Kje vzeti in komu dati?

Zaradi padca povpraševanja, ki je že prizadelo evropsko gospodarstvo, države iščejo notranje vire, s katerimi bi si zagotovile izhod iz krize. Vlada Boruta Pahorja naj bi sveženj fiskalnih ukrepov za oživitev gospodarstva pripravila do sredine decembra, vreden naj bi bil okoli 420 milijonov evrov, v praksi pa naj bi začel učinkovati šele po sprejetju proračunskega rebalansa.
Za zdaj je že jasno, da sveženj ne bo vključeval začasnega znižanja davka na dodano vrednost. Doslej je DDV začasno znižala le Velika Britanija, in sicer s prvotne 17,5-odstotne na 15-odstotno stopnjo, zaradi česar se bo v britanski državni proračun steklo za okoli 12,5 milijarde funtov manj denarja ali skoraj en odstotek bruto domačega proizvoda. Glavni namen znižanja DDV-ja je oživitev usihajočega povpraševanja. Velika Britanija je ta ukrep namenoma sprejela pred novoletnimi prazniki, ko ljudje zaradi popustov zapravljajo največ. Znižanje DDV-ja, zlasti če je tak ukrep sprejet za krajše časovno obdobje, ima dva učinka. Po eni strani pospešuje potrošnjo, saj je dobrine mogoče kupiti po nižji ceni. Večja potrošnja vpliva na dvig proizvodnje, to pa vpliva na dvig gospodarske rasti in zaposlovanja. Po drugi strani pa se s povečano potrošnjo vsaj deloma nadomesti izpad proračunskih prihodkov. Toda obstaja resen dvom o tem ukrepu. Kriza je že načela zaupanje potrošnikov, zato jih znižanje DDV-ja ne bo nujno spodbudilo k zapravljanju. Vprašanje je tudi, kaj takšno znižanje DDV-ja pomeni za davčno konkurenčnost med državami. Obstaja nevarnost, da bodo ljudje iz enih držav kupovali samo v drugih državah in tako zagnali samo nekatera evropska gospodarstva. Članice evroobmočja, še zlasti Nemčija, znižanju DDV-ja niso naklonjene, kar je razumljivo, če vemo, da je DDV daleč najpomembnejši proračunski vir. V Sloveniji DDV v proračun na letni ravni prispeva približno štiri milijarde evrov ali skoraj polovico vsega proračunskega denarja. Če bi ga znižali za dve odstotni točki, bi proračun prikrajšali za okoli 80 milijonov evrov. Poleg tega je treba vedeti, da evropske države praviloma poznajo samo eno stopnjo DDV-ja, v Sloveniji pa imamo dve, torej 20-odstotno in znižano 8,5-odstotno stopnjo. To v povprečju pomeni, da je naš DDV že zdaj nižji od britanskega in da nimamo manevrskega prostora za znižanje. Obstaja pa še en tehten argument. »Znižanje DDV-ja ima največji učinek v bogatejših državah z visoko potrošnjo, precej manjšega pa v majhnih in izrazito izvozno usmerjenih državah, kot je na primer Slovenija,« opozarja ekonomist dr. Bogomir Kovač.

Kje so ukrepi za pomoč ljudem?

Ena od alternativ je, da se upad potrošnje v zasebnem sektorju nadomesti z izdatnejšo potrošnjo države, se pravi, da država začne pospešeno vlagati v infrastrukturo, kar bi pozitivno vplivalo ne le na gradbeništvo, ampak tudi na druge sektorje. Vlada sicer napoveduje pospešeno gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj, investicije v železnice. A žal omenjenega ne spremljajo konkretne številke. Avstrijska vlada je v koalicijski pogodbi precej bolj konkretna. Vrednost državnih investicij, s katerimi nameravajo Avstrijci oživiti gospodarstvo, bo samo v prihodnjem letu znašala dve milijardi evrov, kar je četrtina slovenskega proračuna. Poleg tega se ne omejujejo le na reševanje gospodarstva, pripravljajo tudi konkretno pomoč prebivalstvu, še zlasti srednjemu sloju. Tako bo v letu 2009 in 2010 vrtec za otroke zadnje leto zastonj, že v koalicijsko pogodbo pa so zapisali novo dohodninsko lestvico z višjimi olajšavami. Te bodo začele veljati že s prvim januarjem, proračun pa bo zaradi tega prikrajšan za 2,2 milijarde evrov.
