Živali po meri

Do okolja prijaznejši prašiči, hitro rastoči lososi, koze, ki dajejo zdravilno mleko, mačke, ki ne povzročajo alergij, akvarijske ribice, ki se svetijo v temi ... Vse naštete živali danes že obstajajo. Omenjene ribice je mogoče ponekod tudi že kupiti, vse ostale ostajajo v skrbno zaprtih laboratorijih. Gre namreč za gensko spremenjene živali, ki - razen že omenjenih ribic - še nikjer na svetu nimajo dovoljenja za prodajo na trgu oziroma razširjanje v okolje. Vse več pa je znamenj, da se bo to stanje v prihodnjem letu postopno začelo spreminjati, predvsem v ZDA.
Področje gensko spremenjenih živali je bilo ob burni razpravi o ustreznosti gensko spremenjenih rastlin in množični uporabi gensko spremenjenih mikrobov (za biogoriva, cepiva, nova zdravila) v zadnjih letih, kar se tiče medijev, nekoliko zapostavljeno. Temo je vnovič obudila ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA), ki je septembra objavila osnutek regulative za področje gensko spremenjenih živali in dala javnosti na voljo dva meseca, da izrazi svoje pripombe. Končnega dokumenta, ki bo natančno določal postopek odobravanja novih gensko spremenjenih živali, še ni, saj morajo zdaj strokovnjaki FDA prebrati in kritično oceniti več sto prispevkov posameznikov in organizacij, ki so jim poslali svoje pripombe. Vendar pa to ne pomeni, da posamezne gensko spremenjene živali ni mogoče odobriti že prej, saj osnutek regulative ne prinaša nikakršnih novih zakonov, le opisuje, kako naj bi to področje urejali (in kako so ga urejali do zdaj) v okviru že obstoječih zakonov.

