Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve

Finančna in gospodarska kriza se čutita tudi v Sloveniji. Podjetja krčijo proizvodnjo, skrajšujejo delovni čas in odpuščajo delavce. Kje je dno, lahko za zdaj le ugibamo. Novi minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik je optimist. Verjame, da je slovensko gospodarstvo sposobno ohraniti več delovnih mest, kot kažejo najbolj črne napovedi. Zaradi grozeče recesije se mu zdi potrebno na novo ovrednotiti košarico življenjskih stroškov, to pa pomeni tudi novo določitev minimalne plače in višine denarnih pomoči socialno ogroženim.

Koliko delavcev je zaradi usihanja gospodarske rasti že izgubilo delo in kaj nas še čaka? Verjamete pesimistični napovedi, da se bo prihodnje leto število brezposelnih povečalo kar za 50.000?

> Za koliko se bo povečalo število brezposelnih, je ta hip težko napovedati, ker nihče ne ve, koliko časa bo finančna kriza trajala. Vemo, da številne države kljub ukrepom drsijo v recesijo, zato je stvar izredno negotova. Kriza se čuti tudi pri nas, saj se je v mesecu dni, od oktobra do novembra, število brezposelnih povečalo za 4000. Gre za prvi val, ki je verjetno večji od tistega v prihodnjih treh mesecih. Toda ko bodo izpolnjena sedanja naročila podjetji, se lahko val ponovno dvigne. Na zavodu za zaposlovanje menijo, da se bo prihodnje leto število brezposelnih povečalo za približno 14.000. Na to napoved gledam kot na zelo optimistično, ne verjamem pa v katastrofalne napovedi o povečanju števila brezposelnih za 50.000, ker mislim, da je amortizacijska moč slovenskega gospodarstva večja, kot se morda zdi na prvi pogled. Za zdaj je še veliko negotovosti glede tega, kaj se bo prihodnje mesece dogajalo na finančnih in posledično blagovnih trgih. Možne so tudi manj ugodne razmere od napovedanih.

Kje smo po stopnji registrirane brezposelnosti v primerjavi z drugimi državami EU?

> Anketna brezposelnost se je zadnje leto zmanjšala, tako da znaša manj kot 4 odstotke, registrirana pa se giblje okoli 6 odstotkov, kar je v primerjavi z drugimi članicami EU zelo dobro. Napoved zavoda za zaposlovanje, da naj bi se število brezposelnih prihodnje leto povzpelo na dobrih 75.000, ni katastrofalna. Če bomo ostali pri tej številki, bomo lahko zelo srečni.

Koliko, če sploh, se je odpuščanju mogoče izogniti s svežnjem vladnih reševalnih ukrepov?

> Vladni ukrepi so namenjeni predvsem blažitvi prvega šoka. Finančni šok blažimo z bančnimi garancijami in zagotavljanjem likvidnosti. Drugi sveženj ukrepov pa gre v smeri olajšanja položaja gospodarstva, da se to ne bi prehitro odzvalo s krčenjem proizvodnje in odpuščanjem delavcev. Ena od zamisli je, da bi v obdobju prvih šestih mesecev ponudili pomoč podjetjem, ki se bodo z delavci dogovorila o skrajšanju delovnega časa. Tu je možen tudi dogovor o manjšem plačilu za manj dela. Ministrstvo bo ponudilo predvsem varstvo socialnih pravic prek državnih subvencij.

Je za državo ceneje, če ohranja delovna mesta, kot če zagotavlja pomoč brezposelnim?

> Ko se začne splošna recesija in se v težavah znajdejo tudi najboljša podjetja, je nujno, da jim država pomaga. Preračuni kažejo, da če enega delavca pošljemo na zavod za zaposlovanje, to državo stane toliko, kot če ob skrajšanju delovnega časa subvencioniramo socialne prispevke za 17 delavcev. Res pa je, da se v tem primeru stroški porazdelijo drugače kot pri brezposelnosti, saj ne padejo samo na državo, ampak tudi na delodajalce in delavce.