Slovenska ekipa se za zdaj usmerja predvsem na ukrepe, ki naj bi pomagali gospodarstvu. Namesto znižanja DDV-ja razmišlja o začasnem znižanju prispevnih stopenj delodajalcem, čeprav tudi tu obstaja dilema, ali je s tem res mogoče doseči najboljši možni učinek. Prispevnih stopenj ni mogoče znižati selektivno, torej samo določenim podjetjem, ki jih je kriza najbolj prizadela, saj bi se to štelo za nedovoljeno državno pomoč. Odpustka so lahko deležna le vsa podjetja, torej tudi tista, ki ga morda sploh ne potrebujejo. Če se prispevna stopnja zniža za eno ali dve odstotni točki, se s tem izboljša poslovni rezultat vseh podjetij, tako tistih, ki imajo izgube in ki bi morda tudi brez tega ukrepa potonila, ker so bila že pred krizo v zelo slabem stanju, kot tistih, ki imajo dobiček in ki kljub tej ugodnosti v razvoj ne bodo vlagala bistveno več denarja. Še huje. S tem ukrepom se pomaga tudi monopolistom, med katere na primer spada elektrogospodarstvo. »Problem začasnega znižanja prispevnih stopenj je, da za podjetja predstavlja relativno majhno ugodnost, po drugi strani pa ukrep ni usmerjen, saj so njegovih dobrobiti deležni vsi, tudi tisti, ki si tega ukrepa ne zaslužijo ali ki ga sploh ne potrebujejo,« opozarja Anton Rop, poslanec največje vladne stranke SD. Poleg tega nižje prispevne stopnje pomenijo dodaten pritisk na že zdaj obremenjeni zdravstveno in pokojninsko blagajno. Pri čemer zdravstveni blagajni že zaradi Virantove 600 milijonov evrov težke reforme plač v javnem sektorju grozi finančni potop. Prvi mož ZZZS Samo Fakin opozarja, da bo zavarovalnica v letu 2009 imela 85 milijonov izgube, v letu 2010 pa se bo morala že zadolževati. »Če bi do konca leta 2009 v Sloveniji brez službe res ostalo 50.000 delavcev, bi to na letni ravni pomenilo približno 40 do 50 milijonov evrov manj prihodkov v zdravstveno blagajno,« navaja Fakin. Zaradi tega v vladi razmišljajo o alternativni rešitvi, po kateri prispevnih stopenj ne bi znižali, pač pa bi delodajalcem plačilo socialnih prispevkov le začasno odložili.
Problematična je tudi ideja o znižanju davka na dobiček podjetij, ki jo je predlagala že Janševa ekipa. S tem ukrepom bi olajšali le položaj podjetij, ki dobiček imajo, v ničemer pa ne bi pomagali tistim, ki dobička tudi zaradi krize nimajo. Veliko bolj smiselne so davčne olajšave na področju investiranja podjetij, saj je predlog zakona že pripravljen. Poleg tega ima vlada na mizi še predlog znižanja dohodnine za tiste, ki imajo mikropodjetja in tako plačujejo svoje davke prek dohodnine, predlog iz koalicijskega sporazuma o vrnitvi stanovanjske olajšave ter predlog o dvigu splošne dohodninske olajšave na raven minimalne plače, kar bi omogočilo lažje preživetje ljudem z najnižjimi dohodki. Pri zadnjih dveh rešitvah je malo verjetno, da bi ju uresničili že za letošnje leto, saj bi bilo to mogoče le, če bi vlada dohodninski zakon spremenila že decembra. Pri stanovanjski olajšavi pa obstaja še dodatna težava, da davčna uprava napovedi rešuje samodejno in tako ne ve, kdo vse je kupil ali obnavljal stanovanje.

