Napačna sporočila velikega komunikatorja

Borut Pahor je celo volilno leto veljal za edinega človeka, ki lahko premaga Janeza Janšo. Z nemajhno pomočjo logike, da je od tedanjega premiera boljši tudi štor, mu je to uspelo. Štor seveda ni, a vendar je zmagal predvsem kot nejanša. Prispeval pa je tudi nekaj lastnih adutov - optimizem, nasmehljanost, avreolo demokratičnosti, neomadeževanost z izvršno oblastjo, ki hitro razkrije, kakšen si v resnici.
Premier je postal le malo po izbruhu krize, ki bo morda obvladovala ves mandat. Nejanševstvo je z izvolitvijo pri priči postalo premalo, zdaj se zahteva premierska kompetenca. S krizo se je zahtevnost visokega položaja izjemno povečala. V tem pogledu Pahor ni imel sreče.
Njegovo kratko dosedanje vladanje izrazito označujejo trije dogodki: Rupel, Hrvaška, prvi vladni reševalni sveženj. Če pogledamo vse tri skupaj, pripovedujejo zanimivo, še ne povsem jasno zgodbo.
Z Ruplom je Pahor zbudil silovito javno ogorčenje. Poteze ni znal nikoli razložiti. Morda je še najverjetnejša najbolj banalna razlaga: moža sta se pomenkovala, se zdela drug drugemu fajn in pomembna, Pahor je Ruplu obljubil Dunaj, Türk je predlog zavrnil, premier je reagiral kljubovalno - zadnjo besedo imam jaz. Sebi in oblasti je na samem začetku vladanja napravil kolosalno škodo. Odločal je samostojno in neumno.
Hrvaška blokada je izjemno tvegana, skoraj hazarderska odločitev. Osnovni položaj, plod hrvaške agresivnosti in napak prejšnjih vlad, je premier podedoval. Ali je lok zdaj prenapel, se bo še videlo; veliko je odvisno od nadaljnjega ravnanja. Dogajanje je odločilno vodil Pahor sam.
Prvi vladni reševalni sveženj je premedel. Gospodarstvo je za blaženje krize dobilo premalo učinkovit ukrep, odbranaški sindikati so bili preveč poslušani. Pahor je arbitriral med različnimi predlogi in na koncu izbral za večino všečen kompromis, ki pa bo stal več kot alternativa. Gospodarstvo bo prej ali slej moralo dobiti bolj direktno pomoč, izpuhtelo bo nekaj dragocenega časa.

Drzen in obotavljiv

Skušajmo zdaj vse tri poteze povezati. Z Ruplom si je premier zdravil ranjeno nečimrnost, politični instinkt ga je pustil popolnoma na cedilu, cvetel pa je njegov ego. Pri Hrvaški je pokazal, da zna biti - v ostrem nasprotju z nekdanjim prepričanjem - izjemno odločen ali kar (pre)drzen politik. Na njegovo tretjo odločitev je zanesljivo vplival tudi populizem; namesto potrebne ostrine in širokopoteznosti se je odločil za všečnost in odlaganje. Populizem je delno motiviral tudi hrvaško blokado - vnaprej je bilo jasno, da bo žela splošno odobravanje, vsaj tako dolgo, dokler se morda ne bodo začele kazati slabe posledice.
Primera Rupel in Hrvaška kažeta, da Pahor pri stvareh, ki jih kolikor toliko obvlada ali za katere misli, da je dovolj politični instinkt, ukrepa odločno, samostojno in hitro. Pri reševalnem paketu je vlada zamujala, in sicer zato, ker so bila mnenja ministrov različna. Ta tematika je za Slovenijo stvar preživetja. Pahor je v gospodarskih rečeh šibek in bo tak zelo verjetno tudi ostal. Pomagati si skuša tako, da eno in isto stvar premleva množica ministrov, odborov, svetov, komisij ... Konsenz (in razpršeno odgovornost) išče tam, kjer ga ne more in kjer je lahko to celo nevarno. Iz tega nastajajo zamude in nezdravi kompromisi, državi pa grozi finančno razsutje - vsi bi hoteli biti radodarni in velikodušni. Normalno bi bilo, da premier pri ekonomskih odločitvah ne bi poslušal ducat ali dva filozofov, ampak se oprl na enega, dva izkušena ekonomista iste šole.
Pri takem odločanju je Pahor očitno omahljiv. S pojmom konsenza ima nasploh težave. Pri opoziciji pogosto išče soglasje tam, kjer ga ta sploh ne pričakuje in si potihem misli: raje začni vladati. Pri ključnih ekonomskih ukrepih je socialni konsenz sicer izjemno pomemben, toda če bo gospodarstvo klecnilo, bo vse vzel hudič. Poleg tega je ljudstvu dokaj jasno, kako resen je položaj. Vlada bo torej morala včasih ravnati trdo, brez soglasja in tvegati odpor. Važno je, da bremena krize padejo na vse kolikor toliko enakomerno. Če se ljudstvu zdi, da mu je vladano pravično, se laže sprijazni z zategovanjem pasu, oblast pa potem laže prenese kakšno stavko.
V vladi, koaliciji, celo v SD se tako koti slaba volja, javnost pa dobiva slaba sporočila na samem začetku vladanja; v vladni palači se bojijo nepopularnih ukrepov, čeprav je kandidat Pahor pred volitvami kar naprej govoril o njih. A takrat je bila to še teorija. Zdaj ga je ujela realnost.