Kar je pravičnejše ...

> Ne le da je pravičnejše, je tudi dobro z vidika podjetij. Delodajalci želijo ohraniti čim več delavcev, da lahko ob ponovnem zvišanju gospodarske rasti takoj povečajo obseg proizvodnje.

Kako boste ravnali pri podjetjih, ki so se potapljala že pred krizo in pri katerih bi pomoč države pomenila le odlaganje neizogibnega?

> V vladi načeloma nismo naklonjeni podpiranju neperspektivnih podjetij. Vse je odvisno od načina uporabe ukrepov. Pri splošnih ukrepih ni mogoče izključiti nikogar. V svežnju, ki ga pripravlja vlada, ni samo možnost skrajšanja delovnega časa, ampak tudi nekateri drugi ukrepi, kot je na primer podpora investicijam v raziskave in razvoj. Te pomoči so lahko deležna samo podjetja, ki imajo pripravljen razvojni program. Žal nekatera najbolj problematična podjetja takšnega programa nimajo, tako da jim vlada ne namerava iti naproti z ukrepi. Načrtujemo, da bomo po krizi sistematično pomagali »umreti« nedonosnim in nizko kvalificiranim delovnim mestom, da bi tako hitreje dosegli višjo stopnjo zahtevnosti proizvodnje. S tem se bo začasno povečalo število brezposelnih.

Se razmišlja tudi o tem, da bi država odkupila večinske deleže v podjetjih, ki bi jih kriza pripeljala na rob propada?

> Ne izključujem možnosti, da bi država pri strateško pomembnih podjetjih posredovala s povečanjem lastniškega deleža. Ne razmišljamo pa o nacionalizaciji podjetij. Navsezadnje niti pri Mercatorju nihče ni za to, da bi ga odkupila država.

Bodo brez služb ostali le delavci v proizvodnji ali tudi zaposleni v finančnem sektorju, trgovini ...? So ene službe varnejše od drugih?

> Zaradi upada naročil sta prva na udaru industrija in gradbeništvo. Če se bo kriza poglabljala, se bo to preneslo tudi na druge sektorje. Za zdaj so še najvarnejša delovna mesta v javni upravi. Podjetja imajo svojo logiko reševanja krize. Najprej odpustijo tujce, nato zaposlene za določen čas, ko pridejo do stalnega jedra, pa se vprašajo, kaj zdaj. Ena od možnih rešitev je skrajšanje delovnega časa na 36 ur. Ker se 36 ur po slovenski zakonodaji še vedno šteje za polni delovni čas, se s tem ne postavlja vprašanje socialnih pravic. Skrb zbujajoče je skrajšanje delovnega časa na 32 ur. Pri tem namerava država priskočiti na pomoč s kritjem prispevkov za pokojninsko in zdravstveno blagajno.

Se bo vlada podredila zahtevi Evropske komisije in podprla direktivo o delovnem času, ki ji slovenski sindikati ostro nasprotujejo?

> Namen te direktive je omejitev delovnega časa na 48 ur na teden z možnostjo podaljšanja na največ 60 oziroma 65 ur na teden, pri čemer direktiva državam z ničimer ne preprečuje višjega standarda, torej krajšega delovnega časa. V tem smislu je za Slovenijo pravzaprav brezpredmetna. Je pa zelo pomembna zato, ker sedanja direktiva, drugače od predlagane, dopušča podaljšanje delovnega časa tudi do 78 ur na teden in ne predvideva sodelovanja sindikata pri odločanju glede podaljšanja. Kar skrbi slovenske sindikate, je, da bi direktiva postala izhodišče za morebitne spremembe veljavne zakonodaje. Po sedanji slovenski zakonodaji je delovni čas omejen na 40 ur oziroma v izjemnih primerih na 48 ur, pri posameznih poklicih, kot so zdravniki, pa tudi več. Konflikt bi lahko povzročila zahteva delodajalca na podlagi te direktive, da se delovni čas podaljša. Vendar se to zaradi gospodarske krize ne bo zgodilo, saj se zdaj pogovarjamo ravno o nasprotnih ukrepih. Poleg tega direktive EU vsebujejo klavzulo nenazadovanja, to pomeni, da ne dopuščajo zniževanja dosežene ravni pravic.