Banke, kje je denar?

Logično je, da kriza terja čim hitrejše ukrepanje, toda najslabše bi bilo, če bi vlada v naglici sprejela rešitve, ki ne bi »držale« vode. Ali kot je opozoril letošnji Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman: v razmerah ekonomske depresije ni mogoče uporabljati običajnih pravil ekonomske politike. Dobro se namreč lahko izrodi v slabo, previdnost se lahko spremeni v tveganje, preudarnost pa v napačno presojo. Primer slabo premišljene rešitve je zakon o državnih poroštvih, ki ga je pripravila Janševa ekipa. Temeljna napaka tega zakona je, da se z njim rešuje samo finančni sektor, ne pa tudi realnega, torej podjetij. Zakon določa, da banke lahko dobijo državno poroštvo za kredit, hkrati pa jih ne zavezuje, da so ta denar dolžne posojati podjetjem. Banke zaradi finančnega tveganja in obveze za garancijo na depozite skušajo čim bolj zmanjšati svojo kreditno aktivnost. Likvidnostna sredstva zadržujejo, saj si tem zmanjšujejo lastno tveganje. Zaradi tega podjetja od poroštev nimajo nobene koristi. Ker vsa resna podjetja investicije pretežno financirajo s posojili, težja dostopnost do posojil zanje pomeni stagnacijo. Pahorjeva vlada pomanjkljivost v zakonu zdaj skuša odpraviti s podzakonskim aktom. Z omejeno težavo se ne soočamo le v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah. Britanski finančni minister Alistair Darling je bankam zagrozil s spremembo zakonodaje, če denarja ne bodo posojale.
A čeprav se državna poroštva v tem trenutku zdijo kot mana z neba, ne gre pozabiti, da se z njimi ustvarja nov finančni balon, ki se lahko v nekaj letih razpoči in prinese novo finančno krizo, opozarja Kovač. Če poroštva padejo, jih bo država dolžna plačati, kar ob težji dostopnosti do posojil ne bo preprosto opravilo.
Z zadolževanjem države je pomembno povezana tudi ideja o državnem kreditiranju podjetij, ki naj bi potekalo neposredno ali prek državne SID banke. Problem te ideje je, da je uresničljiva le, če bo država lahko prišla do kreditov; ti so zaradi finančne krize čedalje težje dostopni. Slovenija ima sicer dober »rating«, a je v primerjavi z Nemčijo, Francijo ali Italijo tako majhno gospodarstvo, da je težko napovedati, kaj se bo zgodilo. Ob ideji o kreditiranju podjetij pa se zastavljata še dve vprašanji: se z vidika države bolj splača, da s krediti rešuje podjetja ali da brezposelnim plačuje nadomestila prek zavoda za zaposlovanje ter ali ne obstaja nevarnost, da bi država s krediti reševala podjetja, ki bi bila tudi brez aktualne krize na robu preživetja in pri katerih bi torej šlo le za podaljševanje agonije. »Sam sem se s temi vprašanji srečal kot minister za delo na primeru Planike. Več let zapovrstjo smo ugotavljali, da podjetje ne more preživeti, če ne dobi državne pomoči v višini enomesečnih plač. Kljub temu je bilo podjetje ves čas na robu izgube. Stalna dilema je bila, kaj bi se zgodilo, če bi delavce pustili, da gredo na zavod za zaposlovanje. Izračunali smo, da bi to za državo pomenilo večji strošek, kot če podjetju damo nekaj denarja, da prebrodi najhujšo krizo,« pravi Rop.
