4. 12. 2008 | Mladina 49 | Politika
Sodišče zaprlo usta okoljevarstveniku
Z začasno odredbo lahko sodišče tudi neupravičeno poseže v svobodo govora
Začasno utišani Boštjan Pihler
© Borut Peterlin
Zasavski okoljevarstvenik Boštjan Pihler iz Eko kroga se že dolgo spopada z družbo Lafarge Cement in opozarja javnost na nevarne snovi, ki jih Lafarge spušča v okolje ter zaradi »pomanjkljivosti meritev in ker se le-te ne izvajajo po pravilniku« dvomi o njihovi verodostojnosti. Vodstvo LC odgovarja s svojimi podatki, Pihler pa vztraja, da se »Lafarge poslužuje načela, ki pravi takole; ne morete vi nas tako hitro demantirati, kakor lahko mi hitro lažemo. In to lažejo s pomočjo meritev. Zato so tudi kazen že plačali v Sloveniji, ampak lažejo še naprej«. Te besede je izrekel v septembrski oddaji Tednika in poudaril, da Lafarge Cement »bistveno prekoračuje tiste najnevarnejše stvari, ki nas ubijajo«, in če misli »Lafarge Cement še naprej tako lagati in če misli, da bomo prebivalci Zasavja to sranje mirno požrli, se motijo«.
Težke besede. Sicer pa jih okoljevarstveniki vedno uporabljajo. A Lafarge Cement se je odločil, da bo Pihlerju stopil na prste. Vložil je tožbo zoper njega na trboveljskem okrajnem sodišču. Sodnik Slavko Vran pa je z začasno odredbo zapovedal, da Pihler ne sme več dajati takšnih izjav, za vsako kršitev pa je dolžan plačati 400 evrov.
Zanimiva je sodnikova utemeljitev začasne odredbe. Ta naj bi bila potrebna zato, da Lafarge Cementu ne bi bila povzročena nenadomestljiva škoda, saj bi utegnil izgubiti svoj ugled in dobro ime in v očeh javnosti veljal za družbo, ki degradira okolje, povzroča škodo na življenju in zdravju ljudi, se pri tem ozira le na lasten dobiček in zavaja javnost z lažnimi rezultati meritev o dejanskem vplivu na življenje in zdravje ljudi.
Sodišče je začasno odredbo vezalo zgolj na Pihlerjeve pavšalne izjave, ki neposredno ali posredno izražajo zelo negativno vrednostno oceno ali vnaprej določeno negativno sodbo ali žalitev, kot je, da Lafarge Cement, d. d. , »ubija«, »laže« ali povzroča, »da prebivalci Zasavja žrejo sranje«. Hkrati pa sodišče tudi meni, da Lafarge Cement, ali kdor koli drug, ne more nikomur »prepovedati, da izjavlja ali zapisuje trditve, ki so v bistvenih elementih, morebiti neugodna za upnika, so pa podkrepljena z dokazi in argumenti«.
Lepo, vendar iz te pravniške argumentacije niso jasne razmejitve, katere besede Pihler lahko uporablja kot okoljevarstvenik in katerih ne. Začasno odredbo je zato razumel kot »začasno odvzeto svobodo govora, natančneje svobodo izražanja mnenj v zvezi z onesnaževanjem«. Do pravnomočnosti, če prav razumemo sodišče, Pihler ne sme uporabljati navedenih besed, niti ne podobno težkih, saj mu je tako ravnanje sodišče prepovedalo do pravnomočne odločitve.
Kajpak smo v dilemi, kako presoditi odločitev sodišča. Ni namreč vse protipravno, kar mislijo ljudje, ko jih določen zapis zmoti. O tem, kdo ima prav in kdo ne v tem primeru, bomo šele zvedeli. Toda prepoved uporabe posameznih besed je kaj čudna odločitev, vdira namreč v samo jedro demokracije, kajti svoboda ni v tem, da si bomo laskali, pač v tem, da probleme razgrnemo, o njih debatiramo in ocenjujemo, saj lahko družba napreduje le na podlagi takšnega demokratičnega procesa.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.