dober minister. Problem je drugje. Ker je bil toliko let slovenski zunanji minister, bi lahko bolj razvil prepoznavne prioritete Slovenije v mednarodni skupnosti, tudi na Balkanu bi lahko bila Slovenija konkretnejša, predvsem pa po petnajstih letih ministrstvo ne deluje tako, kot bi moralo.

Bi se strinjali z oceno, da je pri Ruplu prevladovala retorika teorij zarot?

> Prej ste me vprašali, kako to, da je Pahor izbral mene kot diplomata za politično funkcijo. Mogoče ravno zaradi izkušenj z odhajajočim ministrom. Rupel je bil predvsem politik, predvsem politik v notranji politiki. Njegova zunanja politika je bila velikokrat notranja politika. Morda pa nova vlada potrebuje nekoga, ki bo manj obremenjen z razmerami v notranji politiki, ki bo manj obremenjen z lastno promocijo v Sloveniji, ampak bo delal izključno to, kar bo mislil, da je v interesu zunanje politike Slovenije.

Se vam zdi poteza zunanjega ministrstva, ki je pred letom dni skušalo škodovati predsedniški kandidaturi Danila Türka, primerna?

> Ne. Absolutno ne. Spletna stran zunanjega ministrstva se ne sme in se tudi ne bo, če bom seveda potrjen za ministra, uporabljala v notranjepolitične namene. Omenjeni primer žal ni bil edini, ko se je to zgodilo.

Ste takrat protestirali pri ministru Ruplu?

> Ne, nisem. Bil sem veleposlanik v Washingtonu, kaj takšnega ni bilo v moji pristojnosti.

Ko je bil minister Rupel nekoč veleposlanik v ZDA, je javno polemiziral z zunanjo politiko, ki jo je vodil njegov tedanji šef.

> To ni primerno obnašanje za veleposlanika. Veleposlanik v tujini zastopa svojo državo in tam deluje za dobro Slovenije. Absolutno ni primerno, da bi se veleposlaniki vmešavali v notranjepolitične zadeve.

Kaj se je pravzaprav dogajalo z depešo o pogovoru z Američani, ki je ušla v javnost in ki naj bi dokazovala, da so ZDA poskušale vplivati na Slovenijo v času, ko se je ta pripravljala na prevzem predsedovanja EU? Depeša je bila poslana z veleposlaništva, ki ste ga takrat vodili sami, na njej pa naj ne bi bilo ustreznih oznak zaupnosti.

> Depeša je v Ljubljano prišla po notranji, kriptirani mreži podatkov, ni pa bila dodatno označena.

Ste bili kot veleposlanik odgovorni za dodatne oznake?

> Več ljudi ima to pravico.

Tudi vi ste imeli to pravico.

> Tudi jaz.

Sprejemate kakšno odgovornost zaradi javne objave depeše?

> Pri tej depeši sem obžaloval nekaj stvari. Najprej sem obžaloval, da je sploh prišla v javnost. Obžaloval sem, da obstajajo ljudje v zunanjem ministrstvu, ki se jim je zdelo primerno, da zaradi želje po škodovanju ministru ali komu drugemu to zadevo predajo javnosti. Žal mi je tudi, da se je ministrstvo lotilo preiskave tako, kot se je, cela afera je trajala nekaj tednov, namesto da bi se končala prej. Obžaloval sem tudi svoj del krivde pri tem, da depeša ni bila bolj označena, kot je bila. In da ni bila drugače napisana. Pogovor političnega direktorja Mitje Drobniča z visokimi predstavniki ameriškega State Departmenta ni bil takšen, kot izhaja iz depeše. Američani nam niso diktirali, niso nam dajali navodil, kako naj predsedujemo EU. Vse poglede, ki so nam jih Američani v pogovoru razložili, je naš politični direktor prej že poznal. Zadeve, predvsem glede Kosova, so bile odločene že prej. Američani delujejo tako, da drugim državam na takšnih pogovorih povedo, kako razumejo dogajanje. Naš pogovor z njimi je bil enakovreden in enakopraven, zato mi je tudi žal, da je bilo videti, kot da smo prejemali navodila.

Takrat vas je Rupel poklical v Slovenijo, kasneje ste bili odpoklicani, ker vam je potekel mandat, vendar se na ministrstvo, četudi bi se lahko, niste vrnili. Je bila vaša odločitev povezana s sporno depešo?