Domača ekonomska stroka soglaša, da so stroški dela v Sloveniji previsoki in da bi morala vlada ukrepati tudi na tem področju. Tudi če se s tem strinjamo, je treba spomniti, da nekateri ukrepi za razbremenitev gospodarstva že tečejo, pa jih delodajalci namenoma ne razglašajo. Tako bo s 1. januarjem 2009 v polnosti začela veljati določba o ukinitvi davka na plačno listo. Ukinitev tega davka se je postopoma začela že pred štirimi leti, in to vsako leto za četrtino. Zadnja četrtina bo ukinjena z novim letom, pri čemer samo ta del predstavlja dobrih sto milijonov evrov manj proračunskih prihodkov, kar zagotovo ni zanemarljiva pomoč. Helena Kamnar, državna sekretarka na ministrstvu za finance, pravi, da v krizni skupini, ki jo vodi minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari, pripravljajo izračune, na podlagi katerih bodo ugotovili, s katerimi ukrepi je mogoče doseči največji možni učinek. To, kar imajo na mizi zdaj, je šele skupek idej, nabranih iz vseh vetrov, ki jih je treba spraviti v uravnoteženo zgodbo, saj ni pametno, da bi si nakopali prevelik proračunski primanjkljaj. EU bo zaradi krize sicer precej bolj popustljiva do kršitev Pakta stabilnosti in rasti, po katerem proračunski primanjkljaj posamezne države članice ne sme preseči treh odstotkov BDP-ja. Vendar to še ne pomeni, da so države članice evroobmočja dobile popolno odvezo glede maastrichtskega konvergenčnega kriterija. Prekoračitev meje treh odstotkov BDP-ja je smiselna, če bi z njo zelo pomagali gospodarstvu. Če se to ne bi zgodilo, pa je veliko pametneje, da Slovenija ostane znotraj pravil igre. Zanimivo je razmišljanje Bogomirja Kovača, da bi morala EU zaradi znakov recesije spremeniti svojo dosedanjo politiko in dovoljeno mejo proračunskega primanjkljaja začasno dvigniti s treh na pet ali celo šest odstotkov BDP-ja. Meni pa tudi, da bi bilo treba na novo zastaviti strukturo obstoječega evropskega proračuna, tako da bi ta bolj ustrezala potrebam, ki jih pred države članice postavlja aktualna kriza. Predvsem bi bilo nujno, da bi se del denarja, ki se danes namenja kmetijstvu, preusmeril v gospodarstvo.

Skrite rezerve

Medtem ko se v Sloveniji veliko govori o ukrepih za oživitev gospodarstva, po drugi strani zelo malo slišimo o denarnih rezervah, ki jih država do zdaj še ni izkoristila, pa bi jih lahko. Te rezerve so dosledna obdavčitev premoženja, obdavčitev nepremičnin, še posebej luksuznih, dosledna izterjava davkov, preprečitev prelivanja kapitala v davčne oaze, pa tudi preprečevanje sive ekonomije, saj naj bi ta sodeč po študiji prof. Friedricha Schneiderja iz Univerze Johannes Kepler v Linzu v letu 2005 v Sloveniji znaša kar 27,3 odstotka BDP, kar pomeni osem milijard evrov ali toliko, kot znaša celoten letošnji proračun države, medtem ko je na primer v Avstriji siva ekonomija znašala le 9,3 odstotka BDP, v Švici pa 8,5 odstotka BDP.
Vlada je v koalicijskem sporazumu sicer obljubila socialdemokratski preobrat v času recesije, kar pomeni, da namerava obremeniti premožnejše, toda pod pritiskom LDS je iz sporazuma izginila zamisel o dvigu davka na kapitalske dobičke. Ostal je le mlahav zapis, da bo vlada pripravila dogovor z združenjem delodajalcev in gospodarsko zbornico o zgornji meji za menedžerske plače, nagrade in odpravnine ter sejnin in nagrad v nadzornih svetih vseh podjetij, torej tudi zasebnih. Uvedba davka na nepremičnine je v koalicijskem sporazumu sicer napovedana, vendar šele leta 2010 za leto 2009. Pri tem je treba vedeti, da bi s tem davkom v državni proračun dobili približno enako količino denarja, kot ga občine danes dobijo s pobiranjem nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, torej le slabih 140 milijonov evrov. Odprto je tudi vprašanje, ali bi ta davek plačevali vsi ali pa bi bile določene kategorije izvzete. Če sklepamo po kategorijah, ki so danes oproščene plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, potem davka na nepremičnine ne bo treba plačevati za zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja predstavništva, za objekte mednarodnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, ter za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo dejavnost.
