11. 12. 2008 | Mladina 50 | Politika
Grčija v plamenih
“V družbi, ki je ukinila vse oblike avanture, je edina avantura, ki nam je še ostala, ta, da to družbo ukinemo!”
Podnaslov je sposojen z nekega pariškega zidu iz leta 1968. Namen citiranja omenjenega grafita ni v tem, da bi nemire v Grčiji po vsej sili povezovali z uličnimi neredi izpred štiridesetih let, čeprav je menda jasno, da neke vzporednice med obema dogodkoma obstajajo. V obeh primerih gre za upor mladih, ki tako prakticirajo ultimativno kritiko moderne družbe. Govoriti o uličnem nasilju kot brezumnem vandalizmu, je odvračanje pozornosti od vseh oblik socialne frustracije, ki so ji izpostavljene celotne populacije mladih ljudi po vsej Evropi. V končni fazi tudi ni naključje, da se tovrstni neredi nenehno ponavljajo in pač zadnja leta postajajo evropska stalnica, čeprav vsi izmed njih resda niso deležni tolikšne medijske pozornosti kot denimo Grčija danes in Francija leta 2005.
V danem primeru mediji v glavnem skrbijo za to, da javnost izve vse statistične podatke, od števila aretiranih, ranjenih do višine gospodarske škode. Veliko manj pa je prisotnega dejanskega analitičnega poglabljanja v same razloge za nerede. Oziroma kako je možno, da uboj/umor najstnika sproži takšno verižno reakcijo okupiranja šol, univerz ter ulic širom po neki državi? Britanski BBC je ponudil razlago, da imajo Grki uporništvo vcepljeno v svojo zgodovinsko tradicijo, in navedel primer nekih grških redovnic, ki so se svoj čas raje vrgle v prepad, kot da bi prišle v roke otomanskih Turkov. Presenetljivo je to, da je do objave takšne razlage sploh lahko prišlo, saj ima BBC odgovor, zakaj je do takšnih neredov prišlo, tako rekoč že ves čas na dlani. Preden so se osmešili s svojim 'umotvornim' pojasnilom, so novinarji BBC-ja namreč zabeležili izjave nekaterih protestnikov, iz katerih je razvidno, da tovrstne ulične proteste širi družbena frustracija. In ne gre zgolj za protestnike; grški fotoreporter Vassiliki Polychronopoulou je denimo za BBC izjavil: »Zdi se, da vlada ni sposobna izpeljati nobenih gospodarskih ter socialnih sprememb. Ljudje izgubljajo upanje v vse.« Sredina splošna stavka v Grčiji to le še potrjuje, čeprav je treba razumeti, da ta frustracija ni novost in ravno tako še zdaleč ni tipična zgolj za Grčijo. Mimogrede, glede stavke lahko zabeležimo to, da je glavnima grškima sindikatoma uspelo na ulicah Aten zbrati smešno malo svojih privržencev, kar v bistvu potrjuje tezo, da se bliža konec organiziranih (sindikalnih) protestov, o učinkovitosti katerih dvomi vedno vse več ljudi.
Zdi se, da je bilo nerede migrantske mladine v Franciji leta 2005 lažje razumeti. Šlo je za upor družbenega razreda brez prihodnosti. A kaj, če se za takšnega prepozna tudi vse več 'evropskih' mladih? Mladih, potisnjenih v socialne ter ekonomske stiske, ki jim ni videti konca? Je možno, da je smrt najstnika zgolj iskra, ki je zanetila požar, ki že ves čas tli pod nogami? Preprosto: da. Če je družbena stiska mladih v Evropi nekaj samoumevnega, potem naj velja tudi to, da je njihov upor nekaj nujnega. Vedno je bilo tako, le da to kolektivna zgodovinska zavest vedno znova pozablja. Še preden je prišlo do eksplozije uličnih nemirov leta 1968, ki so pretresli celo takratno Evropo, je britanski situacionist Charles Redcliffe v svojem eseju Semena družbenega uničenja zapisal nekaj, kar nedvomno in brezpogojno še vedno velja: »Do zdaj bi moralo biti jasno, da najstniške skupine niso zgolj spretno etiketirani simboli odtujenosti celotnih sektorjev mladine od celotne družbe, temveč da so v svojih ekstremnih oblikah ena izmed redkih skupin, ki so predstavljale in še vedno predstavljajo nagonsko, vztrajno ter potencialno nasilno grožnjo 'stabilni' družbi. Upor mladine ni nujno panaceja, ravno tako ni nujno znanilec družbene revolucije; prej je to mračnohumorna reakcija na brezpogojno frustracijo v tej družbi in tovrsten način življenja.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.