Domišljija ne pozna meja

Kako se gensko spremenjene živali razlikujejo od kloniranih živali? Klonirana žival vsebuje zgolj kopijo genskega zapisa živali darovalke, genom gensko spremenjenih živali pa vsebuje del tuje DNK. Meso kloniranih živali je FDA že januarja letos razglasila kot zdravo za uživanje, s čimer je bila zadeva zanjo končana. Pri presojanju varnosti gensko spremenjenih živali pa, napovedujejo, bodo proučevali vsak primer posebej, še posebej skrbno pri gensko spremenjenih živalih, ki bodo namenjene za prehrano.
Gensko spremenjene živali lahko na grobo razvrstimo v šest vrst. Prva in najbolj razširjena je uporaba teh živali v raziskovalne namene. Tu pridejo v poštev vse laboratorijske živali, kot so kunci, podgane in miši. Prednjačijo predvsem slednje. Eni od njih je pripadla tudi čast, da je leta 1989 postala prva gensko spremenjena žival. »Na področju funkcionalne genomike so gensko spremenjene miši eno najpomembnejših orodij, s katerimi se ugotavljajo funkcije posameznih genov,« pojasnjuje dr. Gregor Majdič z ljubljanske Veterinarske fakultete. Mišim torej umetno podvojijo, dodajo ali odstranijo določen gen in nato opazujejo, kakšne posledice ima to za delovanje organizma. Lahko jim gensko zasnovo spremenijo tudi tako, da so zelo dovzetne za nekatera (predvsem rakava) obolenja, in jih posledično uporabljajo za preučevanje nastajanja bolezni in preizkušanje novih zdravilnih učinkovin. Miši so tudi edine gensko spremenjene živali, ki jih gostimo tudi v Sloveniji, na primer na Veterinarski fakulteti, kjer poskuse opravljajo na uvoženih miškah, in pa na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete v Ljubljani, kjer jim je pred dvema letoma uspelo tudi razviti prvo gensko spremenjeno žival. Dr. Simon Horvat dosežku pripisuje velik pomen: »To zahtevno tehnologijo nam je uspelo prenesti v naše okolje. Imamo orodja in znanje, da lahko to še naprej počnemo. Zdaj lahko know-how dejansko ostane doma.« V svojih raziskavah se osredotočajo na enega od genov, ki sodeluje pri proizvajanju holesterola v telesu. Raziskovalna skupina, znotraj katere deluje Horvat, se sicer širše ukvarja z raziskovanjem metabolnega sindroma. »Te živali bomo vključili tudi v naše raziskave splošne genetike debelosti,« pojasnjuje. Ker razvoj in preučevanje ene gensko spremenjene živali trajata več let, konkretnih ugotovitev, ki bi bile primerne za objavo, za zdaj še ne more ponuditi. »Smo ravno v fazi, ko počasi pričakujemo prve konkretne rezultate. Za zdaj so videti obetavni. Najkasneje čez eno leto bomo verjetno imeli že tudi kakšne ugotovitve za objavo.«
Ena od zelo obetavnih oblik uporabe gensko spremenjenih živali je proizvodnja raznih zdravilnih učinkovin. Najbolj razširjena je uporaba gensko spremenjenih krav, ovac in koz, ki jim gensko zasnovo spremenijo tako, da njihove mlečne žleze proizvajajo neki dodaten protein, ki ga je mogoče zaradi nezapletene sestave mleka enostavno izolirati in uporabiti za izdelavo zdravil. Ena najbolj znanih aplikacij te tehnologije je proizvajanje posebnega proteina, ki omogoča strjevanje krvi in je izjemno uporaben pri zdravljenju hemofilije. »Če pomislite, da lahko s čredo nekaj 10 ovac ali krav zadostite potrebam hemofilikov z vsega sveta, potem je to biološko izredno učinkovit sistem,« pravi dr. Horvat. Po njegovih besedah lahko ovca na liter mleka proizvede tudi do 30 gramov želenega proteina, kar ob podpovprečni letni kvoti 100 litrov mleka pomeni kar tri kilograme te terapevtske učinkovine. Podobno naj bi živalski genom spremenili tudi z namenom proizvajanja vlaken, na primer pajkove svilene preje, ki velja za enega najmočnejših bioloških materialov. Krava bi tako v mleko izločala protein, ki bi ga bilo mogoče izolirati in oblikovati v vlakna, ta pa uporabiti na različnih področjih od medicine do gradbeništva. V tem primeru bi v genom krave vstavili pajkove gene. Ni ravno spider-man, je pa spider-cow.
Tretja vrsta gensko spremenjenih živali so živali, odporne proti različnim boleznim in zajedalcem, ki temeljijo na enakem principu kot številne vrste gensko spremenjenih rastlin. Gensko spremenjena koruza MON810, ki ima edina dovoljenje za gojenje na območju EU, je npr. odporna proti koruzni vešči. Tako znanstveniki razvijajo gensko spremenjene krave, ki bi bile odporne proti mastitisu (zelo hudo vnetje vimen), pa tudi take, ki bi bile odporne proti bolezni BSE (bovina spongiformna encefalopatija).
Četrto področje uporabe, ki se zdi Horvatu najbolj »izzivalno«, je uporaba gensko spremenjenih živali za ksenotransplantacije. Gre za to, da bi nam živali zagotavljale nadomestna tkiva ali organe. Da bi skrajšali čakalne vrste za presaditve organov, bi tako namesto človeških jeter presadili kar npr. prašičja. A do trenutka, ko bomo dejansko priča presaditvi prašičjih jeter v človeka, bo po Horvatovem mnenju preteklo še kar nekaj časa, saj je treba genetsko zasnovo živalskih darovalcev tako spremeniti, da človeško telo takega organa ne bo zavrnilo kot tujka. »Z raziskavami so že prišli do organov gensko spremenjenih živali (prašičev), kjer je zavrnitvena reakcija nekoliko manj intenzivna. Vendar bo tu potrebnega še precej dela.«
Še eno področje aplikacije genskega inženiringa so domače živali, predvsem že omenjene hipoalergenske mačke in pa v temi svetleče se fluorescentne akvarijske ribice. Sploh primer slednjih je vreden nekoliko podrobnejše obravnave, saj gre za edine gensko spremenjene živali, ki so ponekod že v prosti prodaji. In to že od leta 2002. Proizvajalec, podjetje Yorktown technologies, je ribice - navadne cebrice, v katere genom je za bioluminiscenco vstavljen gen meduze - dal na trg brez dovoljenja pristojne agencije, a v soglasju z njo. FDA je šele konec leta 2003 v izjavi za javnost zapisala: »Ker tropskih akvarijskih ribic ne uporabljamo v prehranske namene, ne pomenijo nikakršne grožnje za prehranjevalno verigo. Zaradi odsotnosti tveganja za javno zdravje FDA ne vidi razloga, da bi regulirala prodajo teh ribic.« FDA je torej v tem primeru uporabila možnost, da zaradi odsotnosti realnega tveganja za zdravje in okolje dovoli prodajo gensko spremenjene živali tudi brez predvidenega postopka odobritve. Številne potrošniške organizacije so se takemu ravnanju uprle, saj naj bi pomenilo nevaren precedens za nekritično dajanje gensko spremenjenih živali na trg, vendar s pritožbami niso uspele in polemika je, tudi zato, ker do danes ni bilo zaznati nikakršnih problemov v zvezi s prodajo teh ribic, nekoliko potihnila. Cebrice, ki jih tržijo pod imenom GloFish, so tako danes naprodaj v vseh ameriških zveznih državah z izjemo Kalifornije. Od leta 2003 sicer enake ribice pod drugim imenom prodajajo tudi na Tajvanu. Že v prvem mesecu trženja naj bi jih prodali okoli 100 tisoč.
Zadnja vrsta gensko spremenjenih živali, tista, ki bo verjetno sprožila največ odpora javnosti, pa so živali, ki naj bi končale na našem krožniku. Tu sta v ospredju predvsem dve genski modifikaciji pri prašičih. Pri prvi so v prašičji genom vstavili gen iz špinače, ki spremeni razmerje nasičenih in nenasičenih maščob v telesu. Posledično je meso takega prašiča bolj zdravo, saj vsebuje več zdravih maščobnih kislin. Pri drugi pa so znanstveniki v prašičji genom vstavili gen bakterije, ki skrbi za proizvajanje encima, ki pospešuje razgrajevanje fosforja. To pa je koristno zato, ker je rastlinski fosfor, ki ga prašiči zaužijejo s hrano, ena glavnih do okolja neprijaznih snovi v prašičjih iztrebkih. Te kmetje največkrat uporabljajo kot gnojilo, fosfor pa posledično konča v vodotokih in jezerih, kjer spodbuja cvetenje alg. Ker slina gensko spremenjenega prašiča zaradi vstavljenega bakterijskega gena vsebuje encim, ki pomaga pri razgradnji fosforja, je vsebnost tega v njegovih iztrebkih kar za 60 odstotkov manjša, kar pomeni znatno razbremenitev za okolje. Tudi zato so ga poimenovali »Enviropig«. Prav ta vrsta naj bi bila po pisanju časnika Toronto Star, ki se sklicuje na vire iz biotehnološke industrije, ena tistih, ki naj bi se jim že v prihodnjem letu obetalo tržno dovoljenje. Še en primer, ki ga moramo omeniti, je hitro rastoči losos, ki v nasprotju s svojimi gensko »nedotaknjenimi« sorodniki raste čez vse leto - ne pa zgolj poleti, kot je to običajno - zato velikost, primerno za trg, doseže v polovičnem času, s čimer se stroški ribogojnice občutno zmanjšajo.

