Manipuliranje s holokavstom

Zadnja ofenziva izraelske vojske na območju Gaze pravzaprav ni nič zelo novega. Gre za že neštetokrat videno reprizo razkazovanja vojaške moči, krutega ustrahovanja, kolektivnega kaznovanja prebivalstva in brezvestnega prelivanja krvi. Kar vedno znova šokira, je izraelska brezbrižnost ob množičnem pobijanju Palestincev, ki ga pogosto spremlja tudi precejšnje sprenevedanje svetovnih medijev. Tokrat je Tel Aviv začel vojaško ofenzivo, da bi »dokončno obračunal s Hamasom«, oziroma, kot je dejal tiskovni predstavnik izraelske vlade Marko Regev, želi izraelska vojska »osvoboditi Palestince Hamasovega nasilja«. Predstavniki Izraela te besede izrekajo ob številnih posnetkih izraelskega neselektivnega raketiranja stanovanjskih naselij, šol, bolnišnic ... Do 10. januarja je bilo ubitih že več sto palestinskih otrok. Neka predstavnica izraelske vojske je v teh dneh javno in s pomenljivim nasmeškom dodala, da v Gazi ni nobene humanitarne katastrofe, »hrane in vode je dovolj za vse«.
Kako je mogoče, da je Izraelu »dovoljeno« tako ravnanje zoper človeštvo in teptanje mednarodnih konvencij, začenši z ženevsko? Res ima uradni Tel Aviv podporo ZDA - a zakaj je Izrael praviloma videti kot žrtev, ki se zgolj brani? Razlaga je občutljiva. Odgovor večidel razkrivajo besede nekdanjega premiera Ariela Šarona, ki je dejal, da Izrael ne more zagrešiti zločinov zoper človeštvo, saj so njegovi prebivalci preživeli holokavst. Pri tem ne gre za enkratno izjavo enega politika, temveč za skrbno negovanje kulta zgodovinske žrtve, ki poteka na svetovni ravni, Tel Aviv pa to spretno izkorišča v svoj prid. Po navedbah izraelskega časopisa Haaretz je v svetu, v glavnem v ZDA in Evropi, 250 spomenikov in muzejev holokavsta. Med letoma 1989 in 2002 je bilo posnetih več kot 170 filmov, posvečenih tej temi. Novembra 2005 je Generalna skupščina OZN 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Ni dvoma: poskus iztrebljenja Judov je ena izmed največjih zgodovinskih tragedij in povsem prav je, da se tega spominjamo in obsodimo vse, ki holokavst zanikajo. A hkrati je treba z enako vnemo obsoditi sleherni poskus Izraela, da pri zatiranju in pobijanju palestinskega prebivalstva izkorišča kolektivni spomin na holokavst z namenom delegitimiranja vsake, še tako argumentirane kritike njegove varnostne politike do Palestincev.