> Posledično je bila, odkrit bom, nima smisla, da ne bi bil. Prosil sem za podaljšanje mandata, otroci so zaključevali šolanje, kar so tudi zakonske predpostavke za možnost podaljšanja mandata. Ob takšnih razlogih je bilo podaljšanje odobreno vsem veleposlanikom, meni ni bilo. Potem sem dobil občutek, da na ministrstvu ni velike želje, če rečem prijazno, po mojem znanju. Niso točno vedeli, kaj naj delam, zato sem se odločil, da je bolje, da zapustim ministrstvo in se zaposlim na Inštitutu za strateške študije.

Kaj dela Inštitut za mednarodne študije? V času, ko je bil njegov direktor svetovalec ministra Rupla Borut Grgič, se je ustvaril vtis, da je proameriško usmerjen.

> Na žalost je to edini slovenski inštitut, ki se ukvarja z zunanjo politiko. V zadnjem času ni bil preveč aktiven, ker se je Borut Grgič izselil iz Slovenije in živi v Bruslju oz. New Yorku. No, ko je on odšel, sem na njegovo mesto prišel jaz. Zamišljali smo si, da bi se inštitut ukvarjal z zunanjo politiko malih držav. Ogromno je malih držav, za katere se opaža, da so v zadnjem času manj aktivne v zunanji politiki, kot so bile nekoč. Želeli smo se ukvarjati z vprašanjem, kaj bi lahko male države v zunanji politiki še sploh počele in zakaj so recimo skandinavske uspešne, Finec Martti Ahtisaari je letos dobil Nobelovo nagrado, Danska ima specifično zunanjo politiko, Švedska deluje predvsem na področju človekovih pravic ... Morda bi lahko tudi iz teh pogovorov ugotovili, kakšna je najboljša možna pot za razvoj slovenske diplomacije.

Kaj je s proameriškim pogledom na svetovno politiko? Interpretacije Boruta Grgiča so bile velikokrat skladne z interpretacijami Američanov. Ste tudi vi, kot njegov naslednik in bivši veleposlanik v ZDA, proameriško usmerjeni?

> Delovanja inštituta pred mojim časom ne želim komentirati, saj nanj nisem imel vpliva, ne vem natančno, kaj se je počelo. V izhodišču se mi je samo zdela platforma thinka tanka, institucija, ki bi razmišljala o zunanji politiki, ki jo pripelje v javnost, v javno razpravo dobra. Sprašujete me o proameriškosti - kaj pa to sploh pomeni, kot razumem te očitke, je to zapostavljanje Evropske unije na račun ZDA?

Tako, ja. Se strinjate z oceno, da je bila slovenska politika nekoč preveč naklonjena ZDA in premalo EU?

> Ne bi se strinjal s tezo, da smo bili preveč ameriški in premalo evropski. Ne nazadnje smo predsedovali Evropski uniji. Tam tovrstnih očitkov ni bilo slišati. Sam sem delal tudi v Združenih narodih, kot državni sekretar sem bil pristojen za multilateralo in za Evropsko unijo, tako da imam evropsko in ne le ameriške dimenzije. Drži pa, da sem bil pogajalec za Nato in veleposlanik v Washingtonu, kjer pa hvala bogu nisem bil protiameriški. Tudi takšni namreč so in ti s sovražno držo svoji državi ne pomagajo veliko. Mislim pa, da se bo protiamerikanizem v Evropi po zmagi Baracka Obame spremenil.

Za koga ste navijali na ameriških volitvah?

> Tega vam ne morem povedati.

Minister Rupel je najprej dejal, da za McCaina, kasneje je revidiral svoje stališče.

> Mislim, da je bila večina Slovencev zelo iskreno za Obamo, pa četudi bi McCainova zmaga prav tako prinesla spremembo, res pa, da manjšo. Evropejci smo imeli v zadnjih letih podzavestno težave zaradi razdvojenosti z ZDA oz. z njeno politiko. Začelo se je z Irakom, nadaljevalo pa z Guantanamom in Abu Grajbom. Evropejci smo bili pretreseni, saj smo bili prepričani, da smo po vrednotah podobni Američanom. Zaradi tega šoka je Evropa vzhičeno pozdravila Obamo, ki obljublja, da bo drugačen.

Omenili ste, da se je Evropa začela oddaljevati od Busheve Amerike v času napada na Irak. Je bilo prav, da je Slovenija v Irak poslala svoje inštruktorje, je prav, da jih umikamo?

