Zapor, iz katerega nočeš pobegniti

Večina ljudi si zapor predstavlja kot siv, temačen in umazan objekt. Toda 52-letni avstrijski arhitekt Josef Hohensinn je dokazal nasprotno: zapor lahko ponudi udobje hotela s petimi zvezdicami, ne da bi zaradi tega trpela varnost.
Pred štirimi leti so v avstrijskem mestu Leoben, nekaj deset kilometrov iz Gradca, po načrtih biroja Hohensinn Architektur zgradili enega najsodobnejših in najbolj humanih zaporov na svetu. Pravzaprav ne gre samo za zapor, ampak za ogromen pravosodni kompleks, v sklopu katerega so v pičlih dveh letih zgradili tudi novo sodno stavbo z okrajnim in okrožnim sodiščem ter s prostori za tožilstvo. Kompleks so namenoma umestili na vzpetino ob rob gozda, od koder je odličen razgled na mesto in bližnje hribovje. Že ta podatek veliko pove o konceptu, za kakršnega sta se odločila naročnik in arhitekt. Na zapor niso gledali kot na prostor represivnega nadzora, bolezni in smrti, ampak kot na servisni objekt, ki zapornike tudi skozi arhitekturno estetiko spodbuja h komunikaciji in resocializaciji. Na zunanjem obzidju zapora je vrezan stavek: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice.« Gre za navedek iz prvega člena splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi sprejeli decembra 1948. Ta skoraj biblični zapis obiskovalce in osebje vsak dan opominja, da je še posebej v zaporu, kjer je posameznik v najbolj neposrednem stiku z močjo države, treba dosledno spoštovati človekovo dostojanstvo.

Zapor ali paradiž?