Spomin na holokavst kot politično orodje

Ustaljena protokolarna praksa je, da si morajo tuji voditelji in diplomati v sklopu obiska Izraela ogledati tamkajšnji muzej holokavsta. Ti ogledi se praviloma končajo s tiskovnimi konferencami, ki učinkujejo kot bistvo vsega skupaj. Potem ko tuji državniki v kamere zrecitirajo besede zgroženosti nad tragično usodo judovskega ljudstva, izraelskim politikom ni težko zavzeti vedno enakega stališča, ki prevladuje v vseh nadaljnjih pogovorih: Izrael je žrtev islamskega (palestinskega) nasilja in to ogroža njegov obstoj. Paula Hyman, predavateljica sodobne judovske zgodovine na univerzi Yale, je v zvezi s tem v časopisu New York Times zapisala: »Kar zadeva Izrael, se holokavst uporablja za preprečevanje politične kritike in zatiranje razprave; krepi se mnenje o Judih kot o večno ogroženih ljudeh ... Poudarjanje trpljenja Judov pod nacisti pogosto nadomesti razumske argumente z namenom, da se prepričajo tisti, ki dvomijo o legitimnosti trenutne izraelske vladne politike.« A gre za strategijo, ki je v zahodnem svetu vseprisotna. Ob odprtju Muzeja spomina na holokavst v Washingtonu je judovski pisec Melvin Jules Bukiet ta muzej označil za simbol judovske moči. V knjigi Industrija holokavsta je ameriški zgodovinar, avtor petih knjig o sodobnem Izraelu Norman Finkelstein zapisal: »Organizirani ameriški Judje uporabljajo nacistični holokavst, da spodbijajo kritike, namenjene Izraelu in njegovi moralno neopravičljivi politiki.« Tudi razvpiti ameriški (judovski) zgodovinar Tony Judt je v članku za newyorški The Nation zapisal: »Holokavst se izkorišča trikrat. Ameriškim Judom zagotavlja posebej unikatno, retrospektivno 'identiteto žrtve'; Izraelu dovoljuje, da se postavlja nad trpljenje katerega koli drugega naroda (in da upraviči svoje lastne ekscese); uporablja pa se tudi kot vsenamenska metafora za zlo - kjerkoli, vsepovsod in vedno.«
V Izraelu kult holokavsta, kot mu pravi rabin Michael Goldberg, uporabljajo za doseganje čim širšega družbenega konsenza glede nacionalne varnostne politike. Izraelski novinar Tom Segev je v knjigi Sedmi milijon zapisal, da »dediščina holokavsta, kot je prisotna v šolah in na uradnih spominskih slovesnostih, pogosto spodbuja omejen šovinizem in predstavo, da nacistično iztrebljanje Judov upravičuje kakršno koli dejanje, ki prispeva k varnosti Izraela, tudi zatiranje prebivalstva na zasedenih območjih«, torej Palestincev. Verjetno najostrejšo kritiko pa je v članku Holokavst kot politična prednost, objavljenem v časniku Haaretz, napisala priznana novinarka Amira Hass. Poudarila je mačehovski odnos Izraela do njegovih prebivalcev, ki so preživeli holokavst. Ciničen odnos institucij judovske države do preživelih obstaja že od samega začetka in »ni nič novega za tiste, ki živijo z njimi«. Po dogovoru z Nemčijo iz leta 1952, s katerim se je ta država zavezala, da bo preživelim izplačala odškodnino, se je zgodilo, da so bili nemški Judje upravičeni do veliko višjih odškodnin kot vsi drugi, tisti iz nekdanje Sovjetske zveze pa v dogovor sploh niso bili zajeti. Tel Aviv je to mirno sprejel. Kot je zapisala Hassova, so številni ljudje »šokirani zaradi neskladja med uradno prisvojitvijo holokavsta, na kar se v Izraelu gleda kot na razumljivo in upravičeno, in zanemarjanjem preživelih«.
Iz tega izhaja, da je negovanje spomina na holokavst pogosto res le politično orodje. »Ko imamo na eni strani holokavst skupaj z upravičeno slabo vestjo Zahoda, postane razselitev Palestincev z njihovega ozemlja leta 1948 podcenjena in zamegljena. Fraza 'varnost za Jude' je bila ustvarjena kot ekskluzivna sopomenka za 'lekcije iz holokavsta'. To dovoljuje Izraelu, da sistematično diskriminira svoje arabske državljane. Že 40 let 'varnost' upravičuje nadzor nad Zahodnim bregom in Gazo ... Kdor koli kritizira izraelsko politiko do Palestincev, je označen za antisemita, če že ne za zanikovalca holokavsta. Absurdno, toda zaradi delegitimacije sleherne kritike Izraela je težje zavrniti vse plehke primerjave med nacistično morilsko mašinerijo in izraelskim režimom diskriminacije in okupacije,« je zapisala Hassova.