Podatki iz Velike Britanije kažejo, da so zaradi recesije v največji nevarnosti mladi iz revnejših družin, ki so se zaradi krize prisiljeni vrniti k staršem. Je tako tudi pri nas?

> V Sloveniji so ta trenutek največji problem starejši delavci. Mlade bo kriza prizadela predvsem zato, ker ne bodo dobili dela, in pa zato, ker jim bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V Sloveniji je bila prožnost trga dela uresničena predvsem na ramenih mladih, saj je skoraj 80 odstotkov prvih zaposlitev sklenjenih za določen čas. Ob sedanjih zahtevah delodajalcev po večji prožnosti je težko iti v nasprotno smer. Treba je poiskati ravnotežje med prožnostjo in varnostjo delovnih mest. Ta hip ravnotežje ni v prid varnosti, še posebej ne pri zaposlenih za določen čas, saj so ti izpostavljeni veliki negotovosti. Ne le da so v podjetjih v manj ugodnem položaju. Gre tudi za to, da po tem, ko izgubijo delo, pogosto nimajo dovolj strnjenih let delovne dobe, da bi bili upravičeni do nadomestila za čas brezposelnosti. Da ne govorim o težavah, ki jih imajo pri najemu posojil.

Koliko je sedanja kriza le priročen izgovor za odpuščanje?

> Te teze ne sprejemam. Če v podjetjih delavcev ne bi potrebovali, jih ne bi zaposlili. Dokler prihajajo naročila, potrebujejo delavce, da opravijo delo. Ko je delavcev preveč, se postavi vprašanje, kdo je odveč in koga uvrstiti na seznam. Vendar tu zakonodaja predpisuje nekatere postopke. Upoštevajo se uspešnost poslovanja za nekaj let nazaj, presežek podjetja, pa tudi izobrazba in kvalifikacija delavca. Dopuščam možnost, da bo med odpuščenimi tudi kdo, ki je za delodajalca manj zanimiv in bo zaradi tega pristal na seznamu presežnih delavcev, vendar tega ne bi posploševal.

Zaradi odpuščanja delavcev se bo še dodatno povečala siva ekonomija, ki v Sloveniji po nekaterih raziskavah že zdaj dosega dobro četrtino BDP. Hkrati je siva ekonomija pomemben vir za preživetje socialno ogroženih, zato se postavlja vprašanje, ali se jo v času krize splača preganjati.

> Predtranzicijski odgovor bi bil: naj siva ekonomija opravi vlogo socialnih transferjev. Sam nisem privrženec te logike, saj pomeni razkroj socialne države in prehod v južnoameriški model. Tega si preprosto ne moremo privoščiti. Socialni transferji, ki jih imamo na razpolago danes, uspešno zmanjšujejo stopnjo revščine v državi za polovico. Če bi dvignili roke in rekli, naj to počne siva ekonomija, bi šli v napačno smer. V Sloveniji je delež sive ekonomije resda velik, kar je posledica premalo precizne zakonodaje in prešibke inšpekcije, ki ji ne uspe nadzirati množice delodajalcev. Zato na ministrstvu razmišljamo, da bi povečali število inšpektorjev za delo, hkrati pa bi z natančnejšimi instrumenti vsaj del sive ekonomije preusmerili v formalno ekonomijo. Lahko bi na primer bolje uredili področje študentskega dela, ki je šlo daleč prek tega, čemur je še mogoče reči študentsko delo. Pri upokojencih pa razmišljamo o prožnejšem prehodu v upokojitev, se pravi, da bi lahko tisti, ki bi to želeli, delali dlje in v različnih časovnih kombinacijah z upokojitvijo, pa tudi da bi upokojenci lahko opravljali manjša dela.