Komarji, ki pijejo denar

Mnenje o premieru se spreminja na slabše. Med bolj kritično javnostjo nastaja vtis, da je slabo vse, kar počenja. To ne drži; sestavil je v glavnem dobro vlado, izid Hrvaške je še odprt, opozoril je na menedžerske ekscese, zaveda se usodne povezanosti ekonomije in sociale ... Toda slabosti postajajo čedalje očitnejše. Za visokimi načeli, ki jih tako rad izreka, pogosto stoji malo ali nič. Dialoškost in konsenzualnost, zaradi katerih je bil v marsičem izvoljen, ne obstajata ali sta zgrešeno uporabljani; mož težko zadene pravo mero. V vladi in koaliciji se je hitro uveljavil, vendar ne z mirnim, postopnim pridobivanjem avtoritete, ampak z ustvarjanjem situacij (Rupel, Veselinovič, delno Hrvaška ...), s katerimi se morajo ministri solidarizirati, jezno molčati ali pa tvegati odkrit spor. Takoj na začetku vladanja je to težko in po svoje neodgovorno, čeprav je najbrž edino zdravilo za izčiščenje odnosov. Zares in LDS sta si napravila medvedjo uslugo, ko sta si v aferi Rupel zalepila usta.
Poleg tega se okoli premiera gnete koristolovska kamarilja, večne andrijane, ki jim srce v ritmu volitev skače z desne na levo in ki se jim janševski model delitve plena ne zdi v ničemer sporen. Imenovanje Veselinoviča za prvega moža NLB in zasedanje mest na Kadu napovedujeta, da utegne kadrovsko poseganje vlade kmalu postati velikanski problem, za slogo v koaliciji in za ustanove, ki bodo deležne bodisi zastrupljenega blagoslova novih, zgolj politično primernih delegirancev ali pa mirno ostajajo v objemu političnih nastavljencev prejšnje oblasti. Če si Pahor, kot se zdi, ob tem zatiska oči ali dopušča, da gredo stvari mimo njega, se začenja obdobje nove kadrovsko-politične gnilobe. Dol z meritornostjo!
Pri tem je premier človek, na katerega je vplivati bodisi zelo težko ali prelahko. Zaupnikov, pri katerih se lahko človek intimno preverja, po vsem sodeč nima, labilen je tudi njegov »notranji kompas«. V osnovi je liberalen in ima občutek za socialnost, a vse to bolj na ravni načel ali kar fraz. Če si o nečem ustvari mnenje, četudi očitno zmotno, je izjemno trmast. Trdnejših mnenj in znanja o mnogih stvareh nima. To je za še svežega premiera razumljivo. Praznino bi lahko zapolnil s pomočjo pameti, izkušenj in drže drugih. Toda Pahor nerad posluša, še manj rad poklanja zaupanje in ima morda slab občutek za ljudi.
Kadar nima lastnega mnenja, praviloma popusti tistemu, ki bolj sitnari in pritiska. Največji pritisk običajno izvaja javno mnenje. Ob tem je premier kot človek, ki rad ugaja, že tako nagnjen k populizmu. V težave pa zahaja tudi zato, ker v stampedu nenehnega javnega nastopanja o marsičem preprosto ne utegne razmisliti ali pa v trenutnem navdihu rad zine kaj takega, kar naj bi napravilo vtis.
Iz vsega tega nujno izvirata nedoslednost in nepredvidljivost njegovega ravnanja - mrzlo-vroče, desno-levo, glasno-molk, mehko-ostro ...