Zapor je namenoma projektiran tako, da zagotavlja čim humanejše bivalne razmere za zapornike in hkrati čim boljše delovne razmere za osebje. Vsi materiali, vgrajeni v objekt, so visoke kakovosti. Pozornost so posvetili celo najmanjšim podrobnostim, kot so na primer kljuke na vratih, ki so iz nerjavečega jekla. Zelo veliko je steklenih sten (seveda so neprebojne), kar daje občutek odprtosti in svobode. Iz stavbe se odpirajo pogledi na skrbno urejena notranja dvorišča, ki so namenjena sprehodom zapornikov. Prostori so svetli, polni živahnih barv in nevsiljivih umetniških dekoracij, opremljeni s preprostim, a ličnim pohištvom, ki so ga večinoma kupili kar v Ikei. Pomočnik direktorja zapora, 39-letni major Friedrich Wolfslehner, mi je med razkazovanjem zapora pojasnil, da so v Avstriji umetniška dela v javnih stavbah predpisana z zakonom. Pri gradnji vsakega javnega objekta morajo odstotek celotnega proračuna naložbe nameniti umetnosti.
Leoben, mesto s 25 tisoč prebivalci, ki zaradi železarske tradicije spominja na Jesenice, je imel zapor že vrsto let pred začetkom gradnje sodobnega pravosodnega kompleksa. Toda umeščen je bil v precej dotrajan objekt nekdanjega samostana v središču mesta. Prostori so bili utesnjeni, temačni in vlažni, kar je slabo vplivalo na zapornike in na osebje. »To, da so tu vse stvari nove, ima na zapornike zelo pozitiven vpliv. V dobrih treh letih, odkar zapor deluje, niso razbili še niti enega stekla,« je povedal major Wolfslehner.
V zaporu je kup najrazličnejših prostorov za sprostitev. Opremljen je z dvema telovadnicama, dvorano za fitnes, zunanjim igriščem za košarko in nogomet, multimedijsko dvorano za filmske projekcije, koncerte in predavanja, dobro založeno knjižnico (knjig jim ni treba kupovati, saj jih dobijo v dar), več notranjimi dvorišči za sprehode, vrtom na strehi zapora in celo s kapelo, ki pa je tako majhna, da namesto nje za maše uporabljajo kar multimedijsko dvorano. Zaporniki teh ugodnosti seveda ne morejo uporabljati neomejeno. V telovadnici so lahko največ dvakrat na teden, pri čemer je lahko hkrati v telovadnici največ 16 zapornikov, navadno pa jih je od 10 do 12. Čeprav se morda zdi, da zapornike s filmskimi projekcijami in koncerti preveč razvajajo, v resnici ne gre za odločitev vodstva zapora, pač pa za spoštovanje avstrijske zakonodaje. Ta določa, da so zapornikom štirikrat na leto dolžni ponuditi kulturni program.
Posebnost zapora v Leobnu je apartma, v katerem zapornik lahko do 12 ur preživi s svojim intimnim partnerjem ali z družino. Apartma sestavljajo dnevni prostor, kuhinja in kopalnica, na pogled pa je lepši kot marsikatero povprečno slovensko stanovanje.
Hrano za zapornike in osebje pripravljajo v zaporski kuhinji, pri čemer dnevne obroke načrtujejo za osem tednov vnaprej. Obiskovalcem je živila prepovedano prinašati v zapor, a za to tudi ni nobene potrebe, saj je v zaporu kantina, kjer si zaporniki lahko kupijo hrano in pijačo.
Obiskovalec ob tem zlahka pomisli, da se je znašel v razkošnem stanovanjskem kompleksu, ne pa v zaporu. Domačini mu pravijo VIP-zapor, kar naj bi pomenilo, da so v njem zaprti le bogati kriminalci, predvsem pokvarjeni direktorji in borzni posredniki. V resnici to ne drži. Večina zapornikov spada v nižji socialni sloj. Približno 60 odstotkov jih ima avstrijsko državljanstvo, preostali so tujci, predvsem iz afriških držav in Romunije, pa tudi iz drugih vzhodnoevropskih držav in z Balkana. Večina jih v zaporu pristane zaradi vloma, tatvine ali ropa. Najdaljša zaporna kazen je 18 mesecev.
Precej zapornikov je odvisnih od alkohola ali drog, kar je navadno tudi glavni povod za kazniva dejanja, zaradi katerih se znajdejo za zapahi. Tako kot v drugih zaporih tudi tu ni dovoljeno uživanje alkohola ali drog, je pa zato skoraj povsod, celo v celicah, dovoljeno kajenje. Avstrija ima glede kajenja tudi sicer precej blažji režim od nekaterih drugih zahodnoevropskih držav, saj je tam kajenje v javnih gostinskih lokalih še vedno nekaj povsem vsakdanjega. S fotografom sva se o tem prepričala ob obisku sodne stavbe - vsaka miza v tamkajšnji kavarni je opremljena s pepelnikom.
Večina celic v zaporu je enoposteljnih ali dvoposteljnih, le štiri so tako velike, da v njih lahko prebivajo po štirje zaporniki. Okna v celicah segajo do tal, tako da so sicer majhni prostori zelo svetli in prijetni. Poleg postelje in drugega pohištva so v vsaki celici še toaletni prostori in televizor, nekatere imajo celo kuhinjsko nišo. Postelja je pritrjena na steno, drugo pohištvo je premično, kar zapornikom omogoča ureditev celice v skladu z osebnimi potrebami. Zaporniki niso oblečeni v enotne uniforme, ampak v svoja oblačila in obutev.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da je iz tega zaporniškega paradiža z lahkoto pobegniti, ni tako. Razen na odprtem oddelku so vse druge steklene površine zavarovane z rešetkami, zapor pa obdaja visoko betonsko obzidje. Celoten sistem nadzora je voden računalniško, na posameznem oddelku pa je največ 15 zapornikov, kar omogoča izvajanje nadzora z manj osebja kot v zaporih starejšega tipa. V celicah je prostora za največ 205 zapornikov, med njimi pa so moški in ženske, seveda v ločenih oddelkih. Ob našem obisku je bilo v zaporu 169 zapornikov, od tega 12 žensk. Zanje skrbi 60 članov osebja, od tega 50 paznikov ter psiholog, sociolog, zdravnik in administrativno osebje. Pazniki delajo 170 ur na mesec, to v povprečju pomeni slabih šest ur na dan. Vendar je treba upoštevati, da delajo tudi ponoči, za konec tedna in ob praznikih. Ob polni zasedenosti je posamezen paznik v povprečju odgovoren za štiri zapornike, kar je precej nad državnim povprečjem in za državno blagajno pomeni velik finančni prihranek. V Avstriji je 28 institucij za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer je po zadnjih javno dostopnih podatkih zaprtih približno 8600 ljudi. Zanje skrbi 3823 zaposlenih, od tega 3005 paznikov. Skupni letni stroški, ki zajemajo materialne stroške in plače za osebje, znašajo skoraj 280 milijonov evrov. To pomeni, da posamezen zapornik avstrijsko državo v povprečju stane 73.240 evrov na leto ali dobrih 200 evrov na dan.