Nameravate študentsko delo vključiti v delovno dobo?

> Načeloma zagovarjam stališče, da vsako delo šteje. Če želimo zagotoviti večjo prožnost, je to zagotovo dobra poteza. Vzpostaviti moramo sistem, po katerem bo pravo študentsko delo povezano s študijem in bo namenjeno izobraževanju, pridobivanju kompetenc in hitrejšemu prehodu v zaposlitev, sicer pa bo obravnavano enako kot druge oblike dela, na primer kot delo za določen čas, s plačevanjem prispevkov vred. Ne moremo dopustiti sedanjega stanja, ko država neselektivno subvencionira delodajalce, ki uporabljajo študentsko delo, saj se s tem ustvarja nelojalna konkurenca do delodajalcev, ki študentskega dela ne morejo uporabljati. Dolžnost države je, da na tem področju naredi red.

Pri katerih postavkah ministrstva je mogoče varčevati, da bi se denar namenil reševanju delovnih mest?

> Ob povečevanju števila brezposelnih ne vidim možnosti za varčevanje. Nasprotno. Imamo zakonske obveznosti, ki smo jih dolžni izpolnjevati. Prejšnja vlada je tudi zara-di ugodnih gospodarskih gibanj zmanjšala delež sredstev, namenjen za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Posledica tega je, da Slovenija aktivni politiki zaposlovanja namenja le 0,4 odstotka BDP, Danska na primer ji namenja 1,79 odstotka BDP, Nemčija pa 1,62 odstotka BDP. Tak položaj je bil še nekako sprejemljiv v času visoke gospodarske rasti, danes pa je situacija popolnoma nasprotna. Če bi še naprej zmanjševali sredstva, bi lahko zgolj gasili socialne probleme, ne bi pa imeli možnosti za razvojno delovanje. Na ministrstvu smo presodili, da potrebujemo vsaj dodatnih sto milijonov evrov. To pa ne pomeni, da znotraj ministrstva ni mogoče nikjer varčevati. Eden od načinov varčevanja je natančnejši pregled nad razdelitvijo socialnih pomoči. V ta namen nameravamo pripraviti nov zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki bo urejal uveljavljanje pravic na eni vstopni točki. S tem želimo preprečiti zlorabe in kopičenje upravičenj. Danes imamo vrsto različnih oblik pomoči, od otroškega dodatka, denarne socialne pomoči, nadomestil za brezposelne do štipendij, nimamo pa pregleda nad tem, koliko statusov ima posameznik oziroma koliko oblik pomoči prejema. V nekaterih primerih gre skupek socialnih pomoči daleč prek upravičenega. Z zakonom želimo zagotoviti pregled nad socialnimi prejemki posameznikov, da bi se izognili položaju, ko se ljudem zaradi socialnih pomoči ne splača delati.

Bo tudi pri nas, tako kot v Veliki Britaniji, poudarek na hitri vrnitvi brezposelnih med zaposlene, da se bo torej skrajšalo obdobje, ko so brezposelni deležni nadomestil?

> Obstajajo analize, ki kažejo, da ljudje začnejo iskati delo šele proti koncu izteka obdobja, ko dobijo nadomestilo za brezposelnost. Kako to rešiti? Možni so različni načini. Neoliberalni način bi šel v smeri zmanjševanja nadomestil in skrajševanja časa prejemanja ter drugih pritiskov na posameznika. Zavod za zaposlovanje je tako deloval že doslej, saj je iz registra množično brisal ljudi, ki niso sprejeli dela ali ki so imeli druge dohodke. Tudi tako se je v mandatu prejšnje vlade zmanjševala brezposelnost. Podatki kažejo, da je bilo zadnja leta iz različnih razlogov iz registra črtanih približno 10.000 ljudi na leto. Dodaten pritisk na posameznika se mi ne zdi smiseln, ker tu ni kakšnih velikih rezerv. Bližji mi je način, ki po eni strani omogoča hitrejše odpuščanje redno zaposlenih, po drugi pa brezposelne varuje v smislu njihovega socialnega položaja. To pomeni daljši čas prejemanja nadomestila, višji znesek nadomestila in dejavnejše prizadevanje za vrnitev v zaposlitev. Vzorčen primer varne prožnosti trga dela je Danska. Zanjo je značilno, da je obrnila hrbet neoliberalističnim receptom reševanja gospodarskih vprašanj. Njen koncept mi je veliko bližji kot ameriški koncept hitrega odpuščanja in prevalitve bremena na posameznika.