> Inštruktorji delujejo pod okriljem Nata, odločitev o njegovi operaciji je bila sprejeta s konsenzom, s takšnim mnenjem se je strinjala Slovenija. Pot v Irak je bila logična, dobro je, da smo šli, kot članica Nata moramo nase prevzemati odgovornost. Koalicijska pogodba sicer predvideva razmislek o umiku, najverjetneje se to ne bo zgodilo takoj prvi dan, ampak v dogovoru s silami Nata. Danes je položaj v Iraku drugačen kot takrat, ko je prejšnja vlada tja poslala inštruktorje. Iz Iraka se umikajo Američani, vsa koalicija, Irak mora sam prevzeti odgovornost, bo pa pri tem gotovo še potreboval pomoč mednarodne skupnosti in sosedov.

Ste se s kandidatko za obrambno ministrico Ljubico Jelušič že pogovarjali o prihodnosti Slovenije v drugih vojaških misijah? Recimo o Afganistanu?

> Neformalno sem se. V koalicijski pogodbi so zapisani stavki o razmisleku o Afganistanu, ne o umiku, pač pa gre za razpravo o tem, kako je Slovenija prisotna v tej državi, je tam dovolj slovenskih vojakov, jih je morda premalo, ali imajo ustrezne naloge in pooblastila. Pričakovati je, da se bo ob Obamovem obisku Evrope krepil pritisk po večjem delovanju EU v Afganistanu. Slovenija v Afganistanu začenja sodelovati tudi s civilnimi predstavniki, morda je tudi ena od možnosti.

Ministrstvo za zunanje zadeve je v zadnjih letih zaradi konfliktnih razmer zapustilo nekaj strokovnjakov. Recimo Ciril Štokelj. Boste poskusili privabiti nekdanje sodelavce?

> Na žalost je tako, da so si ti posamezniki našli službe v tujini in se ne morejo hitro vrniti. Po eni strani mi je žal, da jih ni več, po drugi pa je dobro, da delajo v evropskih institucijah. Če bi se kdo želel vrniti, bi ga bili zelo veseli. Zelo pa je pomembno, da z njimi vzpostavimo stike, da ohranjamo reden dialog, saj nam lahko pomagajo. Recimo s Tomažem Lovrenčičem, bivšim veleposlanikom v Madridu, ki je še danes v Španiji, ali pa z nekaterimi uspešnimi posamezniki, ki delajo v Bruslju.

Kako najbolje rešiti konflikt med predsednikom republike, vlado in ministrstvom za zunanje zadeve o imenovanju veleposlanikov?

> Pristojnosti glede imenovanja veleposlanikov so jasne, v preteklosti so delovale, na žalost pa letos to ni bilo tako. Mogoče bi bilo dobro, da bi bil zakon natančnejši, naj se točno zapiše, da se je minister dolžan konzultirati s predsednikom, še preden vlada odloča o imenovanju.

Mislite, da je Dimitrij Rupel ustrezen kandidat za veleposlanika na Dunaju?

> Rupel je bil in bi lahko bil še enkrat dober veleposlanik. Kot nekdanji minister ima te kvalitete.

Nekateri pravniki so mnenja, da Rupel ne izpolnjuje vseh kriterijev za imenovanje.

> To mora odločiti pravna služba. O tem, kaj se mi zdi prav, se ne želim izreči. Mnenj pravnikov niti nisem prebral, videl sem jih samo v medijih, rad bi jih resno proučil in počakal, da vidim, kako se bo odločil predsednik.

Če vas vprašam drugače, se vam zdi določba o tem, da morajo biti novi veleposlaniki prej sedem let kot javni uslužbenci zaposleni na ministrstvu, neživljenjska?

> Namen zakona je bil dober, obstajal je trend političnih imenovanj za veleposlanika, ki ga je zakon poskušal omejiti. A vse znanje o zunanji politiki ni v zunanjem ministrstvu, Slovenija je premajhna in premlada, da bi lahko trdili, da je na ministrstvu dovolj ljudi za izbiro najboljših veleposlanikov. Zgolj za primer: kolegica, ki ima petnajstletne izkušnje iz zunanje politike v kabinetih predsednika republike in vlade, bo morala sedaj, ko je prišla na ministrstvo za zunanje zadeve, po tej logiki še sedem let čakati, da bo ustrezna kandidatka za veleposlanico. Hkrati pa bi imel nekdo, ki je na ministrstvo prišel brez vseh izkušenj, čez sedem let enake kvalifikacije, kot jih bo imela ona. Takšne zakonske določbe niso življenjske.