Mnogo hrupa za nič

Tu je tudi problem Pahorjevega komuniciranja z javnostjo. V ožjem smislu je premier odličen komunikator. Je dober retorik, zna biti dramatičen in uporabiti suspenz, jasno povzema, ne drdra, ni monoton, kamera ga ima rada, markanten je. Uveljavil se je kot tip odprtega politika, zelo različnega od uradne zapetosti Janše, Drnovška, Kučana. Tudi s svojimi zasebnostmi voljno postreže.
Toda hkrati je rad patetičen, uporablja velike besede za banalnosti, tolče po mizi, ko bi bilo dovolj dvigniti obrv, po malem draži s svojim egom, rahlo spakljivostjo, sindromom ugajanja - predvsem pa s prav abotno pogostnostjo nastopanja. Politika je zanj še vedno predvsem ustvarjanje vtisa, izjave, nastopanje.
Z vsem tem pa javnosti pošilja napačna sporočila. Namesto da bi umirjal, histerizira in dela vtis zmede, namesto da bi sebi in vladi polagoma ustvarjal avtoriteto, to pravzaprav preprečuje. Vedno bolj očitno postaja, da tako komuniciranje samo po sebi rojeva napake, hkrati pa odseva pogosto neurejeno vsebino. Splošni vtis: mnogo hrupa za nič, tudi če se v ozadju kaj počne.
Pahor skratka nastopa diametralno drugače, kot bi zahtevala kriza. Slovenija v krizi ni Anglija v vojni, toda vsaj bled približek churchillovskemu nagovoru namesto nenehnega poplesavanja na odru bi si vendarle želeli.
Premier je še popularen, ni pa več ljubljenec javnosti. To je deloma povezano s prevzemom premierstva - ljudje so do njega samodejno postali bolj zahtevni in kritični. Mnogim, ki so ga volili, pa gre vsaj toliko kot problematične poteze njegovega vladanja na živce prav njegovo nastopanje. To občutje se bo nujno širilo; ljudstvo bo postalo do preobilja dramatičnih nastopov in kipeče retorike ravnodušno, se ga naveličalo in vedno bolj primerjalo z dogajanjem v realnosti, ki ni vznesena.

Pravi človek za krizne čase?

Vsaki novi oblasti je treba dati nekaj časa; po logiki stvari je izgubljena, negotova, slabo poučena, urediti mora notranje odnose. Razumen človek je v takem položaju zadržan, se informira, razmišlja, ne pa kar naprej govori in govoriči.
Čedalje resneje se zastavlja vprašanje: je Pahor pravi premier, še zlasti premier za krizne čase?
Mož bi se moral kar zgrbiti od strahu, ker se spomin marsikomu tako kmalu po volitvah vrača k Janši. Prejšnji predsednik vlade je bil slab strateg, nestalen v svojih usmeritvah, avtokrat, gojil je klientelizem itd. Toda navzven je deloval drugače od Pahorja - resno, težko, prepričljivo, izogibal se je pogostim nastopom. To je zakrivalo mnoge njegove slabosti. Pahor jih s svojo nenehno prisotnostjo prej razkriva kot skriva. Zlasti v krizi pa je vtis, ki ga na javnost s svojim nastopanjem dela vlada, še posebej pa njen prvi mož, izjemno pomemben.
Premier bo moral s sabo nekaj napraviti.
Če hoče koristiti sebi in Sloveniji, bo dosedanjega Pahorja showmana ukinil in se izumil na novo. Moči ne bo imel zato nič manj, avtoritete več. Vsaj toliko pomembna je normalizacija razmerja s koalicijskimi partnerji in opozicijo. Predsednik vlade in SD vlada s koalicijo, ne z opozicijo. Brez tega bo izbruhnila pozicijska vojna v koaliciji ali pa splošna politična kriza. Kaj bi bilo slabše, je težko reči. Isto velja za populizem - v krizi je prepovedan. In če hoče premier ostati čist tudi osebno, se bo moral otresti svoje kamarilje in roja komarjev, ki brenčijo okoli nove oblasti (ne samo SD) in prežijo na priložnost, da se napijejo krvi, ki se ji reče denar.
Pahor ima za samokorekturo malo časa. Kriza pritiska in bo morda postala surova do stopnje, ki si je sploh ne znamo zamisliti. Če bo odlašal, se bo zabubil v sedanji drži, nepopravljivo zavoženi pa bodo postali tudi odnosi s partnerji. Profiter bo kriza.