Po indeksu varovanja zaposlitve, ki so ga razvili v OECD, imamo v Sloveniji najmanj prožno ureditev pri kolektivnem odpuščanju, saj naj bi to potekalo precej počasneje in za odpuščene bolj milo kot v starih članicah EU.

> Kolektivno odpuščanje je edina točka, pri kateri Slovenija izstopa po večji varnosti. Če pa upoštevamo še druge oblike, predvsem razpoložljivost zaposlenih v času, je Slovenija po prožnosti trga dela pred večino starih članic EU. Jasno je, da manjša prožnost pri kolektivnem odpuščanju z vidika zaposlenih pomeni varnost, z vidika delodajalcev pa oviro. Naloga vlade je, da vzpostavi uravnotežen sistem in da ne dopusti čiste liberalizacije trga. Če se pogovarjamo o večji prožnosti pri odpuščanju, se moramo hkrati pogovarjati tudi o tem, kaj lahko ponudimo ljudem, ki bodo zaradi večje prožnosti izgubili službo. Delodajalci želijo, da se jim zagotovi čim večja prožnost, stroške varnosti pa naj nosi država. Ob tem pozabljajo, da nazadnje stroške nosijo tudi sami. S prehodom na proizvodnjo, ki temelji na znanju, je igra z odpuščanjem za delodajalce čedalje manj donosna.

Vaše analize so pokazale, da je bil uspešen razvoj Slovenije dosežen predvsem s povečevanjem intenzivnosti dela in prožnosti trga dela. Je stopnjevanje tu sploh še mogoče, ne da bi se zaradi tega občutno poslabšal položaj delavcev?

> Mislim, da smo dosegli skrajno mejo. Španci so bili več let v evropskem vrhu po zaposlitvah za določen čas, dokler niso delodajalci sami prišli do spoznanja, da jim škodi, če zaposlitev za določen čas prodre v ključne proizvodne procese. Zaposleni za določen čas se ne identificirajo s podjetjem, njihovo hitro menjavanje pa za podjetja pomeni tudi višje stroške, saj morajo za isto delo neprestano usposabljati nove ljudi. Poleg tega zahtevnejša proizvodnja od delavcev terja razmislek, zaposleni za določen čas pa razmišljajo samo o tem, kje bodo dobili drugo delo. Skratka, španski delodajalci so spoznali, da se jim bolj splača zaposlovati za nedoločen čas. Slovenski delodajalci do tega spoznanja še niso prišli, saj je med vsemi zaposlenimi delavci okrog 18 odstotkov ali približno 140.000 takšnih, ki so zaposleni za določen čas. To je precej nad evropskim povprečjem, ki znaša okoli 14 odstotkov. Poleg tega zaposlovanje za določen čas že dolgo ni več značilno le za delovno intenzivne panoge in gradbeništvo, ampak tudi za intelektualne poklice.

Pred leti ste preučevali kakovost življenja v Sloveniji. Kako se je ta spreminjala od osamosvojitve? Kje smo pridobili in kje izgubili?