Oznaka antisemitizem kot politično orožje

Opominjanje na holokavst torej uporabljajo za dušitev obtožb v zvezi z zločini nad Palestinci, enačenje kritiziranja Izraela s širjenjem antisemitizma pa je manipulativno orožje, katerega namen je pogosto osebna diskreditacija nasprotnikov izraelske varnostne politike. Po njem pogosto posegajo uradni Tel Aviv, politični sionisti in ultraortodoksni Judje, po mnenju katerih je reševanje palestinskega vprašanja nesmiselna in nepotrebna ovira na poti do velikega Izraela (ali vsaj nadaljnje prilastitve ozemelj na Zahodnem bregu). Že celo samo možnost, da boš označen za antisemita, sili tudi najostrejše kritike izraelske politike v defenzivo, katere temeljna sestavina je ponavljanje mantre: »Saj nisem antisemit, ampak ...« Izrabljanje oznak 'antisemit' in 'antisemitski' ima politične razloge, ki so jasno razvidni in razkrivajo dvojno moralo Tel Aviva. Spomnimo se javnomnenjske raziskave Evropske komisije iz leta 2003, ki je pokazala, da Evropejci štejemo Izrael za državo, ki najbolj ogroža svetovni mir. V Tel Avivu so bili seveda šokirani. Takratni premier Ariel Šaron je na obisku pri italijanskem premieru Silviu Berlusconiju govoril o ponovnem vzponu antisemitizma na stari celini; s tem je takoj zatrl vse druge možne razlage izsledkov raziskave. A kaj je tu še zanimivejše? Le nekaj tednov pred Šaronovim obiskom je Berlusconi javno dejal, da Mussolini med drugo svetovno vojno ni zagrešil nobenega zločina proti človeštvu, »ljudi je pošiljal na počitnice« in torej ne v koncentracijska taborišča. Italijanska judovska skupnost ga je pozvala k opravičilu (brez vidnih uspehov). Je Šaron Berlusconija kritiziral zaradi njegove izjave? Ne. Na srečanju s predstavniki judovske skupnosti je Berlusconija označil za izjemno velikega prijatelja Izraela. Seveda, saj je dosledno in trdno podpiral Šaronove vojaške posege na palestinska ozemlja. Je prijatelj Izraela torej lahko tudi nekdo, ki deloma zanika holokavst, če le Tel Avivu izkazuje podporo tu in zdaj?
Označiti Evropejce za antisemite na podlagi omenjene javnomnenjske raziskave je najlažji izhod v sili, a kaj storiti z vsemi tistimi evropskimi Judi, ki ravno tako nasprotujejo izraelski politiki? Vsekakor jih ni malo. V Veliki Britaniji denimo že leta obstajajo ostra nasprotja med Judi, ki podpirajo izraelsko ravnanje s Palestinci, in tistimi, ki ga ne. Ta nasprotja pogosto dosegajo zelo žaljive in naravnost ostudne razsežnosti; članica pretežno judovske mirovniške skupine Just Peace UK Deborah Fink je konec leta 2003 to doživela na svoji koži. Skupina, katere članica je, se zavzema za »suvereno palestinsko državo poleg varnega Izraela«. Ko je na Trafalgarjevem trgu v Londonu pomagala pripraviti manjši koncert v podporo miru in končanju zasedbe palestinskih ozemelj, je v enem tednu prejela okoli 150 e-sporočil z izrazito sovražno vsebino, ki so ji jih poslali drugi Judje (med njimi so tudi rabini) v glavnem iz Velike Britanije in ZDA. Vsebina nekaterih sporočil je bila pravzaprav šokantna. »Očitno je Hitler pobijal napačne Jude.« ali »Pred 60 leti je umrlo šest milijonov Judov in sramota je, da je takemu izmečku, kot si ti, nekako uspelo preživeti.«
Spomin na holokavst je naš skupni spomin na obdobje človeške norosti in neizmernega trpljenja, razumeti bi ga morali kot lekcijo in svarilo hkrati. Toda potisnjen v okvire politične manipulacije in sovražnega govora je ta spomin, žal, vse prepogosto v službi upravičevanja nadaljnjih zločinov zoper človeštvo in zato pomeni skrunjenje grobov šestih milijonov nedolžnih ljudi, če naj tu govorimo le o pomorjenih Judih. V danem primeru doslednost narekuje, da ne more biti obsodbe holokavsta brez kritike tega, kar počne Izrael. In človeška vest ne bi smela ostati mirna in brezbrižna, ko se na spominskih komemoracijah 27. januarja ponavljajo te prazne besede: »Tega nikdar več ...«