Zaradi padca povpraševanja, zaradi katerega se je še zlasti v težkem položaju znašla avtomobilska industrija in z njo vred slovenski dobavitelji, je tudi malo verjetno, da bi vlada že v kratkem uvedla drugačno obdavčitev avtomobilov, ki jo je napovedala v koalicijskem sporazumu. Gre za idejo, da bi letno registracijsko takso in davek spremenili tako, da njuna višina za posamezen avto ne bi bila več odvisna od prostornine motorja, temveč od izpustov škodljivih snovi. S tem bi po žepu udarili najpremožnejše, ki s svojimi velikimi avtomobili onesnažujejo okolje, žal pa tudi najrevnejše, ki s starejšimi modeli prav tako ne prispevajo k čistejšemu okolju. Vlada v koalicijskem sporazumu omenja tudi idejo, da bi z upoštevanjem premoženjskega stanja več denarja iztisnili predvsem iz obrtnikov in samostojnih podjetnikov, ki si sedaj obračunavajo minimalno plačo in plačujejo minimalne prispevke za socialno varnost. Kako točno naj bi zadevo izpeljali, ni jasno. Za ilustracijo pa povejmo, da so minimalni prispevki za socialno varnost samozaposlenih v mesecu oktobru znašali 225 evrov (pri lanskih celoletnih dohodkih do 6.345 evrov), najvišji pa 1.288 evrov (pri lanskih celoletnih dohodkih nad 53.961 evrov). Zlorabe v praksi se dogajajo zato, ker bogati obrtniki prikazujejo nižje dohodke od dejanskih, saj za svoje storitve pogosto ne izstavljajo računov, stranke pa jih zanje tudi ne terjajo, če to pomeni, da bodo do na primer položitve parketa prišle ceneje. Vprašanje je seveda, ali je zaradi zlorab treba spreminjati celoten sistem ali pa bi bilo bolj smiselno, da bi kadrovsko in finančno okrepili inšpekcijsko službo, ki bi tako lažje odkrivala zlorabe. Prvi mož ZZZS Samo Fakin pa opozarja še na nekaj: v Sloveniji je približno 70.000 s.p.-jev, njihovi prispevki pa v celotnih prihodkih zdravstvene blagajne predstavljajo komaj 1,5 odstotka. Če bi jim zdravstveni prispevek dvignili za dvakrat, bi to za ZZZS na letni ravni v najboljšem primeru pomenilo dodatnih dvajset milijonov evrov.
Pri iskanju skritih rezerv bi se morala država resneje lotiti tudi preprečevanja prelivanja kapitala v davčne oaze. Dejstvo je, da davčne oaze zaradi ugodnih davčnih sistemov pomenijo grožnjo tradicionalnim davčnim sistemom. Z ugodnejšo davčno obravnavo dohodkov posameznikov in podjetij izvabljajo tuj kapital, s tem pa jemljejo del fiskalnega prihodka državam, od koder kapital izvira. Tako države z razmeroma visoko stopnjo obdavčitve izgubljajo svoj proračunski prihodek, ki bi ga krvavo potrebovale v aktualni finančni in gospodarski krizi. Naj spomnimo, da so prav davčne oaze v veliki meri krive za nastanek sedanje krize, saj so dajale zatočišče številnim hedge skladom, njihove ugodnosti pa so neusmiljeno izkoriščale tudi banke. Na to je že avgusta v intervjuju za nemški Suddeutsche Zeitung opozoril Joseph Stiglitz, nekdanji prvi ekonomist Svetovne banke.