> Zadnjo raziskavo smo delali leta 1994, tako da je danes že zastarela. Lahko pa špekulirava. Večkrat slišimo, da smo po osamosvojitvi pridobili, ker se je realni dohodek v povprečju povečal. Ob tem se je treba vprašati, ali so res pridobili vsi oziroma ali so pridobili tudi socialno najbolj ogroženi. Lahko sicer rečemo, da so socialno ogroženi pridobili kupno moč, ker so se industrijski izdelki relativno pocenili. Danes gotovo lažje kupijo avto kot pred petnajstimi leti. Toda hkrati se je treba vprašati, koliko več morajo danes plačati za hrano in ogrevanje in koliko jim po zadovoljitvi osnovnih potreb sploh še ostane za nakup avtomobila. Njihov dohodek lahko preračunamo na povprečje in rečemo, da si lažje privoščijo nakup luksuznih dobrin. Toda ko zadovoljijo osnovne potrebe, jim zmanjka denarja za kar koli drugega! V povprečju je slika še kar ugodna, toda povprečje je varljivo. Prav zato na ministrstvu razmišljamo o ponovnem ovrednotenju košarice osnovnih življenjskih stroškov, ker se je struktura teh dobrin tako spremenila, da tistim z minimalno plačo ali s socialno pomočjo ne omogoča več dostojnega življenja. Na podlagi nove ocene bi na novo določili minimalno plačo in denarne pomoči. Drug pomemben vidik kakovosti življenja je varnost. Tu bi morali narediti novo analizo, kaj se je dogajalo skozi čas. Povečanje prožnosti za zaposlitev znižuje stopnjo varnosti. Med tiste, ki so danes manj varni, zagotovo spadajo mladi. Kljub temu menim, da je Sloveniji zaradi različnih dejavnikov, med katerimi ne bi zanemaril vloge sindikatov, uspelo ohraniti razmeroma visoko stopnjo varnosti v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami. Pri tem je pomembno vlogo odigrala tudi politika s svojo zadržanostjo do izrazito liberalnih predlogov glede prožnosti trga delovne sile in demontaže socialnega sistema. Lahko celo rečem, da nas to po svoje rešuje pred polomom v času sedanje krize. Liberalnejše države so danes v težjem položaju, ker imajo vgrajenih manj amortizerjev, njihova podjetja pa se hitreje odzovejo z omejevanjem proizvodnje in odpuščanjem delavcev.

Se strinjate s tistimi, ki govorijo o koncu delavskega razreda in o prevladi kapitala nad delom?

> Ta kriza pomeni pokop neoliberalizma, in to v konceptualnem in praktičnem smislu. Če se novodobni kapitalisti ne bi toliko ukvarjali z lastninjenjem in s finančnimi transakcijami, ampak bi svojo energijo vložili v razvoj, bi bili danes v precej boljšem položaju. Slovenija po deležu izdelkov visokih tehnologij v izvozu krepko zaostaja za drugimi evropskimi državami, ima pa tudi zelo malo patentov.

Ali s poroštvi države ne ponavljamo stare napake, se pravi, da znova napihujemo dolžniški balon in tako ustvarjamo temelje za novo krizo?

> Kritika je na tej točki utemeljena. Vendar ta trenutek nimamo boljše strukturne rešitve. Zdaj v resnici rešujemo stari sistem, da se ne bi znašli v popolnoma katastrofičnem položaju. Ali bomo ob tem našli tudi rešitev za prestrukturiranje sedanjega sistema, bo pokazal čas. Morda je rešitev v podržavljanju industrije prek državne pomoči, kar ta hip počno v ZDA. Ali pa je rešitev v vzpostavitvi boljših regulacijskih mehanizmov in novega razmerja med trgom in državnim posredovanjem.

Kako menedžerski odkupi podjetij vplivajo na družbo? V čem sta s sociološkega vidika sporna na primer menedžerski odkup Pivovarne Laško in Istrabenza?

> Menedžerski odkupi zmanjšujejo legitimnost odrekanju, ki ga v času krize pričakujemo od delavcev. Sindikatom se zdi odrekanje delavcev nesmiselno, ko si menedžerji po drugi strani kopičijo bogastvo. To v družbi ustvarja negativno ozračje, v takšnih okoliščinah pa je bistveno težje graditi konsenz. Zato je bila zelo pomembna odločitev, da država ne bo servisirala menedžerskih odkupov in da se bodo fantje morali znajti sami.