Zapornik s ključi celice

Zapor je razdeljen na tri dele. Znotraj betonskega obzidja sta pripor in zapor, v objektu zunaj obzidja pa tako imenovani odprti oddelek. Najstrožji varstveni režim velja v priporu. Priporniki celico lahko zapustijo za največ uro na dan, kar navadno izkoristijo za srečanje s svojci ali z odvetnikom, pri čemer srečanja vedno potekajo v posebnem prostoru, kjer zapornika in njegove obiskovalce ločuje neprebojno steklo, pogovor pa je mogoč le po telefonu. Po avstrijski zakonodaji morajo vsakemu zaporniku omogočiti najmanj poluren obisk. Prav tako priporniki ne smejo delati v delavnicah in ne smejo uporabljati zaporniške knjižnice. Vsaka celica v priporu ima na vratih odprtino, ki jo je mogoče odpreti samo od zunaj, skoznjo pa priporniku izročijo pladenj s hrano. Vrata celic so kovinska. Čeprav imajo tudi v priporu skupno dnevno sobo s čajno kuhinjo, je priporniki tako rekoč ne uporabljajo, saj 23 ur na dan preživijo v zaklenjenih celicah.
Precej manj strog režim je v zaporu, kjer vsak zapornik dobi ključ svoje celice, tako da se lahko 24 ur na dan prosto giblje znotraj oddelka, ki je seveda zaprt in iz katerega je mogoče v spremstvu paznikov oditi le na delo ali vnaprej predvideno rekreacijo. Zaradi tega tudi ni nobene potrebe, da bi bila vrata celic kovinska. Vsak od štirih oddelkov zapora ima svoj dnevni prostor s kuhinjo. Zaporniki od ponedeljka do petka delajo v zaporskih delavnicah, za opravljeno delo pa dobijo evro na uro ali približno 200 evrov na mesec. Polovico denarja lahko zapravijo za telefonske pogovore (ti so nadzorovani) ali za nakupe v zaporski kantini, preostanek jim izplačajo šele ob izteku kazni. Komur v času prestajanja zaporne kazni ne uspe zaslužiti z zakonom predvidenega zneska, mu ob odhodu na svobodo razliko doplača država. »Po enoletni zaporni kazni ima zapornik ob odhodu na prostost pravico do 747 evrov,« je pojasnil major Wolfslehner.
Delo ni pretirano naporno. Večina zapornikov vgrajuje elektronske čipe za enega največjih evropskih high-tech proizvajalcev, avstrijsko podjetje AT & S. Znotraj zaporskega obzidja je sicer tudi lesna delavnica, vendar v njej lahko delajo samo zaporniki z izkušnjami v mizarskem poklicu, saj ne želijo tvegati kakšne poškodbe, ki bi lahko vodila v tožbo zoper državo. »Pohištvo, ki ga izdelajo zaporniki, sicer nima garancije, a ga je mogoče kupiti po precej nižji ceni od tržne. Naša ura je vredna 7,5 evra, pri zasebnih mizarjih pa je vredna vsaj šestkrat toliko,« mi je pojasnil major Wolfslehner, tudi sam izučen mizar, ki ob delu končuje višjo strokovno šolo, v zaporu pa opravlja še naloge ekonoma.
Daleč najmanj varovan je odprti oddelek, ki je nameščen v objektu zunaj glavnega kompleksa. Tam na oknih ni rešetk, zaporniki pa proste ure preživljajo v svojih celicah, skupni dnevni sobi, kuhinji ali na balkonu. Čeprav je v objektu prostora za 40 zapornikov, jih je bilo ob našem obisku tam nastanjenih le 15. Na odprti oddelek zapornik pride, če s svojim vedenjem dokaže, da se je spremenil in da si zaradi tega zasluži nekaj več svobode. To seveda ne pomeni, da lahko cele dneve poležava na kavču. Čez dan vsi delajo v podjetjih v Leobnu, ko je dela konec, pa se morajo vrniti v zapor. Prost izhod imajo le ob koncu tedna; ta čas lahko v celoti preživijo doma, pri družini. Za varovanje odprtega oddelka je odgovoren en sam paznik, objekt pa nadzoruje z videokamerami. Zaporniki se morajo pred vstopom v objekt identificirati prek posebne naprave za branje dlani, hkrati morajo dokazati, da v krvi nimajo niti kapljice alkohola. Že ob prvi zlorabi prepovedi pitja alkohola se morajo vrniti na zaprti oddelek, to pomeni, da samodejno izgubijo tudi vse druge privilegije, kot sta delo v mestu ali preživljanje konca tedna z družino. Tako stroga pravila, ki ne dovoljujejo niti najmanjšega spodrsljaja, so logična ne le zaradi vzdrževanja splošnega reda, pač pa predvsem zaradi samih zapornikov, saj se jih je veliko v zaporu znašlo prav zaradi pijančevanja. Dovoljenje za bivanje na odprtem oddelku je torej tudi svojevrstna nagrada za abstinenco. Ob našem obisku je bila večina zapornikov na delu v mestu. V okusno opremljeni dnevni sobi z izhodom na balkon je sedel en sam zapornik, moški srednjih let, ki mi je v polomljeni angleščini zaupal, da je za zapahi zaradi dolgov. Ko bo kazen odsedel, mu bo država celoten dolg izbrisala. »Na srečo sem kljub zaporni kazni obdržal službo.« Ker opravlja nočno delo, dan večinoma prespi ali pa se kratkočasi z gledanjem televizije. Nadstropje višje smo srečali še enega, malo mlajšega zapornika. Po poklicu je kuhar in je odgovoren za pripravo obrokov za preostalih 14 zaporniških sostanovalcev. Hrano kupuje v mestu, za kar ima na razpolago dve uri na teden, stroške nakupov pa seveda krije zapor.
Čeprav je zapor v Leobnu zasnovan sodobno, stroški gradnje niso bili nič višji, kot so pri gradnji klasičnega zapora. Skupaj z opremo je stal približno 26 milijonov evrov. Če k temu prištejemo še približno 21 milijonov, kolikor sta stali gradnja in oprema nove sodne stavbe, to pomeni, da so za celoten pravosodni center porabili 47 milijonov evrov ali kar za četrtino manj javnih sredstev, kot naj bi po predvidevanjih slovenskega ministrstva za pravosodje stala zgolj gradnja nove sodne stavbe v Ljubljani.