Zdi se, da ima Slovenija dobre odnose z vsemi državami, ki niso njene sosede. Imate veliko izkušenj na področju multilaterale. Kaj pa pravite na očitke, da bilateralnih odnosov s sosednjimi državami ne poznate dovolj dobro?

> Na ministrstvu sem že dolgo, kot državni sekretar sem podrobno spremljal vse, kar se je dogajalo, tudi odnose s sosednjimi državami. Nekaj časa sem bil državni sekretar za bilateralne odnose, pristojen tudi za Hrvaško, tako da dovolj dobro poznam odprta vprašanja. Kot veleposlanik in diplomat moraš vseskozi spremljati probleme zunanje politike ... očitanega torej ne vidim kot pomanjkljivost.

Kot človek, ki prihajate iz Nove Gorice, dobro poznate razmere v Italiji. Kaj naj slovenska zunanja politika stori, da bi izboljšala položaj slovenske manjšine v Italiji?

> Težko kaj več, kot že dela. Slovenska manjšina lahko največ naredi sama zase, tako da je dobro organizirana, da je enotna, da se bori za svoje interese. Slovenija pa lahko v stikih z Italijo odpira nerešena vprašanja in problematizira položaj manjšine. Minister Rupel je večkrat govoril z italijanskim zunanjim ministrom in Rim je Sloveniji dal nekaj obljub.

Morda, a diplomacija ni preveč uspešna. Problemi se vseskozi ponavljajo, recimo vprašanji šolstva in financiranja. Kako vplivati na politiko Italije, prek Rima, prek manjšin, prek Evrope?

> Predvsem s tem, da imaš s to državo čim boljše odnose. In da z njo sprožiš skupne pobude znotraj Evropske unije. Ali OZN. Takšno skupno delovanje lahko vzpostavi neko vez, zaupanje in potem je s to državo lažje reševati odprta vprašanja.

Pred leti je Ricardo Illy dal podobno skupno pobudo, Sloveniji je predlagal, da bi se delno priključila Furlaniji - Julijski krajini.

> Takšno povezovanje je dobro, a Slovenija bi morala biti center takšne regije, motor, bila bi namreč edina država, ki bi v njej sodelovala. Ta pobuda je sicer že stara, a vseeno, če bi se ugotovilo, da ima od takšne regije Slovenija koristi, potem bi bilo dobro, če bi se ji priključila. A ponavljam, da bi morala biti naša država njen motor. Središče.

Zakaj slovenski diplomaciji še vedno ni uspelo rešiti vprašanja južne meje?

> Hrvaška je dolga zgodba, veliko časa je bila v vojni in takrat ni imela energije, niti ni čutila potrebe, da bi s Slovenijo reševala vprašanje meje. Leta 2001 se je zgodil poskus Drnovšek-Račan, zdelo se je, da bo problem rešen, in sam še vedno mislim, da je bil sporazum dober kompromis. Z leti se stvari zapletajo, a pomembno je, da na meji ni več incidentov, pomembno je, da imamo dobre odnose, da obstaja proces reševanja.

Ali Slovenija ovira vstop Hrvaške v EU, s tem ko postavlja svoje pogoje? Se spomnite, kako smo bili Slovenci nejevoljni, ko je svoje pogoje za vstop Slovenije postavljala Italija?

> Mi ne ustavljamo ...

... dejal sem, oviramo ...

>... ne, tudi ne oviramo. Hrvaška enostavno nima soglasja vseh držav članic. Ko se kandidatka pogaja za članstvo, morajo vse države ob vsakem poglavju dati svoje soglasje, in Hrvaška pač še nima vseh soglasij.

Pa je Slovenija edina, ki ji še ni dala svojega soglasja?

> Pri nekaterih pogajalskih poglavjih imajo zadržke nekatere države, pri drugih druge. Slovenija ima malo več pridržkov, ker smo sosednja država. A to ne pomeni, da jih zaustavljamo, pomeni, le, da nočemo škodovati slovenskim interesom. Naš največji problem je seveda meja, s Hrvaško pa imamo še druga odprta vprašanja, recimo problem slovenskih bank, ki ne morejo poslovati na Hrvaškem (gre za prost pretok kapitala). So tudi problemi ribištva, jedrske elektrarne Krško ... Slovenija ne odpira vprašanja meje znotraj EU, to je bilateralno vprašanje, naj ostane izven pogajanj, a s tem, ko je Hrvaška v pogajanja vnesla zemljevide in dokumente, ki se sklicujejo nanje, je vprašanje meje vnesla v EU.

