18. 12. 2008 | Mladina 51 | Družba
Bolj vroče z manj sonca!?
Hkrati z globalnim segrevanjem se odvija tudi ohlajanje, ki je posledica fenomena globalnega senčenja
Čeprav fenomen globalnega senčenja (temnjenja, mračenja, global dimming) poznamo že od konca osemdesetih let minulega stoletja, o njem še danes razpravljajo le najbolj zagrizeni okoljevarstveniki in aktivisti. Zdi se, da javnost in politika z njim sploh nista seznanjeni, slednja pa sploh daje vtis, da se z njim ni treba ukvarjati, saj naj bi njegove učinke dovolj omejevali že s strategijami za zmanjševanje onesnaženosti zraka.
Z vse manj intenzivno obsijanostjo Zemlje s sončnimi žarki se intenzivno ukvarja nekaj raziskovalcev po vsem svetu, med njimi je tudi bavarska doktorica naravoslovnih znanosti Beate Liepert, ki od leta 1996 na znanstvenem observatoriju newyorške univerze Columbia proučuje posledice senčenja in njegovo povezanost z globalnim segrevanjem. Najprej poglejmo, kaj je britanski raziskovalec Gerry Stanhill, ki je že v petdesetih letih kot svetovalec pomagal pri gradnji namakalnih sistemov za ekstenzivno poljedelstvo v Izraelu, ob koncu osemdesetih poimenoval globalno senčenje: ohlajanje zemeljske površine zaradi manjše obsijanosti s sončnimi žarki, ki jo povzroča »senca« v obliki onesnaženja atmosfere s prašnimi delci, pepelom, sajami in smogom, ki nastajajo pri gorenju vseh mogočih kuriv in pri zgorevanju fosilnih goriv. Biolog Stanhill je v Izraelu v okviru svojega dela že takrat sistematično meril intenzivnost izhlapevanja vode zaradi Sončevega sevanja, vetra in drugih podnebnih dejavnikov. Ko je v osemdesetih merjenja z isto metodo ponovil, se je zgrozil. Zaznal je namreč več kot 20-odstotni upad intenzivnosti sončne svetlobe, ki bi moral posledično pomeniti ohlajevanje ozračja, a je bilo v teh letih že čutiti trend globalnega segrevanja ozračja zaradi toplogrednih plinov. Stanhill sicer ni bil prvi, ki je s podobnimi meritvami prišel do ugotovitve, ki pod vprašaj postavlja večino napovedi raziskovalcev o dolgoročnih učinkih podnebnih sprememb, podobne rezultate so zabeležili tudi tisoči amaterskih lokalnih »vremenarjev« po vsem svetu. Njihov glas pa se, tako kot Stanhillov, ko je leta 2001 objavil izsledke svojega dela, ni slišal, etablirani klimatologi o tem, sicer logičnem pojavu, niso hoteli slišati do pred nekaj leti, ko so z vseh koncev sveta začela prihajati z dokazi podkrepljena poročila o slabljenju jakosti Sončevega sevanja.
Pomemben premik v spoznavanju fenomena globalnega senčenja je v dneh, ko se je svet soočal z obsegom terorističnih napadov na newyorški Svetovni trgovinski center, prispeval David Travis z univerze v Wisconsinu, ki je že petnajst let proučeval morebitne vplive belih sledi, ki jih reaktivna letala za sabo puščajo na nebu, na okolje. Med prizemljitvijo domala vse ameriške flote je opazil nenavadno jasno nebo in se takoj lotil meritev, saj ni bilo verjetno, da bi se takšna priložnost še kdaj ponovila. V treh dneh brez poletov je primerjal podatke o temperaturi ozračja s približno pet tisoč meteoroloških postaj v Združenih državah, a se ni osredotočil le na njihove absolutne vrednosti, pač pa na razpon med najvišjo dnevno in najnižjo nočno vrednostjo, in bil gotovo edini Zemljan, ki je zaznal najbolj neverjetno in takojšnjo podnebno spremembo v zadnjih tridesetih letih. Nenaden upad globalnega senčenja zaradi »izpada« le enega vira onesnaževanja je povzročil skok temperature ozračja v ZDA za več kot stopinjo Celzija. Smo torej ob triodstotnem upadu moči Sončevega sevanja na desetletje, ki predstavlja globalno ohlajanje, priča toliko hitrejšemu globalnemu segrevanju? Moramo zmanjšati ali pametno kanalizirati le izpuste ogljikovega dioksida, ne pa tudi drobnih trdih delcev, okoli katerih se v ozračju nabere voda, katere male kapljice v oblakih tvorijo pravcato zrcalo, ki sončno svetlobo namesto na Zemljo pošilja nazaj v vesolje?
Znanost na ta vprašanja nima ali pa noče imeti jasnega odgovora; pravi, da lahko pojava globalnega segrevanja in senčenja soobstajata. Laični javnosti se zdi, da je celo dobro, da bi soobstajala vsaj toliko časa, dokler ne bomo znali in zmogli izpustov ogljikovega dioksida omejiti hitreje in v večjem obsegu kot pa emisije prašnih delcev, ki nas »varujejo« pred premočnim soncem. Človeštvo namreč v primeru, da bi v atmosfero takoj prenehalo oddajati prašne delce, še leta pa bi na konferencah parlamentiralo, koliko ogljikovega dioksida smejo države do leta X še spustiti v ozračje, očitno ne bi preživelo. Poljska v sodelovanju s Francozi gradi sodobno termoelektrarno na domači lignit, ki bo v ozračje spuščala le pepel in saje, ogljikov dioksid pa pošiljala globoko pod površje Zemlje. Zatorej Poljske v dneh podnebne konference v Poznanu ne bi smeli kritizirati Indija in Kitajska, ki ju zaradi smoga (ob hkratnem pošastnem izpustu toplogrednih plinov) marsikdaj, celo v jasnem vremenu, ni mogoče opazovati s satelitov. Podnebne spremembe, globalno segrevanje, global dimming ... kaj še?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.