Kot zdravilo?

Prav ta losos regulatorjem povzroča največ skrbi, ko gre za presojo možnih vplivov na okolje. Če bi se namreč tak losos znašel v naravni populaciji, bi lahko zaradi svoje hitre rasti svoje vrstnike premagoval v boju za hrano in samice, s čimer bi bila na dolgi rok lahko ogrožena naravna populacija, saj bi jo izrinila superiorna vrsta. Prav zato od podjetja, ki ima v lasti patent, zahtevajo, da pred začetkom trženja zagotovi sterilnost gojenih gensko spremenjenih lososov. Na splošno pa naj bi bila regulacija gensko spremenjenih živali, kar se vplivov na okolje tiče, manj problematična kot pri gensko spremenjenih rastlinah. Kot pravi Horvat, naj predvsem gensko spremenjeni sesalci načeloma ne bi pomenili grožnje za naravno populacijo. Dr. Marko Dolinar z ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo pojasnjuje, da je žival mnogo laže izslediti kot pa seme rastline, pa tudi možnosti, da bi »v gozdu« našla partnerja za razmnoževanje, pri domačih živalih tako rekoč ni.
Razprava o trženju in regulativi gensko spremenjenih živali je trenutno sicer živahna predvsem v ZDA. Kot pojasnjujejo na Kmetijskem ministrstvu, se v EU še ni odprla širša razprava o gensko spremenjenih živalih, saj je pozornost umerjena predvsem na rastline. Sicer pa, pravi dr. Dolinar, je Evropa »svojo zakonodajo uredila tako splošno, da ne ločuje med živalmi in rastlinami. Imamo urejen sistem sproščanja v okolje in dajanja na trg in vanj se lahko uvrsti katerikoli gensko spremenjeni organizem.«
V ZDA je zadeva nekoliko drugačna. Gensko spremenjene živali obravnavajo kot nova živalska zdravila in jih tudi regulirajo po zakonu, ki ureja to področje. Dr. Horvatu se zdi to do neke mere smiselno, saj vstavljeni delček DNK »spreminja strukturo in funkcijo organizma, podobno kot to naredi zdravilo«. A hkrati opozarja, da gre kljub vsemu za star zakon, ki genske modifikacije vendarle ne zajema v celoti. »Zdravila nimajo možnosti mobilnosti DNK-elementov. Zdravilo se ne bo prenašalo na potomce ali pa skakalo po genomu in spreminjalo njegovo strukturo. Verjetno bi bilo bolje, da bi spisali nov, gensko spremenjenim živalim prirejen zakon. Po drugi strani pa pač poskušajo urediti stanje, saj so pritiski na regulatorje že zelo veliki in je po tej strani bolje, da vsaj začasno dileme rešujejo s tem zakonom.«
Največ prahu je dvignilo določilo, po katerem proizvajalcem izdelkov iz gensko spremenjenih živali teh ne bo treba posebej označevati. Čeprav enako pravilo v ZDA že velja za gensko spremenjene rastline, pa je pri živalih vprašanje nekoliko bolj kočljivo, kar kažejo tudi ankete med ljudmi. A FDA vztraja - označiti je treba zgolj nove lastnosti, ki so jih izdelki zaradi posebne tehnologije gojenja pridobili, ne pa tehnologije, ki je do tega privedla. Na ovoju svinjske zarebrnice bo tako moralo pisati, da je meso zaradi do telesa prijaznih maščobnih kislin bolj zdravo, postopka, ki je do tega privedel, pa ne bo treba navajati. Dodatno slabo voljo med nasprotniki gensko spremenjenih živali povzroča tudi dejstvo, da bo postopek potrjevanja vse do odobritve tajen, da bi tako varovali intelektualno lastnino.