Je Sloveniji prišlo prav, da je Hrvaška naredila to potezo?

> Ne, ni nam prišlo prav. Želimo si, da zemljevidi niso vključeni oz. da bi se našel način, da nam ti dokumenti ne bi škodovali pred tretjim organom, če se bomo odločili za arbitražo. Sam sicer še vedno mislim, da bi bil bilateralni dogovor med našima državama najhitrejša, pa tudi najcenejša pot. Vsaka odločitev pred organom tretjega bo zahtevala veliko časa, zato mislim, da bi bilo treba spet poskusiti s tiho diplomacijo, s tihimi pogajanji med državama. Vzpostaviti medsebojno zaupanje, ki je trenutno oslabljeno. Eden od razlogov za oslabljeno zaupanje je tudi dejstvo, da se je veliko dogajalo prek medijev, pogajanja se ne vodijo prek medijev in ta očitek velja za obe strani. S tiho diplomacijo bi najprej poskušal krepiti medsebojno zaupanje in potem bi videl, če bi to pripeljalo do napredka.

Ali kakšna evropska država pritiska na Slovenijo, ker je v teh pogajanjih do Hrvaške nepopustljiva?

> Tega ne vem, ker nisem v Bruslju, upam, da imajo drugi razumevanje, nismo namreč edina evropska država, ki ščiti svoje interese pri pogajanjih s kandidatkami. Evropska unija gotovo potrebuje uspešno Hrvaško. Lahko si predstavljam, da morda obstaja kakšno nezadovoljstvo zaradi vztrajanja Slovenije, a mi teh bilateralnih vprašanj nismo prinesli v Evropo, prinesli so jih hrvaški dokumenti.

Kako ste zadovoljni z Mihom Pogačnikom, ki že leta svetuje ministrstvu?

> Vsi komaj čakamo, da bo mešana slovensko-hrvaška komisija, ki ji na naši strani predseduje Pogačnik, končala svoje delo, pripravila dokumente, izjave. V tej komisiji na obeh straneh sodelujejo vrhunski pravniki in nimam razloga, da jim ne bi zaupal. Pričakoval bi sicer, da bo ta komisija končala svoje delo v prvi polovici prihodnjega leta. Njihovo delo ne more trajati v nedogled.

Mislite, da bo zaradi Haiderjeve smrti prišlo do večjih sprememb pri položaju Slovencev v Avstriji?

> Velike osebnosti so po navadi pomembne, ni pa nujno, da je njihova vloga odločilna. Slovenska vlada si bo še naprej prizadevala za zaščito interesov manjšine, ampak v odnosu z Dunajem. Ne bi bil evforičen in trdil, da bo Haiderjevo slovo prineslo veliko sprememb na Koroškem. Haider je produkt Koroške, njenih volivcev, govoril je tisto, kar je njegova volilna baza želela slišati. Pri tem vprašanju si veliko obetam od sodelovanja z Boštjanom Žekšem, prihodnjim ministrom za Slovence po svetu. In obetam si tudi veliko od pogovorov s predstavniki manjšine, saj verjetno dobro vedo, katere bi lahko bile najboljše poteze.

Kam boste odšli na prvi uradni obisk?

> To ne bo odvisno samo od mene, če bi bilo odvisno samo od mene, bi bila moja prva pot Bruselj, verjetno pa bom na prvo pot odšel s predsednikom republike v Zagreb. Obe izbiri sta dobri.

To bo močno simbolno sporočilo, saj se bo tako predsednik republike vrnil v oblikovanje zunanje politike.

> Slovenija ima to srečo, da ima predsednika republike, ki ima izjemen mednarodni ugled, izkušnje in vedenje. In resnično bi bila škoda, če se slovenska zunanja politika temu ne bi pridružila.

Boste še našli dovolj čas za tek? Kot veleposlanik ste v ZDA s tekom zbirali denar za pomoč žrtvam min.

> Upam, da bom imel čas. Tek se je sicer začel kot projekt ambasade, želeli smo pritegniti pozornost javnosti in medijev. Vse skupaj je bilo zelo učinkovito, postal sem »ambasador who runs«, pa še pomagali smo žrtvam min. Tek mi je zelo všeč, med tekom dobim veliko idej, pa še zdrav je. Sicer pa teče tudi finski zunanji minister Alex Stubb.

Boste organizirali maraton za zunanje ministre?

> Morda pa res ... (smeh)