S kakšnimi ukrepi nameravate ustaviti naraščanje revščine med starejšimi? Kdaj bo pripravljen zakon, s katerim boste uresničili dogovor koalicijskih strank o izplačilu enkratnega pokojninskega dodatka?

> Uradna stopnja revščine v Sloveniji je nizka. V zadnjem obdobju je padla na 11,5 odstotka. Znotraj te kategorije so najbolj izpostavljeni upokojenci, še zlasti samske ženske po 65. letu starosti, pri katerih tveganje revščine sega do polovice in čez. Kako jim pomagati, je vprašanje, ki ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Predlog iz koalicijske pogodbe o pokojninskem dodatku je samo ena od načelnih možnosti, ki pa jo je v času gospodarske krize težko uresničiti. Možnosti za dvig pokojnin nimamo. Vlada mora ta hip zavarovati predvsem tiste kategorije prebivalstva, pri katerih obstaja resna nevarnost za revščino. Na srečo krizo spremlja deflacija, ki razmere vsaj deloma blaži. Če in ko bo uveden dodatek, bo treba gledati predvsem na upokojence z najnižjimi pokojninami. Pri tem nas upokojenci sami opozarjajo, da moramo gledati celotne prihodke in ne le višine pokojnine. Pogosto namreč tisti z najnižjimi pokojninami sploh niso v najhujšem položaju, ker si pomagajo z drugimi viri.

Mislite, da je koalicija naredila napako, ko je upokojencem obljubila dodatek?

> Temu ne bi rekel napaka, ampak politični dogovor. Zaradi krize bo obljubo težko uresničiti. Tako kot bo težko uresničiti zavezo o dvigu plač v javnem sektorju. Dokler ne izplavamo iz krize, je nemogoče govoriti o kakršnem koli dvigu plač ali pokojnin. Mislim, da je ljudem to jasno. Hkrati je treba odkrito povedati, da se sistem izplačevanja pokojnin na deflacijo ne odziva takoj, zaradi česar je bil zadnji poračun ugodnejši, kot bi bil, če bi upoštevali realno gibanje plač. To bo treba upoštevati pri februarski uskladitvi pokojnin.

Slovenija še vedno nima nacionalne strategije za dvig rodnosti, čeprav je Janševa vlada to vprašanje uvrstila med prednostne naloge. Nameravate strategijo sprejeti v vašem mandatu?

> Strategija sama po sebi ne more dvigniti rodnosti. Pomembni so ukrepi, teh pa je bilo v preteklosti že veliko. Če gledam delo prejšnjih vlad, moram reči, da je družinska politika ena bolje rešenih politik v državi. Imamo zelo ugodne otroške dodatke, vrtec je cenovno dostopnejši, odkar je Janševa vlada sprejela določilo, po katerem je vrtec za vsakega drugega in naslednjega otroka brezplačen, precej je bilo narejenega tudi glede pomoči družinam z več otroki ... Problem, ki ostaja nerešen, so stanovanja za mlade. Ena od možnih rešitev je investiranje države v gradnjo neprofitnih stanovanj, s čimer bi lahko ob poglabljanju krize spodbujali investicijski cikel. Poleg tega bi se morali ukvarjati z vprašanjem, kakšen stil življenja želimo imeti. Ali hočemo obdržati »hotel mama« do 35. leta starosti, kar je južnoevropski model, ali pa hočemo iti po skandinavski poti, kjer otroka iz gnezda vržejo pri 18 letih, nato pa mu država z neprofitnim stanovanjem, s poceni kreditom, štipendijo in z drugimi oblikami pomoči omogoči osamosvojitev. Pri nas veliko mladih predolgo uživa popolno oskrbo staršev, zato nimajo potrebe po tem, da bi se hitreje osamosvojili, končali študij in si poiskali zaposlitev. Res pa je, da iz gnezda ne moreš iti, če ti država in lokalna skupnost ne omogočita dostopa do stanovanja, sredstev za študij in pokrivanje življenjskih stroškov kot nadomestilo za izključno podporo staršev.