Varnost in etika

Ali je npr. meso gensko spremenjenih živali varno za uživanje, je treba po mnenju naših sogovornikov presojati od primera do primera. »Nihče ne more predvideti, kaj vse se bo nekdo odločil vstaviti v živalske genome,« pravi Dolinar. »A glede na to, da živali jemo že od nekdaj in da doslej nismo prevzeli živalskih genov, obstaja zanemarljiva verjetnost, da bomo zdaj prevzeli nek gen, ki je vstavljen v žival. Še vedno mislim, da se ljudje bojijo stvari zato, ker je ne razumejo. Če bi razumeli, kaj pomeni en dodaten gen v celotnem naboru vsega tega, kar nosimo s sabo ... Če primerjamo to, kar pojemo, s tem, kar slučajno zaužijemo, pa tega sploh ne vemo ... Koliko bakterij in bakterijskih proteinov pojemo, pa se nam ne zgodi nič ... Koliko genov smo prevzeli skozi evolucijo, pa nam je to kvečjemu koristilo ... Enako je tudi pri živalih in sam ne vidim realnega razloga za preplah.«
Za mnenje glede varnosti smo povprašali tudi Greenpeaceovega strokovnjaka za genetiko dr. Jana van Akena, ki nam je povedal, da se z vprašanjem gensko spremenjenih živali za zdaj niso podrobneje ukvarjali. »Na splošno pa bi rekel, da razvoj gensko spremenjenih živali odpira podobna vprašanja kot pri rastlinah. Glede vpliva na okolje je res, da se bodo živali nadzoru izmuznile teže kot rastline, a še vedno lahko nehote in nenadzorovano vstopijo v prehranjevalno verigo. Leta 2001 je na primer na Floridi vsaj devet ljudi nevede jedlo klobase, narejene iz eksperimentalnih gensko spremenjenih prašičev, katerih trupla bi morali odstraniti, pa jih je nekdo ukradel in prodal mesarju.«
Dolinar ob tem, ko zagovarja varnost uživanja gensko spremenjenih živali, opozarja na drugo dilemo: »Ali nam je res vseeno, če za nas ustvarjajo krave, ki so pretežke, da bi stale na lastnih nogah?« Od vseh možnih aplikacij genskega inženiringa je prav gensko spreminjanje živali najbolj etično, (pa tudi religiozno) sporno - če izvzamemo človeka seveda. Horvat, ki je tudi član Etične komisije za poskuse na živalih, ki deluje kot strokovni in posvetovalni organ na področju zaščite živali v poskusih pod okriljem kmetijskega ministrstva, tako kot v primeru podeljevanja dovoljenj za trženje zagovarja mnenje, da je treba gledati vsak primer posebej in da pri tako različnih uporabah ni mogoče določiti enotnih standardov. Kot pravi, je etično sporno vsako dejanje, »ki poslabša ali pa spremeni naravno obnašanje, zdravje in počutje živali«. Hkrati pa opozarja, da so lahko naravne genske mutacije mnogo usodnejše za delovanje organizma živali kot načrtno spreminjanje genov, pri katerem lahko vsaj nekoliko predvidimo odziv organizma. »Etična plat je definitivno del pridobivanja dovoljenj, regulative, in mislim, da je to tudi edina prava oblika sodelovanja med znanostjo in družbo,« pove na koncu.